Dolžnik v pritožbi ponavlja ugovorne trditve, da je dolžnikova obveznost plačila tabora mld. druge upnice nastala šele s pravnomočnostjo preživninske sodbe in ne z njeno izdajo. Sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno pojasnilo, da je obveznost staršev preživljati svoje otroke do polnoletnosti določena v prvem odstavku 183. člena DZ in da je dolžnikova obveznost plačila preživnine v določenem znesku (in s tem tudi spornega stroška tabora) nastala že pred pravnomočnostjo preživninske sodbe, z dnem izdaje preživninske sodbe. Kasnejša pravnomočnost (in izvršljivost) preživninske sodbe torej ne vpliva na nastanek dolžnikove obveznosti plačila preživninske obveznosti, med katere spada tudi plačilo polovičnega zneska taborov.
OZ člen 619. ZPP člen 488, 488/1, 488/2, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o delu - sodba na podlagi stanja spisa - odločanje brez razpisa naroka - pravica do izjave v postopku
Sodišče lahko v primeru, kadar po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (prvi odstavek 488. člena ZPP). Sodišče razpiše narok, če stranka to zahteva (drugi odstavek 488. člena ZPP).
ZKP člen 514, 519. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (2015) člen 36, 36/1.
odstop kazenskega spisa tuji državi v sojenje - dvojna kaznivost - meddržavna pogodba
519. člen ZKP, 514. člen ZKP.
Določbe ZKP, ki urejajo postopek mednarodne pravne pomoči so subsidiarne narave in se uporabljajo samo, če ni z mednarodno ali meddržavno pogodbo določeno drugače.
URS člen 23, 33, 125, 156. ZKP člen 144, 144/1, 196, 196/1, 361, 361/4.
varščina - varščina kot nadomestilo za pripor - vračilo varščine - pravica do pritožbe - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - presoja ustavnosti - pravna praznina - pravica do zasebne lastnine
Zakon o kazenskem postopku nima posebnih določb o predlogu za odpravo varščine, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega ZKP protiustaven in da mora pritožbeno sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, kot to določa 156. člen Ustave.
Pravica do vložitve predloga za vračilo varščine v ZKP ni izrecno izključena, zato je treba pri odločanju o dovoljenosti vložitve takega predloga presojati, ali ima oseba, ki je dala varščino pravni interes za vložitev predloga. Pritožnica, ki je dala varščino ima očitno pravni interes, da se ji varščina vrne, če so izpolnjeni pogoji za vrnitev, zato ne sme biti omejena v pravici do dostopa do sodišča. Glede na to, da je Ustavno sodišče sprejelo stališče v procesni literaturi, da je odstop od varščine mogoč v vsaki fazi postopka in da zanj (celo) ni treba navesti razlogov, kot že zgoraj navedeno, je logično, da ima oseba, ki je dala varščino tudi pravico podati predlog za vračilo varščine z utemeljitvijo, da je varščina prenehala, ker je odpadel priporni razlog begosumnosti pri obtožencu in varščina ni več sorazmeren ukrep.
Ustavnoskladna razlaga določb o varščini po ZKP, kolikor se nanaša na upravičenca za vložitev predloga za vračilo varščine torej je, da ima tisti, ki varščino da, pravico vložiti tak predlog in o tem mora sodišče meritorno odločiti. Razlaga sodišča prve stopnje, da pritožnica ni upravičena oseba za vložitev predloga za odpravo in vračilo varščine ni ustavnoskladna, ker je v nasprotju s 23. členom Ustave RS, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve o posameznikovi pravici (tako tudi 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah), ki vključuje pravico do dostopa do sodišča, to je pravico, da oseba, ki ima pravni interes sproži postopek pred sodiščem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079593
ZKP člen 129a, 129a/1. KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/9, 241.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril - subjektivne okoliščine storilca - teža kaznivega dejanja
Pri obsojencu so nastopile takšne okoliščine, ki kažejo, da mu je sedaj mogoče zaupati, da načina prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist ne bo zlorabil in tudi, da ni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.
