Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči.
Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.
V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza.
Po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje.
Ustava v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta pravica posamezniku enakovredno zagotavlja na eni strani spoštovanje načela pravne države, na drugi strani pa odpravo posledic, če je bil zaradi kršenja tega načela prizadet. Tožnik utemeljuje odškodninsko odgovornost toženke (tudi) na zakonodajni protipravnosti, ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost odlokov z Ustavo, kar naj bi potrjevalo protipravnost ravnanja države in s tem odškodninsko odgovornost (tudi) toženke.
Državi ni moč očitati, da bi s tem, ko je sledila stališčem stroke in sprejela odlok, ki je bil naknadno ugotovljen za neustaven, opustila dolžno skrbnost oziroma da bi ravnala malomarno.
Tožnik je v tožbi navajal, da bi se upokojil, ko bi dosegel zadostno starost ali delovno dobo in tedaj prejemal tudi primerno pokojnino. Po pridobitvi dopisa ZPIZ o tem, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje. Ob upoštevanju trditvene podlage strank je sodišče ravnalo pravilno, ko je zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev zavrnilo zahtevek za plačilo izgube pri zaslužku in mesečne rente v znesku 358,76 EUR od 2. 2. 2024 dalje.
V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri ugotavljanju uspeha v sporu je treba v primeru, kadar med postopkom pride do spremembe tožbenega zahtevka, to upoštevati in ugotavljati, v kolikšnem delu zahtevka je bila stranka v določeni fazi postopka uspešna.
V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.
Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Na tožniku je trditveno breme, da navede vsa tista dejstva, ki vsebinsko utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek. S sklicevanjem na toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, ga tožnik ni zmogel.
Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožnica pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, navezalo na ugotovitev, da je zastoj namesto z orodjem odpravljala z roko, oziroma da bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom, pa tega ni storila. S takšnim tožničinim postopanjem v okoliščinah zgoraj opisanega nejasnega in nedoločnega definiranja načina odpravljanja zastoja (in očitno tudi v praksi delavcev različnega pristopanja k odpravljanju zastoja) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče materialnopravno utemeljiti presoje, da je bila tožnica pri delu skrbna manj, kot se pričakuje od povprečnega delavca.
Tožnikov napačen način dela je bil posledica toženkine opustitve usposobiti tožnika za varno delo in opustitve seznanitve tožnika s pisnimi navodili ter opustitve nadzora nad delom, v katerem bi lahko ugotovila, da je tožnik delo z viličarjem ves čas opravljal napačno. Če bi torej tožnik pravilno uporabljal viličarja, in sicer tako, da bi ves čas gledal v smeri vožnje, bi bila bistveno manjša možnost nastanka nezgode, saj bi videl paletni voziček, ki ga je nekdo od zaposlenih pustil na transportni poti. Res bi moral biti tudi tožnik bolj skrben in kljub vzvratni vožnji skrbneje pogledati na transportno pot in se prepričati, če je ta prosta, saj bi moral vedeti, da je pot frekventna, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.
Tožeči stranki ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti: ponudbo je sprejela zgolj kot nesporni del odškodnine, s čimer je pustila odprta vrata za morebitni zahtevek toženke, za rešene dele je dala toženki na voljo zadosti časa (vsekakor je bila toženka o možnosti iskanja ponudnika za razbitino seznanjena pred 6. 2. 2019, sicer tega dne njen pooblaščenec ne bi odgovoril o tem, da aktivno išče ponudnika in da ji je bilo največ ponujeno 2.500 EUR), v nekem trenutku pa je razbitino morala prodati, saj je kot dober strokovnjak le na ta način lahko preprečila, da bi se njena vrednost s časom še znižala, kar bi končno šlo tudi v škodo toženke. Ta trenutek je bil, ko je prejela ponudbo za nakup razbitine, o čemer je 4 dni pred realizacijo obvestila toženko in ji s tem dala še zadnjo možnost, da sama poskrbi za prodajo razbitine boljšemu ponudniku. Tožeča stranka je tako naredila vse, kar je bilo potrebno.
Zatrjevane in izkazane težave, ki jih škodni dogodek sicer ni neposredno povzročil, je pa delno prispeval k njihovemu pogostejšemu in intenzivnejšemu pojavljanju, je treba upoštevati v okviru zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti.
Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je ta zahtevek tožnik postavil šele v drugi pripravljalni vlogi, vendar pa s postavitvijo zahtevka stranke ni mogoče prekludirati. Zaradi razširitve zahtevka na dodatno obliko nepremoženjske škode gre namreč za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, ki jo je glede na prvi odstavek tega člena mogoče vložiti do konca glavne obravnave.