Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve dela stroškov tega postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena, ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku. Ti stroški so bili nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku, v kolikor pa jih je prijavil, pa navedeno ne vpliva na predmetno odločitev. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj delno priznal prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila, oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.
obnova kazenskega postopka - izrek - opis dejanja v izreku sodbe - ne bis in idem - sankcija
Kadar se v novem postopku odloča na glavni obravnavi in ostane dejansko stanje nespremenjeno, kot v obravnavanem primeru, sodišče obsojenca ne spozna ponovno za krivega in mu ne izreče ponovno kazenske sankcije, saj bi to pomenilo dvakratno obsodbo za isto dejanje, temveč s sodbo samo izreče, da ostane prejšnja pravnomočna sodba v celoti v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo kot v prejšnji pravnomočni sodbi, česar sicer ne bi smelo storiti, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da v obsojenčevo korist upošteva kazensko sankcijo iz izpodbijane sodbe.
Tožena stranka je za tožnika iz naslova plač za sporno obdobje poravnala obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ni pa mu izplačala neto plač, ker tožnik neupravičeno ni prišel na delo. Sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru tožene stranke utemeljeno ni sledilo, četudi je ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela res neupravičen. Pravilno je poudarilo, da podlaga za utemeljenost zahtevka na izplačilo neto plač ni v 137. členu ZDR-1, ki določa pravico do nadomestila plače v točno določenih primerih, ampak v 136. členu ZDR-1, po katerem lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v primerih, ki so določeni z zakonom, pri čemer neupravičen izostanek ni med temi primeri. Zato tožnik za sporno obdobje utemeljeno zahteva plačilo neto plač.
Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino po določbi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.
ZP-1 člen 56, 56/4, 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 10, 10-8, 15, 15/1, 15/1-5, 15/2.
agresivna poslovna praksa - prepoved agresivne poslovne prakse - televizijski kviz - odločba o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - zahteva za sodno varstvo - obstoj prekrška - opis prekrška - zakonski znaki prekrška
Iz opisa prekrška so razvidni vsi zakonski znaki prekrška po peti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP (pravna oseba je ustvarila lažen vtis, da bodo potrošniki le na podlagi klica na komercialno številko dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav je klic vključeval plačilo potrošnikov), način storitve in odločilne okoliščine.
Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala naročanje gradbenega materiala v večjih količinah kot so bile potrebne in da je kljub navodilom, da je treba naročanje izvajati v celoti preko nabavne službe, material naročal sam ali nabavni službi dajal napačne podatke o izmerah ter zahteval od kooperanta, da naročeni material dostavi s tovornim vozilom tožene stranke na gradbišče njegove stanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku očitanih kršitev ni dokazala, posledično pa ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu je lahko le eden od kriterijev za določitev višine denarnega povračila. Delavec ima izbiro, ali zahteva vrnitev na delo k delodajalcu in bi bil v tem primeru upravičen do razlike v plači (brez odškodnine po 118. členu ZDR-1) ali pa sodno razvezo z denarnim povračilom, pri kateri se nižja plača pri drugem delodajalcu (za čas po datumu sodne razveze) lahko upošteva le kot kriterij za določitev višine povračila. Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna le do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Vsa morebitna prikrajšanja po tem datumu pa so lahko le predmet ustreznega denarna povračila iz 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ločeno prisodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 in še odškodnino zaradi razlike v plači. Glede na to, da so vsa morebitna prikrajšanja delavca, nastala po datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, lahko le predmet ustreznega denarnega povračila in da se denarno povračilo določi v bruto znesku, je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila, ki pripada tožniku.
nadure - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure - voznik tovornjaka
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni plačala vsega, kar mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dokazno breme o tem, koliko nadur je tožnik dejansko opravil, na strani tožnika. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil tudi svojo evidenco. Dokazno breme, da je bilo tožniku iz naslova delovnega razmerja plačano vse, kar mu pripada, je na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na dejanski opis očitanih ravnanj tožena stranka ravnanje tožnice v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pravilno opredelila kot ponareditev ali uničenje poslovnih listin, izkazala pa je tudi obstoj vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja, vključno s subjektivnim znakom očitanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin, ki ga predstavlja naklep. Tožnica je s tem, ko je neustrezno knjižila račune in podeljevala „sconto“ z namenom prikriti manjko gotovine v ročni blagajni, pri čemer je vedela, da v evidence in poslovne knjige vpisuje lažne podatke, ravnala naklepno. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022954
OZ člen 82/1, 132.
povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - razlaga pogodbe - uporaba razlagalnih pravil - aktivna legitimacija
Sodišče prve stopnje je vsebino navedenih pogodb pravilno presojalo v luči določbe prvega odstavka 82. člena OZ. Vsebina pogodbenih določil je bila namreč jasna in med strankama nesporna, zato ni bilo nobene potrebe za uporabo razlagalnih pravil.
Tožeča stranka je od toženca vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki si ga je toženec od tožeče stranke protipravno prilastil. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec.
umik tožbe – ustavitev postopka – odločitev o pravdnih stroških
ZPP v 158. členu določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka je izpolnila tožničin zahtevek takoj po vložitvi tožbe. S tako odločitvijo je tožnica soglašala, zato je tožbo takoj umaknila, in sicer še pred podajo odgovora na tožbo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi niso nastali nobeni stroški. Ker je tožena stranka med pravdo izpolnila zahtevek, ga je s tem smiselno pripoznala, zato mora tožnici plačati pravdne stroške.
