KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081486
KZ-1 člen 86, 86/4. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
zapor ob koncu tedna - pogoji za ugoditev predlogu - zaposlitev
Obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, ne izpolnjuje temeljnega pogoja za ugoditev predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora ob koncu tedna po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 in prvem odstavku 12. člena ZIKS-1, in sicer pogoja zaposlitve. Obsojenčev zagovornik je kot dokaz zaposlitve predložil pogodbo o zaposlitvi, vendar sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje že z dnem podpisa pogodbe, ampak šele z nastopom dela (drugi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). V obravnavani zadevi pa obsojenec, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni bil zaposlen niti preden je bil zoper njega odrejen pripor, ki je bil po izrečeni sodbi podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (6. odstavek 361. člena ZKP), niti v času, ko je vložil predlog za nadomestitev kazni zapora, niti ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, niti v času odločanja o predlogu. KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena določa pogoj, da obsojenec še naprej dela, kar je treba razumeti kot nadaljevanje že začete aktivnosti (dela), ko je smiselno in utemeljeno, da obsojenec še naprej nadaljuje z delom, če seveda izpolnjuje tudi druge pogoje.
Pritožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom, saj za vse obsojence velja, če predlagajo tak način izvršitve kazni zapora, temeljni pogoj, da so zaposleni (oz. pred odreditvijo pripora bili zaposleni) in bi (v soglasju z delodajalcem) še naprej delali. Glede na navedeno se dejstvo, da obsojenec in njegov zagovornik nista imela možnosti odgovoriti na navedbe tožilstva, izkaže za nerelevantno, saj vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje še ocenjevalo, niso odločilne, ker že osnovni pogoj ni izpolnjen.
podaljšanje pripora - neogibna potrebnost - načelo enakosti pred zakonom - nastop polnoletnosti
Dopolnitev 18. let je tako pomembna meja, ki prinaša številne posledice, tudi v kazenskem pravu in s seboj prinese tudi večjo odgovornost. Meja med mladoletnostjo in polnoletnostjo je jasno postavljena, obdolženi pa jo je v času, ko naj bi storil očitana kazniva dejanja, edini presegel (četudi zgolj za 20 dni), zato je drugačna obravnava tudi utemeljena. Pri obdolžencu je tako pripor tudi po oceni pritožbenega sodišča neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep, hišni pripor pa ni ustrezen in primeren ukrep, ki bi obdolžencu tudi fizično onemogočil izvrševanje kaznivih dejanj in pogoji za izrek hišnega pripora niso podani.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00086611
URS člen 15, 22, 23, 29. KZ-1 člen 20, 20/2, 57, 57/3, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 148, 148/1, 149, 149/2.
velika tatvina - vlomna tatvina - sum storitve kaznivega dejanja - razlogi za sum - odvzem bioloških sledi - potrebnost odvzema brisa ustne sluznice - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - snemanje pogovorov - kršitev pravice do zasebnosti - poseg v pravice tretjih oseb - nezakonit dokaz - ugotavljanje nezakonitosti dokaza - dokazna vrednost dokazov - dokaz z analizo DNK - sostorilstvo - usklajeno delovanje - izbira kazenske sankcije - pogojna obsodba - posebni pogoj
Skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS je v primerih, ko je dokaz pridobljen po zasebniku (in ne s s strani državnega organa, npr. policije), potrebno ločiti med posegom v pravico in kršitvijo te pravice, saj poseg v to pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. V primerih, ko so dokazi, ki so predmet izločanja, pridobljeni po zasebniku, je po praksi Vrhovnega sodišča RS ob uporabi načela sorazmernosti najprej potrebno ugotoviti, ali je kršitev zasebnosti sploh podana. Če do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločitvijo ni in do drugega koraka odločanja o izločitvi dokaza, to je tehtanja o tem, ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride.
