Pritožbeno zavzemanje za protipravno ravnanje prve toženke ni utemeljeno. Izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu A.A. in izvedenec avtomobilske stroke B.B. sta res pojasnila, da bi namestitev varnostne plošče na vrhu lestve preprečila tveganje za zdrs noge v medprostor, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev namestitve plošče še ne predpostavlja avtomatsko protipravnega ravnanja prve toženke. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila lestev kljub odprtini varna, saj je bila originalen del homologiranega polpriklopnika. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer dejstvo, da je neko vozilo (delovno sredstvo) homologirano, v primeru nastanka škodnega dogodka, do katerega pride pri uporabi takšnega vozila (ali njegovega dela), ne izključuje v vsakem primeru možnosti ugotovitve delodajalčeve kršitve pravil o varnem opravljanju dela. Vendar pa je za obravnavani spor ključno, da pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. V primeru pričakovane ustrezne skrbnosti tožnika do zdrsa noge v odprtino na zgornji prečki lestve sploh ne bi prišlo, kar je bilo obrazloženo že zgoraj v okviru razlogov, iz katerih izhaja, da je za škodni dogodek odgovoren izključno sam.
Dejstvo, da je bila na zemljišču že cca 28 let pred dejansko razlastitvijo zgrajena cesta, je razlikovalna okoliščina od primerov, ko je bilo (gozdno) zemljišče dejansko razlaščeno in je občina oz. država šele zatem na takem zemljišču zgradila cesto. Ker se pri odškodnini zaradi dejanske razlastitve upošteva stanje zemljišča, kakršno je v trenutku razlastitve, je pravilno, da se lesna masa pri cenitvi ni upoštevala, saj je tam po naravi stvari ni moglo biti.
Za odločitev je pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza.
Ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.
Pri določitvi višine tožnikovega prispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ je treba upoštevati tako objektivno odgovornost toženke kot tudi krivdne opustitve pravil varnega dela. Pretežni vzrok za nastanek škodnega dogodka je v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom razopaževanja na višini, in opustitvi dodatnega ukrepanja toženke kljub ustaljeni nepravilni praksi vzpenjanja po opažu. Toženka kljub nedopuščanju plezanja po opažu ni zadostno nadzirala delavcev, ki so zelo pogosto opravljali delo tako, da so plezali po opažu v notranjosti jaška brez uporabe varnostne opreme. Dodatno tveganje pa je povzročil še tožnik, ki je pri delu razopaževanja opustil uporabo lestve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da porazdelitev odgovornosti v razmerju 70 % (toženka) napram 30 % (tožnik) ustrezno odraža težo krivdnih opustitev in objektivno tveganje dela na višini.
Sodišče mora znotraj enotne odmere v vsakem posameznem primeru pravni standard pravična denarna odškodnina vsebinsko napolniti, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Pri tem si pomaga z napotki iz 179. člena OZ. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.
Nova dejstva so lahko le razlog za obnovo postopka (10. točka 394. člena ZPP), ne pa za novo pravdo.
Za odločitev je bistveno, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da tožnik ni imel na razpolago nobenega drugega pripomočka ali načina za prenos škatle na predvideno mesto, zato ni imel druge možnosti, kot da ravna v nasprotju z navodilom, po katerem mora imeti pri uporabi lestve proste roke. Iz tega razloga je tudi, kot je nadalje pravilno razlogovalo v izpodbijani sodbi, življenjsko pričakovano, da bi se na lestvi vsaj rahlo nagnil izven težišča lestve, vendar do padca ni prišlo zaradi tega. Tožnik je imel za opravilo na razpolago samo takšno lestev, ki jo je uporabil, ne pa večje, zaradi česar mu toženka neutemeljeno očita, da bi morala lestev segati najmanj en meter nad zgornjo površino. Tožnik torej ni z ničemer prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer.
