Ker tožnica ni navedla sodne odločbe zoper katero vlaga pritožbo, temveč je navedla zgolj prvostopenjsko odločbo tožene stranke, vloga ni bila primerna za obravnavo, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP zavrglo. Zakon v tem primeru namreč določa, da če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže.
Sodišče prve stopnje je tožbo, vloženo dne 17. 11. 2017, utemeljeno štelo, da gre za tožbo zoper dokončni upravni akt z dne 12. 10. 2017. Navedeni dokončni upravni akt z dne 12. 10. 2017 je bil tožnici vročen 17. 10. 2017. Rok 30 dni za vložitev tožbe je tako pričel teči 18. 10. 2017 in se je iztekel dne 16. 11. 2017. Ker je tožnica tožbo vložila 17. 11. 2017, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vložena po izteku 30-dnevnega roka in torej prepozno.
plačilo provizije - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli - poziv sodišča na predložitev listin - oprava postopka pred drugim sodnikom
Pod določenimi, razmeroma strogimi, predpostavkami lahko sicer sodišče naloži nasprotni stranki predložitev listin, vendar tožeča stranka niti na tem pravnem temelju ne more zahtevati zase niti vpogleda v listine tožene stranke, niti izdelave dvojnikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00012151
ZObr člen 57, 57/3, 57/3-1, 57/4, 57/4-6.. ZDSS-1 člen 24.. ZPP člen 279a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10.
disciplinska odgovornost - vojak - težja kršitev vojaške discipline - odločitev brez glavne obravnave - bistvena kršitev določb postopka - kršitev vojaške discipline
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1 za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku brez glavne obravnave. Dejansko stanje med strankama je bilo namreč sporno, poleg tega pa se nobena od strank glavni obravnavi ni pisno odpovedala. Razen tega je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku odločilo tudi na podlagi izpovedb tožnika in več prič, kar pomeni, da tudi iz tega razloga za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave ni bilo izpolnjenih pogojev. Z izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni bistveno, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo na narokih za glavno obravnavo v prejšnjih postopkih, katerim sta sledili dve sodbi, ki sta bili v pritožbenem sodišču razveljavljeni na podlagi 355. člena ZPP. Odločilno je, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, s čimer je bila tožniku (in tudi toženi stranki) kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave.
ugovor zoper plačilni nalog - dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse - nastanek taksne obveznosti
Ugovor zoper plačilni nalog je dopusten le iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksna obveznost že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34. člena ZST-1). Pritožnik je ugovarjal, da taksna obveznost še ni nastala, ker se je zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za oprostitev oziroma za obročno plačilo sodne takse pravočasno pritožil. Ker trditev o vložitvi pritožbe ni dokazal, je bil njegov ugovor pravilno zavrnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00012152
ZObr člen 57, 57/3, 57/3-1, 57/4, 57/4-6.. ZDSS-1 člen 24.. ZPP člen 279a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10.
disciplinska odgovornost - vojak - težja kršitev vojaške discipline - odločitev brez glavne obravnave - bistvena kršitev določb postopka - kršitev vojaške discipline
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1 za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave. Dejansko stanje med strankama je bilo namreč sporno, poleg tega pa se nobena od strank glavni obravnavi ni pisno odpovedala. Razen tega je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku odločilo tudi na podlagi izpovedi tožnice in več prič, kar pomeni, da tudi zaradi tega za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni pogoji. Z izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni bistveno, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo na narokih za glavno obravnavo v prejšnjih postopkih, katerim sta sledili dve sodbi, ki sta bili v pritožbenem sodišču razveljavljeni na podlagi 355. člena ZPP. Odločilno je, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, s čimer je bila tožnici (in tudi toženi stranki) kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave.
zavrženje pritožbe - odvetnik - pooblastilo za zastopanje
Pritožbene navedbe, da je odvetnik ravnal v nasprotju s pooblastilom in da ga ni obveščal ter ni imel pravice tožbe umakniti, pritožbeno sodišče ne more sprejeti. Tožnik je pooblastil odvetnika s splošnim pooblastilom, v okviru katerega spadajo vsa opravila, med drugim tudi umik tožbe. Sklep z dne 12. 7. 2017, s katerim je bil postopek ustavljen, je bil vročen tožnikovemu pooblaščencu dne 14. 7. 2017. Tožnik je pooblastilo odpovedal 28. 11. 2017, to pa ne vpliva na dejanja pooblaščenca, opravljena pred odpovedjo pooblastilnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je namreč v napadeni sodbi pri tem, ko je ugotavljalo, ali je bil obsojeni objektivno zmožen poravnati s pogojno obsodbo naložen mu dodatni pogoj, zapisalo, da se obsojeni ukvarja s pridobitno dejavnostjo, in sicer poučuje klavir, ki mu prinaša zaslužek, kar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča zmotno, saj je obsojeni v pritožbi konkretno pojasnil, da gre za poučevanje hčerke, ki mu ne prinaša zaslužka, kar je tudi podkrepil z dokazili, razen tega ni samozaposlen, kot to navaja sodišče prve stopnje, saj je izbrisan iz Odvetniške zbornice Slovenije dne 18. 5. 2015, pritožbi pa je tudi priložil potrdilo Upravne enote Maribor, da ni lastnik nobenega motornega vozila, kar kaže na to, da so tudi zaključki sodišča prve stopnje o lastništvu vozil obsojenega zmotni.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00011997
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 153, 153/2, 153/3, 167, 167/4, 167/5, 171, 171/1, 174, 174/2, 179, 189.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo na višini - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - premoženjska škoda - izguba na zaslužku - renta
Tožnik je kot zaposleni pri toženi stranki opravljal delo menjave strešne kritine in pri sestopu padel s transportne lestve v globino približno štiri metre. Uporaba transportne lestve pri toženi stranki je bila ustaljena in običajna za prevoz ne le materiala, ampak tudi delavcev. Od tožnika ni bilo mogoče življenjsko pričakovati, da bo v nasprotju z ustaljenim načinom dela za sestop s strehe uporabljal navadno lestev, pa čeprav mu je bila ta sicer na voljo. Glede na to, da je tožena stranka vedela za nepravilnosti pri opravljanju dela, bi morala poskrbeti za ustrezen nadzor ali pa za sprejem drugih ukrepov, s katerimi bi bodisi preprečila bodisi sankcionirala nepravilno opravljanje dela. Gola prepoved nepravilne uporabe transportne lestve in neuporabe varnostnih pripomočkov ne more imeti za posledico 50 % soprispevka tožnika k nastanku škode, zlasti ne ob dejstvu, da so na tak način ravnali vsi zaposleni delavci. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča tožnik k nastanku škode prispeval zgolj v obsegu 10 %.
Pri presoji odškodnine iz naslova izpada dohodka v obliki denarne rente je odločilno, kakšno delo je oškodovanec opravljal tedaj, ko mu je škodni dogodek povzročil invalidnost, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče in kolikšna je razlika med prejemki, ki bi jih ob opravljanju navedenega dela prejemal. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da bi bil tožnikov rentni zahtevek utemeljen, če bi dokazal, da je njegova brezposelnost posledica zdravstvenega stanja in s tem škodnega dogodka. Obstoj oziroma neobstoj tožnikovih prizadevanj, da najde zaposlitev bi bilo mogoče upoštevati zgolj pri presoji višine rente zaradi obveznosti oškodovanca, da zmanjša škodo (prvi odstavek 171. člena OZ). Sodišče prve stopnje bi tako moralo izhajati iz stališča, da je tožnik do odškodnine za izpad dohodka v obliki rente v enkratnem znesku upravičen, če bi po normalnem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, zaposlitev še imel.
svetovalni razgovor - opravičljiv razlog - izbris iz evidence brezposelnih
Tožnik je s tem, ko je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje obvestil, da ima spornega dne razgovor pri delodajalcu, kasneje po prejemu zanj neugodne prvostopne odločbe pa je za to predložil še dokaze, dokazal, da se spornega dne ni udeležil svetovalnega razgovora iz opravičljivih razlogov.
Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan.
Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.
ZIL-1 člen 47, 47/1, 119, 119/1. ZGD-1 člen 4. ZPP člen 229, 229/2.
znamka - varstvo znamke - nelojalno ravnanje - nelojalno ravnanje tožene stranke - prepoved ravnanja - blagovna znamka - neregistriran znak - prepoved uporabe znaka - prepoved uporabe znamke
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da se v okviru varstva pravic, ki jih daje znamka, ne more zahtevati prepovedi ravnanj, ki merijo na prevzemanje naročnikov revij s strani tožene stranke, in podobne marketinške prijeme tožene stranke. Tožeča stranka je zahtevala prepoved uporabe znakov ali znamk, ki jih je uporabljala prva toženka, in ne prepovedi takšnih, po njenih trditvah nelojalnih ravnanj. Z znamko se namreč varuje zgolj uporaba določenega znaka (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Varstvo se ne razteza še na grafično oblikovanje naslovnice revij ali na grafično in vsebinsko oblikovanje revij kot celote.
Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnik do vtoževane plače ni upravičen, ker naj v tem mesecu ne bi prihajal na delo. To namreč ne vpliva na dejstvo, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, ki ima za posledico tudi delodajalčevo temeljno obveznost - delavcu izplačati plačo. ZDR-1 za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila ali zadržanja izplačila neto plače. V poštev bi lahko prišla le disciplinska sankcija ali odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar tožena stranka teh zakonsko predvidenih možnosti ni uporabila.
