DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067021
ZDR-1 člen 6, 6/1, 7, 7/4, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/1, 138, 138/1, 138/2, 179. OZ člen 131, 179. ZPP člen 155.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - sprememba kraja opravljanja dela - odškodnina za nepremoženjsko škodo - predpravdni stroški - delovna uspešnost - nadomestilo plače za čas čakanja na delo - sprememba prvostopne sodbe - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Kadar je kraj opravljanja dela v pogodbi širše določen, mora delodajalec pri ugotavljanju, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, upoštevati takšno širšo opredelitev.
Pritožba utemeljeno navaja, da je tožnik odškodninski zahtevek utemeljeval tudi na drugi pravni podlagi, in sicer na odškodninski odgovornosti zaradi kršitve osebnostnih pravic, in sicer pravice do osebne integritete in dostojanstva, po splošnih pravilih civilnega prava. Za obstoj protipravnosti ravnanja pa v takem primeru ni potrebno dalj časa trajajoče ravnanje (kot to velja za trpinčenje), temveč lahko zadošča tudi že enkratni dogodek.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da za znižanje plače ni dovolj zgolj ugotovitev delodajalca, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, pač pa mora biti delavec ocenjevan na ustrezni podlagi, ki jo je mogoče preveriti v sodnem postopku.
odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - nedokazan obstoj vzročne zveze - sprožilni dejavnik - tuja nega in pomoč - zastaranje premoženjske škode - zaključek zdravljenja - začetek teka zastaralnega roka - pritožbena obravnava - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini - odmera pravdnih stroškov v odškodninskih zadevah
Oba izvedenca sta poudarila, da tožničina poškodba ni sprožilni dejavnik za razvoj sindroma fibromialgije. Opozorila sta, da je med poškodbo in nastankom fibromialgije preteklo preveč časa.Tožnici torej ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je sindrom fibromialgije v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Čeprav je (tudi) poškodba lahko dejavnik tveganja, pa glede na vse prej izpostavljene okoliščine njen vpliv ni presegel mejnega praga nadpolovične verjetnosti, da bi jo bilo moč šteti kot vzrok za razvoj sindroma fibromialgije.
Škoda, ki jo tožnica uveljavlja v zvezi s tujo nego in pomočjo, je nastala zaradi zdravljenja, zato je začetek teka zastaralnega roka treba vezati na datum, ko je bil tožnici obseg poškodbenih posledic v celoti znan. To pa je datum, ko je bilo njeno zdravljenje zaključeno.
V skladu s 302. členom ZPP se mora glavna obravnava začeti znova v kolikor pride so spremembe senata, vendar sme senat potem, ko se stranke o tem izjavijo odločiti, da se priče, izvedence, stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (tretji odstavek 302. člena ZPP).
uprava banke - odškodninska odgovornost članov uprave bank - kreditna pogodba - dolžnost skrbnega ravnanja - skrbnost kreditodajalca - odobritev bančnega kredita - zavarovanje kredita - delovno področje - pošteno in vestno izpolnjevanje dolžnosti člana uprave - pretrganje vzročne zveze
Standard profesionalne skrbnosti s področja upravljanja banke iz 66. člena ZBan-1 je treba presojati glede na konkretne funkcije, ki so del upravljanja banke in ne na celoto vseh procesov, ki so del bančnega delovanja, kot je denimo posamičen primer odobritve kredita. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje skrbnost tožencev v konkretnem postopku odobritve kredita, v prvi vrsti glede preizkusa cenitve nepremičnin v cenilnih mnenjih, utemeljeno presojalo na podlagi standarda skrbnosti dobrega gospodarstvenika.
Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnik mora konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti pa mora tudi glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost sprejete odločitve.
Tožnikoma ni uspelo dokazati vzročne zveze med sicer nedopustnim ravnanjem toženca in zatrjevano škodo. Ta zaključek je oprlo na mnenje izvedenke gradbene stroke, ki je ugotovila, da oporni zid, ki ga je postavil toženec, ni oviral gradnje tožnikov na sosednjem zemljišču niti ta gradnja ne bi povzročila možnosti za porušenje zidu.
Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (2014) člen 26.
zahtevek na plačilo odškodnine - objektivna ali krivdna odgovornost - padec z višine - ni nevarna stvar - vzgojitelj predšolskih otrok - dolžni nadzor vzgojiteljice - dokazovanje z izvedencem medicinske stroke - predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke - neizvedba dokaza - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ni mogoče govoriti niti o nevarni stvari niti o nevarni dejavnosti: letvenik sam po sebi namreč ne pomeni povečane nevarnosti, plezanje po njem pa ne nevarne dejavnosti. Kadar se namreč izvaja na običajen način, je mogoče z ustreznim nadzorom in osebnim varovanjem vzgojitelja, spoštovanjem navodil in namestitvijo ustreznih blazin preprečiti nastanek škode.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da za preostanek časa dnevnega programa Pravilnik za prvo starostno obdobje dopušča, da skrbi za otroke ena sama oseba (vzgojitelj ali pomočnik vzgojitelja) in da je povsem življenjsko, da je v določenih situacijah treba ločiti posameznega otroka od drugih otrok v skupini (npr. zaradi previjanja). Povsem ustrezno in v skladu s 26. členom Pravilnika (ter tudi življenjsko) je, da je bila vzgojiteljica z nekaterimi otroki v skupnem prostoru, pomočnica vzgojiteljice pa je šla s preostalimi v prostor za nego, da jih je previla. Ne glede na to pa pritožba utemeljeno opozarja na izvedenkino opozorilo na pomembnost ustreznega nadzora, ko dve leti in pol star otrok pleza po letveniku. Pomembno je, da je opozorila, da je vseeno do katere višine otrok pleza, a je bistveno, da je nekdo zraven in nadzoruje gibanje. Seveda je opozorila tudi, da otroka te starosti pri plezanju ni treba ves čas »držati za roko«, a vendarle je potreben konkretnemu otroku ustrezen nadzor.
ZPP člen 286, 286/1, 286/3. OZ člen 179, 179/2, 185.
poškodba pri delu - trditvena podlaga tožbe - dopolnitev trditvene podlage - izvedensko mnenje - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov - uveljavljanje prekluzije v pritožbi - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tožeča stranka nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko sama, pred seznanitvijo z izvedenskim mnenjem, navedla pravno relevantna dejstva o opustitvi dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tožeča stranka je pri zavarovancu tožene stranke zaposlena kot pomožni delavec, kjer svoje delovne naloge opravlja skladno z navodili delodajalca in se zato od nje ne more pričakovati, da bi pred seznanitvijo z izvedenskim mnenjem navedla, da delodajalec ne izvaja vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu.
Obstoječi način zabijanja z macolo ne predstavlja preprečitve možnosti nastanka nezgode pri delu, zato bi moral zavarovanec tožene stranke prilagoditi delovni postopek in uporabiti druga delovna sredstva in tako odstraniti vzroke, zaradi katerih je prišlo do poškodovanja tožeče stranke.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067015
OZ člen 352, 352/1, 352/2.
vmesna sodba - ugovor zastaranja - zaključek zdravljenja
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je tožnik, glede na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, šele na podlagi EMG z dne 25. 1. 2019 in dopisom nevrologa z dne 31. 1. 2019 seznanil s celotnim obsegom poškodb, ki jih je ob nezgodi utrpel, tudi z okvaro perifernega živčevja v spodnjem levem udu, ki je v neposredni vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom oziroma iz njega izvira. Zdravljenje kronične posttravmatske bolečine je bilo po ugotovitvah izvedencev zaključeno šele s tem pregledom. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu ni zastaran.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iztek roka za izpolnitev pogojev ni nudil podlage za toženkin odstop od pogodbe. V pogodbah je bila dogovorjena pravica banke, da kadarkoli po nastanku in med trajanjem dogodka kršitve z obvestilom kreditojemalcu razglasi takojšnjo zapadlost (četrti odstavek X. točke). Družba je bila seznanjena s kršitvami, ki jih je ugotovila toženka. V obvestilu je bilo tudi navedeno, da kršitve predstavljajo odpovedni razlog.
Hoja po makadamski gorski poti, čeprav gre za blag klanec navzdol (tožnik je v izpovedi ocenil, da je šlo za 10-odstotni naklon klanca) in čeprav oseba pri tem hodi s pospešenim korakom, na poti pa se nahaja kamenje, ne predstavlja nevarne dejavnosti.
