Področje javnega naročanja periodičnih storitev je urejeno tako, da naročnika obvezuje, da že pred oddajo javnega naročila oceni njegovo predvideno („ocenjeno“) vrednost, saj lahko zavezanec šele na tej podlagi ugotavlja, ali je dosežena mejna vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Naročnik lahko torej šele po opravljeni predhodni oceni vrednosti javnega naročila spozna, za katera javna naročila je treba uporabiti določbe ZJN-3 ter zanje izpelje, če je treba, ustrezen postopek po ZJN-3.
Obdolžencu se s tem, ko se mu očita nezakonita oddaja javnega naročila za periodične storitve, logično očita tudi, da predhodno ni ocenil pričakovane vrednosti tega naročila, ki je v konkretnem primeru presegala mejno vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Vse to pomeni, da so bili v konkretnem primeru zakonski znaki prekrška iz 2. točke prvega odstavka 111. člena ZJN-3 izpolnjeni že s podpisom prve naročilnice v januarju 2019, zato kasnejša sklenitev ustrezne pogodbe za storitve čiščenja po postopkih ZJN-3 ne more odpraviti protipravnega stanja, ki ga je obdolženec povzročil z oddajanjem naročilnic med januarjem in septembrom leta 2019.
Jezikovna razlaga desetega odstavka 24. člena ZJN-3 sporoča, da je treba pri oceni vrednosti javnega naročila upoštevati skupno ocenjeno vrednost zaporednih javnih naročil, oddanih v 12 mesecih po prvi dobavi ali izvedbi.
Ugotoviti gre, da storilka psa ni nenadzorovanega pustila na cestnem zemljišču. Kot je bilo pravnomočno ugotovljeno, je storilka psa spustila z verige, tako da se je prosto, povsem nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici in prišel tudi do ceste, na kateri je prišlo do usodnega trčenja. Pritrditi gre vložnici, da takšno storilkino ravnanje ustreza zakonskim znakom prekrška po 18. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena in v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena ZZZiv. Tretji odstavek 11. člena ZZZiv kot specialni predpis namreč določa, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. Fizičnega varstva psa s povodcem storilka, glede na opis prekrška, ko je psa spustila z verige in se je pes sam nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici ter pritekel na cesto, ni zagotovila.
Ker začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države, in ker ukrep zasleduje namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa s ciljem zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja, ga je mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.
spor o pristojnosti - stroški postopka - ugoditev pritožbi
Podlago za takšno odločitev je imelo pritožbeno sodišče v določbi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki določa, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Gre za izjemo od pravila, ki je določeno v prvem odstavku tega člena, po katerem se v sodbi o prekršku odloči, kdo plača stroške in kolikšni so. V tem primeru sodišče v sodbi ali sklepu odloči le, kdo je stroške dolžan plačati, ne pa tudi o njihovi višini, ker za ugotovitev višine stroškov postopka ob izdaji sodbe ali sklepa nima dovolj podatkov. Torej kadar za odločitev o višini stroškov na dan seje senata ni dovolj podatkov, bo sodišče odločilo s sodbo oziroma sklepom le o stroškovnem bremenu, medtem ko bo o njegovem obsegu - višini stroškov dokončno odločilo s posebnim sklepom okrajno sodišče.
V določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je (tako kot prekrškovni postopek) kaznovalni postopek, je enaka procesna situacija izrecno urejena v določbi drugega in tretjega odstavka 93. člena ZKP. V navedeni določbi je predvideno, da če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. O pritožbi zoper takšen sklep odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP. To pomeni, da bi bilo v nasprotju z načelom stopnjevitosti sodnega odločanja, da bi o stroških, ki so nastali pred pritožbenim sodiščem, s posebnim sklepom odločil predsednik senata pritožbenega sodišča, o pritožbi zoper tak sklep pa bi odločal zunajobravnavni senat okrožnega sodišča. Ker je tako, je jasno, da tudi v kazenskem postopku poseben sklep o višini stroškov postopka izda sodnik posameznik ali predsednik senata sodišča prve stopnje, o pritožbi zoper tak sklep pa odloča zunajobravnavni senat okrožnega sodišča.
delo na črno - elektronsko vročanje prek portala eDavki - vročanje - postopek pred prekrškovnim organom
FURS kot davčni organ je v obravnavani zadevi postopek vodil na podlagi ZPDZC-1, ki določa postopek nadzora zaposlovanja na črno, ne vsebuje pa določb glede vročanja. Zato bi moral v hitrem postopku glede vročanja dokumentov uporabiti 58. člen ZP-1, torej smiselno ZUP, ne pa določb glede vročanja ZDavP-2, ker v obravnavani zadevi ni šlo za davčni postopek.
vožnja brez vozniškega dovoljenja - nekategorizirana cesta
Prometna površina, ki se nahaja v urbanem mestnem naselju, v katerem je razumno pričakovati večje število udeležencev v prometu (med drugim otrok, gibalno oviranih oseb, raznih udeležencev v cestnem prometu itd.), predstavlja nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet.
