regres za letni dopust - plača - neupravičena odsotnost z dela
Trditev tožene stranke, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela nima vpliva na ključno dejstvo tega spora, da je med strankama do 24. 8. 2015 obstajalo delovno razmerje, ki ima za posledico tudi delodajalčevo temeljno obveznost - delavcu izplačati plačo. ZDR-1 za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila plače. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je kot prvi dan neupravičene odsotnosti štela 24. 8. 2015, ko je tožnika tudi odjavila iz obveznega zavarovanja. Zato je tožnik upravičen do izplačila plač za julij 2015 in avgust 2015 oziroma za čas do 24. 8. 2015.
posojilna pogodba - ničnost pogodbe - osebni stečaj pravdne stranke - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - položaj in pristojnosti upravitelja - vročanje sodnih pisanj - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - pooblastilo za zastopanje - podelitev pooblastila odvetniku za zastopanje - pooblastilo stečajnega upravitelja - vročilnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - dokazovanje - dokaz z zaslišanjem strank - izostanek stranke z naroka - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti postopka
Ker se tožnik neopravičeno ni odzval vabilu na zaslišanje na narok, je sodišče prve stopnje utemeljeno domnevalo, da ne želi biti zaslišan ter zato zaslišalo le toženko. Prav tako ni bilo ovire, da na tem naroku glavno obravnavo konča ter o zadevi odloči, ne da bi zaslišalo tožnika. Ko tega ni storilo in je zaradi nadaljevanja dokaznega postopka razpisalo nov narok za glavno obravnavo, tožnika tudi ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje, saj je še vedno upravičeno domnevalo, da pravice do zaslišanja ne želi izkoristiti. Ta domneva pa je odpadla, ko se je tožnik razpisanega naroka udeležil in izrazil željo po zaslišanju. V tej situaciji sodišče prve stopnje zavrnitve zaslišanja ni smelo utemeljiti zgolj z izostankom tožnika s prejšnjega naroka, temveč bi lahko njegov predlog zavrnilo le, če zaslišanja na naroku ne bi bilo mogoče izvesti ter bi bilo potrebno zanj razpisati dodatni narok, oziroma če zaslišanje glede na fazo postopka ne bi bilo več aktualno. ZPP namreč ne določa, da sodišče stranke, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje, ne sme zaslišati na naslednjem naroku, prav tako ne določa, da stranka z neopravičenim izostankom z naroka pravico biti zaslišana izgubi.
Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan.
Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - osebna vročitev - zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - vročanje
Tožnik vročilnice odločbe z dne 24. 1. 2017 ni podpisal 25. 1. 2017. Ker se po 1. odstavku 87. člena ZUP odločbe, pri katerih od vročitve začne teči rok, vročajo osebno naslovniku, vročitev odločbe z dne 24. 1. 2017 tožniku ni pravilna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, kdaj jo je dejansko prejel. Na podlagi 98. člena ZUP se, če pri vročitvi dokumenta pride do pomote, šteje, da je vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik dokument dejansko dobil.
plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja - neupravičena obogatitev - plačilo stroškov varovanja - odpust dolga - odpoved terjatvi - nagibi za sklenitev pogodbe
Kakšen je bil skupni namen strank, je razvidno iz samega Dogovora o plačilu. V 1. odstavku 3. člena se je tožeča stranka zavezala, da bo od 1. 1. 2013 naprej opravljala le še storitve obratovanja, ne pa tudi storitev varovanja. Stranki sta očitno imeli pred očmi še nekaj drugega, in sicer to, da tožeča stranka ne bo več mogla zahtevati plačila stroškov varovanja. To je bilo namreč dogovorjeno v 2. odstavku 2. člena Dogovora o plačilu. Dogovorjeno je bilo, da če pride tožena stranka v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti iz 1. člena Dogovora o plačilu, da bo morala plačati še stroške varovanja za januar 2013 in februar 2013. Če je izpolnila svoje obveznosti glede obveznosti iz 1. člena Dogovora o plačilu, pa je bila torej za naprej prosta vsake obveznosti povrnitve stroškov varovanja.
Dejstvo, da je odločitev glede statusa zavarovanca in o izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine pravnomočna, je ključnega pomena za razrešitev sporne zadeve. Na podlagi pravnomočne odločitve je odpadla pravna podlaga za izplačevanje starostne pokojnine v polnem znesku.
