TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.

Dejstvo, da toženka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Če toženka, ki ji je naložena tako zakonska kot tudi pogodbena obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ni zagotavljala, je kršila tako prvi odstavek 45. člena ZDR-1 kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti in obenem pogodbene obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. To, da toženka svoje zakonske in pogodbene obveznosti ni izvrševala, ker je bila organizacija dela, nadzor nad delom in pogoji za varno opravljanje dela v domeni tuje družbe, za odločitev ni pravno pomembno. Niti ni pravno pomembno, da toženka ni sklenila pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih za delovišče v tujini in da ni določila delavca za zagotavljanje varnosti lastnih delavcev.

Sporazum o skupnih varnostnih ukrepih, s katerim delavec morebiti niti ni seznanjen, delodajalca ne more razbremeniti zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer, lahko pa predstavlja podlago za morebitne regresne zahtevke med sklenitelji sporazuma v primeru nastanka škodnih primerov.