Glede skladnosti gradnje s predpisi je treba zaradi koristi zavezanca presojati gradnjo po materialnih predpisih, ki so veljali od gradnje do izreka izpodbijanega ukrepa, zato sta se organa pravilno opirala na predpise, kot sta jih navedla in pojasnila v svojih odločbah, ker so po povedanem vsi pravno relevantni za odločitev v tej zadevi.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu
Prvotožnik je kršil pravni red RS. Ker gre za ravnanja, ki pomenijo prekrške na različnih področjih, tako na področju zakonodaje o tujcih, kot tudi prekrške s področja prijave prebivališča in s področja opravljanja dela na črno, vsa navedena ravnanja prvtožnika tudi po presoji sodišča predstavljajo zadosten razlog za domnevo, da se prvotožnik (tudi v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS in so zato zadostna podlaga, da se mu prošnja za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS zavrne.
izvrševanje kazenskih sankcij - procesne predpostavke - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pasivna legitimacija
Tožnik s tožbo izpodbija odločbo organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba. Ker posledično s tožbo izpodbijani akt ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo.
Tožbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, B.B., zaposleno na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, je sodišče zavrglo tudi iz razloga, ker drugotožena stranka ni oseba iz petega odstavka 17. člena ZUS-1, niti ni drugotožena stranka v svojem imenu izdala akta iz 1. člena ZUS-1.
Tožena stranka je na podlagi analize ugotovila, da bančna garancija, ki jo je tožeča stranka predložila kot garancijo iz naslova finančnih sredstev sanacnin, ne zadošča za kritje takšnih stroškov, saj ni več veljavna, kar pomeni, da je imela utemeljen in stvaren razlog izdati odločbo, saj drugačna vrsta zagotavljanja sredstev za sanacijo kot z bančno garancijo ali nakazilom denarnih sredstev plačanih na račun Eko sklada, v skladu z Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo, ni predvidena. Glede na to, da je bančna garancija iztekla že v letu 2011 in ni bila podaljšana ali predložena nova, je tako bil edini zakoniti način, da je tožena stranka izdala odločbo glede načina zagotavljanja sredstev za sanacijo z denarnimi sredstvi, plačanih preko Eko sklada.
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo v zadevi, za katero je tožnik dne 20. 8. 2018 vložil prošnjo za dodelitev BPP, že odločeno in sicer je bila izdana odločba št. Bpp 127/2018-5 z dne 16. 10. 2018 ter se dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenili. Zato je odločitev tožene stranke, da se tožnikova prošnja na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP zavrže, pravilna.
odmera občinske takse - javna površina - uporaba javne površine
ZFO-1 obveznost plačila takse omejuje na taksativno naštete primere iz prvega odstavka 9. člena ZFO-1. Po presoji sodišča občinski Odlok o občinskih taksah v Občini Hoče-Slivnica ustrezno upošteva z zakonom določen okvir, ki omogoča občini, da predpiše občinsko takso.
mednarodna zaščita - status begunca - preganjanje - služenje vojaškega roka - dezerterstvo - zaporna kazen - oboroženi spopadi - subsidiarna zaščita
Morebitni ukrepi izvorne države (kaznovanje z doživljenjskih zaporom ali kaj hujšega) ne sodijo med dejanja preganjanja.
Nobeno opravljanje vojaške službe zunaj spopada, ne glede na razlog, ne more spadati na področje uporabe pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. V Eritreji ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi, na kar se mora nanašati zavrnitev služenja vojaškega roka. Zato v obravnavani zadevi ne gre za dejanja preganjanja po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Zgolj dejstvo, da naj bi bil tožnik vojaški obveznik, za dejanje preganjanja na podlagi navedene zakonske določbe torej ne zadostuje.
V obravnavani zadevi niso individualno in konkretno izkazani ne razlogi za preganjanje ne lastnosti dejanj preganjanja; zato tudi ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - odškodnina
Rok, določen v 8. členu ZPŠOIRSP, je materialni prekluzivni rok, to je rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja pravico do denarne odškodnine. Stranka po preteku tega roka izgubi pravico do vložitve zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi tega zakona. Ta rok se je iztekel tri leta po začetku uporabe ZPŠOIRSP, kar je glede na to, da se je ta zakon začel uporabljati 18. 6. 2014, nedelja dne 18. 6. 2017.