Treba je poudariti, da tudi opravljanje dela v splošno korist v konkretnem primeru predstavlja sankcioniranje storjenih kaznivih dejanj, ki se glede na okoliščine konkretnega primera pokaže za koristno, in sicer tako za obsojenca kot tudi za družbo.
razžalitev - svoboda izražanja - pravica do časti in dobrega imena - kolizija pravic
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje kolizijo obeh navedenih pravic pravilno razrešilo ter utemeljeno zaključilo, da obdolženec s svojim ravnanjem ni prestopil dopustne meje pravice do svobode izražanja ter ni nedopustno posegel v pravico zasebnega tožilca do časti in dobrega imena. Pravilno je v točkah 7 in 8 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so s strani obdolženca izrečene besede ("lažeš kot cigan in si za mene siromak") sicer objektivno žaljive, vendar pa je protipravnost njegovega ravnanja izključena na podlagi tretjega odstavka 158. člena KZ-1 (točke 9 do 12 izpodbijane sodbe). Kot je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je obdolženi tako žaljivo izrazil o zasebnem tožilcu pri obrambi svojih pravic in varstvu upravičenih koristi ter v resni kritiki ravnanja zasebnega tožilca kot predsednika Lovske družine Lendava (v nadaljevanju: društva), pa tega ni storil z namenom njegovega zaničevanja.
ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-3, 67/2, 202č, 202č/3, 202d, 202d/2. ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 87/4, 96a, 96a/1. ZPPreb-1 člen 5, 5/1, 26, 26/1. ZKP člen 89.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - vročanje - naslov za vročanje - vročanje na naslovu za vročanje - vročanje na naslovu stalnega prebivališča - prijava prebivališča - selitev - odsotnost naslovnika - dalj časa trajajoča odsotnost naslovnika - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka - zamuda roka za pritožbo - opravičljivi razlogi za zamudo - predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravočasnost predloga
V skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, kar je tudi situacija v konkretnem primeru, na naslovu za vročanje; izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. ZPPreb-1 pa ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji. V prvem odstavku 5. člena določa, da državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva. V prvem odstavku 26. člena pa določa, da če ima posameznik le stalno ali le začasno prebivališče, ta naslov šteje za naslov za vročanje. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, storilkin zagovornik pa teh ugotovitev ne izpodbija, je imela storilka na naslovu A. cesta 25, Ljubljana, prijavljen stalni naslov in določen naslov za vročanje. Glede na jasno zakonsko določbo prvega odstavka 96.a člena ZUP je torej sodišče sklep z dne 25. 4. 2024 pravilno vročalo storilki kot osebi, ki do vročitve tega sklepa ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje na A. cesto 25 v Ljubljani.
O odsotnosti je mogoče govoriti tedaj, če traja nepretrgoma daljši čas, tako da sama odsotnost naslovniku onemogoča, da bi prejel obvestilo o prispelem dokumentu in se nanj nato tudi odzval, ni pa je mogoče razumeti v smislu, kot jo prikazuje storilkin zagovornik v konkretnem primeru, ko je šlo zgolj za selitev storilke z enega naslova na drug naslov in to znotraj istega kraja. Storilkin zagovornik tekom postopka ni podal nobenih takih trditev, ki bi omogočale zaključek, da je šlo za tako vrsto odsotnosti, ki je storilki objektivno onemogočala seznanitev s prispelim pisanjem.
Vlagatelj predloga za vrnitev v prejšnje stanje mora izkazati, da je do zamude roka prišlo iz objektivno opravičljivih razlogov. Okoliščine, ki jih uveljavlja storilkin zagovornik, da se je storilka pripravljala na porod, rodila otroka, okrevala po porodu in se po vrnitvi iz porodnišnice v celoti posvetila skrbi za novorojenčka, pa so izrazito subjektivne narave, izvirajo iz sfere storilke in tudi sicer ne predstavljajo takih nenadnih ali nepredvidljivih dogodkov, ki bi storilki preprečevali vložitev pravočasne pritožbe.
sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - obstoj premoženja stečajnega dolžnika - ugovor upnika - rok za ugovor - neplačilo predujma - ugovor se šteje za umaknjen
Določba četrtega odstavka 379. člena ZFPPIPP, v kateri so navedeni razlogi za ugovor proti sklepu o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, je namenjena ugotavljanju obstoja premoženja stečajnega dolžnika, ki bi se še lahko namenilo za razdelitev upnikom, pa se ni, ker je bila njegova vrednost ocenjena prenizko ali so bili stroški stečajnega postopka ocenjeni previsoko ali se sploh ni upoštevalo, ali pa je verjetno, da bi bilo z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj mogoče povečati premoženje, ki spada v stečajno maso. Vse ugovore v tej smeri morajo upniki podati v ugovoru zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, in sicer v roku 15 dni od objave tega sklepa.
ZSReg člen 19, 33, 39, 39-1. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 338, 338/1.
vpis v sodni register - vpis sprememb v sodni register - vpis spremembe članov nadzornega sveta - dovoljenost pritožbe - predpostavke za dovoljenost pritožbe - pravni interes za pritožbo - nekdanji družbenik - izključitev družbenika - naknadno odpadel pravni interes - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe, ki mora obstajati tako ob njeni vložitvi kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Če po vložitvi pritožbi odpade pravni interes, ker za pritožnika prvotna neugodnost izpodbijanega sklepa ne more več nastopiti, je treba pritožbo zavreči, ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena. Udeleženci so nekdanji družbeniki predlagateljice. S sklepom skupščine predlagateljice z dne 26. 10. 2023 so bili iz predlagateljice izključeni. Sklep o izključitvi družbenikov je bil vpisan v sodni register s sklepom Srg 2023/37832, z dne 4. 12. 2023. Ta sklep je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cpg 99/2024 z dne 11. julija 2024.
Pritožbenemu sodišču se ni treba opredeliti do vprašanja, ali so imeli udeleženci pravni interes za vložitev pritožbe v trenutku njene vložitve, ko sklep registrskega sodišča o njihovi izključitvi še ni bil pravnomočen. Bistveno je namreč, da mora imeti udeleženec kot pritožnik pravni interes tudi v trenutku, ko pritožbeno sodišče odloča o pritožbi. Udeleženci pa v navedenem trenutku pravnega interesa nimajo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi kot nedovoljeni zavrglo (1. točka 39. člena ZSReg).
materialni položaj - socialna ogroženost - predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist
Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke.
krajevna pristojnost - protipravno vznemirjanje - spor o stvarnih pravicah na nepremičnini - izključna krajevna pristojnost - zaščita pred vznemirjanjem
V primeru spora zaradi varstva stvarne pravice gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, zato je treba uporabiti prvi odstavek 57. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00079838
OZ člen 8, 39, 39/2, 39/4, 50, 50/1, 50/2, 557, 557/1. ZPP člen 8, 154, 154/1.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju - huda bolezen preživljanca ob sklepanju pogodbe - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - darilna pogodba - prikrito darilo - fiktivna pogodba - ničnost pogodbe - kavza pogodbe - aleatorna pogodba - odplačna pogodba - namen pogodbe - nudenje oskrbe - slabo zdravstveno stanje - zaupnost razmerja med pogodbenikoma - sodna praksa - okoliščine konkretnega primera - načelo enake vrednosti dajatev - izpolnjevanje obveznosti - pravica razpolaganja - zloraba pravice
Dejanske okoliščine konkretnega primera niso enake z dejstvi, ki so bila predmet odločanja v sklepu VS RS II Ips 92/2020, kjer je bilo ugotovljeno, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju navidezna.
