postopek zavarovanja z začasno odredbo - ustavitev postopka zavarovanja - umik pritožbe
Po pozivu pritožbenega sodišča udeležencema, ali glede na navedeno odločitev vztrajata pri pritožbi zoper izpodbijani sklep, sta sporočila, da pri pritožbah ne vztrajata. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pritožbi umaknjeni.
dopolnitev izvedenskega mnenja - založitev predujma - nepopolno izvedensko mnenje - vlaganje v nepremičnino drugega zakonca - povrnitev vlaganj v nepremičnino - neupravičena obogatitev - metoda izračuna - obogatitvena narava zahtevka - stroškovna metoda - dokazno breme pri neupravičeni obogatitvi
Vrhovno sodišče RS je navedlo, da v obravnavani zadevi pri povrnitvi tožnikovih vlaganj v nepremičnino toženke ni mogoče uporabiti t. i. obogatitvene metode (po kateri se izračuna, koliko je nepremičnina več vredna zaradi vlaganj), temveč t. i. stroškovno metodo, s katero se ugotavlja tržna vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, upoštevajoč amortizacijo. Resnična vrednost toženkine obogatitve se odraža v doseženih prihrankih, ker ji v obnovo hiše, v kateri prebiva, ni bilo treba vložiti lastnih sredstev, temveč je to storil tožnik (primerjaj 18. točko obrazložitve sklepa II Ips 113/2021).
V obravnavani zadevi izvedenec, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, ni izračunal obogatitve po tej metodi, saj ni ugotavljal tržne vrednosti tožnikovih vlaganj z upoštevanjem amortizacije, zato je dejansko stanje glede na stališče Vrhovnega sodišča RS tozadevno nepopolno ugotovljeno.
ZPP člen 339, 339/2-14.. ZZZDR člen 56.. OZ člen 190, 574.
premoženjska razmerja med zakonci - odgovornost za obveznosti - zahtevek za povrnitev škode - neupravičena obogatitev
Za presojo zahtevka za povrnitev škode, ki jo je tožnici s svojim protipravnim ravnanjem (prisvojitvijo tožničinih denarnih sredstev) povzročil toženkin zakonec, ni bistveno, da je toženkin zakonec denar porabil za svoj zdravljenje.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo je v sodni praksi uveljavljena procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa tožbeni predlog in dejanski tožbeni temelj. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za ugotovitev identičnosti sporov odločilen izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tožbenega predloga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00056905
ZPP člen 8, 337, 337/1.
solastninski delež - solastnina na nepremičnini - soposest dela nepremičnine - izključna posest - izročitev stvari - stanovanjska hiša - zamenjava ključavnice - uporaba poslovnih prostorov brez pravnega naslova - zavrnitev dokaznega predloga - dokaz s sodnim izvedencem - ogled kraja - nedopustna pritožbena novota - metodološki napotek
Tožnica ni uspela dokazati, da je toženec zamenjal ključavnice in ne trdi, da je do uporabe teh prostorov upravičena glede na deljeno posest hiše, zato ni podlage za zahtevo, da ji toženec izroči ključe pritličja.
odločitev o pravdnih stroških - odmera stroškov pravdnega postopka po temelju in po višini - strošek postopka - sodna taksa - stranka oproščena plačila sodnih taks - povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke
Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, ki omogoča odločanje o pravdnih stroških ločeno po temelju in višini.
Plačana sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje predstavlja strošek postopka, ki ga je tožnik predhodno kril sam (151. in 152. člen ZPP), nato pa ga je zajel v svoj stroškovni zahtevek. Ker je v postopku uspel, je pravilna odločitev, da morata toženca tožniku povrniti tudi strošek iz naslova plačane sodne takse. Neutemeljena je pritožbena navedba, da takšne obveznosti nimata, ker sta bila v postopku oproščena plačila sodnih taks. Taksna oprostitev se je nanašala na takso, ki bi jo bila dolžna plačati toženca, če ne bi izpolnjevala pogojev za taksno oprostitev, ne pa takse, ki jo je bil v postopku dolžan plačati tožnik in je zato del njegovih pravdnih stroškov.
pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja - sklenitev dodatka k pogodbi - ugotovitev ničnosti - ničnost pogodbe - ničnost aneksa - veljavnost pogodbe - pogoji za veljavnost pogodbe - sprememba pogodbe - sprememba z aneksom - prehod lastninske pravice - trenutek prehoda premoženja - takojšen prenos lastninske pravice - veljavnost aneksa - pogodbena avtonomija - oblika spremembe pogodbe - aneks k pogodbi - sklenitev nove pogodbe - strinjanje potomcev
Za veljavnost pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja je bistven dogovor, katero premoženje dobi kateri od dedičev v last, ne pa trenutek prehoda lastninske pravice. Tudi v primeru, ko eden od dedičev ne sodeluje pri sklenitvi izročilne pogodbe, pogodba ni nična, ampak ima le drugačne dednopravne učinke.
zahtevek za plačilo odškodnine - neobstoj vzročne zveze - teorija adekvatne vzročnosti - namen povzročitve premoženjske škode - spor majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog
Drugačno pritožbeno ocenjevanje dokazne vrednosti izvedenih dokazov je poseganje v dokazno oceno in s tem v ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni pritožbeno dopustno.
Skladno s teorijo adekvatne vzročnosti se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok štejejo samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. V obravnavanem primeru o takšnem vzroku ni mogoče govoriti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00057490
ZIZ člen 272. SPZ člen 33. ZPP člen 286.
motenjski spor - začasna odredba v zvezi z motenjem posesti - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - vzpostavitev prejšnjega stanja - prenehanje motenja - presoja verjetnosti obstoja terjatve - neplačilo računov - prekinitev dobave vode - protipravnost ravnanja - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - zakonitost odloka - odklop vode - priklop vodovoda - oskrba z vodo
Pravdni stranki lahko ves čas postopka navajata pravna stališča, prekluzija velja le za navajanje dejstev in dokazov ter uveljavljanje ugovorov pobota in zastaranja, nastopi pa po prvem naroku (prvi odstavek 286. člena ZPP).
Tožnica z motenjsko tožbo (33. člen SPZ) zahteva prenehanje prekinitve dobave vode do stanovanjske hiše, v kateri živi z družino, ter prepoved nadaljnjih takih ali podobnih motilnih ravnanj. Enako zahteva v predlogu za izdajo začasne odredbe. Gre za ti. regulacijsko začasno odredbo. Prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe je, da upnik (v pravdi tožnik) za verjetno izkaže, da vtoževana terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
Tožnica v konkretnem primeru ni izkazala, da gre za nesorazmeren poseg v njeno lastninsko pravico, zato ne gre za motilno dejanje.
Odlok v tretjem odstavku 42. člena določa, da mora upravljalec uporabnika, ki ne poravna računa za porabljeno vodo, opomniti in mu določiti dodaten rok plačila 15 dni ter ga opozoriti na posledice neplačila; po izteku roka za plačilo pa prekine dobavo vode brez dodatnega opozorila. Kdaj se prekine dobavo vode, določa tudi 45. člen Odloka: med drugim, če uporabnik ne poravna stroškov po izdanem računu, niti po prejemu opomina pred prekinitvijo dobave vode v roku, ki je na njem naveden.
Da je Odlok nezakonit ali neustaven, tožnica ne zatrjuje argumentirano. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-156/98 ne izhaja, da so določbe odlokov, ki pooblaščajo dobavitelja vode, da v primeru neplačila za opravljene storitve prekine dobavo vode, neustavne.
Postopki izvršbe niso enakovredno nadomestilo ukrepu prekinitve oskrbe z vodo. V izvršbi dobavitelji v primeru neprostovoljnega plačila sicer ponavadi pridejo (vsaj delno) do poplačila, vendar gre za zamuden postopek, povezan s stroški. Izvršba tudi ne zagotavlja, da bo tožnica v bodoče plačevala svoje obveznosti v taki meri kot ukrep prenehanja dobave pitne vode. Če ji voda ne bo dobavljena, dolg tožnice vsaj naraščal ne bo. Ukrepa prekinitve dobave vode tako ni mogoče nadomestiti s sprožanjem izvršilnih postopkov.