Nedelja je dan, ko se v smislu tretjega odstavka 62. člena OZ po zakonu ne dela, zato se materialni rok, katerega zadnji dan je nedelja, izteče na prvi naslednji delavnik. To velja tudi za obravnavani primer, ko je bil zadnji dan triletnega roka za vložitev zahteve nedelja, kar pomeni, da glede na določbo tretjega odstavka 62. člena OZ za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik, to je ponedeljek 19. 6. 2017.
ZMZ-1 člen 6, 6/1, 45, 45/8, 20, 23, 23/1, 24. Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito člen 14.
mednarodna zaščita - jezik v postopku - osebni razgovor - načelo materialne resnice - relativna kršitev postopka - obveznost pridobitve, proučitve in upoštevanja informacij o izvorni državi - razlogi preganjanja - subjekt preganjanja - družinsko nasilje
ZMZ-1 ne določa, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljeno prevajanje v njegov materni jezik, temveč v jezik, ki ga razume.
Tožena stranka je s tem, ko pooblaščencu tožnika ob sprejemu prošnje ni dovolila postaviti dodatnih vprašanj, prekršila 14. člen Pravilnika o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito, vendar ta kršitev ni absolutna bistvena kršitev postopka, ki bi sama po sebi terjala odpravo izpodbijane odločbe. Toženi stranki je bilo v obravnavanem primeru mogoče očitati absolutno bistveno kršitev določb postopka, če razgovora takšne kvalitete, kot jo predpisuje Procesna direktiva II, s prosilcem ne bi opravila niti enkrat, ne pa tudi, če ga je v nasprotju z ZMZ-1 in Pravilnikom o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito opravila samo enkrat in ne dvakrat.
Če prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.
ZMZ-1 člen 11. Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce člen 7. Odvetniška tarifa (2015) člen 11.
mednarodna zaščita - stroški zastopanja stranke - odmera stroškov zastopanja - svetovalec za begunce - vrednost točke - odvetniška tarifa - postopek pred Sodiščem Evropske unije (SEU)
Vsebina prvega odstavka 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce se ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT.
Tožena stranka bi pri odmeri stroškov morala upošteva tisto vrednost točke, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe (torej novo vrednost 0,60 EUR). Ker ni postopala tako, je storila kršitev iz 1. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/1, 26, 26/1, 27, 27/1, 27/1-2, 30, 30/2, 71, 71/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16, 46, 46/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 10, 10/1, 10/1-6, 9, 9/1.
mednarodna zaščita - preganjanje - sprememba veroizpovedi - prosilec iz Irana - neverodostojnost prosilca - pravica prosilca, da se opredeli do nekonsistentnosti svojih izjav - dokazni standard - dokazno breme - izvedba glavne obravnave - uporaba prava EU
Po interpretaciji Sodišča EU nobeno od relevantnih pravil EU ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove zadevni verski praksi in se tako zaščiti. Če se ugotovi, da bo zadevna oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca.
Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima.
V elementu preteklega preganjanja velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.
Z interpretacijo SEU določbe 46(3) člena Procesne direktive, ki ima neposredni učinek, v zvezi s pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ni skladna določba drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 (v zvezi s 60. členom, drugo alinejo tretjega odstavka ter prvega in drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ki pravi, da Upravno sodišče „izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.“ Kadar je nacionalno pravo v nasprotju z jasno in brezpogojno določbo prava EU, sodišče takšno določbo ignorira in neposredno uporabi določbo prava EU, v tem primeru določbo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32, ki za obravnavani primer glede na ugotovljene okoliščine ne zahteva izvedbe glavne obravnave.
javni razpis - razpisni pogoj - obrazložitev odločbe - povezane osebe
Za povezana podjetja preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki usklajeno delujejo, je mogoče šteti podjetja, če je iz analize pravnih in ekonomskih odnosov, ki obstajajo med njimi, jasno razvidno, da preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki delujejo usklajeno, tvorijo samostojno gospodarsko enoto. Za fizične osebe šteje, da delujejo usklajeno, če se dogovorijo, da bodo vplivale na poslovne odločitve zadevnih podjetij, tako da za ta podjetja ni mogoče reči, da so gospodarsko neodvisna.
