tujci - socialne in ekonomske pravice - dopolnilna sodba - pogoji za izdajo dopolnilne odločbe
O zahtevkih, za katere tožeče stranke predlagajo izdajo dopolnilne sodbe, torej o pravici zdravstvene in osnovne oskrbe, kakor tudi o pravici šolanja otrok in o dolžnosti izdati izkaznico s strani Centra za tujce, je bilo že odločeno, in sicer z osnovno delno odločbo, zaradi česar je bilo treba predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ker je ta neutemeljen, zavrniti.
upravni postopek - obrazložitev odločbe - dokazna ocena
Sodišče zaradi posplošenih razlogov, s katerimi je toženka zavrnila izvedbo ostalih dokazov, ne more presoditi, ali je to storila utemeljeno. Navaja namreč, da nobenega od predlaganih dokazov ni bilo potrebno izvesti, ker izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi obravnavanega primera, ker je bilo relevantno dejansko stanje v celoti ugotovljeno na podlagi drugih, v postopku že izvedenih dokazov. S tako obrazložitvijo ni pojasnila, zakaj šteje, da izpovedbe predlaganih prič in izjava stranke ne bi bile relevantne, kar ni v skladu z zahtevami, ki jih 214. člen ZUP določa za obrazložitev odločbe.
ZUP člen 8, 9, 9/1, 138, 138/1. ZMZ-1 člen 32. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1, 18, 18/1, 18/1-d, 27, 31.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - diskrecijska klavzula - zdravstveno stanje prosilca - pravica do izjave - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Ni res, da pravica do učinkovitega sodnega varstva po 27. členu Dublinske uredbe 604/2013 ne zajema tudi ugovorov prosilca glede njegovih posebnih zdravstvenih potreb in da ti ugovori ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi prosilec s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma, da te okoliščine ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice.
Tožnik je predložil odpustno pismo iz Univerzitetne psihiatrične klinike iz Ljubljane z dne 18. 8. 2021, iz katerega izhaja, da tožnik prejema terapijo, med diagnozami pa so omenjene suicidalne misli, postravmatska stresna motnja in neopredeljena neorganska psihoza, kar je tožena stranka prejela dne 23. 8. 2021. Sicer pa je tudi tekom osebnega razgovora navedel, da je bil hospitaliziran zaradi poskusa samomora tudi na Danskem za tri ali štiri dni, le da ni dobil terapije in da mu niso omogočili obiska pri psihiatru. Te okoliščine v smislu možnih posledic za tožnika v primeru predaje bi morale biti pretehtane in vključene v dokazno oceno in ne gre za to, da se takšne okoliščine pokrivajo zgolj s spoštovanjem določila 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 izključno v medsebojni komunikaciji tožene stranke s pristojnim organom na Danskem. Določilo 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 je le dodatna varovalka za spoštovanje 4. člena Listine o temeljnih pravicah, ne pa nadomestilo oziroma omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 in 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU.
Določilo člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 je diskrecija države, za katero pa ne velja, da ne more v ničemer vezati države članice EU. Če bi bilo tako, da diskrecija ne more v ničemer vezati države, Sodišče EU ne bi odločilo, da je zavrnitev uporabe diskrecijske klavzule podvržena sodni kontroli preko člena 27 Dublinske uredbe 604/2013. Sodišče EU je namreč potrdilo, da lahko prosilec v okviru učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 uveljavlja tudi nezakonitost zavrnitve uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013.
Z vidika sodne prakse ESČP velja, kadar ima država članica diskrecijo za odločanje po pravu EU, torej da ne gre za situacijo, ko država nima nobenega manevrskega prostora za odločanje na podlagi prava EU in so bila v zadevi izkoriščena vsa možna pravna sredstva v okviru prava EU (člen 267 PDEU), potem je država članica EU polno odgovorna za spoštovanje in varstvo človekovih pravic iz EKČP.