Četudi je parkiranje na njej dovoljeno le stanovalcem stanovanjskega bloka, sta dostop in gibanje po njej omogočeni nedoločljivemu številu udeležencev v prometu, tako pešcem kot tudi voznikom vozil in drugih udeležencev cestnega prometa (npr. kolesarjem, voznikom lahkih motornih vozil in posebnih prevoznih sredstev), ki bi lahko zapeljali oziroma stopili na parkirišče, ne da bi imeli namen tam parkirati ali ustaviti. Kot je razumno obrazložilo sodišče prve stopnje, dostop do te prometne površine ni bil nikomur preprečen ali prepovedan in bi po njej lahko pripeljal na primer kolesar, za katerega je voznik, ki vozi brez vozniškega dovoljenja, nedvomno nevaren.
ustavitev postopka o prekršku - razlogi za ustavitev postopka o prekršku
Sodišče ustavi postopek o prekršku po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ko po izvedenem dokaznem postopku ni prepričano, da je obdolženec storil prekršek, opisan v obdolžilnem predlogu.
Gre za dokazanost prekrška in ne za njegovo zakonsko določenost, ki bi zahtevala ustavitev postopka po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, namesto pravilno ustavitve po 5. točki prvega odstavka tega člena.
pravica do izjave - materialna obramba - zaslišanje stranke - ustna obravnava - prekluzija navajanja dejstev in dokazov
Storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku v roku petih dni od zaznave prekrška. Slednje predstavlja oviro za nastop prekluzije storilčeve pravice do izjave. Navedeno procesno pomanjkljivost v zvezi s storilčevo pravico izjaviti se o prekršku bi moralo prvostopenjsko sodišče sanirati tako, da bi storilcu omogočilo izjavo v sodnem postopku, skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1.
Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je prvostopenjsko sodišče odločalo na podlagi listin in storilca ni zaslišalo. Prvostopenjsko sodišče bi lahko dokazno oceno v skladu z jamstvi poštenega postopka opravilo le, če bi izvedlo ustno, kontradiktorno glavno obravnavo, na kateri bi zaslišalo vsaj storilca in mu s tem omogočilo učinkovito, aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.
URS člen 42. ZJZ člen 4, 4/1, 4/1-7, 4/1-8, 13, 13/3, 38, 38/1, 38/1-4.
kršitev predpisa, ki določa prekršek - pravica do zbiranja in združevanja - organiziranje shodov in prireditev - javni shod - organizator shoda - vodja shoda
Za presojo obravnavane zadeve je tako treba presoditi, ali storilec ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša za organizatorja; ali osebe, ki kot taka nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz zakonskega besedila 7. točke 4. člena Zakona o javnih zbiranjih izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja, ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda; besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa terja, da se posameznik kot tak predstavlja oziroma nastopa v nekem upravnem postopku pred državnim organom.
kršitev predpisa, ki določa prekršek - konkretizacija prekrška - javni shod - organizator shoda
Za presojo obravnavane zadeve je treba presoditi, ali storilka ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša kot taka; ali osebe, ki kot organizator nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz povzetega zakonskega besedila izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda. Besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa predvideva osebo, ki se kot taka predstavlja oziroma nastopa v upravnem postopku pred državnim organom.
ZP-1 člen 132, 132/2, 132/3, 172. ZMV-1 člen 25, 25/1, 25/1-1, 25/3, 25/6.
pravna presoja dejanja - objektivna identiteta med obdolžilnim predlogom in sodbo - opis prekrška
Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (tretji odstavek 132. člena ZP-1), vendar pa dejanskega očitka iz obdolžilnega predloga ne sme dopolnjevati ali spreminjati tako, da bi vanj v škodo storilca vnašalo dodatne zakonske znake prekrška ali ga preoblikovalo v povsem drugo dejanje.
V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti dvom o resničnosti odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.
ZPrCP člen 8, 8/1. ZP-1 člen 68, 68/2. ZKP člen 76, 76/3.
postopek z zahtevo za sodno varstvo - razbremenitev odgovornosti - alibi - kršitev cestnoprometnih predpisov - dokazna listina v tujem jeziku
Storilec je s svojimi trditvami v zahtevi za sodno varstvo zadostil aktivnosti, ki se od njega pričakuje v postopku razbremenitve domneve odgovornosti po prvem odstavku 8. člena ZPrCP, saj je poleg svojih navedb o alibiju določno opredelil tudi osebo, ki lahko potrdi resničnost njegovih navedb, ter predložil njene kontaktne podatke (naslov, telefon in elektronski naslov). Predlog za zaslišanje te osebe, ki ga je storilec podal ob svojem zaslišanju, pomeni samo nadaljnjo konkretizacijo dokaznega predloga za raziskovanje njegovega alibija, ki ga je storilec dovolj določno zatrjeval že v zahtevi za sodno varstvo.