Ministrstvo v izpodbijani odločbi nekonkretizirano ugotavlja, da sta obe podjetji povezani, ker so fizične osebe na vodilnih mestih s polnimi pooblastili za zastopanje iste tako, da lahko usklajeno delujejo in imajo vpliv na poslovne odločitev povezanih podjetij, vendar pa ta zaključek ni obrazložen, zato ga ni mogoče preizkusiti. V izpodbijanem sklepu tudi ni določno ugotovljeno, kako bi naj potekala povezava med fizičnimi osebami, preko katerih bi naj prej navedeni podjetji skupno delovali, niti ni konkretnih ugotovitev (razen povzemanja podatkov AJPES) o dejavnosti, ki jo opravljajo na istih upoštevnih oziroma sosednjih trgih, saj ni nobenih ugotovitev o tem, za katere trge konkretno gre.
ZNPPol člen 112,112/1,117,123,123/2,125,125-1,125-7. ZVOP-1 člen 9,9/1. ZKP člen 148,153. ZPNOVS člen 25, 25/1. Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin (2010) člen 11,19,19/1.
varstvo osebnih podatkov - nedovoljena obdelava osebnih podatkov - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - poseg v zasebnost - policijska pooblastila - evidenca - hramba podatkov - pooblastila policije v predkazenskem postopku
Izrecno in jasno podlago za obdelavo osebnih podatkov, ki izhajajo iz nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ima tožnica le v ZKP.
Sodišče je pri presoji upoštevalo, da (i) ZKP načeloma prepoveduje, da bi se občutljiva gradiva, pridobljena z ukrepi, ki na tajen in prikrit način posegajo v človekove pravice in svoboščine, hranila drugje kot pri sodišču in (ii) da morajo biti vsa zakonska določila v zvezi s PPU jasna, razumljiva, določna, nedvoumna in predvidljiva. Za obravnavano zadevo to pomeni, da bi tožnica imela pravno podlago za obdelavo iz PPU izvirajočih osebnih podatkov le v primeru jasne zakonske določbe, ki bi takšno obdelavo predvidevala kot izjemo od siceršnjega pravila ZKP o izključnem sodnem hranjenju takšnih podatkov.
Določba prve točke 125. člena ZNPPol je splošna, velja za vse vrste postopkov in kaznivih dejanj. Jasne in nedvoumne podlage za to, da bi se v evidenci kaznivih dejanj obdelovali osebni podatki, pridobljeni s PPU, ZNPPol ne daje.
Določbi 148. člena ZKP, ki ureja delovanje policije v predkazenskem postopku ter 112. člena ZPPol, ki ureja obdelavo osebnih podatkov s strani policije, sta generalni določbi, ki na splošni ravni urejata nekatere pristojnosti policije. PPU pa so posebna kategorija ukrepov, ki zaradi izjemno invazivnega poseganja v človekovo zasebnost terja posebno zakonsko ureditev. Ureditev PPU v ZKP tako natančno določa pristojnosti organov pregona v zvezi s temi ukrepi. Ob upoštevanju izhodišča, da mora biti ureditev PPU določna in predvidljiva, pravil o izvedbi PPU ni mogoče dopolnjevati z generalnimi zakonskimi določbami o pristojnostih policije.
Sodišče v obravnavani zadevi zakonitost izpodbijane odločbe presoja z vidika varstva osebnih podatkov in ne z vidika dovoljenosti dokazov v kazenskem postopku. Dejstvo, da določen dokaz v kazenskem postopku ni dovoljen, ne more imeti vpliva na vprašanje, ali je obdelava podatkov, ki izhajajo iz tega dokaza, skladna z zahtevami ZVOP-1.
Tožnica je v zvezi s PPU zadolžena le za njihovo operativno izvedbo, nato pa mora gradivo, pridobljeno s temi ukrepi, nemudoma posredovati državnemu tožilcu. Zakon torej ne predvideva kakršnegakoli dodatnega tožničinega postopanja z zvezi s temi podatki, kar pomeni, da tožnica nima podlage za njihovo proučevanje in vključevanje v kazensko ovadbo oz. njeno dopolnitev.
ZKP je v razmerju do ZVDAGA lex specialis, zato ZVDAGA za izsledke PPU ne velja.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih držav naslednic nekdanje sfrj - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Glede na to, da se je tožnica po izteku planiranega dopusta konec julija 1991 odločila, da se v službo ne bo več vrnila, sodišče ne dvomi, da se je tožnica konec julija 1991 odločila, da se v RS ne bo vrnila.
Ker najemnega stanovanja, ki ga je tožnica uporabljala, MORS do septembra 1991 ni prevzel, kot je to tožnica v prvotnem upravnem postopku zatrjevala, niso podane objektivne ovire, ki bi ji preprečevale vrnitev. Iz navedenih dokazil MORS je namreč razvidno, da je bilo stanovanje zapečateno šele po 1. 11. 1991 in pred navedenim datumom ni bilo niti prevzeto.