COVID-19 - nadomestilo plače - začasno čakanje na delo - plačilo davkov in prispevkov - pravica do izjave
Pravna podlaga, na kateri temelji sprejeta odločitev, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena niti ni odločitev glede na konkretno in relevantno pravno podlago obrazložena, zato obrazložitev izpodbijanega sklepa ni v skladu z določbo 214. člena ZUP, kar predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
Tožena stranka bi morala v postopku reševanja pritožbe in ob upoštevanju 7. in 9. člena ZUP, ugotoviti kaj dejansko pomeni obstoj prisilne poravnave ter s strani tožnika predloženo dokazilo o plačilih v letu 2020 in predloženo uradno potrdilo FURS o podatkih iz uradnih evidenc glede na podatke pridobljene z vpogledom organa prve stopnje v uradno evidenco FURS in v nadaljevanju s stranko razčistiti, kakšno je bilo dejansko stanje evidentiranih zapadlih plačil po potrjenem finančnem načrtu prisilne poravnave na dan vložitve vloge uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačila nadomestil plač.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in uporabnikom - naročniška pogodba - odstop od pogodbe
Iz opisanega povzetka dejanj v postopku po presoji sodišča izhaja, da je toženka pod točko 1 izreka odločila o (za tožnika spornem) zahtevku v celoti, torej, da se tožniku z analogno programsko shemo, kjer so bili ukinjeni vsi tuji in (kot jih tožnik poimenuje) uporabni programi, omogoči prehod na digitalno programsko shemo brez vezave, torej je odločila (glede na tožnikove sklepne navedbe v tožbi) o tožnikovem statusu starega naročnika v zvezi s prehodom iz analogne sheme v digitalno shemo.
zavarovalništvo - dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja - odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja - pogoji za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti
Toženka je ugotovila, da je tožnica v postopku pregleda poslovanja podajala neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja o vsebini in/ali številu primerov aktivnosti, ki so jih izvajali ZZ, da je huje kršila 545. člena ZZavar-1 ter da je sistematično huje kršila dobre poslovne običaje.
Sodišče pritrjuje tožnici, da v izpodbijani odločbi niso navedena dejstva, kdo naj bi kdaj katerega zavarovalca večkrat in ponavljajoče iskal, obiskoval in se dogovarjal za termine, takšna dejstva ne izhajajo niti iz zapisnika.
Po presoji sodišča si tožnik z vložitvijo upravnega spora ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Upravni spor lahko sproži oseba, ki v tej obliki sodnega varstva varuje svoj lastni pravni položaj. Oseba, ki ne uveljavlja lastne prizadetosti (v pravici ali pravni koristi) in upravni spor za njeno varstvo ni potreben, za sprožitev upravnega spora nima procesne legitimacije.
Z izpodbijano odločitvijo kljub temu, da so bili prvostopenjski in drugostopenjski upravni akti vročeni njemu, ni bilo poseženo v sfero tožnikovih pravno varovanih pravic in koristi, saj je tudi v upravnem postopku nastopal (zgolj) kot pooblaščenec svoje stranke. Zato po presoji sodišča ob upoštevanju vsega zgoraj povedanega tožnik za tožbo ne izkazuje niti pravnega interesa niti ustrezne procesne legitimacije.
spor med operaterjem in uporabnikom - naročniško razmerje za storitve mobilne telefonije - plačilo storitev mobilne telefonije in prenosa podatkov
TAP datoteka (ang. Transferred Account Procedures) je izvorni zapis o opravljenem prometu, generiran neposredno iz centrale operaterja, ki nastane brez posega človeškega faktorja, v njem pa so zabeležene vse storitve naročnika v omrežju drugega operaterja, tudi prenos podatkov, vključno z obsegom in časom oprave te storitve in omrežjem operaterja, v katerem so bile opravljene. Tudi po oceni sodišča gre za dokaz z visoko stopnjo verodostojnosti, (še) zlasti ob odsotnosti kakršnihkoli drugih dokazov, ki bi izkazovali nasprotno.
