TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v prvem odstavku točke I/4 ter v točki I/5 tako, da se v tem delu kot točka 4 v celoti na novo glasi:

„4. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo zaradi sodne razveze v bruto znesku 5.234,19 EUR, od tega zneska plačati predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila, kar pa tožnik zahteva več in drugače, pa se se zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala naročanje gradbenega materiala v večjih količinah kot so bile potrebne in da je kljub navodilom, da je treba naročanje izvajati v celoti preko nabavne službe, material naročal sam ali nabavni službi dajal napačne podatke o izmerah ter zahteval od kooperanta, da naročeni material dostavi s tovornim vozilom tožene stranke na gradbišče njegove stanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku očitanih kršitev ni dokazala, posledično pa ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu je lahko le eden od kriterijev za določitev višine denarnega povračila. Delavec ima izbiro, ali zahteva vrnitev na delo k delodajalcu in bi bil v tem primeru upravičen do razlike v plači (brez odškodnine po 118. členu ZDR-1) ali pa sodno razvezo z denarnim povračilom, pri kateri se nižja plača pri drugem delodajalcu (za čas po datumu sodne razveze) lahko upošteva le kot kriterij za določitev višine povračila. Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna le do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Vsa morebitna prikrajšanja po tem datumu pa so lahko le predmet ustreznega denarna povračila iz 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ločeno prisodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 in še odškodnino zaradi razlike v plači. Glede na to, da so vsa morebitna prikrajšanja delavca, nastala po datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, lahko le predmet ustreznega denarnega povračila in da se denarno povračilo določi v bruto znesku, je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila, ki pripada tožniku.