ZIZ člen 38, 38/5, 202, 202/1, 202/2, 202/4, 202/5. ZPP člen 110, 110/2, 110/3.
poplačilo upnikov - izpodbijanje terjatve - sporna terjatev - napotitev na pravdo - prekluzivni rok - sodni rok - potrebnost stroškov
Roki, ki jih zakon predvideva za stranke, ne glede na to, ali je dolžina predpisana v zakonu ali je določitev dolžine prepuščena sodišču, so praviloma prekluzivni, sodni roki pa so podaljšljivi. Določba četrtega odstavka 202. člena ZIZ, ki predpisuje, da ravna sodišče, kot da terjatev ni sporna, če se pravda ne začne v določenem roku, potrjuje stališče, da je rok prekluziven v zvezi z odložitvijo odločitve o poplačilu iz kupnine tistih upnikov, katerih terjatve so sporne. Prekluziven pa ni glede pravice upnika, ki izpodbija terjatev, da tudi po koncu postopka začne pravdo zoper tistega, čigar terjatev izpodbija.
Pritožnik v 30 dneh od prejema sklepa, s katerim je bil napoten na pravdo, ni začel pravde v zvezi z obstojem terjatve upnice A. A., česar v pritožbi niti ne izpodbija, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in na podlagi četrtega odstavka 202. člena ZIZ izdalo izpodbijani sklep.
Neutemeljena je tudi pritožba zoper III. točko izreka sklepa, češ da je vloga A. A. z dne 2. 11. 2017 nepotrebna za postopek, če je sodišče štelo, da je njena terjatev nesporna. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo izpodbijani sklep na podlagi domneve nespornosti terjatve, ker pritožnik ni začel pravde v določenem roku, ne pa zato, ker bi v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZIZ sámo presodilo, da odločitev ni odvisna od spornih dejstev. Spornost dejstev je bila na podlagi trditev obeh upnikov ugotovljena v postopku pred izdajo sklepa, v katerem je bilo nato odločeno o napotitvi na pravdo.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za zamudo - pravni standard
V skladu z določbo prvega odstavka 116. člena ZPP je sodišče ugotavljalo vsebino standarda "upravičenega razloga" za zamudo in zaključilo, da slednji ni podan.
subjektivni element kaznivega dejanja - posilstvo - dokazanost naklepa - nasilje v družini - konkretizacija zakonskih znakov - podrejen položaj - opis kaznivega dejanja
Pri presoji obstoja subjektivnega elementa kaznivega dejanja posilstva ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo (tudi) to, da je obtoženec s predmetnimi grožnjami želel doseči stike z oškodovanko, da je (takrat, ko se je pojavil pri njej doma) prišla ven in se odzivala na njegove klice. Tudi kar se tiče objave golih fotografij na spletu je bil motiv v tem, da oškodovanko poniža in se ji maščuje za razpad zakonske zveze ter za dejstvo, da si je poiskala novega partnerja. Skratka sodišče je navedlo okoliščine, ki napotujejo na zaključek, da je obtoženec z izrečenimi grožnjami (lahko) zasledoval tudi namen, ki s prepovedano posledico kot jo definira tretji odstavek 170. člena KZ-1, nima nobene zveze. Torej glede obdolženčevega naklepnega ravnanja obstaja razumen dvom.
Obtožbeni očitki, nenazadnje tudi v smeri oškodovankine „podrejenosti“, ki ni opisana, so v tolikšni meri pavšalni, nekonkretizirani in vsebinsko nedorečeni, da že na ravni opisa ne zadostijo zakonskim znakom kaznivega dejanja nasilja v družini.
trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - kršitev pravice do izjave v postopku - odprava procesnih kršitev pred sodiščem druge stopnje
1. Pritožbena kritika, da ni nobena od strank v postopku zatrjevala sklenitve ustnega dogovora o prevzemu dolga, je utemeljena. Sodišče se je pri odločanju o utemeljenosti izstavitve računa sicer sklicevalo tudi na izpoved direktorja tožene stranke, vendar četudi bi slednji kaj takega izpovedal (iz njegove izpovedi dogovor o prevzemu dolga ne izhaja), bi taka izpoved ne mogla nadomestiti trditvene podlage nobene od pravdnih strank.
denarno povračilo - odsotnost z dela - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - sodna razveza
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V njej ji je očitala neupravičeno odsotnost z dela v spornem obdobju. Da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v predmetni zadevi zakonita, bi morala tožena stranka dokazati, da je bila tožnica v spornem obdobju neupravičeno odsotna z dela oziroma, da je bila tedaj glede na svoje zdravstveno stanje za delo zmožna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tega tožena stranka ni dokazala, saj je bila za sporno obdobje z odločbo ZZZS ugotovljena začasna nezmožnost tožnice za delo zaradi bolezni. Ker tožnica v tem obdobju ni bila sposobna za delo, je bila z dela odsotna upravičeno, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita.
