zahteva za plačilo odškodnine - zavrnitev tožbenega zahtevka - povrnitev škode - padec s kolesom - odvzem prednosti - ravnanje oškodovanca - celovita dokazna ocena
Tožnica je uveljavljala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala, ker je zaradi odvzema prednosti s strani neznanega vozila padla s kolesa. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na ugotovitvi, da ni izkazano, da bi ji neznano vozilo zaprlo pot ali povzročilo zanjo konkretno nevarnost, se pravi, da bi ji prišlo tako blizu, da bi ogrožalo povprečnega, tudi manj spretnega in izkušenega kolesarja.
V celovito dokazno oceno, ki jo terja 8. člen ZPP, sodi tudi tožničino ravnanje po dogodku. Ob dejstvu, da tožnica do zdravnikove prijave in obiska policistov dva tedna po dogodku ni storila ničesar v zvezi s prijavo nezgode, izgubijo težo pritožbene navedbe o hudih bolečinah in intenzivni skrbi za lastno zdravje neposredno po padcu.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - stroški zdravljenja - odškodnina za premoženjsko škodo - potni stroški v času zdravljenja - zdravljenje v tujini
Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zdravljenje v tujini.
višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za škodo, nastalo v prometni nesreči - znižanje odškodnine - načelo objektivizacije odškodnine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - sprememba sodbe na drugi stopnji
Očitno je sodišče prve stopnje prevelik pomen pripisalo temu, da je izvedenec tožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil na 20 odstotkov. Vendar so bistvene konkretne prizadetosti, oviranosti in težave oškodovanke, ne pa ocenjeni odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je lahko le v orientacijsko pomoč.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061319
ZPP člen 286, 286/3. URS člen 22.
denarna odškodnina - materialna škoda - manjvrednost vozila - navajanje novih dejstev in dokazov - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov - dokazovanje z izvedencem - naknadna predložitev manjkajočih listin - pravica do izjave v postopku - odločitev o stroških postopka - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške - sprememba odločitve o pravdnih stroških - odmera stroškov po uspehu
Omejitev pravice stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist samo na določen čas med postopkom, pomeni poseg v pravico do izjavljanja, ki je varovana v 22. členu Ustave. Namenjena je pospešitvi in strnitvi postopka, ne sme pa biti sama sebi namen in onemogočiti, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava. Odgovornost sodišča je, da v konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je potem, ko je postavljeni sodni cenilec za izdelavo mnenja izrazil potrebo po predložitvi določenih listin, takšno naknadno predložitev dopustilo. Eden od namenov pravil o prekluziji je tudi možnost nasprotne stranke, da se zoper postavljeni zahtevek učinkovito brani. Toženkina možnost obrambe z dopustitvijo teh dokazov ni bila prizadeta, saj je bila s podatki o poškodovanem vozilu že pred tem dobro seznanjena (bila je plačnik popravila in je pred tem tudi sama izračunala manjvrednost vozila).
Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v postopku odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, praviloma le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar tudi ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni ali drugi stranki, oziroma če obstajajo drugi utemeljeni, razumni in življenjsko sprejemljivi razlogi za takšno odločitev. V obravnavani zadevi takšni razlogi niso podani, saj razmerje med uspehom strank in njunimi stroški ni primerljivo. Zato je potrebna odločitev o stroških glede na uspeh strank v postopku.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahevek tožeče stranke za povrnitev odvetniških predpravdnih stroškov v znesku 650,80 EUR s pp, ker se povrnitev teh stroškov priznava v okviru potrebnih pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00061391
OZ člen 131, 186, 186/1, 186/4. ZPP člen 8, 215.
škodni dogodek - odgovornost za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj - pravnorelevantna vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem - solidarna odgovornost - protipravnost ravnanja - pretep - dejanska trditvena in dokazna podlaga - metodološki napotek - prepričljiva dokazna ocena - dokazna ocena izpovedbe stranke - dokazni standard - vezanost sodišča na trditveno podlago
Ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče pri odločitvi ni upoštevalo 186. člena OZ, ki ureja vprašanje odgovornosti več oseb za škodo. Tožnik je odškodninsko odgovornost toženca utemeljeval na njegovi individualni odgovornosti, da je toženec tisti, ki ga je naklepno napadel in je zato odgovoren za škodo. Tožnik ni trdil, da je toženec povzročil škodo kot sodelujoči (oziroma eden od sodelujočih) v pretepu, niti ni konkretiziral poteka pretepa.
