V ugotovljenih okoliščinah sedaj obravnavane zadeve, torej ne le zaradi lastnosti stopnic na mestu spodrsa, pri čemer se tožnik ni mogel več oprijeti ograje, ki se je začela šele na koncu tretje stopnice, gledano od spodaj navzgor (protispisna je torej pritožbena trditev, da oprijemala ni bilo le na spodnjih dveh stopnicah) kot neznani podlagi, po katerih je tožnik hodil z gojzerji (hodna ploskev le 19 cm, ki po oceni izvedenke, na katero se je oprlo sodišče, ne ustreza dolžini čevlja), temveč tudi zaradi potrebne tožnikove pozornosti, osredotočene na predhodno izkazanega nepredvidljivega kršitelja (zaradi predhodnega upiranja in vinjenosti), ki je pospešil hojo, katero je moral pospešiti tudi tožnik sam pred samim spodrsom, s čimer je potrjena (poleg vzročne zveze) tudi nepredvidljivost situacije, zato pritožnica neutemeljeno vztraja pri lastni oceni, da zgolj transport obvladane osebe, katere aktivno obvladanje je bilo obvladano, četudi vinjene, ne predstavlja posebne okoliščine.
V konkretnem primeru tožnik kot policist res ni prostovoljno vstopil v zasebne prostore zavarovanke, vendar ta njegovega prihoda oz. same intervencije v hiši, katere lastnica je bila, sploh pa ne na način, da bo med njo potrebna hoja po stopnicah, ki so bile nameščene v zasebnih prostorih, ni mogla pričakovati oz. tožeča stranka ni zatrjevala nasprotnega. Ob nadaljnji odsotnosti kakršnihkoli določnejših trditev tožnika o prostorski umestitvi obravnavanih stopnic oz. kam te vodijo, ali o tem, da stanje stopnic ni bilo vidno, je ob golem, sicer nespornem dejstvu njihovega imetništva po zavarovanki, zahteva, da zavarovanka v svojih lastnih zasebnih prostorih, zagotovi drugačne, bolj varne stopnice, vključno z ograjo vzdolž celotnih stopnic, pretirana.
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nepremoženjska škoda iz 181. člena OZ ne izključuje drugih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če so te nastale in so se pojavile v posebej izraziti obliki.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih 15 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah, kjer je razpon dosojenih odškodnin nekje med 8 in 14 povprečnimi plačami, zato prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ni previsoka.
Materialnopravni zaključek, da tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, sodišče prve stopnje prvenstveno opira na presojo, da je njegov tožbeni zahtevek zastaran po prvem odstavku 352. členu OZ, ker je minilo več kot tri leta od takrat, ko je tožnik izvedel za škodo in za njenega povzročitelja. Nadalje pa svoj zaključek sodišče opira tudi na presojo, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja delavcev države.
Zaključka sodišča o nujnosti oprave intervencije pritožnik ne izpodbija. Četudi bi policist A. A. že na policijski postaji izvedel za obstoj odklonitvenega razloga po 36. členu ZUP, kot trdi tožnik, bi intervencijo vseeno moral opraviti, ker je bila na pristojni policijski postaji v času intervencije aktivna zgolj ena intervencijska patrulja, sestavljena iz uniformiranih policistov.
Tožnik je postavil tožbeni zahtevek za rento iz naslova tuje pomoči in rednih mesečnih stroškov in iz obeh naslovov zahteval en znesek. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da tožnik do odškodnine za stroške tuje pomoči ni upravičen, kar pomeni, da rentni zahtevek iz naslova tuje pomoči ni utemeljen. Zato so povsem brezpredmetna razglabljanja, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo prejet dodatek za pomoč in postrežbo 418,88 EUR (oz. 430,19 EUR od 1. 1. 2019). Celotni prisojeni znesek rente tako predstavlja povečane mesečne stroške. Tožnik je namreč uspel dokazati, da je ne glede na to, da ni upravičen do rente iz naslova tuje pomoči, upravičen do celotnih zahtevanih 633,75 EUR.