Tožnik je v škodnem dogodku utrpel udarnino prsnega koša in hrbta, nateg vratu in udarnino desnega kolka, zatrganje zunanjega meniska v levem kolenu (lahke telesne poškodbe) in popoškodbeno razslojitev in zožitev trebušne aorte (huda telesna poškodba). Sodišče prve stopnje mu je upoštevaje 179. člen OZ utemeljeno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 24.600,00 EUR oziroma približno 14 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je po zaključku glavne obravnave dne 2. 9. 2025 izvajalo dokaze (dopolnitev izvedenskega mnenja, na katerega so bile pripombe) in upoštevalo vlogo tožnika z dne 8. 12. 2025, katere ni vročilo toženki v izjavo, odločitev pa je oprlo na tako izvedene dokaze in navedbe tožnika, kršilo pravico do kontradiktornosti. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve povzelo razlago iz sklepa VSL I Cp 930/2015 z dne 1.72015 in ga tudi korektno citiralo. Vendar sodišče druge stopnje meni, da je izhodišče, ki ponuja primerjavo s sodnikom in nato skuša omejiti materialnopravne predpostavke (navaja se protipravnost), le na "grobe kršitve izvedenčevega dela, v primeru samovolje oziroma v primeru najhujših oblik protipravnosti...če poda svoje mnenje v očitnem nasprotju s pravili znanost in stroke, če odstopa od ustaljenih metod spoznanja, zlorabi dana pooblastila ter namenoma povzroči škodo kateri od strank postopka", prav zato, ker ne obstajajo posebne pravne podlage za odškodninsko obveznost izvedencev, zmotno. Ponujena razlaga s sodnikom je neprimerna že v svojem osnovnem izhodišču, saj so sodišča državni organi in zoper sodnike je neposredna odškodninska odgovornost izključena, oškodovanci lahko odškodninske zahtevke uveljavljalo le zoper državo, na podlagi 26. člena Ustave RS.
Stroške, ki jih tožnica utemeljuje kot škodo, predstavljajo stroški za vlaganje vlog ter izvajanje drugih storitev preko odvetnika (odvetniški stroški) ter potni stroški, ki jih tožnica uveljavlja za obisk odvetnika. Ti stroški predstavljajo stroške (kazenskega) postopka, ki se ne morejo uveljavljati kot navadna škoda po pravilih obligacijskega prava.
Čeprav drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da začne trimesečni rok za priglasitev stroškov teči z vročitvijo pravnomočne in izvršljive sodbe, se v skladu s stališčem sodne prakse to določbo razlaga na način, da rok za priglasitev stroškov ne začne teči že s pravnomočnostjo sodbe, temveč šele takrat, ko sodišče upravičencu do povračila stroškov vroči sodbo sodišča prve stopnje z jasno oznako njene pravnomočnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo stališča sodne prakse, po katerih vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VS RS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilo poudarilo načelo subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov, ki je v tej zadevi pravzaprav ključno. Iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Odškodninska odgovornost države je skrajno sredstvo, ultimum remedium. Šele če vsi drugi mehanizmi za varstvo pravic v posameznem primeru odpovedo, pride lahko v poštev varstvo po 26. členu Ustave (ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino). Ravnanje oškodovanca, ki je sam opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča, saj je s tem sam preprečil možnost odprave domnevne oz. zatrjevane napake v postopku, ki je ravno zato predviden.
Sodišče je ugotovilo, da so bili Izpolnjeni vsi zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo in uporabo prisilnega ukrepa in da pri uvedbi in vodenju prisilnega zdravljenja tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo. Po ugotovitvi, da ravnanje zdravstvenega osebja ni bilo protipravno, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah v celoti pravilno zavrnilo.
Nezadovoljstvo z vsebino izvedeniškega mnenja ni izločitveni razlog za izločitev izvedenca.
Podlage za valorizacijo plačanega zneska v konkretnem primeru ni. Po določbi drugega odstavka 168. člena OZ se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. To zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine. Zaradi zagotovitve enake vrednosti je zato treba že plačan znesek odškodnine valorizirati. V konkretnem primeru pa izguba na dohodku ni bila ugotovljena "po cenah na dan izdaje sodbe", ampak višina prikrajšanja temelji na primerjavi plače, ki jo je tožnik prejemal tik pred škodnim dogodkom in bolniškim nadomestilom v času bolniškega staleža. Gre torej za čisto denarno terjatev.
V obravnavani zadevi je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče.
Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari tako spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovancev. Če je oškodovanec sicer ravnal neskrbno, a bi imetnik moral takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice njegovega ravnanja, oprostitve odgovornosti ne bo.