Snemanje glasu tretje osebe, udeležene v pogovoru o kaznivem dejanju in storilcih, je z vidika dokazovanja in sredstva zaščite pravic oškodovancev, v katere je bilo poseženo, primeren in glede na dotedanji neuspeh policijske preiskave kaznivega dejanja vloma tudi nujen ukrep. Do kršitve pravice do zasebnosti (konkretneje pravice do glasu) tretje osebe (E. E.) v konkretnem primeru glede na sorazmernost posega sploh ni prišlo, zato tehtanje (tj. v smislu uporabe načel praktične konkordance), ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride v poštev
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082382
KZ-1 člen 171, 171/1, 172, 172/1, 173, 173/3, 174, 174/2, 176, 176/3. URS člen 29, 29-3, 34, 35, 56. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3-b.
kaznivo dejanje spolnega nasilja - zakonski znaki - brez privolitve osebe - opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - navidezen idealni stek - sprememba pravne kvalifikacije - eno kaznivo dejanje - kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - video posnetek kot dokaz - ekskluzija dokazov - načelo sorazmernosti - tehtanje ustavnih pravic - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti - posebno ustavno varstvo otrokovih pravic - kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - pravica do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - nesposobnost biti priča - duševna manjrazvitost - izvedenec klinične psihologije - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - odločanje o pritožbi - delna ugoditev pritožbi - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v 1. alineji 5. točke izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, saj ni konkretiziran zakonski znak „brez privolitve“. Obtožencu se v opisu dejanja očita zgolj to, da je oškodovanko na bazenu nagovarjal, da se sleče, se slekel sam, nato pa oškodovanko otipaval po spolovilu, zakonski znak brez privolitve pa ni z ničemer konkretiziran.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pa je zakonski znak „brez privolitve“ v zadostni meri konkretiziran pri kaznivem dejanju pod 2. alinejo 5. točke izreka, saj je v opisu razvidno, da je obtoženi oškodovanko med tem, ko je ponoči spala, preko hlač božal po mednožju, dokler se ni zbudila ter zbežala stran. Ker je oškodovanka med obtoženčevim ravnanjem spala, je jasno, da je bilo dejanje storjeno brez oškodovankine privolitve, saj med spanjem ni mogoče izraziti soglasja, torej volja ni zaznavna navzven, niti ni nedvoumna, oseba pa niti ni sposobna sprejeti take odločitve.
Vsa dejanja, ki se očitajo obtožencu pod točkami 3 in 4, je potrebno pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen. Tretji odstavek 173. člena KZ-1 nudi specialnejše in kvalificirano varstvo pred zlorabami oseb, mlajših od petnajst let, v dometu drugega odstavka 174. člena KZ-1 pa kot žrtve ostajajo osebe nad petnajst let starosti, zato gre med tema dvema inkriminacijama zaradi načela specialnosti za navidezni idealni stek.
Od obstoječe sodne prakse je obravnavani primer drugačen v tem, da dokaz ni nastal s strani zasebnika, temveč s strani obtoženca v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj, dokaz pa je bil nato najden s strani zasebnika in po vpogledu v posnetke s strani zasebnika, ki je bil v tem primeru oškodovanec na posnetkih, odnešen na policijo. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to na uporabljivost (primernost) metode tehtanja tudi za presojo v konkretnem primeru nima odločilnega vpliva. Namreč, ob nastanku, pridobitvi in uporabi videoposnetkov v kazenskem postopku je zaradi izvršenih kaznivih dejanj še vedno obstajal konflikt nasprotujočih si z ustavo zavarovanih interesov obtoženca in oškodovanke, kar zahteva njihovo uravnoteženje oziroma pomiritev. Prav takšno tehtanje pa je opravilo tudi prvostopenjsko sodišče. V koliziji pravice obtoženca do zasebnosti in privatne lastnine iz 35. člena Ustave na eni in pravic oškodovanke do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in do nedotakljivosti njene telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave) na drugi strani, je prednost utemeljeno dalo temeljnim ustavnim pravicam oškodovanke, zlasti upoštevajoč tudi posebno varstvo otrok pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem, ki ga zagotavlja Ustava RS v 56. členu. Ustavna vsebina tehtanih pravic ob okoliščinah, v katerih je bil pridobljen dokaz z videoposnetki, terja, da se varstvo obtoženčeve zasebnosti umakne drugim oškodovankinim ustavnim interesom.
