Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 127, 133.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25.. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - helikopterski prevoz
Po sodni praksi pritožbenega sodišča je treba pri povračilu stroškov za nudene potrebne zdravstvene storitve v tuji državi članici EU, ki nastanejo med bivanjem, potovanjem ali delom v tujini, zavarovance obravnavati enako, kot bi bili v enakih okoliščinah, torej za enake zdravstvene storitve, opravljene s strani istega izvajalca, obravnavani državljani oziroma zavarovanci tuje države članice. Slovenske zavarovane osebe so v primeru uveljavljanja potrebnih zdravstvenih storitev (tako glede obsega kot standarda storitev) v Avstriji torej izenačene z avstrijskimi zavarovanci in lahko uveljavljajo pravice do zdravstvenih storitev v Avstriji, vendar le v obsegu in po postopku, kot veljajo za avstrijske zavarovance.
Čeprav je pri tožniku prišlo do hude nesreče, pri kateri je ugotovljena medicinska potreba po prevozu s helikopterjem, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni upravičen do povračila dejanskih stroškov helikopterskega prevoza. Tudi avstrijski zavarovanec bi moral v enakih okoliščinah, kot so podane v obravnavanem primeru, razliko nad priznanim zneskom plačati sam.
spor o pristojnosti - pristojnost okrajnega sodišča - pristojnost okrožnega sodišča - gospodarski spor - vrednost spornega predmeta - stranke postopka - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - fizične osebe - predmet spora - vplačila v rezervni sklad
Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR (prvi odstavek 30. člena ZPP). V obravnavanem sporu tožeča stranka zahteva plačilo zneska 754,00 EUR s pripadki. Okrožno sodišče bi bilo pristojno odločati v tem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta le, če bi šlo za gospodarski spor (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP), za kar pa v konkretnem primeru ne gre. V tožbi navedeni etažni lastniki so fizične osebe, ki nimajo statusa samostojnega podjetnika, predmet spora med tožečo in toženo stranko pa so vplačila v rezervni sklad večstanovanjske zgradbe v L., v kateri ima toženec v lasti stanovanje.
Preuranjena je odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kar velja zlasti za prvi pogoj iz 318. člena ZPP, saj ni izkazano, da je bila vročitev tožbe s pozivom za odgovor opravljena dne 28. 11. 2017 in da je rok za odgovor na tožbo tekel od tega datuma. V ponovljenem postopku je potrebno ponovno preveriti, katerega dne je bila toženi stranki vročena tožba v odgovor ali 28. 11. 2017, kot to izhaja iz vročilnice ali dne 29. 11. 2017, kot to izhaja iz sprejemne poštne knjige, po potrebi s poizvedbami pri pošti, oziroma z zaslišanjem vročevalca ter nato ponovno odločiti o zadevi.
zamudna sodba - vročanje tožbe v odgovor - fikcija vročitve - bistvena kršitev določb postopka - vročanje
Utemeljena je pritožbena trditev toženca, da ni prejel obvestila o sodnem pisanju s tožbo, to pa, glede na pravico do izjave, katere predpogoj je pravica do obveščenosti, pomeni, da je izpodbil fikcijo vročitve tožbe v odgovor in je posledično izdana zamudna sodba v nasprotju z določbo 318. člena ZPP, tako da je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
odločitev o pravdnih stroških - socialni spor - načelo uspeha - odškodnina
Glede na to, da tožnica s tožbenim zahtevkom za priznanje odškodnine ni uspela, je sodišče prve stopnje pravilno skladno z določbo 154. člena ZPP tožnici naložilo plačilo stroškov postopka nasprotne stranke.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - dolžnostno ravnanje v cestnem prometu - načelo defenzivne vožnje - ugotavljanje dejanskega stanja
Vzročna zveza ni prekinjena že zgolj zaradi ravnanja druge osebe, kakor to izhaja iz večjega dela pritožbe, ki se osredotoča na kršitve cestnih predpisov s strani oškodovanca. Z vidika obtoženkinih ravnanj je odločilna presoja, ali je kljub motoristovi vožnji, vendarle imela objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira njegovo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja (pogledi v ogledalo in nazaj) ter tako prepreči prometno nesrečo. V konkretnem primeru sta ključni vprašanji, ali je bilo prehitevanje motorista za obtoženko objektivno predvidljivo in ali bi lahko preprečila nesrečo.
Ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre, v primeru, ko upravičenec živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po ZUPJS, prebivanje na istem naslovu v istem gospodinjstvu, lahko pomeni tudi porazdelitev stroškov. Glede na okoliščine konkretnega primera, ko gre za skupno bivanje tožnice z materjo, je tožena stranka zakonito uporabila prosti preudarek glede znižanja denarne socialne pomoči.
SZ-1 člen 83, 83-1, 103, 103/1, 103/1-4, 103/3, 118, 151a. OZ-UPB1 člen 110. URS člen 2, 36, 36/1, 78.
neprofitna najemnina za stanovanje - zamuda s plačilom najemnine - neutemeljen odpovedni razlog - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - neizpolnitev neznatnega dela obveznosti - načelo sorazmernosti
Zamude štirih do petih dni s plačili petih mesečnih najemnin in stroškov v mesečnih zneskih okoli 270,00 EUR niso razlog za odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, ker ni sorazmerja med kršitvijo najemne pogodbe in zahtevano posledico.