ZGO-1 člen 197. GZ člen 118. Zakon o splošnem upravnem postopku (1965) člen 9, 146, 146/1, 146/2, 146/3, 146/4, 251.
gradbeno dovoljenje - ustna obravnava - zaslišanje priče - pravica do izjave - načelo zaslišanja strank
Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi na letalske posnetke ni oprl, iz česar izhaja, da je toženka z ugotavljanjem predhodno predstavljenih dejstev in okoliščin dopolnjevala postopek (251. člen ZUP), tožniku pa bi morala omogočiti, da se o tem izjavi. Prvostopenjski organ je zaslišanja prič izvedel izven ustne obravnave in brez prisotnosti tožnika, o njih pa napravil zapisnike, s katerimi tožnika ni seznanil. S tem, da so bila zaslišanja prič izvedena, kot tudi z vsebino izpovedi prič, je bil tožnik seznanjen šele z izpodbijano odločbo. Na izpovedi prič je prvostopenjski organ tudi oprl izpodbijano odločbo, saj je tudi na podlagi teh ugotavljal za zadevo odločilno dejstvo stanja spornega objekta na dan 31. 12. 1967. Prvostopenjski organ je s tem kršil tožnikove pravice iz 146. člena ZUP, vključno s tožnikovo pravico do izjave.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - gradnja nezahtevnega objekta - skladnost gradnje s prostorskim aktom
Po 23. točki 3. člena GZ novogradnja predstavlja gradnjo, katere posledica je novozgrajen objekt ali prizidava. V tem primeru nesporno ni šlo za novozgrajen objekt, temveč za prizidavo oziroma dozidavo obstoječega objekta, to je industrijske stavbe – delavnice.
ZUP člen 9, 82, 154, 154/1, 158. ZGO-1 člen 63, 63/1, 65, 65/1.
gradbeno dovoljenje - ustna obravnava - načelo zaslišanja strank
Tožnika sta ob vpogledu v upravni spis zadeve zahtevala tudi preslikavo (kopiranje) dela dokumentacije. To pravico tožnikoma (kot stranskima udeležencema v upravnem postopku) daje prvi odstavek 82. člena ZUP, upravni organ pa jima jo je z vztrajanjem, da je glede dela dokumentov možen zgolj vpogled v spis, ne pa tudi njihova preslikava, kršil.
Ob prejemu kopij zahtevane dokumentacije (ne glede na predhodni pregled upravnega spisa) sta se tožnika upravičeno zanašala, da so te istovetne izvirniku spisovne dokumentacije v zadevi, na tej predpostavki pa sta se tudi pripravila na ustno obravnavo. V položaju, ko se je na slednji izkazalo, da prejete kopije niso istovetne izvirniku dokumentacije, je upravni organ s tem, ko je ustno obravnavo (ob nasprotovanju tožnikov) kljub temu izvedel, nedopustno posegel v pravico tožnikov, da kot stranska udeleženca uveljavita in zavarujeta svoje pravice v postopku, ter kršil njuno pravico do izjave.
Tožnika sta imela za predložitev dokazov v zvezi z njunim nasprotovanjem gradnji dejansko na razpolago največ 8 dni. Tako omogočen rok je bistveno krajši, kot ga je za primernega v zadevi štel in določil že prvostopenjski organ (sam ta je določil 15-dnevni rok za predložitev dokazov), zato sodišče ugotavlja, da je bilo tudi z omogočitvijo takšnega (prekratkega) roka kršena pravica tožnikov, da se (učinkovito) izjavita o zahtevkih in navedbah strank z nasprotnim interesom (9. člen ZUP).
davčna izvršba - odpis davčnega dolga - pogoji za odpis davčnega dolga - globa za prekršek - stroški izvršbe - povprečni mesečni dohodek
Skladno z določbo drugega odstavka 110. člena ZDavP-2 se določbe o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju davka ne uporabljajo za globe, stroške postopka o prekršku ter druge denarne nedavčne obveznosti, razen če zakon določa drugače.
ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-4, 43, 43/3. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 7.
akontacija dohodnine - prispevki za socialno varnost - napotitev na delo v tujini - napoteni delavec - stroški v zvezi z delom - kraj opravljanja dela - terenski dodatek - dejanski stroški
Tožnik davčnemu organu ni predložil nobenega potnega naloga oz. druge verodostojne knjigovodske listine, iz katere bi bilo razvidno od kdaj do kdaj so napoteni delavci prenočevali izven kraja svojega običajnega prebivališča in izven sedeža delodajalca. V primeru napotenih delavcev na delo v tujino se šteje, da se kraj opravljanja dela v tujini upošteva kot sedež delodajalca, kot običajno prebivališče delavcev pa se upošteva trenutno prebivališče delavca v tujini, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Do neobdavčenega terenskega dodatka je upravičen v tujino napoteni delavec le, če ga delodajalec napoti iz kraja, kamor je delavec napoten, v drug kraj.