Sodišče mora skrbeti, da nevednost ali nepoučenost storilca ni v škodo njegovim procesnim pravicam (drugi odstavek 68. člena ZP-1), kar v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP - v katerem je breme razbremenitve domnevane odgovornosti na storilcu in kjer je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo razmeroma kratek (8 dni) - sodišču narekuje, da storilca pozove, naj v dodatno postavljenem roku predloži prevod dokaza iz tujega v slovenski jezik, kolikor ta dokaz šteje za pravno relevanten.
Pri vprašanju, kaj je bil predmet javnega naročila, je potrebno izhajati iz določb ZJN-2. Ta v drugem členu opredeljuje pomen v zakonu uporabljenih izrazov. Pri tem napotuje tudi na uporabo CPV (Common Procurement Vocabulary). Enotni besednjak javnih naročil oziroma enotni klasifikacijski sistem za javna naročila ter na nomenklaturi NACE in CPC (4. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).
ZP-1 člen 65, 65/4, 69, 69/1, 155, 155/1, 155/1-3.
postopek z zahtevo za sodno varstvo - pravica do poštenega sojenja - dopolnitev dokaznega postopka - zaslišanje storilca - postopek o prekršku
Sodišče prve stopnje bi lahko dokazno oceno v poštenem postopku sprejelo le, če bi storilca zaslišalo in mu s tem omogočilo aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.
PZ člen 278/3, 978, 978/1-29.. ZP-1 člen 2/2, 156-1.
zakonski znaki prekrška - uporaba milejšega zakona
Dejanske ugotovitve konkretnega primera napolnjujejo zakonski znak „uporabnik plavajoče naprave“, saj je kršitelj dalj časa uporabljal v morje za stalno položen betonski blok kot privez za svoj čoln, ko ta ni bil v plovbi, zato ga ni mogoče šteti za imetnika plavajoče naprave.
tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS
Storilec, ki mu je zaradi zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije.
ne bis in idem - načelo enakosti - načelo določnosti predpisov
Sodišči sta na (za vložnika sporno) razlago prekrškovne določbe oprli stališče, da sta bili pravna oseba in njena odgovorna oseba za isti prekršek že kaznovani. Odločilno vprašanje je torej, katera razlaga v največji meri zagotavlja učinkovito uporabo pravila ne bis in idem. Časovna razsežnost prekrška, ki je osrednji problem te zadeve, je ključna za presojo, ali gre za isti prekršek (idem) ali ne.
Kaznovalnopravna določba le navidez zadosti merilom predvidljivosti, če je zgolj od (ne)aktivnosti prekrškovnega organa odvisno, ali in kdaj bo nad posamezno storilko prekrška zaradi neodprtja transakcijskega računa (ponovno) uveden prekrškovni postopek in ali oziroma kdaj bo takšna oseba (ponovno) spoznana za odgovorno storitve vsebinsko enakega prekrška, za katerega je bila že pravnomočno spoznana za odgovorno.
Materialnopravno stališče, da gre za prekršek stanja, odraža stališče o časovni in izkustveni povezanosti ravnanja storilca, ki se kaže v dlje časa trajajoči opustitvi odprtja transakcijskega računa. V odsotnosti vsakršne opore v zakonski določbi, ki bi omogočala drugačno določitev časovnih razsežnosti prekrška, je to tisto stališče, ki omogoča učinkovito uporabo pravila ne bis in idem in krepi predvidljivost kaznovalnopravnega odziva na kršitev predpisa.
konkretiziranost opisa prekrška - detektivska dejavnost - tajno sledenje
V obravnavanem primeru je iz opisa storilki očitanega prekrška razvidno le, da je na določeni relaciji prikrito sledila B. B., s čimer naj bi izvajala prikriti preiskovalni ukrep tajnega sledenja. Iz opisa prekrška pa ni razvidno, da je pri tem uporabljala tehnične naprave za ugotavljanje položaja in gibanja oziroma tehnične naprave za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in videosnemanje. Ker je uporaba tehničnih naprav konstitutivni element sledenja, ki je modaliteta prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja, v opisu storilki očitanega prekrška manjka ključni element tega prikritega preiskovalnega ukrepa. Samo prikrito sledenje, ne da bi bila v zvezi z njim uporabljena tehnična sredstva, namreč še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja, ki je detektivom prepovedan.