V obravnavani zadevi je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče.

Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari tako spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovancev. Če je oškodovanec sicer ravnal neskrbno, a bi imetnik moral takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice njegovega ravnanja, oprostitve odgovornosti ne bo.

V obravnavani zadevi so bili podani pogoji za oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, ker pojav pešca v danih okoliščinah ni bil objektivno pričakovan in zato je podan izključitveni razlog. Neutemeljeno je v zvezi s tem sklicevanje pritožnikov na izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke. Izvedenec C. C. je v mnenju navedel, da pešci na prehitevalnem pasu ne predstavljajo pričakovane ovire ter da zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu v nočnem času pomeni povečano tveganje za spregledanje pešcev, ki bi se nahajali v bližini tako ustavljenega vozila, zato se je voznica ustrezno premaknila na prehitevalni pas. Izvedenec ni nikjer v mnenju navedel, da bi voznica morala pričakovati pešca tudi na prehitevalnem pasu.

Od skrajno skrbnega voznika je bilo pričakovati ravnanje, kot ga je izvedla voznica G. G. v danem primeru, ko je zmanjšala hitrost in se premaknila na prehitevalni pas, da bi se izognila pešcu, ki bi se morebiti znašel na robu odstavnega pasu ali morda že delno na voznem pasu. V dani situaciji pritožbeno sodišče ne vidi nobenega indica, na podlagi katerega bi voznica morala v obzir vzeti tudi možnost, da se bo pešec nahajal na prehitevalnem pasu avtoceste. Tudi pritožnika ga ne ponudita. Zgolj zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu ne predstavlja takšnega indica. Četudi bi si bila avtomobilistka to hipotetično možnost sposobna zamisliti, pa to še ne pomeni, da je bila zavarovanka toženke to dolžna pričakovati in v skladu s tem ravnati. Nepravilnega ravnanja močno vinjenega pešca A. A., ki je v času nesreče hodil po prehitevalnem pasu avtoceste, tudi posebno skrben voznik ni bil dolžan pričakovati.

Pritožba utemeljeno opozarja, da imata oba odškodninska zahtevka različni pravni in dejanski podlagi ter da je objava opravičila zgolj ena izmed možnih oblik zadostitve nepremoženjske škode po OZ, ne pa eden od pravnih naslovov povračila škode. S človekovo pravico do zasebnosti, ki vsebuje tudi pravico do pietete (tj. ugleda in duševne celovitosti pokojnika), pravo ščiti druge pravne dobrine kot s pravico do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob izgubi bližnje osebe. Zloraba pravice do svobode izražanja se sankcionira z objavo popravka oziroma opravičila po 178. členu OZ, pri čemer ne gre za avtomatizem morebitnega vzporednega zahtevka za plačilo denarnega zadoščenja. Zaključek sodišča, ki izhaja iz stališča, da sta zahtevka soodvisna (korelativna), oziroma da je zavrženi zahtevek podreden (akcesoren) zahtevku iz postopka III P 511/2025, je zato napačno, tako zaradi različnosti podlag zahtevkov, kot zaradi procesne logike razdruženih postopkov.