Sodišče prve stopnje je pravilno nagrado in nadomestilo za stroške priznalo izvedenskemu organu v sestavi dveh specialistov. Ne glede na to, kaj je bil predmet dopolnilnega mnenja, je za izvedensko mnenje in vsa dopolnilna mnenja določen izvedenski organ in ne le posamezen izvedenec oziroma specialist. Posledično pa je tudi upravičen do nagrade in nadomestila za stroške izvedenski organ in ne specialist posameznik.
izvajanje dokazov - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - način nastanka poškodb
Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je že v odgovoru na tožbo toženka zatrjevala še, da utrpela poškodba tožnice ne ustreza zatrjevanemu načinu nastanka in je kot dokaz za to svojo trditev predlagala izvedbo dokaza z izvedencem sodne medicine. Ta tožbena trditev pa je odločilno sporno dejstvo, sodišče prve stopnje pa se do tega zatrjevanega dejstva še ni opredelilo, niti ga ni obravnavalo in razčistilo, to dejstvo pa je sicer odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju.
sodba na podlagi pripoznave - odločitev o pravdnih stroških - vračilo sodne takse - sodne takse
V konkretnem primeru se je postopek končal delno zaradi umika tožbe po razpisu naroka za glavno obravnavo, delno zaradi izdaje sodbe na podlagi pripoznave šele po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Zato ni podlage za vračilo plačane sodne takse tožniku po prvem odstavku 36. člena ZST-1 in posledično tudi ne za znižanje stroškov postopka.
prodajna pogodba - bistvene sestavine pogodbe - odgovornost za stvarne napake - stvarna napaka - izpolnitev z napakami - klavzula videno - kupljeno - manjša količina - delna neizpolnitev - pravice kupca
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je podpisala klavzulo videno kupljeno, pristala na morebitne stvarne napake predmetov nakupa, sicer drži, vendar pa gre pri tej zadevi za količino in torej delno neizpolnitev, in ne za stvarne napake.
Po ustaljenem stališču sodne prakse se določbe ZKP o hišni preiskavi za preiskavo vozila uporabljajo v primeru, ko gre za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev, pregled vozila samo s čutili, kar izpostavlja pritožnica, pa se nanaša na pregled prevoznih sredstev na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, ko policisti pregledujejo njihovo notranjost.
V določilih ZKP o ogledu soglasje lastnika stvari za opravo tega preiskovalnega dejanja ni predpisano.
Snemanje pogovora med udeleženci, ne glede na to, ali se odvija na javnem kraju ali v zaprtem prostoru, in ne glede na vsebino pogovora, pomeni poseg v komunikacijsko zasebnost, če osebe, ki v pogovoru sodelujejo, ne dajo dovoljenja za snemanje.
Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov.
Zakonske določbe tretjega odstavka 24. člena ZOro-1, ki predpisuje, da posameznik ne sme nositi ali prenašati orožja, kadar je pod vplivom alkohola ali mamil, oziroma v takem psihičnem stanju, da očitno ni več zanesljiv, ni mogoče tolmačiti tako, da so navedeni pogoji, pod katerimi se ne sme nositi ali prenašati orožja, predpisani kumulativno, to je na eni strani alkohol ali mamila, hkrati pa tudi takšno psihično stanje posameznika, da (zgolj) zaradi alkohola ali mamil očitno ni več zanesljiv.
OZ člen 154, 154/2, 174, 174/1, 179, 182. ZZVZZ člen 13. ZPP člen 184, 184/1, 324, 324/2.
odškodninska odgovornost v prometu - prometna nesreča dveh motornih vozil - obvezno avtomobilsko zavarovanje - razmejitev odgovornosti - soprispevek - prispevek oškodovanca k nastanku prometne nesreče - kršitev cestnoprometnih predpisov - prehitra vožnja - vinjenost voznika - vključevanje na prednostno cesto - nepremoženjska škoda - izguba zaslužka med zdravljenjem - potni stroški v času zdravljenja - sestavine pisne sodbe - pomanjkljivosti v uvodu sodbe - navedba vrednosti spornega predmeta - sprememba tožbe
Oba udeleženca prometne nesreče sta s svojo protipravno vožnjo prispevala k nastanku škode. Tožnik je kršil več prometnih pravil, saj je vozil prehitro, brez ustreznega vozniškega dovoljenja in pod takšnim vplivom alkohola, da so bile njegove vozniške sposobnosti znatno okrnjene, kar se je odrazilo z zapoznelim odzivom na nevarno prometno situacijo in nato preveč sunkovitim zaviranjem, ki je povzročilo tožnikov padec. Nasprotno je toženkin zavarovanec kršil eno samo prometno pravilo, ko se pri vključevanju v promet s stranske ceste na prednostno cesto ni dovolj zanesljivo prepričal, ali to lahko varno stori. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je imela kršitev toženkinega zavarovanca, ki se je s težkim in slabo okretnim tovornim vozilom neprevidno vključeval v promet na prednostno cesto, vendarle večjo težo kot opisane tožnikove kršitve. Tako je pravilna porazdelitev odškodninske odgovornosti med oba udeleženca nezgode na način, da se tožniku pripiše 40%, toženkinemu zavarovancu pa 60% krivde za nastalo škodno posledico.
