CZ člen 3/1-9a, 29, 3/1-9a, 29, 3/1-9a, 29. ZCUKPIL člen 11, 3, 4, 9.
carinski ukrepi zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine
Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine po ZIL-1. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL in je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb ZIL-1. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Za ponarejeno blago v smislu ZCUKPIL je treba upoštevati določbo 3. člena ZCUKPIL, ki pod pomen izrazov ponarejenega blaga določa, katero blago je ponarejeno.
Dejstvo, da je bila sicer pravočasno izdana odločba Bpp ..., vročena poooblaščencu tožnika vročena 10.5.2005, po roku za vložitev pritožbe (in pred tem poslana v pisarno pooblaščencu tudi po faksu 9. 5. 2005 ob 13.55 uri) ne opravičuje pooblaščenca tožnika, da ne bi v zakonitem 3-dnevnem roku vložil pritožbe, saj po presoji sodišča te možnosti ni dobil šele z odobritvijo BPP, hkrati pa gre za prava veščo osebo. Zato tudi razlogi, ki jih pooblaščenec navaja v zvezi s svojim poslovanjem (nima osebja) in so na njegovi strani, niso okoliščine, ki bi jih sodišče preizkušalo kot relevantne za odločitev o predlogu za vrnitev prejšnje stanje, saj tudi po ustaljeni sodni praksi izhaja, da napaka v odvetniškem poslovanju ni razlog za postavitev v prejšnje stanje.
V obravnavanem primeru je bil zahtevek vložen dne 3. 6. 1993, v njem pa je (poleg ostalih parcel) navedena parcela 766 k.o. BB v izmeri 232 m2, tožnice pa se ob tem sklicujejo zgolj na odločbo Občinske skupščine A z dne 15. 6. 1965, s katero je bila vzeta iz uporabe parcela št. 766 v izmeri 232 m2. Čim pa je tako, tudi po presoji sodišča zahtevek do zakonskega roka, ki je prekluzivni materialni rok in se ga ne da podaljšati, ni bil postavljen tudi za 560 m2 parcele št. 766, k.o. BB, ki je bil vzet iz uporabe z določbo Skupščine občine A, z dne 20. 4. 1972. S tem, ko so tožnice v zahtevi za denacionalizacijo parcelo št. 766 določile v točni izmeri 232 m2 in se ob tem še sklicevale na odločbo, ki se nanaša točno na to parcelo v prav taki izmeri, so zahtevek tudi določno opredelile. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča predložitev odločbe Skupščine občine A, z dne 20. 4. 1972, s katero se jemlje iz uporabe parcela št. 766 v preostali izmeri 560 m2, predstavlja razširitev zahtevka za denacionalizacijo ki, kot je pravilno pojasnila tožena stranka, ni dopusten, saj gre za prekoračitev materialnega prekluzivnega roka.
Tožnik tudi ugovarja, da je tožena stranka napačno uporabila materialne predpise in se pri tem sklicuje na 4. alineo 2. odstavka 19. člena ZBPP. Tožnik tega ugovora posebej ne obrazlaga, navaja le, da je tožena stranka upoštevala kot premoženje osnovno sredstvo firme AAA d.o.o. Vendar 2. odstavek 19. člena ZBPP določa katero premoženje se po tem zakonu ne upošteva in med drugim tudi premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca (4. alinea), kar pa za primer tožnika ne velja, ker tožnik v zvezi s premoženjem v firmi AAA d.o.o. ni predložil nobenih drugih podatkov oziroma dogodkov in zato jih tožena stranka tudi ni mogla upoštevati pri ugotavljanju njegovega lastnega dohodka.
Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni upoštevala, da je tožnica solastnica nepremičnin do 1/18-tine in prilaga zemljiškoknjižne izpiske in posestni list za k.o. L. Tožena stranka je v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe res navedla, da prosilka in njena hči nista lastnici nepremičnin, vendar je nasprotno upoštevala potrdilo o višini katastrskega dohodka in višino katastrskega dohodka upoštevala pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilke. Tožena stranka je pri tem upoštevala 4. alineo 2. odstavka 19. člena ZBPP, ki določa, da se kot premoženje ne upošteva premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca. Ker je tožena stranka pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilke upoštevala višino katastrskega dohodka njenega premoženja, se to premoženje po citiranem določilu ne upošteva.