V obravnavanem primeru se presoja le, ali nevarno dejavnost predstavlja konkretna aktivnost, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika - tj. pospešena hoja po makadamski gorski poti po blagem klancu navzdol - in ne tekmovanje kot celota. Ker je tožnik policist, od katerega se za dosego visokega nivoja psihofizične pripravljenosti in vzdržljivosti pričakuje urjenje tudi v zahtevnejših pogojih, dejstvo, da se je tistega dne predhodno že udeležil drugih športnih disciplin in bil predhodno že več ur telesno aktiven, ne predstavlja podlage za zaključek, da je aktivnost, pri kateri je padel, prešla v sfero nevarne dejavnosti.
ZPP člen 116, 116/1. ZVO-1 člen 149. Uredba o oskrbi s pitno vodo (2012) člen 2, 2/1, 2/1-15.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - rok za dopolnitev tožbenih navedb - zamuda roka - predlog za podaljšanje roka - zahteva za izločitev sodnika - odškodnina za premoženjsko škodo - aktivna stvarna legitimacija - sodba presenečenja - oskrba s pitno vodo - pomanjkljivost upnikove trditvene podlage
Upoštevaje v točki 21 te obrazložitve izpostavljeno tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve ter zaključke sodišča prve stopnje, se kot pravilna izkaže presoja v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb, iz katerih bi (ob podreditvi pod materialno pravo) bilo mogoče zaključiti, da je z domnevnim poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda za napajanje Občine Z. in vodovodnega priključka do bližnje farme F. ter bližnjih hiš, škoda nastala prav tožeči stranki, ne pa morebiti kateremu drugemu subjektu, oziroma ni podala trditev o dejstvih, iz katerih bi sledil zaključek, da je bilo s poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda in vodovodnega priključka poseženo prav v premoženjsko sfero tožeče stranke. Tožeča stranka po pravilni razlagi izpodbijane odločbe ni navedla ne dejstev ne pravnih podlag, ki jih sodišče ne pozna po uradni dolžnosti (npr. pravnih poslov), iz katerih bi sledilo, da je prav ona dolžna zagotavljati pitno vodo Občini Z. oziroma občanom Občine Z. in bližnji farmi F. ter bližnjim hišam, zaradi česar je oziroma bodo stroški popravila oziroma ponovne vzpostavitve vodovoda in priključka, ki predstavljajo navadno škodo, bremenili prav njo. Sodišče prve stopnje se v tem kontekstu pravilno sklicuje na načelo popolne odškodnine, v skladu s katerim se oškodovancu prisodi odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Za sklepčnost tožbe je torej bistveno, da tožeča stranka opiše dejansko stanje poškodovane oziroma uničene stvari ter njeno vrednost pred škodnim dogodkom in dejansko stanje poškodovane oziroma uničene stvari in njeno vrednost po škodnem dogodku ter ob zaključku glavne obravnave. V primeru, če je stvar samo poškodovana, mora zatrjevati tudi aktivnosti v smeri sanacije poškodb oziroma stroškov za njeno sanacijo, pri čemer jih mora količinsko opisati. Še toliko bolj to velja v primeru, ko nasprotna strank posebej izpostavi, da zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne more pripraviti obrazloženega ugovora oziroma učinkovite obrambe. Šele, ko tožeča stranka takšne trditve poda, lahko sodišče pravno pomembna dejstva ugotavlja v dokaznem postopku (tudi z imenovanjem sodnega izvedenca). Tega tožeča stranka ni storila. Navedla je le, kolikšen naj bi bil okvirni strošek sanacije, kaj pa ta strošek zajema, kakšna dela in kolikšni naj bi bili stroški teh del, pa ni pojasnila, pa čeprav se je v vlogi z dne 29. 10. 2018 sklicevala na dejstvo, da je bil za celoten poseg vzpostavitve prejšnjega stanja izdelan popis del in materiala. V tem kontekstu je treba poudariti, da ne more biti izvedenec tisti, ki bo ugotavljal, katera dela so ali bodo potrebna za sanacijo, ampak mora to dolžnost v prvi vrsti, v okviru trtditvenega bremena, da sploh lahko oblikuje višino zahtevka, izpolniti stranka. Tožeča stranka je v tožbi navedla le, da so stroški sanacije vodovodnega omrežja na F. ocenjeni na 142.267,32 EUR, teh svojih navedb pa kasneje (niti z vlogo z dne 29. 10. 2018, na katero se sklicuje v pritožbi) ni ustrezno dopolnila, pa čeprav se je v tej vlogi, kot je že bilo omenjeno, sklicevala na izdelan popis del in materiala. Glede na navedeno ne drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka v vlogi z dne 29. 10. 2018 natančno popisala škodo, ki ji je nastala zaradi poplavnega dogodka.
