KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO
VSL00011130
KZ člen 243, 243/1. ZTFI člen 566, 566/1, 566/1-1. URS člen 28, 28/1, 156. ZUstS člen 1, 1/3.
zloraba notranje informacije - lex certa - načelo zakonitosti - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka do odločitve ustavnega sodišča - skladnost z Ustavo RS - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča
Dejstveni opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 243. člena KZ v odločbi o krivdi se ne prekriva z znaki prekrška iz 1. točke prvega odstavka 566. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI).
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka - kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa - ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja
Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno ugotavlja, da je cilj začasnega odvzema vozniškega dovoljenja preprečiti udeležbo v prometu osebam, ki so izkazale, da niso vredne zaupanja, oziroma da so nevarne, z namenom da se zaščiti življenje, zdravje in lastnina tretjih oseb. Gre za ukrep, namenjen preprečitvi ponovitve nevarnega ravnanja voznika, ki se je pokazal kot nevaren voznik, kar obdolženi nedvomno je, glede na to, da je imel v času prometne nezgode najmanj 1,57 g/kg alkohola v krvi, prometno nezgodo pa je povzročil z neprilagojeno hitrostjo v zahtevnih prometnih in vremenskih razmerah.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00011511
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 41. URS člen 21. OZ člen 10, 131, 131/1, 179, 316, 316-3. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (2000) člen 27, 27/2.
odškodninska odgovornost države - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - pravično zadoščenje - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - bivalne razmere v priporu - omejitev svobode - pobot terjatev - primeri, ko je pobot izključen - namerna povzročitev škode
Zneska, ki ga je posameznemu priporniku prisodilo ESČP, ni mogoče mehansko prenesti v slovensko sodno prakso, saj pravično zadoščenje po 41. členu EKČP vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi celo takrat, ko nacionalen sistem sploh ne omogoča odmere denarnega zadoščenja.
Ni mogoče slediti tožnikovemu prepričanju, da pobot vtoževane terjatve s toženkinima terjatvama v konkretnem primeru preprečuje pravilo iz 3. točke 316. člena OZ, ki onemogoča pobot terjatev, nastalih z namerno povzročitvijo škode. Strinjati se namreč gre s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je toženka škodo tožniku povzročila namerno (pri čemer zgolj zavedanje o možnosti nastanka škode ne zadošča). To izhaja že iz dejstva, da je takoj po prejemu (prve) sodbe ESČP v zadevi Mandić in Jović proti RS, do česar je sicer prišlo šele v drugi polovici tožnikovega preživljanja pripora, začela s koraki v smeri izboljšanja pripornih razmer.
Dejstvo, da je odločitev glede statusa zavarovanca in o izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine pravnomočna, je ključnega pomena za razrešitev sporne zadeve. Na podlagi pravnomočne odločitve je odpadla pravna podlaga za izplačevanje starostne pokojnine v polnem znesku.
ZIZ člen 38, 38/5, 202, 202/1, 202/2, 202/4, 202/5. ZPP člen 110, 110/2, 110/3.
poplačilo upnikov - izpodbijanje terjatve - sporna terjatev - napotitev na pravdo - prekluzivni rok - sodni rok - potrebnost stroškov
Roki, ki jih zakon predvideva za stranke, ne glede na to, ali je dolžina predpisana v zakonu ali je določitev dolžine prepuščena sodišču, so praviloma prekluzivni, sodni roki pa so podaljšljivi. Določba četrtega odstavka 202. člena ZIZ, ki predpisuje, da ravna sodišče, kot da terjatev ni sporna, če se pravda ne začne v določenem roku, potrjuje stališče, da je rok prekluziven v zvezi z odložitvijo odločitve o poplačilu iz kupnine tistih upnikov, katerih terjatve so sporne. Prekluziven pa ni glede pravice upnika, ki izpodbija terjatev, da tudi po koncu postopka začne pravdo zoper tistega, čigar terjatev izpodbija.
Pritožnik v 30 dneh od prejema sklepa, s katerim je bil napoten na pravdo, ni začel pravde v zvezi z obstojem terjatve upnice A. A., česar v pritožbi niti ne izpodbija, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in na podlagi četrtega odstavka 202. člena ZIZ izdalo izpodbijani sklep.