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00010832
ZZZDR člen 191. ZD člen 132. ZZK-1 člen 35, 35/2, 35/4, 132, 132/1, 132/1-3, 148, 243, 243/1.
izbrisna tožba - neveljavna vknjižba - skrbnik - pooblastila skrbnika - odobritev pravnega posla - odobritev pravnega posla s strani centra za socialno delo - nedopustna tožba
Skladno z določbo 191. člena ZZZDR sme skrbnik odtujiti varovančeve nepremičnine samo z odobritvijo CSD, kar pomeni, da je odobritev CSD pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o odtujitvi varovančevega nepremičnega premoženja. Ker takšno pogodbeno razmerje ne nastane, če CSD zahtevanega soglasja ne da, s smrtjo varovanca ta pogoj ne odpade. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odobritev obravnavane prodajne pogodbe iz leta 1998, sklenjene po skrbnici J. A., potrebna kljub smrti A. A. je zato pravilen. Materialnopravno napačna pa je presoja prvostopenjskega sodišča, da je prešla pristojnost odobritve posla s trenutkom smrti A. A. iz CSD na njegove dediče, ki so stopili na njegovo mesto (132. člen ZD). Določba 191. člena ZZZDR, ki jasno določa, da je odobritev posla v pristojnosti CSD, je namenjena varstvu varovančevega premoženja kot tudi varstvu skrbnika, ki mu država v obliki odobritve nudi pomoč pri odločanju in ga s tem praviloma razbremeni odgovornosti za odločitve. Takšen namen pa, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, ne bi bil dosežen, če bi bili po smrti varovanca za odobritev posla pristojni njegovi dediči, ki varujejo svoje lastne interese, ki niso nujno enaki interesu varovanca. Stališča, da je po smrti varovanca potrebno soglasje (odobritev) dedičev, ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na 132. člen ZD. Dediči namreč v trenutku smrti vstopijo v položaj zapustnika in ne v položaj CSD.
Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnik do vtoževane plače ni upravičen, ker naj v tem mesecu ne bi prihajal na delo. To namreč ne vpliva na dejstvo, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, ki ima za posledico tudi delodajalčevo temeljno obveznost - delavcu izplačati plačo. ZDR-1 za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila ali zadržanja izplačila neto plače. V poštev bi lahko prišla le disciplinska sankcija ali odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar tožena stranka teh zakonsko predvidenih možnosti ni uporabila.
izvedensko mnenje - nagrada - sodni izvedenec - strokovnjak s področja
Po 249. členu ZPP ima izvedenec pravico do nagrade za izvedensko delo. Izvedenci se določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela (2. odstavek 245. člena ZPP). Ker je po sodni praksi in pravni teoriji določba 2. odstavka 254. člena ZPP le instrukcijske narave, lahko izvedensko delo opravi tudi strokovnjak določenega področja, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Tudi v tem primeru pa je na podlagi 249. člena ZPP upravičen do nagrade.
Po sodni praksi je pravico do plačila stroškov in nagrade izvedenca, ki ni sodni izvedenec, mogoče presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.
izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - prosti preudarek
ZSVarPre v 33. členu določa, da se lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Zakon ne določa, kaj je to trenutna materialna ogroženost in da organ o omenjeni pravici odloča po prostem preudarku.
napačen naslov sodišča - nevložitev pritožbe - odprava pomanjkljivosti v vlogi - vračanje pritožbe v dopolnitev - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - dolžna skrbnost stranke
Tožnik pritožbe zoper sodbo v pritožbenem roku sploh ni vložil, saj jo je poslal na neobstoječi naslov sodišča, čeprav je razvidno, da je bil tožniku pravilen naslov sodišča poznan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00012276
OZ člen 122, 122/3, 561, 563/3, 563, 563/1. ZD člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 328.