Tožena stranka je, ne da bi tožnika posebej pozvala, da pojasni svojo vlogo (tožnik kot laična stranka sicer govori o obnovi postopka, povsem jasno pa je, da uveljavlja spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe, s katero mu je bila priznana in odmerjena pokojnina ter da se mu ta pokojnina ponovno odmeri z upoštevanjem izplačil za nadurno delo), vlogo obravnavala kot predlog za obnovo postopka po določbah ZUP. V takem primeru kot je predmetni, je tožena stranka dolžna vlogo obravnavati ne samo po določbah ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka, temveč bi morala tožnika opozoriti tudi na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je urejena razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe, oziroma o tožnikovi zahtevi že sama odločiti po omenjeni določbi.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka - kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa - ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja
Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno ugotavlja, da je cilj začasnega odvzema vozniškega dovoljenja preprečiti udeležbo v prometu osebam, ki so izkazale, da niso vredne zaupanja, oziroma da so nevarne, z namenom da se zaščiti življenje, zdravje in lastnina tretjih oseb. Gre za ukrep, namenjen preprečitvi ponovitve nevarnega ravnanja voznika, ki se je pokazal kot nevaren voznik, kar obdolženi nedvomno je, glede na to, da je imel v času prometne nezgode najmanj 1,57 g/kg alkohola v krvi, prometno nezgodo pa je povzročil z neprilagojeno hitrostjo v zahtevnih prometnih in vremenskih razmerah.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00011511
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 41. URS člen 21. OZ člen 10, 131, 131/1, 179, 316, 316-3. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (2000) člen 27, 27/2.
odškodninska odgovornost države - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - pravično zadoščenje - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - bivalne razmere v priporu - omejitev svobode - pobot terjatev - primeri, ko je pobot izključen - namerna povzročitev škode
Zneska, ki ga je posameznemu priporniku prisodilo ESČP, ni mogoče mehansko prenesti v slovensko sodno prakso, saj pravično zadoščenje po 41. členu EKČP vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi celo takrat, ko nacionalen sistem sploh ne omogoča odmere denarnega zadoščenja.
Ni mogoče slediti tožnikovemu prepričanju, da pobot vtoževane terjatve s toženkinima terjatvama v konkretnem primeru preprečuje pravilo iz 3. točke 316. člena OZ, ki onemogoča pobot terjatev, nastalih z namerno povzročitvijo škode. Strinjati se namreč gre s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je toženka škodo tožniku povzročila namerno (pri čemer zgolj zavedanje o možnosti nastanka škode ne zadošča). To izhaja že iz dejstva, da je takoj po prejemu (prve) sodbe ESČP v zadevi Mandić in Jović proti RS, do česar je sicer prišlo šele v drugi polovici tožnikovega preživljanja pripora, začela s koraki v smeri izboljšanja pripornih razmer.
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00010832
ZZZDR člen 191. ZD člen 132. ZZK-1 člen 35, 35/2, 35/4, 132, 132/1, 132/1-3, 148, 243, 243/1.
izbrisna tožba - neveljavna vknjižba - skrbnik - pooblastila skrbnika - odobritev pravnega posla - odobritev pravnega posla s strani centra za socialno delo - nedopustna tožba
Skladno z določbo 191. člena ZZZDR sme skrbnik odtujiti varovančeve nepremičnine samo z odobritvijo CSD, kar pomeni, da je odobritev CSD pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o odtujitvi varovančevega nepremičnega premoženja. Ker takšno pogodbeno razmerje ne nastane, če CSD zahtevanega soglasja ne da, s smrtjo varovanca ta pogoj ne odpade. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odobritev obravnavane prodajne pogodbe iz leta 1998, sklenjene po skrbnici J. A., potrebna kljub smrti A. A. je zato pravilen. Materialnopravno napačna pa je presoja prvostopenjskega sodišča, da je prešla pristojnost odobritve posla s trenutkom smrti A. A. iz CSD na njegove dediče, ki so stopili na njegovo mesto (132. člen ZD). Določba 191. člena ZZZDR, ki jasno določa, da je odobritev posla v pristojnosti CSD, je namenjena varstvu varovančevega premoženja kot tudi varstvu skrbnika, ki mu država v obliki odobritve nudi pomoč pri odločanju in ga s tem praviloma razbremeni odgovornosti za odločitve. Takšen namen pa, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, ne bi bil dosežen, če bi bili po smrti varovanca za odobritev posla pristojni njegovi dediči, ki varujejo svoje lastne interese, ki niso nujno enaki interesu varovanca. Stališča, da je po smrti varovanca potrebno soglasje (odobritev) dedičev, ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na 132. člen ZD. Dediči namreč v trenutku smrti vstopijo v položaj zapustnika in ne v položaj CSD.
pomanjkljiva trditvena podlaga - preizkus pravilnosti izračuna stroškov - plačilo računa - ugovor zoper izstavljen račun - delno plačilo - postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti
Odločitev o zavrnitvi dela zahtevka temelji na ugotovitvah, da zneski po računih za obdobje pred novembrom 2015 bistveno odstopajo od zneskov za kasnejše obdobje in da tožnik ni pojasnil, kakšno je bilo dejansko stanje porabljene energije pred in po obdobju, v katerem je opravil poračun stroškov za porabo električne energije, kako je prišel do izračuna predvidene mesečne porabe v posameznem mesecu in kolikšen del stroškov je toženec že poravnal. Glede treh računov tako tožnik ni ponudil trditev, ki bi omogočale preizkus pravilnosti izračuna.