Neutemeljena je tudi pritožba zoper III. točko izreka sklepa, češ da je vloga A. A. z dne 2. 11. 2017 nepotrebna za postopek, če je sodišče štelo, da je njena terjatev nesporna. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo izpodbijani sklep na podlagi domneve nespornosti terjatve, ker pritožnik ni začel pravde v določenem roku, ne pa zato, ker bi v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZIZ sámo presodilo, da odločitev ni odvisna od spornih dejstev. Spornost dejstev je bila na podlagi trditev obeh upnikov ugotovljena v postopku pred izdajo sklepa, v katerem je bilo nato odločeno o napotitvi na pravdo.
napačen naslov sodišča - nevložitev pritožbe - odprava pomanjkljivosti v vlogi - vračanje pritožbe v dopolnitev - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - dolžna skrbnost stranke
Tožnik pritožbe zoper sodbo v pritožbenem roku sploh ni vložil, saj jo je poslal na neobstoječi naslov sodišča, čeprav je razvidno, da je bil tožniku pravilen naslov sodišča poznan.
Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan.
Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.
plačilo provizije - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli - poziv sodišča na predložitev listin - oprava postopka pred drugim sodnikom
Pod določenimi, razmeroma strogimi, predpostavkami lahko sicer sodišče naloži nasprotni stranki predložitev listin, vendar tožeča stranka niti na tem pravnem temelju ne more zahtevati zase niti vpogleda v listine tožene stranke, niti izdelave dvojnikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00012151
ZObr člen 57, 57/3, 57/3-1, 57/4, 57/4-6.. ZDSS-1 člen 24.. ZPP člen 279a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10.
disciplinska odgovornost - vojak - težja kršitev vojaške discipline - odločitev brez glavne obravnave - bistvena kršitev določb postopka - kršitev vojaške discipline
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1 za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku brez glavne obravnave. Dejansko stanje med strankama je bilo namreč sporno, poleg tega pa se nobena od strank glavni obravnavi ni pisno odpovedala. Razen tega je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku odločilo tudi na podlagi izpovedb tožnika in več prič, kar pomeni, da tudi iz tega razloga za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave ni bilo izpolnjenih pogojev. Z izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni bistveno, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo na narokih za glavno obravnavo v prejšnjih postopkih, katerim sta sledili dve sodbi, ki sta bili v pritožbenem sodišču razveljavljeni na podlagi 355. člena ZPP. Odločilno je, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, s čimer je bila tožniku (in tudi toženi stranki) kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave.
ugovor zoper plačilni nalog - dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse - nastanek taksne obveznosti
Ugovor zoper plačilni nalog je dopusten le iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksna obveznost že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34. člena ZST-1). Pritožnik je ugovarjal, da taksna obveznost še ni nastala, ker se je zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za oprostitev oziroma za obročno plačilo sodne takse pravočasno pritožil. Ker trditev o vložitvi pritožbe ni dokazal, je bil njegov ugovor pravilno zavrnjen.
ZDR-1 člen 4, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 143, 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - pravica do zasebnosti - zloraba osebnih podatkov - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - vrnitev službenih računalnikov
Po 4. členu ZDR-1 je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Vsaka od pogodbenih strank je dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti. Poleg tega pa mora delavec po 34. členu ZDR-1 upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je večkrat zahtevala, da ji tožnik izroči služben računalnik, tožnik pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik opravičljive razloge, da je vrnitev računalnika odklonil in mu zato ni mogoče očitati hude malomarnosti.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pomembnega dejstva, da je imel tožnik v uporabi službeni računalnik, ki je bil last tožene stranke. Računalnik je bil namenjen službeni uporabi, zato je tožena stranka kot njegova lastnica imela pravico do vpogleda vanj, kakor tudi pravico, da zahteva njegovo vrnitev.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki
Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila določena (pavšalno na mesečni ravni, ob posebnem režimu delovnih obveznosti, časa dela, časa, ki se upošteva pri obračunu ter posebnem obračunu plač), prikrajšana tudi na premoženjskem področju. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je tudi plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači v neto znesku. Ta namreč obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, zagotovljeni na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, ki pa jih ni bilo.
V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov.
Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Tudi sicer je glede na naravo prisojenega zneska jasno, da se v tem primeru ne plačajo davki in prispevki od plače, saj tožniku ni bila prisojena plača.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00010813
KZ-1 člen 288, 288/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 435, 435/1, 437, 437/1.
materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - zavrženje obtožnega predloga
O namerni, zavestni kršitvi zakona je mogoče govoriti šele tedaj, ko se sodnik zaveda pravilnosti uporabe ene določbe, a jo namenoma uporabi drugače ali uporabi drugo, ob tem pa zasleduje cilj, da bi eni od strank v postopku škodoval ali dajal neupravičeno prednost.
posojilna pogodba - ničnost pogodbe - osebni stečaj pravdne stranke - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - položaj in pristojnosti upravitelja - vročanje sodnih pisanj - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - pooblastilo za zastopanje - podelitev pooblastila odvetniku za zastopanje - pooblastilo stečajnega upravitelja - vročilnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - dokazovanje - dokaz z zaslišanjem strank - izostanek stranke z naroka - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti postopka
Ker se tožnik neopravičeno ni odzval vabilu na zaslišanje na narok, je sodišče prve stopnje utemeljeno domnevalo, da ne želi biti zaslišan ter zato zaslišalo le toženko. Prav tako ni bilo ovire, da na tem naroku glavno obravnavo konča ter o zadevi odloči, ne da bi zaslišalo tožnika. Ko tega ni storilo in je zaradi nadaljevanja dokaznega postopka razpisalo nov narok za glavno obravnavo, tožnika tudi ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje, saj je še vedno upravičeno domnevalo, da pravice do zaslišanja ne želi izkoristiti. Ta domneva pa je odpadla, ko se je tožnik razpisanega naroka udeležil in izrazil željo po zaslišanju. V tej situaciji sodišče prve stopnje zavrnitve zaslišanja ni smelo utemeljiti zgolj z izostankom tožnika s prejšnjega naroka, temveč bi lahko njegov predlog zavrnilo le, če zaslišanja na naroku ne bi bilo mogoče izvesti ter bi bilo potrebno zanj razpisati dodatni narok, oziroma če zaslišanje glede na fazo postopka ne bi bilo več aktualno. ZPP namreč ne določa, da sodišče stranke, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje, ne sme zaslišati na naslednjem naroku, prav tako ne določa, da stranka z neopravičenim izostankom z naroka pravico biti zaslišana izgubi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00011792
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 177, 177/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe
Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da naj bi si toženka, ki je bila že vrsto let zaposlena v njeni notarski pisarni na delovnem mestu tajnica ‒ administratorka, v spornih letih nezakonito prisvojila gotovino v vtoževanem znesku. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode je pravilna, ker niso dokazane predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - osebna vročitev - zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - vročanje
Tožnik vročilnice odločbe z dne 24. 1. 2017 ni podpisal 25. 1. 2017. Ker se po 1. odstavku 87. člena ZUP odločbe, pri katerih od vročitve začne teči rok, vročajo osebno naslovniku, vročitev odločbe z dne 24. 1. 2017 tožniku ni pravilna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, kdaj jo je dejansko prejel. Na podlagi 98. člena ZUP se, če pri vročitvi dokumenta pride do pomote, šteje, da je vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik dokument dejansko dobil.
Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnik do vtoževane plače ni upravičen, ker naj v tem mesecu ne bi prihajal na delo. To namreč ne vpliva na dejstvo, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, ki ima za posledico tudi delodajalčevo temeljno obveznost - delavcu izplačati plačo. ZDR-1 za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila ali zadržanja izplačila neto plače. V poštev bi lahko prišla le disciplinska sankcija ali odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar tožena stranka teh zakonsko predvidenih možnosti ni uporabila.
Tožeča stranka je svoje obveznosti, tj. plačilo po študijskem programu za toženo stranko plačala, tožena stranka pa študija vse do konca sodnega postopka ni zaključila. Glede na to, da je tožena stranka pri tožeči stranki prosila za podaljšanje roka za dokončanje študija, ji je bilo jasno, da mora študij končati, in ker ga ni, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je tožeča stranka plačala za toženo stranko.
Sodišče prve stopnje je namreč v napadeni sodbi pri tem, ko je ugotavljalo, ali je bil obsojeni objektivno zmožen poravnati s pogojno obsodbo naložen mu dodatni pogoj, zapisalo, da se obsojeni ukvarja s pridobitno dejavnostjo, in sicer poučuje klavir, ki mu prinaša zaslužek, kar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča zmotno, saj je obsojeni v pritožbi konkretno pojasnil, da gre za poučevanje hčerke, ki mu ne prinaša zaslužka, kar je tudi podkrepil z dokazili, razen tega ni samozaposlen, kot to navaja sodišče prve stopnje, saj je izbrisan iz Odvetniške zbornice Slovenije dne 18. 5. 2015, pritožbi pa je tudi priložil potrdilo Upravne enote Maribor, da ni lastnik nobenega motornega vozila, kar kaže na to, da so tudi zaključki sodišča prve stopnje o lastništvu vozil obsojenega zmotni.