izbrisna tožba - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini - materialnopravna veljavnost vknjižbe - pogodba o dosmrtnem preživljanju - smrt preživljalca - prenos pogodbe - razveza pogodbe - enostranska izjava volje - dejansko stanje - izpolnjevanje pogodbe - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - očitna pomota v izreku odločbe - id znak
V konkretnem primeru gre za prenos med preživljancem in preživljalcem nastalega pravnega razmerja ob smrti slednjega na njegove dediče, ki so v to privolili (prvi odstavek 563. člena OZ). Ker gre za prenos (v posledici smrti pogodbene stranke), ki je v zakonu posebej urejen, je neprepričljivo tako tožničino sklicevanje na tretji odstavek 122. člena OZ kot tudi na 142. člen ZD (oziroma na obseg dedičeve odgovornosti za zapustnikove dolgove). Dedičeva privolitev za prenos je potrebna prav iz razloga, ker je dolžan (kot novi preživljalec) drugega pogodbenika preživljati ne glede na vrednost podedovanega premoženja in premoženja, ki ga bo prejel s smrtjo preživljanca.
obvestila, ki jih policija zbere od osumljenca - poučitev po 4.odst. 148.čl. zkp
Ključna razlikovalna okoliščina med obvestili osumljenca, ki morajo biti po prvem odstavku 83. člena ZKP iz spisa izločena in drugimi je v odsotnosti pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00010754
ZPP člen 8. OZ člen 942.
zavarovalna pogodba - kršitev zavarovalne pogodbe - zavarovalna polica - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska - izguba zavarovalnih pravic - ničnost pogodbenih določil o izgubi pravice - vožnja pod vplivom alkohola - ugotavljanje alkoholiziranosti - preizkus alkoholiziranosti voznika - alkotest - izmaknitev preiskavi vinjenosti - izmik preizkusu alkoholiziranosti - domneva o alkoholiziranosti - nastanek zavarovalnega primera - prijava zavarovalnega primera - obvestitev policije o prometni nesreči - obveznosti zavarovanca oziroma zavarovalca - dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči - dokazno breme - dokazna ocena - dokazna ocena verodostojnosti prič - odločba prekrškovnega organa
Kršitev obveznosti, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, glede na kogentno določilo 942. člena OZ, ne glede na drugačno določilo Splošnih pogojev, sama po sebi še ne pomeni, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice. Glede na namen, ki ga ima pogodbena zahteva, da stranka o nesreči ter poškodbah vozila obvesti policijo, je to dejstvo lahko ob upoštevanju ostalih okoliščin, podlaga za sklep, da se je zavarovanec s tem izmaknil preizkusu alkoholiziranosti.
Ker zavarovalnica dejansko nima druge možnosti dokazovati alkoholiziranost svojih zavarovancev, je treba določila Splošnih pogojev, tudi določilo o tem, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, razlagati v smislu obveznosti voznikov, da aktivno prispevajo k izvedbi preiskave oziroma omogočijo ugotavljanje alkoholiziranosti. Pri presoji je zato pomembno le to, ali je voznik oziroma zavarovanec imel dejansko možnost, da policijo o prometni nesreči obvesti takoj po njej ali ne, oziroma ali je za preiskavo poskrbel na drug način.
Stranka lahko svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z opravo alkotesta ali z zdravniškim pregledom po nesreči, ki pa jih sodišče presoja skladno z 8. členom ZPP. Povedano drugače: meritev alkoholiziranosti drugi dokazi lahko nadomestijo, vendar stranka zaradi neobstoja objektivnih dokazov (strokoven preizkus) nase prevzame tveganje, da z njimi sodišča ne bo prepričala.
ZIL-1 člen 47, 47/1, 119, 119/1. ZGD-1 člen 4. ZPP člen 229, 229/2.
znamka - varstvo znamke - nelojalno ravnanje - nelojalno ravnanje tožene stranke - prepoved ravnanja - blagovna znamka - neregistriran znak - prepoved uporabe znaka - prepoved uporabe znamke
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da se v okviru varstva pravic, ki jih daje znamka, ne more zahtevati prepovedi ravnanj, ki merijo na prevzemanje naročnikov revij s strani tožene stranke, in podobne marketinške prijeme tožene stranke. Tožeča stranka je zahtevala prepoved uporabe znakov ali znamk, ki jih je uporabljala prva toženka, in ne prepovedi takšnih, po njenih trditvah nelojalnih ravnanj. Z znamko se namreč varuje zgolj uporaba določenega znaka (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Varstvo se ne razteza še na grafično oblikovanje naslovnice revij ali na grafično in vsebinsko oblikovanje revij kot celote.