predpogodba – pomen spornega pogodbenega določila – razlaga pogodb – jezikovna razlaga – logična razlaga – stroški odgovora na pritožbo
Z uporabo jezikovne in logične metode razlage ter upoštevanjem načel obligacijskega prava je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kakšen je bil skupen namen pogodbenikov in na podlagi tega presodilo, da je toženec narobe razumel sporno pogodbeno določilo Predpogodbe.
Toženec zatrjevanja, da mu po 31. 12. 1994 ni bilo več treba skleniti glavne – kupoprodajne pogodbe, glede na nekonsistentno izpovedbo - hkratno priznanje, da bi moral zemljišča tožeči stranki prodati tudi kasneje, vendar ne za tako ceno, kot je bila dogovorjena v Predpogodbi, ni uspelo dokazati.
SODNI REGISTER – IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0081811
ZIZ člen 9, 165, 165/3, 268, 271, 271/2. ZSReg člen 13, 13/2.
prepoved odtujitve in obremenitve – prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža družbenika – izvršba na poslovnem deležu družbenika – vpis prepovedi – začasna odredba – učinek sklepa o začasni odredbi – zaznamba začasne odredbe – ugovor zoper sklep o začasni odredbi – zadržanje izvršitve – učinek prepovedi – vročitev začasne odredbe
Sklep o začasni odredbi ima učinek sklepa o izvršbi in ga je treba zaznamovati v sodnem registru. Registrsko sodišče, ki opravi vpis sklepa o izvršbi na poslovnem deležu družbenika in je s tem zabeležena prepoved družbeniku razpolagati z njegovim deležem, opravi konkretno izvršilno dejanje po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izvršbi.
Kdaj je A. prejel sklep o začasni odredbi ni bilo bistveno za odločanje v tem postopku, ker za vpis njene zaznambe v sodnem registru ni pomembno ali je bil sklep o začasni odredbi A. vročen. Registrsko sodišče namreč po uradni dolžnosti le realizira odločbo izvršilnega sodišča.
stečajni postopek - nakup nepremičnine na javni dražbi - zastavna pravica - ločitveni upnik - plačilo kupnine - terjatev upnika - pobot terjatev - zavrženje predloga upnika - upravljanje in unovčenje stečajne mase
Zaradi zagotavljanja transparentnosti postopka in varovanja pravic strank postopka ZFPPIPPP na strogo formalen način določa, o katerih predlogih sodišče odloča in katere sklepe izdaja.
Vrnitev v prejšnje stanje ureja 116. člen ZPP, ki določa, da stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Vrnitev v prejšnje stanje omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred njo. Omejena je le na primere, ko stranka zamudi rok iz upravičenih razlogov, ki jih mora dokazati. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Če stranka trdi, da ji vročitev tožbe ni bila pravilno opravljena, je ustrezno pravno sredstvo proti izdani zamudni sodbi pritožba ali drugo izredno pravno sredstvo in ne vrnitev v prejšnje stanje. Zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnilo.
ZDR90 člen 17, 17/1, 17/1-3, 18, 18/1. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-10, 53, 53/3, 54, 237. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/4, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - projektno delo
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi večih pogodb o zaposlitvi za določen čas za izvajanje raznih projektov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da potreba tožene stranke po tožničinem delu ni bila zgolj začasne narave in ni bila vezana le na projekte, ki so sicer predstavljali formalno podlago sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka ni dokazala, da so se v okviru programske skupine, v kateri je delala tožnica, izvajali različni raziskovalni programi, ki naj bi bili vsi projektno organizirani. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo tožničino dejansko delo vezano le na projekte ter da bi se delo ob spremembi projektov tudi dejansko spremenilo, je zahtevku za transformacijo ter za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, posledično pa tudi za reparacijo in reintegracijo, utemeljeno ugodilo.
Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka o prenosu terjatve na toženo stranko obveščena z obvestilom z dne 27. 12. 2006. Od tega trenutka, ko je bila tožeča stranka seznanjena, da je bila med cedentom in cesionarjem sklenjena cesija, je bila svojo obveznost dolžna izpolniti prevzemniku terjatve. Zato je tožeča stranka pravilno namesto odstopniku terjatve obveznost izpolnila toženi stranki kot novemu upniku.
