Pravno priznana škoda je tista, ki predstavlja trajno prikrajšanje oziroma trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko odmeri le izjemoma, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne, neobičajne posledice.

Odškodnina za škodo zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se, če je utemeljena, praviloma upošteva pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Sklepčne tožbe, torej take tožbe, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po ZPSVIKOB-1, do katerega uveljavitve je prišlo po vložitvi tožbe, tožnik še ni mogel oblikovati, saj mu še ni bilo omogočeno, da se izjavi glede zakonskih sprememb.

V dani situaciji, ko tožnik ob vložitvi tožbe še ni mogel oceniti svojega pravnega položaja, ker zakonodaja, na podlagi katere se bo (morebiti) odločalo o njegovem zahtevku, še niti ni bila sprejeta, bi preuranjena ali pretoga uporaba procesnih določb glede pristojnosti sodišča lahko v določenih situacijah pomenila celo nesorazmerno omejitev ustavno in konvencijsko varovane pravice do dostopa do sodišča.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri čiščenju sifona uporabljal rokavice iz lateksa, ki niso predpisane zaščitne rokavice za njegovo delo in ki poškodbe niso preprečile. Pritožba zmotno utemeljuje njegovo soodgovornost s sklicevanjem, da je imel na razpolago tudi druge zaščitne rokavice (na katere se nanaša račun o nabavi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi te rokavice niso ustrezale predpisanemu standardu EN 388, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ker teh rokavic ni uporabil.

Tožnik je utrpel prečno vreznino nad dlančnično členčnim sklepom tretjega prsta desne roke s prekinitvijo mišice iztegovalke prsta. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Pritožba zatrjuje, da je odmerjena previsoko in izpostavlja, da je trpel hude bolečine le nekaj minut, glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke pa je po potrebi jemal analgetike le prvih nekaj dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba o hudih bolečinah ni pravilna, saj jih je izvedenec ugotovil v skupnem trajanju enega dne. Ob upoštevanju trajanja preostalih bolečin (sedem dni s srednjo in 20 dni z lažjo intenziteto) in ostalih ugotovljenih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (šivanje, lokalna anestezija, cepljenje, bolniški stalež v trajanju dveh mesecev za polni delovni čas in enega meseca za krajši delovni čas, prevezovanje, 14x fizioterapija, sedem zdravniških pregledov itd.) pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da znaša pravična odmera odškodnine za obravnavano postavko 2.500,00 EUR (tj. 1,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji - ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bila zadnja objavljena tovrstna plača za maj 2024 in je znašala 1.486,88 EUR; Ur. l. RS, št. 63/2024 z dne 26. 7. 2024).

Iz naslova odškodnine zaradi pretrpljenega strahu je bil tožniku prisojen znesek 400,00 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da do njega ni upravičen. Poudarja, da primarnega strahu ni trpel, vendar na to postavko sodišče prve stopnje ni oprlo odmerjene odškodnine. Pritožba pravilno izpostavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da "se za strah prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je bil intenziven in je dalj časa trajal; če je bil intenziven strah kratkotrajen pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

Iz naslova odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo tožniku prisojenih 2.000,00 EUR. Izvedenec je potrdil občasno zatikanje sredinca desne roke, kot tudi tožnikovo pojasnilo, da mu zaradi tega občasno padajo iz rok predmeti in da v zvezi s tem trpi duševne bolečine. Drži, da je izvedenec to posledico opredelil kot občasno minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa jo je obenem opredelil kot trajno. Tako ugotovljene okoliščine pa za obravnavano postavko utemeljujejo priznanje zgolj minimalne pravične odškodnine, ki po presoji pritožbenega sodišča znaša 1.000,00 EUR (0,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženkin zavarovanec (odvetnik) s tem, ko je prepozno vložil tožbo zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka (hruško) ni ravnal protipravno. Pri presoji protipravnosti odvetnikovega ravnanja je odločilno, da odvetnik ni imel vseh potrebnih podatkov za vložitev tožbe (pri tem ni šlo za primer, ko teh podatkov ni imel po svoji krivdi) in ob vložitvi tožbe, ki jo je vložil takoj, ko je pridobil potrebne podatke, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je tri letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena OZ) zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka hruške ob vložitvi tožbe (17. 4. 2021) takrat že potekel, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni mogel vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno do 20. 2. 2009. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik namreč bolniško odsoten zaradi posledic nezgode v času od 11. 8. 2008 do 30. 11. 2009, do 18. 6. 2009 je kontinuirano opravljal fizioterapijo in se je tudi zdravil za anksiozno depresivno motnjo (katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica delovne nezgode), zato je odvetnik upravičeno verjel, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni dokončno in je tožnik fizioterapijo izvajal zaradi njegovega izboljšanja. Šele v primarni pravdi je bilo ugotovljeno, kot je tožniku pojasnilo že sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnikovih fizičnih poškodb do dne 20. 2. 2009 že zaključeno (s pomočjo postavljenega sodnega izvedenca travmatologa) in da tožnikove psihične težave niso posledica obravnavanega škodnega dogodka (s pomočjo postavljenega izvedenca psihiatra). Posledično je bilo tako šele takrat ugotovljeno, da je zastaranje nastopilo že 19. 1. 2012. Zato tudi vlaganje neuspešnih pravnih sredstev v primarni pravdi in stališče, ki ga je odvetnik zagovarjal v svojih pravnih sredstvih, ne predstavlja odvetnikove protipravnosti. Vzroka za zastaranje odškodninskega zahtevka torej ni mogoče pripisati toženkinemu zavarovancu, ampak tožniku, ki odvetnikoma ni dal podatka o lastniku tovornjaka (čeprav v pritožbi sam trdi, da si je njegov brat, ki je bil na gradbišču in katerega zaslišanje je predlagal, zapisal registrsko številko tovornjaka) in tudi ni povedal za bivšega lastnika podjetja (za katerega sedaj v tej pravdi trdil, da naj bi imel vse podatke).

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tudi za narok, na katerega je pristopil toženkin pooblaščenec kot na pripravljalni narok, ta pa se je nadaljeval v prvi narok za glavno obravnavo, gre pooblaščencu le ena nagrada za pristop.

Nima prav pritožba, da bi toženec moral policista obvestiti, da je prišlo do prometne nesreče in bi moral zahtevati, da ga preverita glede alkoholiziranosti.

Glede na ugotovljene zakonske določbe ZPrCP je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni bil dolžan obvestiti policije o prometni nesreči, prav tako ob samem prihodu policistov, ki so na kraj dogodka prišli povsem po naključju, ni bil dolžan zahtevati preverjanja z alkotestom.