V obravnavani zadevi so bili podani pogoji za oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, ker pojav pešca v danih okoliščinah ni bil objektivno pričakovan in zato je podan izključitveni razlog. Neutemeljeno je v zvezi s tem sklicevanje pritožnikov na izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke. Izvedenec C. C. je v mnenju navedel, da pešci na prehitevalnem pasu ne predstavljajo pričakovane ovire ter da zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu v nočnem času pomeni povečano tveganje za spregledanje pešcev, ki bi se nahajali v bližini tako ustavljenega vozila, zato se je voznica ustrezno premaknila na prehitevalni pas. Izvedenec ni nikjer v mnenju navedel, da bi voznica morala pričakovati pešca tudi na prehitevalnem pasu.
Od skrajno skrbnega voznika je bilo pričakovati ravnanje, kot ga je izvedla voznica G. G. v danem primeru, ko je zmanjšala hitrost in se premaknila na prehitevalni pas, da bi se izognila pešcu, ki bi se morebiti znašel na robu odstavnega pasu ali morda že delno na voznem pasu. V dani situaciji pritožbeno sodišče ne vidi nobenega indica, na podlagi katerega bi voznica morala v obzir vzeti tudi možnost, da se bo pešec nahajal na prehitevalnem pasu avtoceste. Tudi pritožnika ga ne ponudita. Zgolj zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu ne predstavlja takšnega indica. Četudi bi si bila avtomobilistka to hipotetično možnost sposobna zamisliti, pa to še ne pomeni, da je bila zavarovanka toženke to dolžna pričakovati in v skladu s tem ravnati. Nepravilnega ravnanja močno vinjenega pešca A. A., ki je v času nesreče hodil po prehitevalnem pasu avtoceste, tudi posebno skrben voznik ni bil dolžan pričakovati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.
Upoštevajoč naravo tožnikovega dela in navodila za delo, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno dejavnost. Gre namreč za tipično policijsko delo, iz katerega ne izhaja povečana nevarnost. Tožnik bi pred odprtjem vrat moral preveriti (preko domofona, video nadzora), kdo je pred vrati, česar ni storil. Glede na izjavo osebe pred vrati, da ima pošto za vlado in ne DZ, je že na podlagi navedenega vedel, da ni razlogov, da bi osebi (čez vikend ob 19:56 uri, ko ni uradnih ur in se ne sprejema pošte) odprl vrata in jo spustil v notranjost. Objektivna odgovornost toženke tako ni podana, glede krivdne odgovornosti pa tožnik tekom postopa na prvi stopnji ni podal navedb.
Odškodninske odgovornosti zaradi neupravičenega pravdanja načeloma ni mogoče izključiti. Zloraba procesnih pravic je lahko povzročena le naklepoma. Stranka se mora zavedati protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.
Pravno naziranje tožeče stranke, za kakršno se zavzema v tem postopku, po zaključku višjega sodišča pomeni nedopustno omejitev pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva: pomeni namreč, da lahko (vsak) začetek postopka, katerega uspeh ni vnaprej zagotovljen, predstavlja protipravno ravnanje.
V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.
Pritožba utemeljeno opozarja, da imata oba odškodninska zahtevka različni pravni in dejanski podlagi ter da je objava opravičila zgolj ena izmed možnih oblik zadostitve nepremoženjske škode po OZ, ne pa eden od pravnih naslovov povračila škode. S človekovo pravico do zasebnosti, ki vsebuje tudi pravico do pietete (tj. ugleda in duševne celovitosti pokojnika), pravo ščiti druge pravne dobrine kot s pravico do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob izgubi bližnje osebe. Zloraba pravice do svobode izražanja se sankcionira z objavo popravka oziroma opravičila po 178. členu OZ, pri čemer ne gre za avtomatizem morebitnega vzporednega zahtevka za plačilo denarnega zadoščenja. Zaključek sodišča, ki izhaja iz stališča, da sta zahtevka soodvisna (korelativna), oziroma da je zavrženi zahtevek podreden (akcesoren) zahtevku iz postopka III P 511/2025, je zato napačno, tako zaradi različnosti podlag zahtevkov, kot zaradi procesne logike razdruženih postopkov.