Organ prve stopnje je v zvezi s trenutnim stanjem vpogledal tudi poročilo OSCE za Občino A in zaključil, da ta občina ne spada med občine, za katere velja, da so v zelo nestabilnem varnostnem okolju. Tožnica tudi tega podatka in zaključka ne izpodbija v tožbi. Tožnica tudi ne izpodbija zaključkov organa prve stopnje, da je njen strah zaradi neustreznih standardov zdravstvenega varstva v matični državi objektivno neutemeljen. Po presoji sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka preučila aktualne razmere v matični državi tožnice in utemeljeno ugotovila, da ne trajajo več razlogi, ki jih zakon določa v 1. in 2. odstavku 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka sta navedla razloge za svojo odločitev, obrazložitev obeh odločb pa obsega vse kar zahteva 214. člen ZUP.
Ker v konkretnem primeru ni bilo zakonske podlage za ugodnejši skupinski obračun, je bilo treba upoštevati odmero davka od dobička na podlagi (prvostopnega) posamičnega davčnega obračuna. Davčni obračun je izvršilni naslov, zato ga zavezanec ne more naknadno spreminjati s predložitvijo drugačnega davčnega obračuna. Z vlogo je tožeča stranka uveljavljala davčno olajšavo iz naslova pokrivanja izgube iz preteklih let, in sicer tako, da se sprejme nov obračun tožeči stranki ali da se izda odmerna odločba. O navedeni zahtevi, ki je predmet postopka, pa davčni organ sploh ni odločil in s tem kršil pravila postopka.
Na podlagi določbe 3. odstavka 72. člena ZDDV je zavezanec, ko gre za finančne leasinge, dolžan zaradi končnega obračuna davka od prometa storitev plačati prometni davek za vse neplačane terjatve do izteka najemne pogodbe. Ni podlage za vračilo davka po 1. odstavku 95. člena ZDavP, ker tožnik ni plačal preveč davka.
Tožena stranka je dejansko izdala odločbo 12. 12. 2002, ki je bila pritožniku vročena 31. 12. 2002, torej po poteku več kot 5 let od dneva izdaje prvostopne odločbe, vendar to ne pomeni, da je s tem tudi zastarala pravica do odmere davkov, saj tožena stranka ni odmerila davkov za leto 1995, saj je bila ta pravica izpolnjena že s prvostopno odločbo z dne 15. 1. 1997, ki je z vročitvijo (20. 1. 1997) postala izvršljiva, temveč je samo preizkušala zakonitost in pravilnost prvostopne odločbe po vloženi pritožbi. Zato po presoji sodišča pravica do odmere ni zastarala v pritožbenem postopku, čeprav je pritožbeni organ o pritožbi odločil po preteku predpisanega roka.
PUP ne sme "širiti" gradnje na kmetijskih zemljiščih tudi na objekte, ki niso namenjeni primarni kmetijski proizvodnji, torej izven okvirov, ki jih določa ZKZ.
Tožbi prilaga tudi dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), iz njega izhaja, da je prejel izvršilni naslov za rubež pokojninskih dajatev za tožnika in da se tožniku do poplačila dolga odteguje znesek v višini do 2/3 pokojninskega prejemka. Tožena stranka je kljub temu pravilno izračunala lastni dohodek tožnika na mesec, ki presega višino minimalne plače. Tožena stranka je namreč pri izračunu pravilno upoštevala podatke o izplačanih bruto pokojninah in višino katastrskega dohodka. Določila ZBPP namreč ne predvidevajo, da se pri izračunu lastnega dohodka upoštevajo tudi sodne prepovedi oziroma odplačevanje dolga, ki ga mora prosilec dejansko odplačevati.
