ZDR-1 člen 89, 94, 94/4, 110, 110/1, 110/1-2, 113.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pripravnik - nezakonitost odpovedi
Po 123. členu ZDR-1 delodajalec pripravniku v času trajanja pripravništva ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Redna odpoved v času pripravništva je izključena, kar pomeni, da je lahko pripravnik s prenehanjem delovnega razmerja sankcioniran le v primeru resnejših kršitev delovnih obveznosti, ki terjajo izredno odpoved. Ker je tožena stranka tožniku (pripravniku) podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ta pa je v času opravljanja pripravništva izključena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0086109
ZKP člen 167, 167/2, 169, 169/7, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 31, 257, 257/3.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – nestrinjanje preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo – namen preiskave – utemeljen sum – objektivni znaki kaznivega dejanja – presoja dokazov – bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razveljavitev sklepa
Ob odločanju o nestrinjanju preiskovalne sodnice na podlagi sedmega odstavka 169. člena ZKP izvenobravnavni senat dokazov, ki jih je predložil državni tožilec, ni ocenil v smeri, ali iz predloženih dokazov izhaja utemeljen sum, da je obdolženi izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Omejil se je na oceno, da ni podan subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Takšna ocena je v tej fazi postopka preuranjena.
zamudna sodba - ugotovitev delovnega razmerja - sklepčnost - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri tem pa je navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, ki ga je tožnik priložil kot listinski dokaz k tožbi, je razvidno, da ga je tožnikova pooblaščenka prejela 23. 9. 2014. Zato je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ker ga tožena stranka ni prijavila v obvezno zavarovanje. Ker je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko vložil 9. 7. 2015, je zamudil rok za vložitev tožbe. Rok 30 dni za vložitev tožbe, ki je določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je materialni prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje tožnika utemeljeno ni pozivalo k popravi tožbe.
ZPP člen 7, 153, 212, 243, 244, 249, 252. OZ člen 131, 132.
izgubljeni dobiček - višina škode - trditveno in dokazno breme - izvedenec - razrešitev izvedenca - postavitev drugega izvedenca - predujem - nagrada in stroški izvedenca
Trditveno in dokazno breme za višino škode je na tožeči stranki, ki zatrjuje, da ji je škoda nastala. V zvezi s pravilnostjo predpostavk za izračun višine škode je imela tožena stranka številne obrazložene in utemeljene pripombe, ki so se nanašale zlasti na dejanski obseg izvajanja dejavnosti, na vsebino poslovnega izida družbe A. ter na osnovne normativne zahteve za zagon in opravljanje dejavnosti. Zato bi morala tožeča stranka svoje navedbe ustrezno dopolniti in zanje predlagati tudi ustrezne dokaze. Tožeča stranka namreč zmotno meni, da je na njej zgolj trditveno in dokazno breme glede prihodkov od izvajanja dejavnosti, na toženi stranki pa naj bi bilo trditveno in dokazno breme glede odhodkov. Škodo, glede katere je dokazno in trditveno breme na tožeči stranki, namreč predstavlja izgubljeni dobiček, torej razlika med prihodki in odhodki.
Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni založila predujma. Povzeta določba ureja pravila v zvezi s plačevanjem predujma, ne pa pravil za končno porazdelitev stroškov med strankama. Upoštevanje morebitne krivde za nastanek stroškov je predmet odločitve o pravdnih stroških, zato za odločitev, kdo mora založiti predujem, ni pomembno.
umik tožbe – ustavitev postopka – odločitev o pravdnih stroških
ZPP v 158. členu določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka je izpolnila tožničin zahtevek takoj po vložitvi tožbe. S tako odločitvijo je tožnica soglašala, zato je tožbo takoj umaknila, in sicer še pred podajo odgovora na tožbo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi niso nastali nobeni stroški. Ker je tožena stranka med pravdo izpolnila zahtevek, ga je s tem smiselno pripoznala, zato mora tožnici plačati pravdne stroške.