ZPP v 105.a členu določa, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz 3. odstavka tega člena. Če v roku iz prejšnjega odstavka tega člena taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Ker tožena stranka na poziv sodišča prve stopnje ni pravočasno plačala sodne takse za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, je sodišča prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila pritožba umaknjena in je postopek ustavilo (ZPP člen 105a).
ZDR-1 člen 89, 94, 94/4, 110, 110/1, 110/1-2, 113.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pripravnik - nezakonitost odpovedi
Po 123. členu ZDR-1 delodajalec pripravniku v času trajanja pripravništva ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Redna odpoved v času pripravništva je izključena, kar pomeni, da je lahko pripravnik s prenehanjem delovnega razmerja sankcioniran le v primeru resnejših kršitev delovnih obveznosti, ki terjajo izredno odpoved. Ker je tožena stranka tožniku (pripravniku) podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ta pa je v času opravljanja pripravništva izključena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066241
ZP-1 člen 22, 31, 31/3. ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-5.
izrekanje sankcij mladoletnikom - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti
Stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu se izreče mladoletniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma ki mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, za prekršek, za katerega so kazenske točke predpisane v materialnem predpisu, ki določa prekršek.
obveznost plačila - razlike v plači - plačilo po dejanskem delu - vojska
Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja vsa dela in naloge oziroma pretežen del nalog druge formacijske dolžnosti. Tožnica v spornem obdobju, ko je bila razporejena na formacijsko dolžnost „administrator V“, ni opravljala nalog oziroma vsaj pretežnega dela nalog druge formacijske dolžnosti, to je vojaške dolžnosti „administrator“ oziroma kasneje „vojak administrator“, saj ni opravljala tipičnih vojaških nalog ter ni nosila uniforme, prav tako se ni udeleževala pohodov in športnih dni, razen pohodov in športnih dni, katerih se je udeleževala večina civilnih oseb prostovoljno. Vojaške osebe so bile podvržene preverjanju in usposabljanju (rokovanje z orožjem, poznavanje vojaške taktike in ostalih vojaških znanj), čemur pa tožnica ni bila. Glede na to, da je tožnica v celotnem obdobju opravljala dela in naloge civilne dolžnosti „administrator V“, na katero je bila tudi formalno razporejena in ni opravljala vojaških nalog, je tožnica za delo, ki ga je opravljala, prejela ustrezno plačilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje.
Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 130. člena ZJU, ki se nanaša na vročanje pisanj v disciplinskem postopku pri toženi stranki, in v konkretnem primeru uporabilo določbo 137. člena ZPP. Ta določa, da se vročajo pisanja zakonitemu zastopniku stranke ali pooblaščencu, če ga stranka ima in če ni v tem zakonu drugače določeno. Vročitev sklepa o tožnikovi disciplinski odgovornosti je bila veljavno opravljena šele z vročitvijo odvetniku, ki je imel tudi pravico vložiti pritožbo zoper ta sklep. S sklepom tožene stranke je bila zato pritožba tožnikovega pooblaščenca neutemeljeno zavržena, hkrati pa je bila izdana po preteku relativnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, zato je ta nezakonit. Posledično je nezakonit tudi disciplinski postopek in sklep o disciplinski odgovornosti. Glede na navedeno pa je nezakonit tudi sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, saj je tožnik utemeljeno navajal, da vročitev, ki je bila opravljena samo njemu, ni bila pravilna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot nezakonite razveljavilo odločbe tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonitost odpovedi - denarno povračilo - višina - opozorilo pred kršitvijo
Tožena stranka tožniku ni vročila niti ni poskušala vročiti opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa s kršitvami v teh opozorilih ni bil seznanjen. Ker tožena stranka ni izpolnila procesne predpostavke za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je postopek izvedla nezakonito ter v nasprotju z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR-1 (ki delodajalcu nalaga dolžnost pisnega opozorila delavca na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila), je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
stranska intervencija - pravni interes - ekonomski interes
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je predpostavka stranske intervencije poseben intervencijski interes, ki je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi (individualnem delovnem sporu). Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta soodvisni in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo. V konkretnem primeru morebitna neugodna odločba za tožnika ne bi negativno vplivala na razmerje med tožnikom in pritožnikom, ker je predmet konkretnega spora imenovanje tožnika v naziv, kar je stvar razmerja med tožnikom in toženo stranko in pri tem stranski intervenient nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je interes, ki ga navaja stranski intervenient (povrnitev stroškov postopka v primeru uspeha) tipično ekonomski interes, ter da zavzemanje pritožnika za izdajo pravilnejše in pravičnejše sodne odločbe ni upoštevni pravni interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo stranska intervencija pritožnika.
ZDR člen 6a, 6a/4, 44, 45, 45/2, 45/4. OZ člen 179, 179/2. ZDR-1 člen 8.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - višina odškodnine
Zaradi ravnanj glavne inšpektorice (neutemeljena izdaja sklepa, s katerim je tožnici za določeno obdobje odredila opravljanje drugega dela; odstranitev tožnice iz delovnega okolja in dodelitev pisarne v praznem, neurejenem nadstropju, ki je bilo dislocirano od ostalih sodelavcev; podaja več nezakonitih in nepravilnih ocen dela javnega uslužbenca; pogojevanje odobritev letnega dopusta s primopredajo; ukinitev in znižanje položajnega dodatka itd.), ki so bila usmerjena proti tožnici z namenom njene odstranitve s položaja direktorice, se je tožnica počutila degradirana in prizadeta. S tem pa je tožena stranka kršila dostojanstvo tožnice in njene osebnostne pravice. Ravnanja glavne inšpektorice so predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke, ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma, da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.