Davčni organ je boniteto obračunal na podlagi tožnikovih blagajniških prejemkov, blagajniških izdatkov in prejetih računov za nočitve in nato evidentirane stroške preračunal na posameznega napotenega delavca tožnika po predloženih seznamih. Ker je tožnik zvezi s povračili stroškov nočitev napotenih delavcev na delo v tujino davčnemu organu predložil ustrezno dokumentacijo za določitev višine bonitete, tudi po presoji sodišča davčni organ višine teh stroškov ni odmeril na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZDoh-2, marveč po dejanskih stroških v višini, ki je izhajala iz tožnikovih evidenc in knjigovodskih listin.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev BPP - pritožba - dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - po dnevu vložitve prošnje nastali stroški
V obravnavanem primeru je tožnik dne 7. 5. 2021 vložil prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep tukajšnjega sodišča I U 18/2021-14 z dne 22. 4. 2021. Organ za BPP je ugotovil, da so stroški pravnega svetovanja, sestava in vložitev pritožbe nastali pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP, saj je bila pritožba zoper navedeni sklep tukajšnjega sodišča vložena že dne 28. 4. 2021, torej pred dnevom, ko je bila vložena prošnja za dodelitev BPP. To pomeni, da glede na drugi odstavek 11. člena ZBPP, organ za BPP ni imel podlage, da bi tožniku odobril BPP, saj gre za dejanje, ki je bilo že opravljeno pred samo vložitvijo prošnje.
korupcija - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - ugotovitve o konkretnem primeru - konflikt med zasebnimi in javnimi interesi - pravica do svobodne izbire odvetnika
Tožnik je za zastopanje v zadevi suma kršitve ZIntPK pooblastil odvetniško družbo, ki je v istem času opravljala storitve za javni zavod, katerega direktor je bil tožnik. Z izpodbijanim aktom, tudi upoštevaje sodno prakso (sodba I U 1726/2019-10 z dne 17. 12. 2020), ni bilo nesorazmerno poseženo v tožnikovo pravico do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire zagovornika je kot ustavna kategorija opredeljena v 19. členu Ustave RS in se nanaša le na osebe, ki jim je bila odvzeta prostost. Ostali primeri svobodne izbire odvetnika tako niso izrecna ustavna kategorija.
ZDavP-2 člen 269, 269/2. ZDoh-2 člen 113, 113/1, 113/2, 113/4, 114, 116.
dohodnina - odmera dohodnine - država obdavčitve - uveljavljanje olajšave - načelo enakosti pred zakonom - nerezident
Načeloma je država članica rezidentstva tista, ki je dolžna davčnemu zavezancu odobriti vse davčne ugodnosti, povezane z njegovim osebnim in družinskim položajem. Ta država lahko namreč, razen izjemoma, najbolje presodi osebno davčno sposobnost tega davčnega zavezanca, ki izhaja iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja, ker je v tej državi središče njegovih osebnih in premoženjskih interesov. Samo okoliščina, da je nerezident na ozemlju države članice prejel dohodke pod pogoji, ki so bolj ali manj enaki tistim, ki so določeni za rezidente te države, torej ne zadostuje za to, da bi bil njegov položaj objektivno primerljiv s položajem teh rezidentov. Da bi se lahko ugotovila taka objektivna primerljivost, je nujno tudi, da temu nerezidentu, ker prejema znatni del dohodkov zunaj ozemlja države članice nerezidentstva, ta država ne more dodeliti ugodnosti, ki izvirajo iz upoštevanja celote njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja.