Ker škodo v obliki potnih stroškov v času zdravljenja krije obvezno zdravstveno zavarovanje, se prejemki iz tega naslova vštevajo v odškodnino. Tožnik bi povračilo teh stroškov moral uveljavljati pri zdravstveni zavarovalnici, od toženke pa bi smel zahtevati le morebiten presežek te škode.
Čeprav sodišče v uvodu sodbe ni upoštevalo zvišanja tožbenega zahtevka, ampak je navedlo še prvotno vrednost spora, ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00010333
OZ člen 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
okrnitev časti in ugleda - razžalitev dobrega imena in časti - odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - objektivna žaljivost - neresnična in žaljiva obdolžitev - negativna vrednostna sodba - ugotavljanje namena zaničevanja - glede na vse okoliščine primera - izjava na naroku - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih
Toženka je na naroku glavne obravnave izrekla, „da je tožnik psihopat ter da ji je grozil, da jo bo ubil“ in „da je tožnik psihično bolan, da rabi pomoč in da laže, laže in naklada“. Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi izrečenih besed priznalo denarno odškodnino v višini 4.000,00 EUR.
Vsak poseg v ugled določene osebe ni nedopusten. Meja med dovoljenim in nedovoljenim je odvisna od vsebine izrečenega ter ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik in vrednostnih sodb. Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba upoštevati vse okoliščine primera. Pri presoji objektivne žaljivosti je treba izrečeno vedno presojati kot celoto. Besede, ki jih je izrekla toženka, je treba umestiti v konkretno dogajanje med pravdnima strankama. Odnos med njima je bil problematičen zaradi predhodnih dogodkov, tudi kazenske obsodbe tožnika. Ves ta kompleksni sklop okoliščin bi moralo prvo sodišče upoštevati in napraviti ustrezno presojo.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevanj toženke o tožnikovih grožnjah, da jo bo ubil. Zatrjevala je, da ji je tožnik iz gozda grozil, kot dokaz pa je predložila elektronska sporočila. Sodba o tem nima razlogov. Tako še ni mogoč zaključek, da je toženka podala izjavo z namenom zaničevanja, kar bi dokazovalo zatrjevani poseg v čast in dobro ime tožnika v obliki razžalitve, oz. da je njena izjava neresnična in zadosti standardu žaljive obdolžitve.
ZPP člen 325, 354, 354/2, 436, 436/3. ZIZ člen 44, 44/3, 62, 62/2.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - ugovor res iudicata - domneva umika tožbe
Sodišče prve stopnje je ponovno odločilo o isti stvari, ni pa odločilo, ali mora toženec poravnati tožnikovo terjatev, kot mu nalaga izpodbijani sklep o izvršbi v delu, ki ga izvršilno sodišče ni razveljavilo. Pravdni stranki bi v nastali procesni situaciji lahko predlagali izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP), vendar tega nobena od njiju ni storila, zato je nastopila domneva, da je tožnik tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevano toženčevo plačilo denarne terjatve, umaknil.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - vloženo izredno pravno sredstvo - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - stečajni postopek nad upnikom - uspeh stranke v postopku z revizijo - nezmožnost restitucije - pravno priznana škoda - pravno nepomembno dejstvo
Zaradi tekočega stečajnega postopka nad upnikom obstaja v primeru dolžnikovega uspeha z vloženim izrednim pravnim sredstvom nezmožnost oziroma zmanjšana možnost povrnitve izterjanega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00010425
Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) člen 3, 4, 4/1, 6, 6/1, 7, 7-b, 7-c. ZOZP člen 42m, 42m/2.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - škoda iz prometne nesreče v tujini - odškodninski urad - tožba zavarovanca zoper odškodninski urad - predpravdni odškodninski zahtevek - predpravdni odškodninski zahtevek kot materialna predpostavka - pasivna legitimacija slovenskega zavarovalnega združenja
Napačno je stališče sodišča, da je potrebno besedo „lahko“, ki jo vsebujeta tako drugi odstavek 42.m člena ZOZP kot tudi 7. člen Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. 5. 2000 tolmačiti tako, da ima oškodovanec (kadar ni moč identificirati vozila, ki mu je povzročilo škodo v drugi državi članici EU) možnost, da zaprosi za odškodnino (odškodninski organ) v državi članici svojega stalnega prebivališča, da pa obenem vložitev direktne tožbe na škodni sklad (organ) v tisti državi članici, v kateri se je nesreča pripetila, ni dopustna.
V primeru iz 7. člena Direktive mora oškodovanec nujno predhodno (pred vložitvijo tožbe) nasloviti odškodninski zahtevek na odškodninski organ.