Ker tožnica ni uradno sklenila zakonske zveze s svojim partnerjem AA, je njeno prošnjo obravnavala ločeno. Tožnica v tožbi očita kršitev 3. člena ZAzil, vendar je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno. Tožnica je v upravnem postopku pojasnila, da se je s AA poročila le po romskih običajih in ne uradno, zato med tožnico in AA ne obstaja zakonska zveza, ki bi obstajala že pred prihodom v Republiko Slovenijo (2. odstavek 3. člena ZAzil). Ker tožnica ni sklenila uradno zakonsko zvezo, ji ne gre pravica iz 3. člena ZAzil in ji ta pravica zato ne more biti kršena, prav tako pa tudi ne ostale pravice, na katere v tožbi opozarja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi obrazložila in navedla razloge zakaj je obravnavala vlogo tožnice ločeno od vloge njenega partnerja AA in tožnica v tožbi ne ugovarja navedbi tožene stranke, da je z njim poročena le po romskih običajih in ne uradno. Tožnici ni bila kršena pravica iz 3. člena ZAzil, ker tožnica ne šteje za zakonca oziroma ženo AA in ZAzil ne določa, da bi morala tožena stranka izdati negativno ugotovitveno odločbo v zvezi z ugotavljanjem ožjega družinskega člana. Žaljivke oziroma šikane pa ne predstavljajo takšnega preganjanja oziroma groženj, kakršne so se kot pravni standard uveljavile v upravnosodni praksi v azilnih zadevah. Tožnica pri tem tudi v tožbi ne zatrjuje, da bi ji zaradi žaljivk, šikaniranj oziroma dejstva, da je lahko živila kupovala le v dveh trgovinah, nastale zaradi tega izrazito škodljive posledice.
Za hujše škodljive posledice v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS je po mnenju sodišča šteti le tiste hujše škodljive posledice, katerih nastanek je vsaj verjetno izkazan in jih tudi pozneje ne bi bilo mogoče, kolikor bi seveda nastale, v celoti odpraviti. Tožeča stranka pa česa takega niti ne zatrjuje, niti verjetno ne izkazuje. Sklicuje se na priloženo poročilo psihiatrične ordinacije, iz katerega izhaja, da bi pridobitev stanovanja pri tožniku nedvomno zelo ugodno vplivala na njegov nadaljnji potek zdravljenja, kar pa po presoji sodišča ne izkazuje nastanka hujših škodljivih posledic.
V zvezi s priznavanjem pravice do odbitka DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ki veljajo za odbitek vstopnega DDV domačim davčnim zavezancem. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. Med temi podatki pa so tudi tisti, ki se nanašajo na firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko prejemnika blaga oziroma storitve, ki se zahtevajo po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV. Ti podatki pa so bili, kot je bilo v postopku ugotovljeno in čemur tožnik tudi ne ugovarja, navedeni pomanjkljivo, to pa hkrati pomeni, da se tudi v primeru, kakršen je obravnavani, odbitek davka lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh, v 40. členu ZDDV predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Nima prav tožnik, ko meni, da gre v obravnavanem primeru zgolj za nepomembne pomanjkljivosti, saj je bistven element računa pravilna oznaka davčne številke, ki omogoča identifikacijo davčnega zavezanca. Po 34. členu ZDDV izpolnjen račun je pogoj za vračilo DDV po 40. členu ZDDV, zato mora biti firma davčnega zavezanca pravilno izpisana.
Po presoji sodišča tožeča stranka nima prav, ko meni, da preveritev pravilnosti davčnega obračuna ne more predstavljati predhodnega vprašanje, kajti ima obe bistveni značilnosti, ki pravno vprašanje opredeljujeta kot predhodno vprašanje, in sicer je to vprašanje glede na določbo 112. člena ZDavP samostojna pravna celota, hkrati pa predstavlja del dejanskega stanja (dejanskih ugotovitev o tem, ali je davčni obračun vsebinsko pravilen) od katerega je odvisna odločitev v konkretni upravni stvari, to je o vprašanju, ali je zahteva davčnega zavezanca za vračilo preveč plačane akontacije, ki jo le ta opira na predložen davčni obračun, utemeljena.