URS člen 26, 26/1, 26/2. ZBH člen 35, 35/4, 77. ZBS člen 3. ZBS-1 člen 1.
odškodninska odgovornost državnih organov - škoda vlagatelja sredstev v hranilno kreditno službo - nadzor na poslovanjem hranilno kreditne službe - Banka Slovenije - jamčevanje države za hranilne vloge - obveznosti bank za devize na deviznih hranilnih vlogah - opustitev dolžnega nadzora - opustitev bonitetnega nadzora Banke Slovenije - nadzor in ukrepanje Banke Slovenije - zakonodajna iniciativa Banke Slovenije
Tožnik toženko Banko Slovenije krivi za izgubo premoženja – denarja, ki ga je vložil v HKS, nato pa je bil „transformiran“ v obveznice Zadruge in ni bil izplačan, kot je bilo dogovorjeno s prejemnikom. Toženka ni ustanoviteljica, lastnica ali kakorkoli drugače povezana z delovanjem HKS ali Zadruge in za rezultate njunega poslovanja ne odgovarja. Za uspeh z zahtevkom bi moral zato tožnik dokazati očitno napačno delovanje toženke pri izvajanju nadzora nad HKS in povezanimi subjekti ter izrekanju ukrepov.
Ni naloga BS, da nadzira lastniško strukturo hranilno-kreditnih družb in družb, s katerimi poslujejo, in tudi ne nadzorovanje njihovih poslovnih odločitev.
Skladno s 3. členom ZBS je sicer BS lahko vlagala pobude za izdajo zakonov in predlagala druge predpise s področja denarnega in deviznega sistema, ni pa zakonodajni organ, zato za škodo, ki je posledica slabe zakonodaje, ne odgovarja. Tožnik ni navedel, sprejem kakšnega zakona ali drugega predpisa naj bi toženka predlagala in kako bi s tem preprečila, da je izgubil precejšen del sredstev, ki jih je vložil v HKS in nato depozite zamenjal za obveznice Zadruge. Nekonkretiziran očitek glede opustitve zakonodajne pobude za odškodninsko odgovornost toženke ne zadostuje.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo motorna vozila - sopotnik kot oškodovanec - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - izključna krivda voznika
Tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti z ugovorom, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega vozila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00065701
ZPP člen 243, 254. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
denarni odškodninski zahtevek - medicinska napaka - zavrnitev tožbenega zahtevka - izvedensko mnenje kot dokaz - dokazovanje z izvedencem - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - pred pravdo pridobljeno strokovno mnenje - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - tuj izvedenec - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - predlog za izločitev izvedenca - opustitev dolžnega ravnanja - začetek teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka
Tožniki so že pred vložitvijo tožbe pridobili mnenje strokovnjaka s področja ginekologije in porodničarstva. Takšno mnenje ne predstavlja dokaza, kot neutemeljeno navajajo tožniki, pač pa je pravilna navedba sodišča prve stopnje, da gre pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem strokovnem mnenju za strokovno argumentiran del strankinih navedb. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo dokaz z izvedencem v skladu z 243. členom ZPP.
Že pred postavitvijo izvedenca so tožniki navajali, da je treba v postopek pritegniti izvedenca iz tujine, glede na to, da je slovenski prostor majhen in se strokovnjaki medsebojno poznajo. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo, predlog za izločitev postavljenega izvedenca je zavrnilo s sklepom in utemeljeno navedlo, da razlog za izločitev izvedenca ne more biti dejstvo, da se izvedenci (zdravniki) med seboj poznajo, še posebej zdravniki iste stroke, ki se v okviru izobraževanja in izpopolnjevanja srečujejo na raznih konferencah.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00065974
URS člen 26. OZ člen 131, 352, 352/1.
odškodninska odgovornost države - gradnja ceste - tržna manjvrednost nepremičnine - premoženjska škoda - imisije - zastaranje tožbenega zahtevka - vzrok nastanka škode - padanje kamenja na odseku cestišča
Temeljno pravno podlago za odškodninsko odgovornost države do posameznikov daje 26. člen URS. Skladno z njim država odgovarja za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem njenih organov ali nosilcev javnih pooblastil pri delu ali v zvezi z delom.