vzrok ugotovljene začasne nezmožnosti za delo - poškodba pri delu - vzročna zveza
Sodišče prve stopnje v je imelo izvedenskem mnenju dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 1. 9. 2020 do 20. 4. 2021 bolezen in ne poškodba pri delu. Vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo je sindrom zapestnega prehoda, ki se je razvijal na obeh zapestjih in ni posledica od zloma spodnjega dela leve koželjnice, temveč spontano razvijajočih se degenerativnih sprememb.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00058501
KZ-1 člen 47, 47/1, 47/5, 87, 87/1. ZKP člen 359, 359/2.
postopek za združitev kazni - neprava obnova kazenskega postopka - denarna kazen - rok za plačilo - način izvršitve denarne kazni - sprememba denarne kazni v zapor
Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ob združevanju kazni v sodbi, s katero je bila obsojencu na novo izrečena stranska denarna kazen, določiti rok za plačilo in obsojenca opozoriti na posledice neplačila, česar pa ni storilo. V predmetni sodbi je tako izostala navedba, kdaj oziroma v kakšnem roku mora obsojenec plačati stransko denarno kazen ter kakšne bodo posledice, če kazen ne bo plačana in se ne bo dala niti prisilno izterjati. Tako izrečena stranska denarna kazen je neizvršljiva.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost izkaza obstoja terjatve - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - očitno izmikanje - nesklenitev pogodbe - oglaševanje prodaje stanovanj - objektivna nevarnost
Izmikanje izpolnitvi obveznosti po sklenjeni predpogodbi (v smislu zatrjevanjega izogibanja komunikaciji, neodzivnosti dolžnice ter prelaganja dogovarjanja o realizaciji predpogodbe in sklenitvi pogodbe) neposredno kaže tudi na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kasneje onemogočena oziroma otežena.
ZPIZ-2 člen 53, 392.. ZPIZ-1 člen 110.. ZUP člen 260, 260-1.
I. kategorija invalidnosti - vdovska pokojnina - izredno pravno sredstvo - kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja - obnova predsodnega upravnega postopka
Pri tožnici je nesporno I. kategorija invalidnosti ugotovljena od 15. 8. 2011 in s tem nezmožnost za delo. Izvid iz leta 2019 izkazuje poslabšanje za kasnejše obdobje in je zato za rešitev predmetne zadeve pravno irelevanten. Ne gre namreč za takšen dokaz, ki bi obstajal že ob smrti zavarovanca leta 1998, niti ni bilo zatrjevano ali dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti ali da bi popolna nezmožnost za delo nastopila najkasneje do 7. 10. 2010 do konca uživanja družinske pokojnine. Iz navedenih razlogov je pravno povsem irelevantno pritožničino vztrajanje pri navedbah, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zastaranje kazenskega pregona - enovito kaznivo dejanje - nadaljevano kaznivo dejanje
Za enovito kaznivo dejanje bi šlo, če bi med ravnanji obstajala takšna enovita povezava, kjer bi bilo deljenje posameznih ravnanj na posamezna kazniva dejanja v nasprotju z življenjskim dogajanjem in pravno opredelitvijo, da gre za enovito kaznivo dejanje. Za kaj takega po opisu iz obtožbe v obravnavani zadevi ne gre, pri čemer je poudariti še, da je razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem tudi v tem, da storilec pri enovitem kaznivem dejanju zasleduje določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt več posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin.
OZ člen 132, 187, 950, 950/1, 965, 965/1. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost izvajalca del - zavarovanje odškodninske odgovornosti - nezgoda pri delu - aktivna legitimacija - aktivna legitimacija za odškodninsko tožbo - solidarna odgovornost tretjim osebam - škoda - nastanek škode - vzročna zveza - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - trditvena podlaga
Zavarovalnica je na podlagi zavarovanja odgovornosti izvajalca gradbenih del dolžna plačati odškodnino za škodo, ki je nastala tretjemu ob izvajanju gradbenih del. Kot tretje osebe se štejejo vse osebe, ki so zunaj izvajalčeve sfere.