pogojna obsodba – postopek za preklic pogojne obsodbe – preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti – posebni pogoj – izpolnitev posebnega pogoja – nadomestna izpolnitev – pogoji za preklic pogojne obsodbe – razveljavitev sodbe – ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Posebni pogoj je bil izpolnjen v roku za vložitev pritožbe zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe, zato pogoji za preklic pogojne obsodbe niso več podani.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve dela stroškov tega postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena, ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku. Ti stroški so bili nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku, v kolikor pa jih je prijavil, pa navedeno ne vpliva na predmetno odločitev. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj delno priznal prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila, oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.
obveznost plačila - razlike v plači - plačilo po dejanskem delu - vojska
Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja vsa dela in naloge oziroma pretežen del nalog druge formacijske dolžnosti. Tožnica v spornem obdobju, ko je bila razporejena na formacijsko dolžnost „administrator V“, ni opravljala nalog oziroma vsaj pretežnega dela nalog druge formacijske dolžnosti, to je vojaške dolžnosti „administrator“ oziroma kasneje „vojak administrator“, saj ni opravljala tipičnih vojaških nalog ter ni nosila uniforme, prav tako se ni udeleževala pohodov in športnih dni, razen pohodov in športnih dni, katerih se je udeleževala večina civilnih oseb prostovoljno. Vojaške osebe so bile podvržene preverjanju in usposabljanju (rokovanje z orožjem, poznavanje vojaške taktike in ostalih vojaških znanj), čemur pa tožnica ni bila. Glede na to, da je tožnica v celotnem obdobju opravljala dela in naloge civilne dolžnosti „administrator V“, na katero je bila tudi formalno razporejena in ni opravljala vojaških nalog, je tožnica za delo, ki ga je opravljala, prejela ustrezno plačilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje.
ZPP v 105.a členu določa, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz 3. odstavka tega člena. Če v roku iz prejšnjega odstavka tega člena taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Ker tožena stranka na poziv sodišča prve stopnje ni pravočasno plačala sodne takse za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, je sodišča prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila pritožba umaknjena in je postopek ustavilo (ZPP člen 105a).
Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 130. člena ZJU, ki se nanaša na vročanje pisanj v disciplinskem postopku pri toženi stranki, in v konkretnem primeru uporabilo določbo 137. člena ZPP. Ta določa, da se vročajo pisanja zakonitemu zastopniku stranke ali pooblaščencu, če ga stranka ima in če ni v tem zakonu drugače določeno. Vročitev sklepa o tožnikovi disciplinski odgovornosti je bila veljavno opravljena šele z vročitvijo odvetniku, ki je imel tudi pravico vložiti pritožbo zoper ta sklep. S sklepom tožene stranke je bila zato pritožba tožnikovega pooblaščenca neutemeljeno zavržena, hkrati pa je bila izdana po preteku relativnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, zato je ta nezakonit. Posledično je nezakonit tudi disciplinski postopek in sklep o disciplinski odgovornosti. Glede na navedeno pa je nezakonit tudi sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, saj je tožnik utemeljeno navajal, da vročitev, ki je bila opravljena samo njemu, ni bila pravilna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot nezakonite razveljavilo odločbe tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7, 6a, 6a/4. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22. ZSVDP člen 48b.
plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - obrazložitev zavrnitve dokazov
Sodišče prve stopnje je zaslišalo priče, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica, pri tem pa za takšno odločitev ni navedlo razlogov niti na naroku niti v obrazložitvi sodbe. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 7, 47. OZ člen 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi se dogajalo že več kot 10 let in ki naj bi ga s svojim ravnanjem izvajale sodelavke tožnice in tožnici nadrejena delavka. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Zaključilo je, da gre pri tožnici za verjeten obstoj paranoidne osebnostne motnje in da zaradi te motnje pogosteje prihaja v nesporazume z okoljem. Način obnašanja, ki ga imajo sodelavke do tožnice, ni vselej sprejemljiv, vendar njihova ravnanja niso dosegla tiste stopnje, da je delodajalec odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih trditev predlagala tožnica, niti ni navedlo razlogov, zakaj jih ni upoštevalo. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se dokazne ocene sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je tožnici (prodajalki) v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da si je dala na stran izdelek mesa (file purice), ki je bil že pocenjen za 35 %, nakar je nanj po koncu dela v popoldanskem času želela nalepiti nalepko za 50-odstotni popust, ker je izdelku naslednji dan potekel rok uporabe. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila pravila tožene stranke, da prodajalci ne smejo dajati izdelkov na stran za kasnejši lasten nakup in da prodajalci sami brez izrecnega naloga nadrejenega ne smejo samoiniciativno izvajati pocenitev izdelkov, ki so vezani na krajši rok uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni storila kršitve, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ob upoštevanju okoliščin na strani tožeče in na strani tožene stranke pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno upoštevala okoliščin na tožničini strani, ki po eni strani zmanjšujejo dejansko težo in pomen tožničine kršitve, na drugi strani pa tudi utemeljeno opravičujejo tožničin večji interes za ohranitev zaposlitve. Pri toženi stranki je obstajala stalna praksa dajanja izdelkov na stran s strani delavcev tožene stranke, tožena stranka do tedaj tega ni sankcionirala. Na dan kršitve je bilo pocenjevanje izdelkov pred potekom roka uporabnosti v dopoldanski izmeni naloženo prav tožnici, pri čemer je bilo sicer pocenjevanje takih izdelkov običajno in avtomatsko, tožnica pa je tudi v preteklosti opravljala to delo, celo samoiniciativno (ker je zmotno verjela, da je to njena naloga). Tožnica ni želela oškodovati tožene stranke, sporni izdelek je želela kupiti, zato si ga je dala na stran, česar ni skrivala, saj je poznala prakso pri toženi stranki v zvezi s tem, nakar je izdelek kupila po ceni, pravilno znižani za 35 %. Iz navedenega ni mogoče sklepati, da je tožnica manipulirala s cenami z namenom, da bi se kakorkoli okoristila na račun tožene stranke. Tožena stranka tako ni bila oškodovana, pa tudi sicer bi bilo oškodovanje izredno majhno. Upoštevati je treba tudi, da je bila tožnica odlična delavka. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na dejanski opis očitanih ravnanj tožena stranka ravnanje tožnice v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pravilno opredelila kot ponareditev ali uničenje poslovnih listin, izkazala pa je tudi obstoj vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja, vključno s subjektivnim znakom očitanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin, ki ga predstavlja naklep. Tožnica je s tem, ko je neustrezno knjižila račune in podeljevala „sconto“ z namenom prikriti manjko gotovine v ročni blagajni, pri čemer je vedela, da v evidence in poslovne knjige vpisuje lažne podatke, ravnala naklepno. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
prekinitev zapuščinskega postopka – oporočno dedovanje – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica – spor o vsebini oporoke – obseg podedovanega premoženja
Ker je med dedinjama spor o vsebini oporoke, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je postopek prekinilo in dedinjo napotilo na pravdo. Pravilno je napotilo na pravdo tisto dedinjo, katere pravico ocenjuje za manj verjetno. Manj verjetna je pravica dedinje, ki trdi, da ji zapustnica zapušča še vse ostale nepremičnine, katerih ni navedla v oporoki.
Tožena stranka je v letu 2001 s Pokojninsko družbo A d. d. sklenila pogodbo o plačevanju premij za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje delavcev za 10 let. Premije je tožena stranka vplačevala za tiste delavce, ki so se vključili v pokojninski načrt. Tožnik je v sistem pristopil s pristopno izjavo, od katere je nato z izstopno izjavo odstopil. Glede na to, da je tožnik odstopil od svoje pristopne izjave v dodatno pokojninsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga tožena stranka ni obravnavala diskriminatorno, ko mu je prenehala plačevati premije.