Zmotno je pritožbeno stališče, da izgradnja novega viadukta sama po sebi predstavlja nov vir imisij, zaradi česar naj bi zastaranje z rušitvijo starega viadukta začelo teči znova. Ker os prenovljenega viadukta poteka po povsem enaki liniji kot os starega, oziroma ker lega sredinske osi novega viadukta ni drugačna od lege starega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vrsto in obseg imisij, ki so obstajale že v času postavitve (prvega) viadukta B. v letu 1967, v primerjavi z vrsto in obsegom imisij po izgradnji novega viadukta v letu 2011.
Tržna manjvrednost nepremičnine zaradi vpliva padanja predmetov na tožnikovo nepremičnino se je torej zmanjšala že ob postavitvi prvega viadukta. Že takrat je tožniku nastala premoženjska škoda zaradi navedene imisije, ki je njen vzrok, zaradi česar je tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo iz tega naslova zaradi zastaranja (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ) pravilno zavrnjen. Poleg navedenega ni tožnik niti s stopnjo verjetnosti izkazal nastanka pretekle ali bodoče škode zaradi vpliva naleta in padca vozil z viadukta na nepremičnino. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, je možnost padca vozila na tožnikovo nepremičnino zanemarljiva oziroma primerljiva z možnostjo naleta vozila v objekt na enaki oddaljenosti v nivoju ceste.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DELOVNO PRAVO
VDS00067013
ZDR-1 člen 6, 6/1, 7, 7/4, 47, 83, 83/2, 83/4, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 98, 102, 163, 163/1, 163/3. ZPP člen 8, 155, 227, 227/5, 339, 339/2, 339/2-8. ZSDU člen 94, 94/1. ZVZD-1 člen 46.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - utemeljenost odpovednega razloga - sodelovanje delavcev pri upravljanju - kriteriji za izbiro delavcev - diskriminacija - osebna okoliščina - individualni odpust - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - sprememba odločitve o pravdnih stroških
V individualnem delovnem sporu, v katerem se izpodbija posamična odločitev oziroma ravnanje delodajalca, ki temelji na splošnem aktu, delavec ne more uveljavljati neveljavnosti splošnega akta zaradi kršitev določb ZDR-1 ali ZSDU, pri njegovem sprejemanju. Splošni akt delodajalca, ki v kolektivnem sporu ni izpodbit, se šteje za veljavnega, razen v kolikor je določena določba v nasprotju s kolektivno pogodbo ali zakonom. V takem primeru na mesto neskladnih določb splošnega akta stopijo določbe kolektivnih pogodb in zakona.
V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Toženka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da ocenjevanim zaposlenim kriteriji in način ocenjevanja niso bili znani vnaprej, na zakonitost izvedene selekcijske analize ne vpliva. Bistveno je zgolj, da je toženka kriterije dejansko uporabila za vse (enako), da so bili kriteriji objektivno povezani z delom in da niso bili diskriminatorni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00065502
ZPP člen 5, 7. OZ člen 6, 6/2, 10, 131, 131/1. ZOdv člen 17, 17/5.