razlastitev - uvedba razlastitvenega postopka - javna korist - obstoj javne koristi - služnost v javno korist - ustanovitev služnosti v javno korist - zavrženje tožbe
Toženka je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugotovila, da je izkazana javna korist za razlastitev predmetnih nepremičnin, ki v naravi predstavljata sestavni del že zgrajene javne poti. V tem delu sklepa je toženka ne le v obrazložitvi presojala javno korist za razlastitev, ampak obstoj le-te ugotovila v izreku izdanega akta. Sprejela je torej odločitev o izkazanosti javne koristi, čeprav bi to sodilo v razloge (po izvedenem ugotovitvenem postopku v drugi fazi postopka izdane) odločbe o razlastitvi. Vsebina I. točke izreka izpodbijanega sklepa tako presega zakonski okvir sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka iz 200. člena ZUreP-2, zato v tem delu učinek izreka izpodbijanega sklepa ni nujno zgolj procesni, ampak ima lahko tudi širše materialnopravne učinke. V delu, v katerem izpodbijani akt presega okvir procesnega sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka in naznanila zakonskih posledic takšnega sklepa, zoper katerega pritožba ni dopustna, ima zato tožnica zoper akt toženke pravico vložiti pritožbo v upravnem postopku.
V navedeni zadevi je sporno vprašanje, ali je izbrani ponudnik izpolnjeval razpisni pogoj, da je poskusno obratovanje projekta 180 dni. S tem v zvezi ugotavlja, da je sicer v terminskem planu izbranega ponudnika res naveden v dveh točkah podatek o 130 dnevih (točki 6.3 in 6.3.1), vendar pa je poleg tega podatka podano datumsko obdobje od 31. 10. 2021 do 28. 4. 2022, kar znaša 180 dni, to pa ustreza zahtevam javnega naročila. Poleg tega je tudi v točki 3 navedeno poskusno obratovanje v obdobju 180 dneh in tudi iz grafičnega prikaza je razvidno, da znaša poskusno obratovanje 180 dni. Zato po presoji sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je izbrani ponudnik v ponudbi pravilno navedel, da bo poskusno obratovanje trajalo 180. Zato se sodišče glede na zgoraj navedeno ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da naj bi bila ponudba notranje neskladna, saj je treba obravnavati terminski plan kot konsistentno celoto, v povezavi s povsem logičnimi pojasnili izbranega ponudnika, zakaj je pri dveh točkah naveden podatek 130 dni. Splošno znano dejstvo je, da obdobje od 31. 10. 2021 do 28. 4. 2022 znaša 180 koledarskih dni in tega ni treba posebej dokazovati. Ker je izbrani ponudnik povsem logično pojasnil, zakaj je pri dveh točkah naveden podatek 130 dni, saj je krajše obdobje, kjer gre za številčno vrednost, zapisano tudi pri drugih točkah, kar je tudi tožena stranka ugotovila, ponudbe ni možno šteti kot notranje neskladne.
ZNB člen 22, 23, 24, 25. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
obvezno cepljenje otrok - opustitev obveznega cepljenja - komisija za cepljenje - strokovno mnenje - vsebina strokovnega mnenja - pomanjkljivo strokovno mnenje - obrazložitev odločbe - pojasnilna dolžnost - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Vrhovno sodišče RS je v sklepu št. X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010, ki mu je sledila tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS (I U 1684/2019, I U 1349/2019, I U 1348/2019, I U 1324/2019 in druge), pojasnilo, da ima mnenje Komisije naravo izvedenskega mnenja, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti. Komisija mora torej obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja. Pojasnilna dolžnost, ki zavezuje Komisijo, namreč zahteva, da svoje strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev laične narave. Pomanjkljivo strokovno mnenje Komisije zato ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.
ZIUPDV člen 2, 8, 8/4, 12, 12/1. ZUTD člen 28, 28/1.
COVID-19 - interventni ukrepi - začasno čakanje na delo - nadomestilo plače - bistvena kršitev določb postopka - neobrazložen sklep
Določbe drugega dela ZIUPDV, naslovljenega ''Začasni ukrepi'', ki urejajo tudi ukrep povračila nadomestila plače, omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, seveda z upoštevanjem omejitev, po katerih skupni znesek financiranja ne sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev.