ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena, pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo.
Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ.
Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kljub dokončani dokumentaciji s strani toženke po Pogodbi pridobiti še soglasja mejašev za manjši odmik od meje, gotovo sodi med tiste, za katere je toženka vedela ali pa bi kot strokovnjak na svojem področju morala vedeti in je bila pomembna za naročeno delo ter bi tožnika v skladu s tretjim odstavkom 625. člena OZ o tem morala seznaniti.
Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica nevarnega jaška ni mogla videti ali zaznati, saj je na to ni nič opozarjalo, preperelosti plohov pa tudi ni mogla zaznati s prostim očesom. Tudi če bi parkirišče zelo dobro poznala, ni mogla vedeti, kaj se nahaja pod plohi in da obstaja nevarnost padca v globino. Sodišče je pravilno sporni del parkirišča, ki je bil prekrit s plohi in obdan z betonskimi bloki ter bil jasno viden in navzven zaznaven, saj je glede urejenosti odstopal od siceršnje površine parkirišča, štelo kot del parkirišča in pravilno ugotovilo, da hoja preko tega dela ni bila (ustrezno) preprečena.
Objekt je imel pred demontažo delujočo električno instalacijo, demontaža je vanjo posegla in povzročeno škodo je bilo mogoče sanirati le z (med drugim) novo električno omarico. Sama izvedba demontaže, ki jo je opravljala toženka, pomeni protipravno ravnanje, ki je povzročilo škodo.
Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodninskem sporu, je zato mogoče samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhujše oblike protipravnosti. Pri slednji predpostavki gre za grobe kršitve sodniške dolžnosti, kot je sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža prek očitne napačnosti), korupcija, zloraba oblasti, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, grobe kršitve postopka. Takšnih okoliščin oziroma kršitev pa tožnik ni zatrjeval, zato tudi niso del dejanske podlage izpodbijane sodbe. Hkrati pa tožnik tudi ni izčrpal vseh pravnih sredstev, s katerimi bi dosegel odpravo odločbe o zavrnitvi njegove vloge za državljanstvo RS. Toženka utemeljeno izpostavlja okoliščino, da tožnik zoper sodbo Vrhovnega sodišča ni vložil ustavne pritožbe. Ta opustitev pa ima, zaradi strankine opustitve dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice, učinek prekinitve vzročne zveze med zatrjevano napačno odločbo in nastalo škodo.
Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da o obstoju "škodnega dogodka" govorimo že takrat, ko so presežene mejne vrednosti hrupa po upravnih (podzakonskih) predpisih, t.j. po Uredbi o mejnih vrednostih hrupa iz l. 2005 oziroma iz leta 2018. Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil "škodni dogodek". Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, in sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati): - v kolikšni meri je bilo poseženo v interes oškodovanca (tožnika) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa), - kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste, - kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in - kaj je za zmanjšanje škode storil tožnik. Na koncu pa je treba vse te kriterije vzeti v ozir in v iskanju pravične rešitve ustrezno tehtati med družbeno koristjo železniškega prometa in prizadetimi interesi tožnika zaradi prekomernega hrupa ter med nasprotujočimi interesi najti pravično ravnovesje (kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, kot izhaja iz 39. do 42. točke obrazložitve sodne). Pri tem velja izpostaviti tudi stališče novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, da oblastni poseg države v zasebno lastnino odpira več zornih kotov in razsežnosti; po eni strani vprašanje, ali ima večina državljanov zaradi posega države z omenjenim ukrepom koristi in ali takšna splošna korist presega oziroma izpodrine pravico posameznika do kvalitetnega življenjskega okolja in premoženja in če jo, v kakšnem obsegu. Zato je treba ugotavljati, ali se je tožniku zaradi izgradnje izogibališča za vlake vsakodnevno življenje bistveno spremenilo (zgolj minimalno preseganje mejnih vrednosti hrupa po upravnih predpisih ne zadošča). Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meja pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. Bistveno poslabšanje vsakodnevnega življenja živečih ob železniški progi je, če interes oškodovanca prevlada nad javnim interesom, treba uravnavati vsaj z ustreznimi odškodninami. Kajti prizadeti ne smejo biti v enakem položaju kot tisti, ki imajo od železnice le korist.