OZ člen 165, 239, 239/1, 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 9, 9/4, 37, 37/6, 39.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 - zakonske zamudne obresti - plačilo zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - pravna narava zahtevka - zapadlost terjatve - odškodninski zahtevek - trenutek nastanka škode - izpolnitveni zahtevek - določen rok za izpolnitev obveznosti - poziv upnika k izpolnitvi obveznosti
Za presojo pravne narave zahtevka ni pomembno, kako ga je tožeča stranka v tožbi poimenovala in pravno opredelila, ampak je bistveno to, s kakšno dejansko podlago ga je utemeljevala. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni vtoževala škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ampak je zahtevala izpolnitev denarne pogodbene obveznosti, tj. plačilo denarnega zneska, dolgovanega po Pogodbi o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 - 2020.
Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Za ugotovitev časa nastopa zamude je odločilno vprašanje, ali je bil rok za izpolnitev obveznosti določen ali vsaj določljiv.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ker je bila avtomatična korekcija cen obveznost tožene stranke, bi ta najkasneje ob zapadlosti obračunskega računa, izdanega po izdelanem letnem končnem obračunu, morala plačati tudi višjo ceno zdravstvenih storitev, ki je posledica povišanja plač delavcev tožeče stranke zaradi sklenjenih aneksov h kolektivnim pogodbam. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dodaten poziv upnika, kot je predviden za primer, ko rok izpolnitve ni določen, ni bil potreben.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00057053
ZPP člen 236a, 236a/6, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15. OZ člen 168, 168/1, 198, 587, 587/1, 604, 604/5. SPZ člen 8, 37, 37/1, 54.
zakupna (najemna) pogodba - zakupna (najemna) pogodba za določen čas - odpoved najemne (zakupne) pogodbe - razlogi za odstop od pogodbe - vrnitev v zakup dane stvari - uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - procesni pobot - pobot terjatve in nasprotne terjatve ob začetku stečajnega postopka - dokazi in izvajanje dokazov - pisna izjava priče - obseg povrnitve premoženjske škode - navadna škoda in izgubljeni dobiček - povezanost zemljišča in objekta - sestavina nepremičnine - prirast - lastninska pravica - ius tollendi
Tožena stranka je na podlagi 236.a člena ZPP predložila pisno izjavo priče. V skladu s šestim odstavkom tega člena je v diskreciji sodišča prve stopnje odločitev, ali bo pričo zaslišalo ali bo namesto tega le prebralo njeno pisno izjavo. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v konkretnem primeru nobena stranka take zahteve ni dala, sodišče prve stopnje navedene priče utemeljeno ni zaslišalo, temveč se je pravilno oprlo na njeno pisno izjavo, v zvezi s katero je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po 236.a členu ZPP. Pritožničino stališče, da s predložitvijo pisne izjave te priče predloga za njeno neposredno zaslišanje ni umaknila, tako ni utemeljeno. Kot že pojasnjeno, bi morala podati izrecno zahtevo za njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravice tožene stranke do izjave in načela kontradiktornosti. Dejstvo, da je sodišče zaslišalo priče, zaslišanje katerih je po predložitvi pisnih izjav skladno s šestim odstavkom 236.a člena ZPP izrecno zahtevala tožeča stranka, navedenega ne more spremeniti.
Ker sta nadstrešek in talna obloga spojeni z nepremičnino in torej predstavljata sestavino nepremičnine (8. člen SPZ), nista (več) last tožene stranke (54. člen SPZ), zato ta (že iz tega razloga) ni aktivno legitimirana za tožbo po 198. členu OZ. Na podlagi te določbe lahko uporabnino uveljavlja imetnik stvari. Kot imetnika stvari sodna praksa šteje upravičenca do uporabe stvari. Tožena stranka pa nima pravice do uporabe nadstreška in talne obloge. Pravico do uporabe ima skladno s prvim odstavkom 37. člena SPZ lastnik stvari (tožeča stranka), iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi imela kakšen drug pravni naslov (npr. obligacijskopravni) za uporabo teh stvari. Glede na navedbe tožene stranke, ima ta na spornih stvareh zgolj ločitveno pravico (t. i. ius tollendi; prim. peti odstavek 604. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00057113
OZ člen 9, 34, 34/1, 34/2, 82, 846, 846/3. ZPP člen 7, 183, 300, 339, 339/1.
nakup plovila - pogodba o posredovanju - provizija - predložitev dokumentacije - registracija - pogodbena zaveza - pogodbena obveznost - uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - načela obligacijskega prava - prosto urejanje obligacijskih razmerij - dolžnost izpolnitve obveznosti - klavzula videno - kupljeno - znižanje provizije - trditveno in dokazno breme - oblikovalni zahtevek - nasprotna tožba - združitev pravd v skupno obravnavanje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje se je glede na sporna dejstva pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kaj je bil predmet zaveze tožeče stranke v razmerju do tožene stranke.
