TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. 2142-425/2018/34 (1312-03) z dne 9. 7. 2019 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A.A., roj. dne ..., državljan Islamske republike Iran, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 9. 7. 2019.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

Po interpretaciji Sodišča EU nobeno od relevantnih pravil EU ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove zadevni verski praksi in se tako zaščiti. Če se ugotovi, da bo zadevna oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca.

Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima.

V elementu preteklega preganjanja velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.

Z interpretacijo SEU določbe 46(3) člena Procesne direktive, ki ima neposredni učinek, v zvezi s pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ni skladna določba drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 (v zvezi s 60. členom, drugo alinejo tretjega odstavka ter prvega in drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ki pravi, da Upravno sodišče „izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.“ Kadar je nacionalno pravo v nasprotju z jasno in brezpogojno določbo prava EU, sodišče takšno določbo ignorira in neposredno uporabi določbo prava EU, v tem primeru določbo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32, ki za obravnavani primer glede na ugotovljene okoliščine ne zahteva izvedbe glavne obravnave.