povrnitev povzročene škode - krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost lastnika nepremičnine - škoda zaradi v neurju podrtega drevesa - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - procesne kršitve - temelj odškodninskega zahtevka - protipravno ravnanje - opustitev dolžnega ravnanja - kršitev dolžne skrbnosti - pravnorelevantna vzročna zveza - višina denarne odškodnine - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - enotna odškodnina - zavrnitev dokaznih predlogov - neizvedba dokaznega predloga - zlom
Zaključek o tem, da je toženec opustil dolžno ravnanje, je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da toženec kljub opozorilom, da je drevo nevarno za okolico, le tega ni odstranil. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je glede protipravnosti ravnanja dokazno breme prevalilo na toženca. Pritožbeno sporne ugotovitve sodišča prve stopnje je treba razumeti v smislu, da toženec ni dokazal, da je bil dovolj skrben oziroma da je kakorkoli ukrepal v zvezi z opozorili, ki jih je prejel tudi glede konkretnega drevesa.
Za obstoj protipravnosti (opustitve dolžne skrbnosti) zadošča ugotovitev, da je bil toženec opozarjan na potencialno nevarnost konkretnega drevesa, česar ni jemal dovolj resno in ni ničesar ukrenil v smeri zmanjšanja te nevarnosti.
Ker je bil toženec opozarjan na nevarnost, ki ga drevo predstavlja za okolico (hišo na sosednji parceli), je bilo tudi podrtje drevesa ob močnem vetru, zanj objektivno predvidljiva posledica opustitve ukrepanja v zvezi z opozorili. Med protipravno opustitvijo in nastalo škodo je podana tudi vzročna zveza.
Pravična je denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 31.000 EUR za poškodbe, ki jih je tožnica utrpela, ko je nanjo padlo drevo, ki je stalo na zemljišču toženca.
krivdna odškodninska odgovornost - varovanje muzejskih zbirk - povrnitev škode zaradi kraje slik - kraja blaga - ukradena stvar - vrednost ukradene stvari - ocena vrednosti - dokaz z izvedencem - pripombe na izvedensko mnenje - dokazna ocena - subjektivna vrednost - določanje vrednosti - odmera odškodnine - odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - neodločitev o celotnem tožbenem zahtevku - dopolnilna sodba - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - posledice opustitve predloga za izdajo dopolnilne sodbe - domneva umika tožbe - delni umik tožbe - ponovljen postopek - sprememba tožbe v ponovljenem postopku - dopustitev spremembe tožbe - dovolitev spremembe iz razloga smotrnosti - zvišanje tožbenega zahtevka
Sodni izvedenec vrednosti slike ni določil zgolj na podlagi dejstva, da gre za delo avtorja Ivana Groharja, ampak je podal podrobno razčlenitev vseh pomembnih dejavnikov, ki so vplivali na njeno vrednost. Konkretno je opisal fizično stanje slike ter razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi sestavinami umetniškega dela. Slika je bila v fizično zadovoljivem stanju ter še nikoli restavrirana, kar glede na starost slike pomeni, da je vredna bistveno več. Izpostavil je kompozicijo in da ne gre za portret v ožjem pomenu besede, ker figura ni naslikana frontalno. Glede na postavitev figure je bilo delo naslikano spontano, kot da je avtor videl figuro po naključju. Ne gre zgolj za nek obrtniški izdelek, ampak umetnikov intimni slikarski zapis, kar dodatno zvišuje vrednost sliki. Slika je iz avtorjevega zrelega obdobja. Jasno je tudi izpostavil, da gre za delo iz avtorjevega portretnega ciklusa, torej ne gre za delo iz krajinskega slikarstva, kar postavlja ceno umetnine na polovično vrednost slik iz impresionističnega obdobja. Na podlagi navedenih ugotovitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje napravilo podrobno dokazno oceno vrednosti slike.