Ugotovilo je, da sta pogodbeni stranki pogodbeno voljo zapisali in da je med njima vsebina zapisanega pogoja za izplačilo drugega dela dogovorjene provizije sporna. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe razlagajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih oziroma nejasnih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen sopogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.
Sodišče prve stopnje je skupen namen pogodbenikov glede vprašanja priročnikov v pogodbi o posredovanju, pravilno ugotavljalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke (zakonite zastopnice tožene stranke, ki je pogodbo podpisala, sodišče ni zaslišalo, potem ko se je prepričalo, da s spornimi dejstvi ni bila seznanjena), in priče, ki je za toženo stranko pripravila podlago za posredniško pogodbo.
Pri presoji načel obligacijskega prava za razlago sporne pogodbene določbe o pogojih za pridobitev provizije je sodišče prve stopnje zaključilo, da od posrednika v razmerju med kupcem in prodajalcem, po določbah OZ ni mogoče zahtevati, da posrednik izpolni tiste obveznosti, ki jih ima sicer prodajalec (oziroma proizvajalec). Če proizvajalec ni izdal ustreznega priročnika, to presega zavezo posrednika v poslu. Tudi zato je sledilo razlagi pogodbe, ki jo je zatrjevala tožeča stranka.
V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa je predvsem pomembno, na kar je med postopkom opozorila že tožeča stranka, da tožena stranka sploh ni postavila oblikovalnega zahtevka glede uveljavljanega znižanja plačila provizije po tretjem odstavku 846. člena OZ. Torej, tudi če bi relevantna dejstva navedla, bi imela glede na opozorilo tožeče stranke tudi možnost, da postavi oblikovalni zahtevek, da se dogovorjena višina provizije zniža, česar pa ni storila. Zoper tožečo stranko je sicer vložila nasprotno tožbo, s katero pa je zahtevala odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi neuporabe plovila, ne pa zahtevka za znižanje provizije.
Prav ima pritožnica, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe nepravilno zapisalo, da je tekom obravnavanja postopek razdružilo, saj je pomembna tista odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče sprejelo nazadnje. Če pa bi želela pritožnica s pritožbo uspeti, bi morala v pritožbi še trditi, da je postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju s sprejetim sklepom o združitvi pravd, vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve, česar pa ni trdila. S tem pa se izkaže, da na podlagi njenih pritožbenih trditev bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pri presoji izpodbijane sodbe ni bilo mogoče ugotoviti, na tej podlagi pa tudi ne razveljaviti izpodbijane sodbe in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bo sodišče prve stopnje moralo odločiti še o zahtevku, ki ga je podala tožena stranka zoper tožečo stranko v nasprotni tožbi, ker sodišče prve stopnje v konkretnem primeru po združitvi pravd obeh zadev ni obravnavalo skupaj. Kljub združitvi pravd in izdaji sodbe le o tožbenem zahtevku tožeče stranke, je pravda po nasprotni tožbi zato ohranila samostojnost.
V primeru, če izda sodišče le sodbo o tožbenem zahtevku, ne gre za delno sodbo, pač pa za končno sodbo o tožbenem zahtevku. To pa pomeni, da za odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, ki ga sodišče prve stopnje v pravdi ni obravnavalo in o njem tudi še ni izdalo nobene odločbe, toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) ni bilo treba podati zahteve za izdajo dopolnilne sodbe zato, da doseže odločitev o svojem zahtevku, ki ga sodišče prve stopnje še ni obravnavalo. Moralo ga bo obravnavati in o njem izdati še eno sodbo.