TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se I. in II. točka nadomestita z novima točkama, ki se glasita:

I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v znesku 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2015 dalje do plačila.

II. Zaradi pobota v I. točki ugotovljene terjatve in judikatne terjatve tožene stranke v višini 2.700,00 EUR1, se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 2.700,00 EUR zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke, kakor tudi pritožba tožeče stranke, zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

2. Pritožba tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo se zavrne in se dopolnilna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 98,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

(1) Terjatvi neplačane sodne takse po plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Celju opr. št. K 202/2002 z dne 18. 1. 2012 v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2012 dalje do plačila in neplačanih stroškov kazenskega postopka po sklepu Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 3. 2012 opr. št. K 202/2002 v znesku 8.195,29 EUR.

Zneska, ki ga je posameznemu priporniku prisodilo ESČP, ni mogoče mehansko prenesti v slovensko sodno prakso, saj pravično zadoščenje po 41. členu EKČP vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi celo takrat, ko nacionalen sistem sploh ne omogoča odmere denarnega zadoščenja.

Ni mogoče slediti tožnikovemu prepričanju, da pobot vtoževane terjatve s toženkinima terjatvama v konkretnem primeru preprečuje pravilo iz 3. točke 316. člena OZ, ki onemogoča pobot terjatev, nastalih z namerno povzročitvijo škode. Strinjati se namreč gre s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je toženka škodo tožniku povzročila namerno (pri čemer zgolj zavedanje o možnosti nastanka škode ne zadošča). To izhaja že iz dejstva, da je takoj po prejemu (prve) sodbe ESČP v zadevi Mandić in Jović proti RS, do česar je sicer prišlo šele v drugi polovici tožnikovega preživljanja pripora, začela s koraki v smeri izboljšanja pripornih razmer.