SODNI REGISTER – PRAVO DRUŽB – IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0073773
ZSReg člen 3, 3/3, 6, 8, 8/1, 8/5, 13, 13/2. ZGD-1 člen 482, 482/1. ZIZ člen 9, 165, 165/3, 268, 271, 271/2.
konkurenca dveh predlogov za vpis, ki sta na sodni register prispela istega dne – odločanje o zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve poslovnega deleža družbenika – vpis spremembe poslovnega deleža v sodni register – vpis po uradni dolžnosti – načelo publicitete
Registrsko sodišče odloča po dnevnih in ne po urah. Glede na konkurenco obeh predlogov, pri čemer je moralo po uradni dolžnosti realizirati izdano začasno odredbo, je registrsko sodišče bilo dolžno najprej odločiti o zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve poslovnega deleža družbenika. Če bi ravnalo drugače, kar narekujejo tudi posebne okoliščine primera v okviru odločanja o prispelih „predlogih“ istega dne, bi kršilo drugi odstavek 13. člena ZSReg, če bi najprej odločilo o predlogu subjekta vpisa za vpis spremembe poslovnega deleža in ostalih sprememb v sodnem registru.
Od 8. 8. 2015 dalje velja spremenjena določba prvega odstavka 482. člena ZGD-1, ki določa, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki je vpisan v sodni register.
uporabnina – nesoglasja med zakoncema v razveznem postopku – izselitev iz skupnega stanovanja – omejitev lastninskih upravičenj – pravica do zasebnosti
Sodišče prve stopnje je v zvezi s slednjim spregledalo skladno sodno prakso v primerih, ko se stranka iz skupnega stanovanja prostovoljno izseli, da so njena lastninska upravičenja omejena tudi s pravico nasprotne stranke do zasebnosti, zaradi česar preprečitev dostopa do stanovanja v 1. nadstropju ne more predstavljati protipravnega omejevanja tožnikove pravice do uporabe, potem ko se je iz njega izselil.
Če je bil tožnik po preselitvi v pritličje mnenja, da tožena stranka uporablja nesorazmerno velik del nepremičnine, bi drugačen način uporabe stanovanjske hiše lahko zahteval tudi pred sodiščem na podlagi 112. člena ZNP, vendar tega ni storil. Prav tako bi lahko zahteval delitev stvari, pa tudi tega ni storil. Vse do vložitve tožbe tožnik tudi nikoli ni zahteval plačila uporabnine.
ZNP člen 37, 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 392, 393.
sodna ureditev meje – sodna poravnava – res transacta – sodelovanje v postopku, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za sodno ureditev meje z obrazložitvijo, da je bila meja že sodno urejena, in sicer naj bi predlagatelja že sklenila sodno poravnavo glede taiste meje. Predlagatelja temu nasprotujeta od vsega začetka in trdita, da nista bila udeleženca predhodnega postopka in sodne poravnave nista podpisala, za kar sta pravočasno predlagala pravno odločilne dokaze. Sodišče prve stopnje je njun tokratni predlog zavrglo, ne da bi pred tem prek izvedbe predlaganih dokazov preverilo njune trditve. S tem jima je odvzelo možnost obravnavanja, izpodbijana odločitev pa je preuranjena.
tuji državljan kot tožnik – tožniška varščina – plačilo varščine za pravdne stroške – izjeme
Z institutom varščine država varuje tožence pred rizikom neplačanih pravdnih stroškov, ki jih s sprožanjem postopkov v Sloveniji lahko povzročijo tuji državljani. Pravilo je, da je tuj državljan varščino dolžan plačati.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085836
OZ člen 58, 73, 190, 842. ZNPosr člen 13, 13/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 458, 458/1.
posredniška pogodba – pogodba o nepremičninskem posredovanju – stranke pogodbe – dejansko vprašanje – pogodbena volja – storitev posredovanja – pooblastilo za sklenitev pogodbe – teorija realizacije – naknadna odobritev pogodbe – konkludentna odobritev – neupravičena pridobitev – spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi
Naročitelj Pogodbe o posredovanju ni sklenil v imenu tožene stranke, temveč v svojem imenu. V takih okoliščinah pa o naknadni odobritvi iz 73. člena OZ ni mogoče govoriti.