Tožničin odhod iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje. Ker tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Ustaljena sodna praksa razlaga določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP tako, da dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tista dejanja pravne pomoči, ki so bila opravljena (vsaj dan) kasneje, kot je bila vložena prošnja za brezplačno pravno pomoč.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZIntPK člen 13, 13/5, 15, 15/2.
subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe
Tožena stranka je v postopku, ki ga je vodila proti tožnici na podlagi Obvestila o nadaljevanju postopka preiskave, dne 21. 11. 2019 izdala ugotovitve o konkretnem primeru. Tožnica je s tem pridobila pravico, da zoper ugotovitve o konkretnem primeru sproži redni upravni spor, v katerem lahko (med drugim) uveljavlja, da je bila z izvedbo postopka pred toženo stranko kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari in na ta način poseženo v njene pravice iz 23. in 31. člena Ustave. Ker ji je v obliki rednega upravnega spora na ta način zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZUS-1 za obravnavanje tožbe v tej zadevi.
ZJA za razliko od ZJU ne predvideva izjeme za primer izpodbijanja sklepa o izbiri, temveč tako za izpodbijanje akta o imenovanju in pogodbe o zaposlitvi, kot tudi za izpodbijanje odločbe o izbiri določa pristojnost komisije za pritožbe. Ta pristojnost je tako po jezikovni kot tudi po teleološki in sistemski (glede na ureditev v ZJU) razlagi 22. člena ZJA izključna. Zoper akte, izdane v postopku imenovanja direktorja javne agencije, je tako mogoče vložiti le ugotovitveno tožbo v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1.
Tožnica v obravnavani zadevi, z izpodbojno tožbo svojega pravnega položaja v nobenem primeru ne more izboljšati, zato nima pravnega interesa za tožbo. Sodišče je zato tožbo zavrglo.
ZPP člen 19, 19/1, 367b, 367b/2. ZUS-1 člen 22, 22/1.
predlog za dopustitev revizije - pristojnost
Za odločanje o predlogu za dopustitev revizije je stvarno pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, zato se je Upravno sodišče RS izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 28, 30, 30-2, 31, 31-2.
mednarodna zaščita - status begunca - izključitveni razlog - preganjanje - nedržavni subjekt - kriminalna združba - krvno maščevanje - status subsidiarne zaščite - resna škoda
Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik s sodbo Višjega sodišča v ... št. K ... z dne 22. 10. 2001 pravnomočno obsojen na 20 let zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja poskusa umora. Čeprav tožena stranka ni izrecno ugotovila, ali gre pri poskusu umora za hudo kaznivo dejanje in ali je za takšno dejanje v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let, je (navedena) ugotovitev tožene stranke, da je pri tožniku podana izključitvena klavzula, pravilna. Čim pa je podana izključitvena klavzula, pa ni podlage za priznanje subsidiarne zaščite.
Odlok o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov (2009) člen 25. ZUP člen 214, 237, 273. ZBPP člen 46.
vračilo izplačanih stroškov brezplačne pravne pomoči - sprememba ali odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Določba 273. člena ZUP obravnava situacijo spremembe ali odprave odločbe upravnega organa v zvezi z upravnim sporom. Iz izreka odločbe z dne 23. 11. 2018 pa nikjer ne izhaja, da bi bila v predmetnem sodnem sporu izpodbijana odloča z odločbo z dne 23. 11. 2018 odpravljena ali spremenjena.
V konkretnem primeru je organ prve stopnje v svoji odločbi ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev brezplačne vozovnice. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, na kakšen način je to ugotavljal in na podlagi česa je to ugotovil. Razvidno ni niti, katerega izmed pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 25. člena Odloka o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov tožnik ne izpolnjuje. Posledično izpodbijana odločba nima obrazložitve skladne z 2., 3., 5. in 6. točko prvega odstavka 214. členom ZUP.
V predmetni zadevi je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč za sestavo tožbe v upravnem sporu in za sestavo ene pripravljalne vloge. Organ za Bpp je tožnikovi odvetnici izplačal znesek 238,68 EUR iz naslova brezplačne pravne pomoči. Za take primere ZBPP določa, da so nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca stroški sodnega postopka. Posledično je sodišče toženi stranki naložilo, da znesek v višini 238,68 EUR nakaže v korist proračuna Republike Slovenije, preostalih 46,32 EUR pa tožeči stranki.