Pri umetniških delih gre za precej višjo stopnjo individualnosti stvaritve in višjo subjektivno percepcijo vrednosti dela vsakega posameznika. Vseeno pa primerljive transakcije ponujajo določene okvire, znotraj katerih se bo verjetno gibala cena na tržišču. Izvedenec je z navedbo realiziranih prodaj, pri katerih je sam sodeloval, prepričljivo izkazal, da je določena cena 31.000 EUR znotraj cenovnih okvirjev glede na sodobnikove avtorje.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - načelo proste dokazne presoje
Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
ZVZD-1 člen 5, 5/1. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 52.
varstvo pri delu - poškodba pri delu - regresna pravica ZZZS - povrnitev stroškov zdravljenja - protipravnost ravnanja - onemogočen prehod - deljena krivda
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pritožnica delavcu A. A. dopuščala način dela, da je delal pod nastreškom in znotraj delavnice, da je tudi zaradi narave svojega dela (pripravljal je omarice za nadaljnje delo sodelavcev) predstavljalo prenašanje omaric, da ga ni v zadostni meri podučila glede varnega prenosa in da je bila zagotovo omarica na tleh, saj se sicer A. A. ne bi spotaknil, kar vse predstavlja protipravno ravnanje toženke, ko ni ravnala v skladu s predpisi varstva pri delu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00061320
OZ člen 17, 17/1, 162. ZVO-1 člen 149. ZPP člen 7, 7/1, 212, 214, 214/1, 214/2. Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo (2012) člen 4, 4-10, 4-19. Direktiva Sveta z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode člen 13.
obvezna gospodarska občinska javna služba - odvajanje in čiščenje odpadnih voda - trditveno in dokazno breme - dolžnost skleniti pogodbo ( kontrahirna dolžnost ) - priznanje dejstev
Ker tožničina odpadna voda iz A. nastaja v gospodarski dejavnosti predelave mleka in ne nastaja v bivalnem okolju gospodinjstev zaradi rabe vode v sanitarnih prostorih, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih, po nastanku ni podobna komunalni odpadni vodi in jo je posledično treba šteti za industrijsko odpadno vodo.
Tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da njena odpadna voda, ki nastaja kot industrijska odpadna voda, izpolnjuje merila za uvrstitev pod komunalno odpadno vodo. Zato sodišče prve stopnje ni imelo trditvene in dokazne podlage, na podlagi katere bi lahko ugotavljalo izpolnjenost meril za opredelitev tožničine odpadne vode kot komunalne odpadne vode in je pravilno zaključilo, da je odpadna voda tožeče stranke industrijska odpadna voda.
Ni pravilno stališče tožeče stranke v zvezi z razporeditvijo trditvenega bremena, ki ga utemeljuje z vsebino dopisovanja med strankami pred pravdo. Priznanje dejstev se lahko poda le med pravdo in pred sodiščem.
regresni zahtevek ZPIZ - odškodnina - začetek teka zastaralnega roka - zastaranje tožbenega zahtevka - ugovor zastaranja
Zavarovanec tožeče stranke delavec A. A. je bil zaradi posledic, ki jih je utrpel v delovni nezgodi, z odločbo tožeče stranke z dne 19. 1. 2017, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, premestitev pa mu je bil dolžan zagotoviti delodajalec oziroma tožena stranka. Z izdajo odločbe ZPIZ št. 9372246 z dne 19. 1. 2017 je tožeči stranki postal znan podatek o škodi v smislu njenega nastanka ter o tistem, ki naj bi to škodo povzročil, v konkretni zadevi tožena stranka, kar ta tudi ves čas postopka zatrjuje. Z odločbo tožeče stranke z dne 5. 4. 2017, je bila delavcu zaradi posledic poškodbe pri delu, nedvomno priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 243,05 EUR na mesec, od 9. 3. 2017 dalje. O pravici in višini dajatve tožeče stranke je bilo tako res odločeno z odločbo tožeče stranke z dne 5. 4. 2017. Vendar ob tem ne gre spregledati, na kar prav tako opozarja tožena stranka, da je ravno tožeča stranka tista, ki izda tako odločbo o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti, kakor tudi odločbo o pravici in višini nadomestila za invalidnost, saj prav ona razpolaga z vsemi podatki za odločitev o višini nadomestila za invalidnost ter je tudi edina pristojna za izdajo odločbe o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Iz same odločbe ZPIZ št. 2 o 9372246 z dne 5. 4. 2017 pa izhaja, da je tožeča stranka prejela sporočilo A. d.o.o. (tožene stranke) dne 15. 3. 2017, da se je zavarovanec dne 9.3.2017 zaposlil na drugem delovnem mestu v skladu z odločbo o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto z dne 19.1.2017. Z obvestilom tožene stranke z dne 14. 