Pritožbeno sodišče po presoji razlogov izpodbijane sodbe (točka 5 obrazložitve) ugotavlja, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaslišanja C. B. ni zavrnilo iz razloga, da ji zaradi njenega stanja že v naprej odreka verodostojnost, temveč iz razloga, ker C. B. glede na stopnjo duševne razvitosti ni sposobna biti priča, hkrati pa tudi v spisu obstajajo številni drugi dokazi, ki so omogočili pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar pomeni, da tudi v primeru, če bi jo sodišče zaslišalo, njena izpovedba ne bi predstavljala edinega in izključnega dokaza za obsodilno sodbo.
Držijo pritožbene navedbe, da ima obtoženec v skladu z EKČP in Ustavo RS pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje zanj obremenilnih prič. Vendar je v konkretni zadevi ključno to, da se izpodbijana sodba ne opira na izjavo C. B., torej njena izjava ni dokaz v tem postopku in C. B. ne predstavlja obremenilne priče, zato obtožencu ni mogla biti kršena pravica do njenega zaslišanja.
Zagovornica zmotno navaja, da obdolženec ni ponovitveno nevaren, ker naj bi šlo za enkraten dogodek. Do teh pomislekov obrambe se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo na str. 9 izpodbijanega sklepa in upoštevalo, da je obdolženec po lastni izjavi nekaznovan, vendar pa je na podlagi vseh ostalih opisanih okoliščin utemeljeno zaključilo, da obstaja konkretna in realna ponovitvena nevarnost. Zgolj nekaznovanost namreč ni razlog za sklepanje, da obdolženec ni ponovitveno nevaren.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081849
KZ-1 člen 58, 58/2, 58/5, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-3, 370/2.
priznanje krivde - pogojna obsodba - pogoji za izrek pogojne obsodbe - kaznovalni predlog državnega tožilca - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - opis dejanja - hudodelska združba - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče sme na podlagi določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 (t. i. izjemna pogojna obsodba) izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora.
Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno podana dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo po obtožbi oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.
Pritožba zmotno navaja, da predkaznovanost obdolženca za kazniva dejanja zgolj premoženjske narave ne izkazuje razlogov za oceno obstoja nevarnosti za življenje in zdravje oškodovancev. Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti se mora nevarnost ponovitve nanašati na specifično kaznivo dejanje, ki pa ni nujno istovrstno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in tudi obrazložilo na strani 9 izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe v tej smeri so torej neutemeljene in ne drži, da obdolženčevo dosedanje življenje v ničemer ne izkazuje obstoja ponovitvene nevarnosti, saj nespoštovanje pravnega reda in temeljnih norm družbenega sožitja, ki se je odrazilo v pravnomočnih obsodbah za kazniva dejanja, le še utrjuje subjektivni element ponovitvene nevarnosti.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je pripor edini primeren ukrep, saj vsak milejši ukrep terja trdno voljo in željo obdolženca, da s kaznivimi dejanji ne nadaljuje, tega pa, glede na vse ugotovljeno, do sedaj ni bil sposoben izkazati. Glede na navedeno nikakor ne bi zadostoval zgolj začasen odvzem vozniškega dovoljenja, ki bi učinkovito preprečil udeležbo v prometu, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi, saj promet nedvomno ni edini forum za manifestiranje ponovitvene nevarnosti. Povsem nerelevantne pa so navedbe, da ima obdolženec lepo urejen dom pri starših in lepa denarna sredstva od prisojene denarne odškodnine za nematerialno škodo, saj to niso okoliščine, ki bi kazale na odsotnost motiva za izvrševanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj zoper javni red in mir ter v ničemer ne vplivajo na presojo neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora.
Stopnje svaštva se določajo analogno krvnemu sorodstvu, saj je zakonec z določenim sorodnikom svojega zakonca v svaštvu tiste vrste in tistega kolena, kot je drugi zakonec s tem svojim sorodnikom v sorodstvu. Bližnje razmerje med oškodovancem in obdolžencem mora obstajati v času izvršitve kaznivega dejanja.