Tožnica zoper prvostopno odločbo ni vložila pritožbe, zato je odločba postala dokončna oz. s potekom pritožbenega roka tudi pravnomočna. Od tega datuma pa se računa rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici, in sicer je to rok 5-let od dneva, ko je postala odločba dokončna (22. člen ZDavP). Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnica predlog podala dne 29. 7. 2002, kar pomeni, da je tudi po presoji sodišča zamudila 5-letni rok za vložitev predloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ki je potekel že v letu 2000. Tudi po presoji sodišča je za odločanje o odpravi odločbe po nadzorstveni pravici potrebno izpolnjevanje kumulativno vseh predpisanih pogojev, tako vsebinskih kakor tudi formalnih, to je določenega roka, ki je, kot že navedeno, 5 let od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna.
V obravnavanem primeru gre za specifično situacijo saj so bila sredstva neposredno z bančnega računa tožeče stranke pri banki nakazovana na vplačilne račune za javnofinančne obveznosti, pri tem pa je bil sporni znesek prispevkov namesto na račun XXX (pravilni račun) nakazan na račun YYY (napačen račun), na katerega so bila tako sredstva nakazana dvakrat, in sicer pravilni del prispevka (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za posebne primere zavarovanja iz drugih pravnih razmerij) in napačen del prispevka (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Ker v obravnavanem primeru niti ni sporno, da je vsa sredstva prejel ZPIZ, ki je prejemnik obojih prispevkov, prav tako so bila sredstva tudi razporejena (vplačana) z računa tožnice na vplačilni račun ZPIZ, je po presoji sodišča v tem primeru moč šteti, da je bila davčna obveznost poravnana z dnem, ko je banka prenakazala sredstva z računa tožnice na vplačilni račun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa čeprav ne na v celoti pravilni vplačilni račun. Sodišče pa ob tem še pripominja, da je eden od bistvenih namenov obračuna zamudnih obresti (poleg kaznovalnega) tudi v vplivanju na dolžnika, da redno izpolnjuje svoje obveznosti. V obravnavanem primeru je pri vplačilu prispevkov prišlo do očitne pomote, sredstva pa je pravočasno (brez zamude) prejel pravi prejemnik (ZPIZ), ki je v postopku tudi izrecno predlagal, da naj se tožnici ne zaračuna zamudnih obresti, zaradi česar bi bila, ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin obravnavanega primera, po presoji sodišča, tožeča stranka s plačilom zamudnih obresti obremenjena v nasprotju z namenom zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti kot tudi ZDavP.
ZST člen 13/1, 13/1. ZUS člen 60-1, 60-4, 60/3, 60-1, 60-4, 60/3. ZAzil člen 1/2, 39/2, 1/2, 39/2.