Vprašanje strank sklenjene pogodbe ni vprašanje materialnega prava, temveč dejansko vprašanje. Gre namreč za dejansko ugotavljanje prave pogodbene volje strank pri sklenitvi pravnega posla in ne za razlago pogodbe.
Nesprejetje določene trditve kot dokazane in s tem resnične ter pravilne, ni enako neopredelitvi oziroma neupoštevanju te trditve. Sodišče namreč izvede dokazni postopek ravno iz razloga, da ugotovi, katero dejstva so dokazana (resnična) in katera ne ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odloči o zadevi. Zato zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje določenim trditvam tožeče stranke ni sledilo, ne pomeni, da je kršilo načelo kontradiktornosti oziroma, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Z njimi tožeča stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0084452
OZ člen 87, 87/1, 440. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/2, 243/2-1, 244.
prodaja tuje stvari – ugotovitev ničnosti pogodbe – ničnost pogodbe – posledice ničnosti – zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot oblika vračilnega zahtevka – izbrisna tožba – uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim – resnični lastnik – neučinkovitost razpolagalnega posla – pridobiteljeva nedobrovernost – načelo kavzalnosti – primarni zahtevek – podrejeni zahtevek
Opirajoč se na 440. člen OZ, po katerem prodaja tuje stvari veže pogodbenika, se je v sodni praksi utrdilo tudi stališče, da neobstoj razpolagalnega upravičenja ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla in posledično tudi ne podlaga za ničnost pogodbe. S tem je sodna praksa presegla dotlej uveljavljeno stališče sodne prakse, da ponovna prodaja sporne nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm in utemeljuje zahtevek za ugotovitev ničnosti takega posla zoper nedobrovernega drugega kupca.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča je pred kratkim zavzela jasno stališče, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe.
Če se bo izkazalo, da je pogodba, sklenjena med tožencema, iz razlogov, ki jih uveljavlja tožnik in o katerih se izpodbijana sodba še ni izrekla, nična, bo vknjižbo lastninske pravice na svoje ime mogel doseči z uveljavitvijo izbrisne tožbe (zoper osebe, vknjižene za njim).
Sodna praksa Vrhovnega sodišča se še ni izrecno opredelila o vprašanju, kakšen zahtevek (če sploh) ima na razpolago resnični lastnik, s čigar nepremičnino je razpolagal tretji, pridobitelj pa ni bil v dobri veri glede obstoja njegovega razpolagalnega upravičenja. Navedeni dejanski stan se ne prilega nobenemu od primerov, ki so opredeljeni v veljavnem 243. členu ZZK-1. Izbrisna tožba je po teh določbah praviloma pogojena z neveljavnostjo zavezovalnega posla, ni pa določena za primer neučinkovitosti razpolagalnega posla, ki ob predpostavki pridobiteljeve nedobrovernosti ne more privesti do (pravno učinkovite) pridobitve lastninske pravice. Ker v takem primeru pridobitelj z vknjižbo ni postal resnični lastnik, dotedanji resnični lastnik pa lastninske pravice ni izgubil, mu mora biti dano pravno varstvo, s katerim bo dosegel uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.
izredna odpoved s strani delavca - odpravnina - zmotna uporaba materialnega prava - odškodnina za čas odpovednega roka - presoja utemeljenosti odpovednega razloga
V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke zahteva plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka zaradi z njene strani podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v predmetnem sporu poleg formalnih pomanjkljivosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice nasprotovala tudi obstoju utemeljenega razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati tudi vsebinsko utemeljenost odpovednega razloga, saj za presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca ni odločilno le, da gre za razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca podana iz razloga po prvem odstavku 112. člena ZDR, samo po sebi namreč še ne pomeni, da je odpoved podana v skladu z določbo 112. člena ZDR in drugimi določbami ZDR in da ima delavec že na tej podlagi pravico do odpravnine in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. To pravico ima le, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca zakonita oziroma če je podana iz utemeljenega odpovednega razloga. Če delodajalec v sporu, v katerem delavec zahteva pravice iz drugega odstavka 112. člena ZDR, nasprotuje (tudi) utemeljenosti odpovednega razloga, mora sodišče z izvedenimi dokazi ugotavljati resničnost njegovih navedb. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo utemeljenosti odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani ugodilni del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom – sprejem na zdravljenje brez privolitve – prisilna hospitalizacija – pogoji za zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve – vzroki za zdravstveno stanje – vzročna zveza med duševno motnjo in zdravstvenim stanjem – demenca
Iz določb citiranega zakona izhaja, da mora biti podana vzročna zveza med duševno motnjo in zdravstvenim stanjem. V konkretnem primeru te vzročne zveze med demenco in slabim zdravstvenim stanjem pridržanke ni. Pridržana oseba ima hudo bolezen in zaradi tega ne more skrbeti zase, saj je nepokretna zaradi preživete možganske kapi, mora vsak drugi dan na dializo, ima hudo sladkorno bolezen, visok pritisk, nespečnost in bi morala biti zaradi takega svojega splošnega zdravstvenega stanja zdravljena v ustrezni zdravstveni ustanovi, ne pa v psihiatrični bolnišnici.
zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zamudne obresti - prenehanje obveznosti - odpust dolga - izrecna izjava upnika, da se odpoveduje zahtevku
Samo dejstvo, da plačila zamudnih obresti v dolgoletnem poslovnem sodelovanju tožeča stranka ni zahtevala (kar naj bi predstavljalo ustaljeno prakso poslovanja), da je celo priznavala „super rabat“, da jih ni v pobot uveljavljala niti v drugih postopkih, da zaradi njih ni vnovčevala garancije ipd., še ne more pomeniti, da je tožeča stranka odpustila dolg, ki je toženi stranki na podlagi zakona in pogodbe nastal iz naslova zamudnih obresti. Odločilno je, da bi moral dogovor med pogodbenicama temeljiti na izrecni izjavi upnika, da se odpoveduje zahtevku za plačilo zamudnih obresti.
cesija – odstop terjatve – obvestitev dolžnika – ugovori dolžnika – razmerje med prevzemnikom in dolžnikom
Že prvostopenjsko sodišče je v sklepnem delu 10. točke svoje obrazložitve navedlo, da bi tudi ob odsotnosti zavarovalne pogodbe tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek lahko utemeljevala (in ga tudi je) na podlagi določb o cesiji.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE – USTAVNO PRAVO
VSL0085010
URS člen 21, 26. OZ člen 179, 179/1. ZS člen 3, 3/2. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora člen 21, 21/1.
odškodninska odgovornost države – pripor – razmere pripornikov – velikost bivanjskega prostora – protipravnost – pravica do osebnega dostojanstva – pravična denarna odškodnina – začetek teka zastaranja
Zastaranje ni začelo teči že s samim prestajanjem kazni zapora oziroma pripora, ampak šele prvi dan po odpustu s prestajanja kazni zapora oziroma pripora. Po naravi stvari je tožnik v času prestajanja kazni zapora oziroma pripora vedel za razmere, v katerih je bival, torej so mu bile najkasneje ob odpustu znane vse okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode.
Ni videti tehtnih razlogov za razlikovanje med priporniki in zaporniki glede kvalitete namestitve, zato je bivalni kriterij iz Pravilnika o izvrševanju kazni zapora uporabljiv tudi za položaj pripornikov (drugi odstavek 3. člena ZS).
ZFPPIPP člen 384, 384/2, 384/2-3, 386, 386/1, 386/1-2, 386/1-2(3), 403, 403/1, 403/1-2. ZDR-1 člen 147, 147/1.
osebni stečaj – odpust obveznosti – ugovor proti odpustu obveznosti – dolžnik upravitelja ni seznanil z zaposlitvijo – odpoved premoženjski pravici – za delo ne prejema plačila
Za presojo obstoja ugovornega razloga odpovedi premoženjski pravici ni pomembno le, ali je dolžnik pri družbi zaposlen oziroma ali ima sklenjeno pisno pogodbo o opravljanju funkcije direktorja. Pomembno je, ali dolžnik funkcijo direktorja v navedeni družbi opravlja in s tem tej družbi prinaša korist, ne da bi za to dobil odmeno v kakršnikoli obliki.
sprememba izvajanja stikov – stiki – korist otroka
Ni sporno, da se je oče preselil in ni sporno oz. je zanesljivo ugotovljeno, da so odnosi med roditeljema slabi, sovražni ter da je takšna tudi njuna medsebojna komunikacija. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to niso tako bistveno spremenjene razmere, ki bi narekovale spreminjanje dogovora glede načina izvajanja stikov, doseženega s sodno poravnavo.