Ugotovljeno razmerje med oškodovancem in obdolžencem pomeni, da državna tožilka glede na določbo 224. člena KZ-1, po kateri je upravičen tožilec oškodovanec kot sorodnik v svaštvu do vštetega drugega kolena, ni upravičena tožilka.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. URS člen 2, 15, 15/3, 22, 23, 23/1, 29, 37, 37/1. ZUstS člen 1, 1/3. KZ člen 196, 196/1, 196/2.
ustavna pravica do komunikacijske zasebnosti - prikriti preiskovalni ukrepi - prometni podatki - dokazni standard - razlogi za sum - izločitev dokazov - obrazložitev odredbe - razveljavitev zakona - anonimni vir - sorazmernost ukrepa - relativna bistvena kršitev določb postopka
Odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 149. b členu ZKP, ki ne vsebuje lastne obrazložitve preiskovalnega sodnika, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, je neustavna.
Izključno sklicevanje ne glede izjave anonimnega vira ne more zadostiti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum.
Presoja izjeme neizogibnega odkritja v sklopu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa.
Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic določene osebe, ne učinkujejo ekskluzijsko le v razmerju do te osebe, temveč tudi do vseh oseb (obtožencev), zoper katere naj bi se uporabili.
Če sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu stranke, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri je treba izkazati vpliv ali vsaj možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.
Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080391
KZ-1 člen 122, 122-1, 324, 324-1, 324-1-1. ZKP člen 379, 379-1, 380.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - obravnava pred sodiščem druge stopnje
Da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, je navedeno tudi v krivdoreku v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja obravnavati vselej kot celoto in jo kot takšno tudi razumeti.
Temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje je ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno. Kdaj je to, je določeno v prvem odstavku 373. člena, pri čemer je po drugem odstavku tega člena dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva in novi dokazi. Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080311
ZKP člen 506, 506/4. KZ-1 člen 61.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti - neizpolnitev posebnega pogoja - objektivna nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja - finančno stanje - izostanek z naroka za preklic pogojne obsodbe
Na naroku za izrek kazenske sankcije, dne 22.2.2022 je obsojenec povedal, da je po poklicu avtoklepar s končano srednjo strojno šolo, da je nezaposlen, da pa opravlja priložnostna dela s katerimi zasluži med 600,00 in 700,00 EUR mesečno, da išče tudi zaposlitev, ki se mu v prihodnosti obeta in zato vidi realno možnost, da bo dolgovani znesek odplačal v 18 mesecih, pri čemer je pripravljen poprijeti še za kakšno drugo delo, v kolikor zneski, ki bi jih prejel iz zaposlitve, ne bi zadoščali za poplačilo oškodovanca. Iz teh obljub pa ni bilo nič in so bile zavajajoče. Glede na takšne besede obsojenca, ko je sam zatrjeval, da prejema prihodke iz priložnostnih del in da bo lahko poplačal oškodovanca, tudi pritožbeno sodišče ne vidi objektivnih okoliščin, ki naj bi bile podane, da tega vse do danes vsaj deloma, ni storil, kljub temu, da se ni redno zaposlil.
Ob tem pa se obsojenec ne more sklicevati na slabo zdravstveno stanje zaradi poškodbe roke v letu 2021, torej še pred narokom za izrek kazenske sankcije 22.2.2022, na katerem je, kot že rečeno, povedal, da dela priložnostno, da je na vidiku tudi redna zaposlitev, pri tem pa poškodbe, do katere je prišlo več mesecev pred tem, ni niti omenil, kaj šele navajal zdravstvene težave v zvezi s tem.
Pri tem ne gre spregledati, da kljub zaslužku s priložnostnimi deli, obsojenec tekom preizkusne dobe, oškodovancu ni poravnal niti najmanjšega zneska, s čimer bi lahko izkazal vsaj minimalno pripravljenost za izpolnitev naložene mu obveznosti.
Opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega predloga mora biti sklepčen - konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje glede obstoja kaznivega dejanja in uresničevanje pravice do obrambe. Zakonski znaki oz. pravni pojmi morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081316
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 391.
lahka telesna poškodba - obsodilna sodba - sklicevanje na sodno prakso - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba zagovora na glavni obravnavi - graja dokazne ocene - odločba o kazenski sankciji - mlajši polnoletnik
Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je v pritožbi izpostavljenemu ustaljenemu stališču strokovne literature in sodne prakse, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti z delo, pri čemer te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se obdolžencu ne očita "zgolj", da je oškodovancu s svojim ravnanjem prizadejal odrgnino pod levim očesom in udarnino nad desnim ušesom, temveč tudi zlom nosnih kosti s premikom nosnega pretina, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Navedene poškodbe, ki so nastale kot posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, in sicer v predel nosu, pod levim očesom in nad desnim ušesom, pa skupaj nedvomno dosegajo raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe.
URS člen 22, 29. ZKP člen 285b, 285č, 285e, 371, 371/2.
izločitev dokazov - predobravnavani narok - predlog za izločitev dokazov - kršitev pravice obrambe - enako varstvo pravic - načelo kontradiktornosti - ugotavljanje dejanskega stanja
Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, saj dokazov za razjasnitev dejanskega stanja v smeri, ali so posamezni dokazi dovoljeni ali ne, dne 3. 7. 2024 ni izvedlo v prisotnosti obtoženega (ki je stranka postopka), kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Na ta način je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.
Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni pravilno, saj 22. člen Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem ali drugimi organi, ki odločajo njegovih pravicah in pravnih interesih. Tako mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Jamstva enakega varstva pravic oziroma zahteva po kontradiktornosti pa mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, ker le na tak način lahko obtoženi uveljavlja pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.
razveljavitev sklepa - ustavitev kazenskega postopka - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - procesna sposobnost - razpravna sposobnost - hujša bolezen - zavrnilna sodba - okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon - zavrženje obtožnice - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Okrožna državna tožilka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kazenski postopek zoper obdolženega A. A. ustavi na podlagi določil tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, in sicer, ker so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, saj obdolženec glede na omejitve in zdravstvene težave ni razpravno sposoben. Pri tem okrožna državna tožilka pravilno izpostavlja dve stališči. Prvič, da okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave, med katerimi je tudi hujša bolezen obdolženca, ne morejo biti podlaga za izrek zavrnilne sodbe po 4. točki 357. člena ZKP in posledično tudi ne podlaga za
izdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka po tretjem odstavku 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, temveč se v primeru, ko gre za okoliščino, ki samo začasno preprečuje kazenski pregon,1 izda sklep o zavrženju obtožnice (drugi odstavek 277. člena ZKP ali 3. točka prvega odstavka 352. člena ZKP). Razlika med navedenima odločitvama je bistvena ter vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, kot to navaja okrožna državna tožilka, saj ustavitev kazenskega postopka, za razliko od zavrženja obtožnega akta, vodi v prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (pravilo ne bis in idem). Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP, ki je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.
vrnitev v prejšnje stanje - vročanje sodnih pisanj - ponoven razpis naroka - nadomestna vročitev - razlogi za zamudo - opravičeni razlogi za zamudo
Prošnja za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na ponovni razpis naroka oziroma seje za preklic pogojne obsodbe, ni dovoljena. Vložnik mora namreč ob vložitvi prošnje za vrnitev nedvoumno izkazati, kdaj je izvedel za zamudo. Poleg tega pa morajo biti razlogi, s katerimi se utemeljuje opravičena zamuda, tehtni, pri čemer po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča zgolj obseg dela v tujini ni takšna okoliščina, ki bi narekovala vrnitev v prejšnje stanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00080203
KZ-1 člen 300, 300/1, 300/3. ZIKS-1 člen 214, 214/2.
napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - oseba, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij - pravosodni policist - resna grožnja - direktni naklep
Obtoženec je grozil pravosodnim policistom med prestajanjem kazni zapora, ker so mu skladno s hišnim redom preprečili, da bi šel v drugo sprehajališče oziroma v zgornje nadstropje po tobak.
Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1).
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma - sorazmernost in nujnost ukrepa - načelo ekonomičnosti
Izpustitev obtoženca v primeru jasno izkazane begosumnosti bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in bi kljub možnosti uporabe mednarodnih instrumentov predstavljala bistveno oviro za uspešen zaključek kazenskega postopka.