azil
Tožena stranka je napačno interpretirala pojem preganjanja iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil, ker je štela, da sta bila tožnika preganjana v smislu ZAzil samo s strani Srbov, ki so ju zaradi njune etnične pripadnosti silili h krajam zoper Albance, ni pa štela, da bi lahko pomenilo preganjanje tudi nasilje, ki so ga Albanci kot akt maščevanja, ob upoštevanju dejstva, da sta tožnika Roma, izvajali nad tožnikoma po vojni. Niti določilo 6c. člena Direktive niti omenjeni standard Visokega komisarita ZN za begunce ne izključujeta možnosti, da so zasebni akterji preganjanja omejeni na sovaščane. Tožena stranka je v upravnem postopku ugotovila tudi več dejstev (zapisnik o zaslišanju tožnika), ki pa jih ni vključila v dokazno oceno, četudi niso brez pomena za odločitev. Poročila, ki jih je tožena stranka uporabila v izpodbijani odločbi, pojasnjujejo zgolj splošno situacijo na Kosovu in v posameznih elementih so omenjene manjšine na Kosovu in v okviru tega Romi. Tožnika pa nista uveljavljala preganjanja samo zaradi tega, ker sta Roma, ampak naj bi bilo njuno preganjanje na podlagi etnične pripadnosti posebej individualizirano zaradi njunega sodelovanja s Srbi v zvezi s prisilnimi krajami in povojnem maščevanju s strani Albancev. Za presojo, da je izpodbijana odločba nezakonita, pa je sodišče upoštevalo tudi nekonsistentnost v dokazni oceni tožene stranke glede neverodostojnosti tožnikov. Kadar gre za opise subjektivnih doživljanj nasilja ali za vprašanja natančne opredelitve posameznih pojmov, kot to velja v konkretnem primeru, mora tožena stranka upoštevati določeno polje tolerance, ali pa s stranko na podlagi posebnega vprašanja zadevo razjasniti, če sporno okoliščino šteje za bistveno. Stroga pa je lahko pri oceni verodostojnosti, ko gre za objektivna dejstva, ki niso v tolikšni meri odvisna od opazovalčeve subjektivne reakcije.
Tožena stranka nima prav, ko ocenjuje izplačila dnevnic zgolj z vidika narave gradbene dejavnosti kot celote, ne da bi ob tem upoštevala Razlago KPGD, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 88/01, ki je bila sprejeta in objavljena pred izdajo izpodbijane odločbe in ob tem preverila tudi izpolnjevanje pogojev pri tožniku, kot jih ta Razlaga zahteva. Razlaga KPGD skladno z določbo 78. člena KPGD namreč pomeni obvezen način uporabe kolektivne pogodbe za delodajalca in delojemalca ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalcev, ki izvirajo iz te pogodbe. Razlaga KPGD pa pojasnjuje prav 4. točko 55. člena KPGD in določa, da v primeru, kolikor delodajalec iz dejavnosti gradbeništva v svojem aktu določi, da so vsi delavci pri opravljanju del in nalog upravičeni do povračila stroškov na službenem potovanju, te lahko izplačuje do zneskov, navedenih v Uredbi. Delodajalec mora v takem primeru zagotoviti vso dokumentacijo v zvezi s službenimi potovanji in izpolnjevanje vseh ostalih določb KPGD. Ker je tožena stranka v celoti pritrdila odločitvi prvostopnega organa in, ne da bi v pritožbenem postopku upoštevala pred izdajo izpodbijane odločbe sprejeto ter v Uradnem listu RS objavljeno Razlago KPGD in se do nje opredelila, zavrnila pritožbo tožeče stranke, s tem ni uporabila materialnega predpisa, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga po 1. točki 1. odstavka 25. člena ZUS.
ZUS člen 67, 67/2. ZAzil člen 39, 39/2, 35, 35/2, 35/2-2, 39, 39/2, 35, 35/2, 35/2-2.
azil iz humanitarnih razlogov - pregnanec
Sodišče sprejema utemeljitev navedene odločitve v tem smislu, da iz lastnoročno napisane vloge z dne 2. 3. 2005 in iz izjave, ki jo je tožnica podala ob podaji prošnje za azil, izhaja, da okoliščine, ki jih je tožnica navedla kot obliko preganjanja, ne pomenijo individualiziranega preganjanja niti ne dosegajo intenzivnosti ali trajnosti preganjanja, kot to izhaja iz 2. odstavka 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 9. člena Direktive št. 2004783/EC, citirano delo J. C. Hathawaya pa je pravno irelevantno. Ni mogoče vsak azilni primer, v katerem se stranka sklicuje na socialne in ekonomske okoliščine v izvorni državi primerjati z zadevo Francine Van Volsem proti Belgiji in prošnjo za humanitarni azil zavrniti s sklicevanjem na omenjeni primer. Odločitev Komisije za človekove pravice namreč ni splošno veljavni predpis. Glede zadeve Anna pa je sodišče že v sodbi v zadevi U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004 navedlo, da ni relevantna v tovrstnih sporih.