V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da je ob sklenitvi pogodbe obstajala prvina tveganosti, ker je bil čas smrti pokojne negotov, da pokojna in prvo toženka nista vedeli, koliko časa bo morala prvo toženka izpolnjevati pogodbene obveznosti ter da dejstva ne potrjujejo, da bi se pokojna in prvo toženka ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da je v pogodbi prevladal darilni namen.
začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - način izvrševanja stikov - stiki pod nadzorom - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - konfliktnost med starši - stiki v korist otroka - prisotnost tretje osebe ob stiku
Odločitev, da stiki mladoletnih otrok z očetom potekajo dvakrat tedensko po tri ure v materini prisotnosti, ni ustrezna. Od sklenitve začasne poravnave so se okoliščine spremenile. Nerazrešeni odnosi med staršema in neustrezna komunikacija povečujejo možnosti nastajanja konfliktov in za otroke predstavljajo dodatno obremenitev. Takšni stiki otrokom ne morejo biti v korist.
plačilni nalog - zahteva za sodno varstvo - pravnomočnost plačilnega naloga - plačilo polovičnega zneska globe - razlaga zakona
Ker je storilec plačal globo v polovičnem znesku 400,00 EUR v osmih dneh po pravnomočnosti plačilnega naloga, ni dolžan plačati celotnega zneska globe v znesku 800,00 EUR, kar pomeni, da ni dolžan plačati še preostalih 400,00 EUR, kot sta v razlogih sklepov napačno navedla sodišče prve stopnje in prekrškovni organ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00080488
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 105. 240, 240/2, 340, 340/1, 340/1-2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin - korespondenčna seja - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - branje izpovedbe priče - soglasje strank za branje zapisnikov - zaslišanje obremenilne priče - določitev cene delnice - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - sprememba kazenske sankcije - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku
Dejstvo, da obtoženi B. B. v preiskavi ni mogel zaslišati C. C. iz objektivnega razloga, na uresničevanje njegove pravice ne vpliva, pač pa je zato pomembno le še vprašanje, ali je obtožencu ta pravica bila omogočena kasneje, na glavni obravnavi. Procesno gledano mu je ta pravica bila zagotovljena, saj je C. C. na glavni obravnavi 9.12.2021 poleg vprašanj, ki mu jih je zastavil državni tožilec, odgovoril tudi na vprašanja obtoženega B. B., vendar pa je bil njegov odgovor pričakovan - da se ničesar ne spominja.
Pravica do zaslišanja prič še ne pomeni tudi pravice do odgovora. Priča se namreč lahko posluži zakonskih bonitet, na primer privilegirana priča, upravičena odklonitev odgovora, sklicevanje na pravico molka pri soobdolžencih, lahko pa se dejansko zgodi tudi, da se priča dogodka več ne spominja.
Odločanje na korespondenčni seji je sicer zakonsko dopustno, vendar v obravnavanih okoliščinah taka seja ni bila smiselna in zato tudi v tem kaže na obtoženčevo zlorabo položaja, ki je v izreku sodbe tudi vsebovana z očitkom, da je sklenitev posla dosegel na korespondenčni seji.
Z vidika presoje zlorabe položaja obtoženega A. A. pa je bistveno stanje stvari in poznavanje vseh relevantnih okoliščin, ki jih je A. A. kot predsednik U. O., pa tudi kot gospodarstvenik poznal v času odločanja na U. O. glede sklenitve terminske pogodbe. O tem so si enotni tako izvedenka kot oba strokovnjaka, to pa pomeni, da je pri ugotavljanju kazenske odgovornosti treba ugotoviti, s katerimi vedenji je odločevalec tedaj razpolagal oziroma, ali je imel na voljo vse potrebne relevantne podatke in ali so bili ti zadostni za upravičenost sklenitve posla, ne glede na to, kakšen je nato bil dejanski uspeh posla. Gre za tako imenovano retrospektivno prognostično sklepanje.
Motiv storitve kaznivega dejanja ni zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja. Če motiv obstaja, to lahko kot posredni dokaz dodatno potrjuje storitev kaznivega dejanja, če pa motiva ni oziroma se ga ne da ugotoviti, to na drugi strani ne pomeni, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno, seveda kolikor so na voljo obremenilni dokazi.