načelo prepovedi povzročanja škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - razpravno načelo - padec na spolzkih tleh - soprispevek oškodovanke - standard profesionalne skrbnosti - načelo kontradiktornosti - degenerativne spremembe - brezplačna pravna pomoč - nagrada in stroški odvetnika - trditveno in dokazno breme
Glede na temeljno načelo obligacijskega prava prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ je namreč vsaka oseba dolžna skrbeti za to, da prepreči povzročitev škode, ki bi lahko izhajala iz njene sfere, toženka pa je zavezana za to poskrbeti še dodatno v skladu s standardom profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00065994
ZDR-1 člen 179, 196. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - odškodnina - invalidnost - omejitve pri delu - vibracije
Protipravnost ravnanja toženke v zvezi s škodo naj bi bila v tem, da ni pravočasno in pravilno zagotovila pravice do dela, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019, kar glede na nesporne trditve strank ne drži. V pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnikom in toženko od 18. 2. 2019 dalje, so navedeni identični opisi del in nalog. Tožnik je poudaril, da so bile vključno do prejema nove odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019 ustrezne pogodbe o zaposlitvi, čeprav so bile sklenjene za delovno mesto prodajalca na terenu, tj. da so bile upoštevane omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 19. 7. 2016, med katere spada tudi omejitev brez izpostavljenosti vibracijam. Prav tako je bil tožnik izrecno mnenja, da ni bil izpostavljen vibracijam pri delu, ki ga je opravljal pri toženki. Upoštevaje nesporne trditve tožnika v tem sporu je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala protipravno, saj mu ni kršila pravice iz 196. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00066350
ZPP člen 70, 70-6. ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 14. ZVZD-1 člen 12, 12/3.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - zahteva za izločitev sodnika - odklonitveni razlog - protipravno ravnanje delavca - poziv sodišča - neizvedba dokaza
Okoliščina, da zakonski partner predsednice senata opravlja enako dejavnost kot prvi toženec, ob odsotnosti zatrjevanja njegove neposredne povezave s strankami postopka, ni takšne narave, da bi vzbujala dvom o nepristranskosti predsednice senata.
Pravilno vzpenjanje na podest prikolice tovornega vozila na višini 107 centimetrov preko kratke kovinske lestve ne predstavlja dejavnosti z večjim tveganjem za nastanek škode od običajnega v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, zato objektivna odškodninska odgovornost prvega toženca ni podana. V obravnavani zadevi je vzpenjanje na podest postalo nevarno zgolj zaradi nepravilnega načina, ki ga je izbral tožnik, po ustaljenem stališču v sodni praksi pa je v takšnem primeru objektivna odgovornost izključena.
Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da prvemu tožencu v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, zato tudi njegova krivdna odškodninska odgovornost ni podana. Zgolj v pritožbi zatrjevane okoliščine, da je tožnik delo opravljal po navodilih in s sredstvi prvega toženca ter v njegovo korist, ne dajejo podlage za nasproten zaključek, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je prvi toženec tožnika ustrezno usposobil za varno delo ter ga na varno opravljanje dela (v tem okviru pa tudi na pravilen način vzpenjanja na prikolico tovornega vozila) s pisnimi navodili in s posvetovanji večkrat opozarjal. Kot že obrazloženo, je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki se je na nevaren način povzpel na višino prikolice tovornega vozila, pri tem pa po ugotovitvi sodišča tudi ni uporabljal predpisane osebne varovalne opreme (čelade in delovnih čevljev z zaščitno kapico), čeprav mu jo je prvi toženec zagotovil in ga na dolžnost njene uporabe tudi večkrat opozarjal.
odškodninska odgovornost zavarovanca - prometna nesreča - nastanek škode - nepremoženjska škoda - dokazovanje - predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - neizvedba predlaganih dokazov - kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve zapisalo, da je za ugotavljanje telesnih poškodb pristojen izvedenec medicinske stroke, a vendar takega dokaza ni izvedlo iz razlogov ekonomičnosti. Izhajalo je iz zaključka, da po teoriji adekvatne vzročnosti sile, ki so delovale na telo tožnika (in ki se niso niti približale silam, ki lahko povzročijo telesne poškodbe), po rednem teku stvari ne morejo pripeljati do škodne posledice. A vendar je sodišče prve stopnje prezrlo, da je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil tudi, da je ob ugotovljenih silah tveganje za nastanek kakršne koli poškodbe vratne hrbtenice 40-45 %. Povedano drugače: ob enakih silah bo prišlo do poškodbe hrbtenice pri približno štirih oškodovancih izmed desetih, kar pa je seveda daleč od zanemarljive možnosti za nastanek škode. Da bi preverili, ali je oškodovanec ena izmed teh štirih oseb, bi bilo treba izvesti še dokaz z izvedencem medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni izvedlo dokaza z (s strani tožnika predlaganim) izvedencem medicinske stroke nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa to pomeni tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila na ta način tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.