Napačne so nadaljnje obširne pritožbene navedbe v smislu, da tožena stranka ni bila dolžna pred oddajo poslovnega prostora v najem preveriti ustreznost električnih inštalacij. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno navedlo, da ZPSPP, v 14. členu določa, če se stranki nista dogovorili drugače, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo in ga v takšnem stanju vzdrževati, česar pa tožena stranka ni storila, saj je prišlo dne 21. 2. 2018 do požara zaradi dotrajane inštalacije. Skrb za elektroinštalacije, izhajajoč iz sklenjene najemne pogodbe med pravdnima strankama, ni bila prenesena na najemojemalca (tožečo stranko), ampak je to naloga lastnika objekta. Kar pomeni, da je tožena stranka, ko je objekt kupila kot lastnica in najemodajalka, morala ravnati s posebno skrbnostjo in preveriti v kakšnem stanju je bil lokal, ki ga je dajala v najem, vključno z elektroinštalacijami in ogrevanjem. Koliko časa je bila lastnica navedene nepremičnine ni odločilno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da Pravilnik o zahtevah za nizko napetostne električne inštalacije v stavbah, v 10. členu, določa uporabo in vzdrževanje lastnika poslovnega prostora. Določena je dolžnost lastnika poslovnega prostora, da zagotovi pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij, ki so potrebne za varno uporabo objekta oziroma poslovnega prostora. Da je pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij dolžnost lastnika poslovnega prostora, je potrdil tudi izvedenec, ki je navedel, da v času požara veljaven 14. člen ZPSPP določa, če stranki nista drugače dogovorili, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti za namen, ki je določen s pogodbo in ga v takem stanju vzdrževati. Časovna periodika pregledov in kontrol ter kontrolnih meritev je urejena v 11. členu Pravilnika, kjer so urejeni redni in izredni pregledi in je določeno, da je redni pregled električnih inštalacij v stavbah, ki obsega pregled, preizkuse in meritve električnih inštalacij, treba izvesti v roku, ki ni daljši od 8 let. Glede na navedena določila in ugotovitev, da tožena stranka ni preverila ustreznosti električnih inštalacij pred sklenitvijo najemnega razmerja s tožečo stranko, kar za pritožbo ni sporno, ob tem, da ni izkazana ustreznost električnih inštalacij z še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami, teh namreč v spisu ni, je povsem na mestu ugotovitev izvedenca, ki mu je sledilo tudi prvostopno sodišče, da je bil lastnik objekta - najemodajalec ob predaji poslovnega prostora v najem dolžan na novo preveriti ustreznost električnih instalacij oziroma najemniku izkazati ustreznost le teh s še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami. Izvedenec je sicer res pojasnil, da sam nakup oziroma dajanje nepremičnine v najem še ne predstavlja takšnega izrednega dogodka, ki bi zahteval izreden pregled in kontrolo meritev, vendar le ob predpostavki, da za objekt že obstajajo veljavne meritve v okviru zahtevane periodike, ki pa jih v spisu ni. Ne drži torej, da ni nobene zakonske obveze, ki bi toženo stranko kot lastnika (najemodajalca) obvezovala opraviti pregled elektroinštalacij, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in pravilno zaključilo, da v spisu ni najti listin, ki bi dokazovale, da je tožena stranka kot lastnica objekta sprejela vse dolžne ukrepe, ki jih določajo tehnični predpisi za zagotavljanje varnosti obratovanja, ko je lokal oddala v najem. Glede na pojasnjeno je povsem neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je v odškodninskih zadevah dokazno breme glede obstoja nedopustnega škodljivega dejstva na tožeči strani, saj je tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu v celoti zadostila (7. in 212. člen ZPP).

Trajno pogodbeno razmerje je prva toženka kot banka - mandatar lahko odpovedala, četudi gre za politično stranko. Veljavne obveznosti toženk (voditi poslovni račun pravni osebi) zakonodaja ne vzpostavlja.

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode.

Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti.

Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur.

Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obdobja, v katerem so se dogajale, je tožniku zaradi psihofizičnega izčrpavanja postopoma nastala nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (zlasti pravice do osebnega in družinskega življenja).

Če je oporoka neveljavna, ker oporočiteljica ni znala brati in pisati, potem te pomanjkljivosti ne bi saniralo niti dejstvo, da bi obe oporočni priči oporoko podpisali v prisotnosti oporočiteljice. To pa pomeni, da za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, ali sta obe priči podpisali oporoko v pristnosti oporočiteljice ali ne, čeprav je to nedvomno razlog, ki bi tudi sam po sebi pripeljal do neveljavnosti oporoke.

Še zlasti dejstvo, da je oporočiteljica dokument nekaj časa ogledovala, o njem kasneje povprašala in na koncu listino brez težav podpisala, tudi po presoji pritožbenega sodišča daje povsem zadostno podlago za sklepanje, da oporočiteljica zna brati. Neživljenjsko bi bilo zahtevati, da bi ob ugotovljenih okoliščinah odvetnik osebo, ki je prišla k njemu napraviti oporoko pred pričami, preverjal, če je pismena.

Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ.

Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ. Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala odkup vozila

Ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost toženke in da je škodni dogodek izključno posledica tožnikovega nepazljivega oziroma nepravilnega sestopanja po stopnicah.

Zato je pritrditi, da besede, ki jih je toženec izrekel v dogodku dne 4. 2. 2025, tudi objektivno gledano niso takšne, da bi jih povprečen udeleženec primerljivega dogajanja, lahko doživljal kot resno grožnjo, da bi torej toženec uporabil takšno verbalno ali fizično silo, da bi lahko opredelili njegovo ravnanje za protipravno.