ZIZ člen 15, 29b. ZPP člen 339, 339/2-8, 365, 363-2, 366.
izvršba - izvršilni naslov - odlog plačila - dogovor o odlogu plačila - ugovor zoper sklep o izvršbi - zavrnitev ugovora - vnaprejšnja dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje strank - izvedba dokazov
Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovorne navedbe dolžnikov o dogovoru z upnikom o odlogu plačila (kar se šteje kot ugovorni razlog po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ) z navedbo, da je sledilo upniku, ki je kategorično zanikal sklenitev takšnega dogovora, zaradi česar je zavrnilo tudi dokazni predlog dolžnikov o zaslišanju strank, saj to ne bi privedlo do drugačnega zaključka sodišča prve stopnje, saj dolžnika kakšnega drugega dokaza v potrditev svojih navedb nista predložila oziroma predlagala. Posledično je zavrnilo ugovor dolžnikov kot neutemeljen. S tem je sodišče prve stopnje sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar ni dovoljeno.
Zavrnitev s strani dolžnikov predlaganih dokazov, ki bi lahko privedli do drugačne rešitve zadeve, v danem primeru predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
storilec prekrška - pravna oseba - ekskulpacijski razlog
Nobenega dvoma ni, da mora voznik, ki je zadolžen za vozilo, opozoriti, da vozilo ni tehnično brezhibno, vendar to ne pomeni, da pravni osebi (lastnici vozila in delodajalki) v zvezi s tem ni treba storiti ničesar, posebej še, ko gre za pomanjkljivost, ki je po eni strani takoj opazna, po drugi strani pa traja kar nekaj časa, da pnevmatike niso več brezhibne (in ne gre za hipno napako). Kljub temu je bila omogočena vožnja z neustreznimi pnevmatikami. Očitno torej je, da pritožnica nima ustrezno organiziranega nadzora, da bi lahko preprečila tovrstne kršitve. Ker pravna oseba ne more biti neposredni storilec prekrška, določba 14. člena ZP-1 izhaja iz predpostavke, da je neposredni storilec tako tesno povezan s pravno osebo, da dejansko ravna v njenem imenu in za njen račun. Zato se pravna oseba lahko ekskulpira le takrat, kadar bi bilo njeno sankcioniranje neupravičeno in nepravilno. V predmetni zadevi glede na zgoraj povedano ne gre za tak primer.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/1, 154/3, 158, 158/1, 165, 165/1, 214, 214/1, 214/2, 253, 253/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenakopravno obravnavanje - stroški postopka
Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 2, 2/2, 2/2-b, 2/2-b-i. ZPIZ-2 člen 7-18, 30, 144. ZZVZZ člen 50. ZUTD člen 135. ZDR-1 člen 6, 126, 126/2, 137. ZSDP-1 člen 10. ZVarD člen 1. URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-12. ZS člen 109, 109/1. OZ člen 280, 280/1. ZPP člen 154, 154/2, 155, 158, 158/1, 188, 325, 325/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 358, 358-5,. ZDavP-2 člen 96.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminacija - bolniška odsotnost delavca - sodba SEU - božičnica - podjetniška kolektivna pogodba - pogodba o zaposlitvi - plača - pokojninska osnova - obračun in plačilo prispevkov
Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi - kar je v tem členu izrecno zapisano - ne glede na katerokoli drugo osebno okoliščino (torej ne samo ne glede na narodnost, raso, spol,...).
Poslovna uspešnost je fakultativna oblika plačila, kar pomeni, da ni zakonska obveznost delodajalca. Gre za stimulativno obliko plačevanja zaposlenih, ki je v prvi vrsti stvar prostovoljne odločitve delodajalca. Posebna davčna ureditev plačila za poslovno uspešnost iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 je namenjena vzpodbujanju delodajalcev k tej obliki plačila. Cilj davčno ugodnejše obravnave izplačil dela plače za poslovno uspešnost pa je bila razbremeniti produktiven in ustvarjalen kader, ki praviloma več prispeva k dodani vrednosti, ustvarjeni v podjetjih. Vendar pa določba 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne posega na področje obračunavanja in plačila prispevkov za socialno varnost. To pomeni, da se od celotnega plačila za poslovno uspešnost obračunajo in plačajo prispevki za socialno varnost tako delojemalca kot delodajalca, plačilo pa se všteva v pokojninsko osnovo. Zgolj drugačna davčna obravnava te oblike plačila ter dejstvo, da se običajno plača le enkrat letno, po stališču pritožbenega sodišča njegove narave z delovnopravnega vidika ne spreminja.