3. 2017 v prilogi B11 v spisu, (ki ga je tožeča stranka prejela 15. 3. 2017), je tožena stranka tudi obvestila tožečo stranko, da so delavca (zavarovanca ) razporedili na ustrezno delovno mesto dne 9. 3. 2017, hkrati je tožeči stranki posredovala tudi njegovo pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka je bila torej najkasneje dne 15. 3. 2017 s prejemom sporočila A. d.o.o. seznanjena z vsemi potrebnimi podatki za odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost (škode). Izdaja same odločbe ZPIZ št. 2 o 9372246 z dne 5. 4. 2017, s katero je bila višina škode sicer dejansko odmerjena (določena), tako ne pomeni, da je šele s tem dnem začel teči zastaralni rok. Ob pravilni uporabi materialnega prava 352. člena OZ, so bili tožeči stranki znani vsi elementi za določitev višine škode (ta mora biti določljiva in ne nujno določena) najkasneje 15. 3. 2017, medtem, ko ji je povzročitelj bil znan že na podlagi odločbe z dne 19. 1.2017. Triletni zastaralni rok je tako začel teči 15. 3. 2017 in je iztekel najkasneje 15. 3. 2020, kar pa pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga je v predmetni zadevi vložila na sodišče 19. 3. 2020, zastaral v celoti.
OZ člen 154, 154/1, 179. ZPP člen 5, 8, 254, 254/3, 353.
prometna nesreča - zavrnitev dokaznega predloga - predlog za postavitev novega izvedenca - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina
Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, ki ustreza zahtevam 8. člena ZPP in jo je sodišče prve stopnje sprejelo po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je popolno ter skladno ocenilo vse izvedene dokaze in pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine, ki so povezane s škodnim dogodkom in dokazne zaključke sprejelo po presoji uspeha celotnega dokaznega postopka. Na tej podlagi je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti (več kot 50 %) ugotovilo obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi škodnimi posledicami.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izvedensko mnenje, zgolj zaradi tega, ker je izvedenka sodne medicine verjetnost nastanka tožnikovih zatrjevanih poškodb v škodnem dogodku ocenila na 50 %, ni neuporabno in nepopolno. Izvedensko mnenje je treba dokazno ocenjevati celovito, v celotni vsebini in njegovi prepričljivosti, popolnosti in jasnosti. Toženka pa ni podala nikakršnih konkretiziranih pripomb k dognanjem izvedenke, ampak se je njena kritika nanašala predvsem na vprašanje dokazne vrednosti/ocene izvedenkine ene ugotovitve.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00061433
OZ člen 103, 239.
odstop od pogodbe - neutemeljen odstop od pogodbe - odškodnina zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe - izvensodna poravnava - izvedba dokazov - nerelevantna dejstva
Poravnava je torej nadomestila vse prejšnje dogovore pravdnih strank o njunem medsebojnem sodelovanju, zato je brezpredmetno, o čem sta se pravdni stranki prej dogovorili in kakšna je bila vsebina njunega poslovnega razmerja. Vsebina pogajanj strank v postopku je bila zato nerelevantno dejstvo, ki na odločitev o zahtevku ni mogla imeti nikakršnega vpliva. Ne glede na to, kaj sta se stranki pogajali, in ne glede na vsebino njunih prejšnjih dogovorov sta zavezani le z določbami izvensodne poravnave, ki je na novo uredila njuno medsebojno razmerje.
OZ člen 29, 29/1, 64, 64/1, 190, 190/1, 190/3, 191.
prodajna pogodba za nepremičnino - predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice - sprejem ponudbe - jezikovna razlaga - pogojni sprejem ponudbe - neupravičena pridobitev - plačilo are - plačilo neobstoječega dolga - vedenje - kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Izjava tožeče stranke v dopisu z dne 24. 5. 2019 ni bila skladna s predkupno ponudbo, kar pomeni, da z omenjenim dopisom ni sprejela predkupne ponudbe in posledično predkupne pravice ni uveljavila. Ker je bila prav tožeča stranka tista, ki je trdila, da predkupne ponudbe z omenjenim dopisom ni sprejela, je torej vedela, da zanjo po podaji izjave v dopisu z dne 24. 5. 2019 ni nastopila nobena obveznost in posledično za dejstvo, da za njeno plačilo 550.000,00 EUR ni nobene podlage oziroma da je plačala nekaj, za kar je vedela, da niti ne dolguje. To pa izvedeno plačilo umešča v zakonski dejanski stan 191. člena OZ ‒ kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan.