Sodišče prve stopnje je zmotno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati v sklad pokojninske družbe A d.d. premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od decembra 2010 dalje. Na izstopni izjavi je navedeno, da začne trimesečni izstopni rok teči s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu pisne izstopne izjave. Glede na navedeno je trimesečni izstopni rok pričel teči s 1. 10. 2010 in se iztekel 1. 1. 2011, kar pomeni, da bi tožena stranka morala za tožnika plačati še premijo za mesec december 2010. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo premije za mesec december 2010.
ZP-1 člen 6a. ZJN-2 člen 42, 42/,3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - prekršek neznatnega pomena - stopnja odgovornosti - znesek neplačane obveznosti
Že zaradi stopnje odgovornosti, majhnega zneska neplačane obveznosti, takojšnjega ukrepanja in poplačila zneska, datuma zapadlosti (tik pred postopkom odpiranja ponudb) so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Prav tako je pravilna obrazložitev sodišča glede nadaljnjega pogoja, da pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica.
ZDR člen 6a, 6a/4, 44, 45, 45/2, 45/4. OZ člen 179, 179/2. ZDR-1 člen 8.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - višina odškodnine
Zaradi ravnanj glavne inšpektorice (neutemeljena izdaja sklepa, s katerim je tožnici za določeno obdobje odredila opravljanje drugega dela; odstranitev tožnice iz delovnega okolja in dodelitev pisarne v praznem, neurejenem nadstropju, ki je bilo dislocirano od ostalih sodelavcev; podaja več nezakonitih in nepravilnih ocen dela javnega uslužbenca; pogojevanje odobritev letnega dopusta s primopredajo; ukinitev in znižanje položajnega dodatka itd.), ki so bila usmerjena proti tožnici z namenom njene odstranitve s položaja direktorice, se je tožnica počutila degradirana in prizadeta. S tem pa je tožena stranka kršila dostojanstvo tožnice in njene osebnostne pravice. Ravnanja glavne inšpektorice so predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke, ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma, da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.
Tožena stranka je za tožnika iz naslova plač za sporno obdobje poravnala obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ni pa mu izplačala neto plač, ker tožnik neupravičeno ni prišel na delo. Sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru tožene stranke utemeljeno ni sledilo, četudi je ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela res neupravičen. Pravilno je poudarilo, da podlaga za utemeljenost zahtevka na izplačilo neto plač ni v 137. členu ZDR-1, ki določa pravico do nadomestila plače v točno določenih primerih, ampak v 136. členu ZDR-1, po katerem lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v primerih, ki so določeni z zakonom, pri čemer neupravičen izostanek ni med temi primeri. Zato tožnik za sporno obdobje utemeljeno zahteva plačilo neto plač.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri izplačilu plače za november 2013 ni šlo za nedopustni odtegljaj v višini 600,00 EUR, ampak za negativno stimulacijo pri plači. Te navedbe bi lahko bile upoštevne, če bi tožena stranka tožniku pri vsaki plači v letu 2013 znižala plačo iz naslova negativne stimulacije za 54,54 EUR bruto, ne pa da je to storila z odtegljajem v zbirnem znesku 600,00 EUR za vseh enajst mesecev pri plači za november 2013, in sicer v posledici inventurnega primanjkljaja za leto 2013 v višini 41.000,00 EUR, kar je razporedila na plače delavcev za november 2013. V konkretnem primeru ni šlo za znižanje plač iz naslova individualne delovne uspešnosti, kar sicer pravilnik tožene stranke dopušča v višini do - 30% osnovne plače, ampak za enkratni odtegljaj z namenom pokritja sorazmernega dela inventurnega manka. Ker tožnik s tem ni soglašal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na povračilo odtegnjenega zneska utemeljeno ugodilo.