pravdni postopek zaradi plačila odškodnine - vmesna sodba - opustitev dolžnega nadzorstva - pravni standard dolžne skrbnosti - poškodba pri golfu - varnost na igrišču golfa - dolžna skrbnost pri opravljanju nadzorstva - odgovornost organizatorja
Ni dvoma, da mora oseba, ki se poklicno in profitno ukvarja z organiziranjem športnih dejavnosti, poskrbeti za varnost igralcev in drugih oseb na igrišču. Vendar te zahteve ni mogoče razumeti tako, da bi moral organizator športne igre poskrbeti, da se ne zgodi prav nobena nesreča oziroma poškodba. Taka zahteva bi vzpostavljala objektivno odgovornost, ki pri športni igri praviloma ni podana in bi bila tudi v nasprotju z namenom športa. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, je odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa ter možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti.
Glede na imanentno nevarnost igre, ki je pri golfu razmeroma zelo majhna in glede na dejstvo, da se igra na velikih površinah, ki jih je po naravi stvari bistveno težje nadzorovati kot manjše igrišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pretirana zahteva, da bi moral organizator golfa oziroma njegovi zaposleni rangerji ves čas nadzorovati prav vsakega igralca, torej hoditi oziroma stati za njim, tako da bi ga lahko še pravočasno opozorili na nevarno igro. Zavarovancu toženke ni mogoče očitati nobene krivdne opustitve. Ugotovljeno je, da so bili rangerji na igrišču prisotni, torej se je nadzor izvajal, pri čemer je zavarovanec toženke opravljal tudi selekcijo oseb, ki lahko igrajo (le usposobljene osebe z izpitom).
plačilo odškodnine - padec na mokrih tleh v stanovanjski hiši - krivdna odgovornost - neobstoj škodnega dogodka
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je povečana drsljivost marmornatih ploščic v mokrem stanju splošno znano dejstvo in za tovrstne ugotovitve ni potrebna posebna postavitev izvedenca gradbene stroke. Prav tako pa se škodni dogodek ni zgodil na javni površini, za katero bi bili zakonsko urejeni standardi glede uporabe gradbenih materialov in zaščitnih ukrepov.
zavarovalna pogodba - zavarovalna pogodba za zavarovanje stanovanja in njegove opreme - padec - obisk na domu - dokazovanje - mokra tla - nesreča - skrbno ravnanje - ravnanje s potrebno skrbnostjo
Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je zavarovanka toženke ravnala običajno oziroma povprečno skrbno, saj od zasebnika ni mogoče zahtevati, da bo vselej opozarjal obiskovalce na (zgolj) mokre, a ne mastne ali namiljene, ploščice, zato toženkini zavarovanki ni mogoče očitati protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja. Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za nesrečno naključje, za katero ni mogoče nikomur pripisati odgovornosti, je pravilno.
zavarovanje pred odgovornostjo - odgovornost zavarovalnice - odškodninska odgovornost zavarovanca - odškodninska odgovornost upravnika - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - opustitev kot protipravno ravnanje - padec na stopnicah - hišniška opravila - hišnik - neustrezna osvetlitev stopnišča - osvetljen objekt - osvetlitev poti - zavrnitev tožbenega zahtevka
Na podlagi ugotovljenih okoliščin primera upravniku (zavarovancu toženke) krivde za tožnikovo škodo ni mogoče očitati. Drži sicer, da tožnik ni mogel pričakovati, da bo nekdo na stopnice odvrgel okrogel kovinski predmet, vendar tega tudi upravnik ni mogel pričakovati in gre zato za nesrečen slučaj. Do škodnega dogodka brez dvoma ni prišlo zato, ker je zavarovanec toženke opustil namestitev svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči in tudi ne zato, ker bi moral hišnik skrbeti, da so luči prižgane.
Ker torej upravniku ni mogoče očitati opustitve namestitve svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči, saj so bila svetila z možnostjo ročnega prižiganja nameščena, ni podana protipravnost ravnanja.
Toženec odgovarja tožnici (mladoletni oškodovanki) za nastalo škodo solidarno z njenima staršema. Določitev deleža odgovornosti med povzročitelji škode za predmetni postopek ni pravno relevantna.