umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
ZDR-1 člen 39, 39/1, 87, 89, 89/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 286, 337, 337/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev konkurenčne klavzule
Neutemeljen je očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi. Tožnik je v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki registriral s. p., vendar dejavnosti, ki bi bila toženi stranki konkurenčna, tj. proizvodnja kruha, svežega peciva in slaščic, še ni pričel opravljati. Te dejavnosti tudi tožena stranka (še) ni opravljala, čeprav je že kupila peč za peko pekovskih izdelkov in je bila v fazi pridobivanja dokumentacije.
Tožniku kršitve konkurenčne prepovedi ne bi bilo mogoče očitati niti, če bi se v resnici ugotovilo, da je z dejavnostjo proizvodnje kruha, svežega peciva in slaščic že pričel v času delovnega razmerja, saj takrat tožena stranka te dejavnosti še ni pričela izvajati, čeprav je že pričela z aktivnostmi, usmerjenimi v zagon te dejavnosti (nakup peči, postopek pridobivanja dokumentacije). Ker je kršitev konkurenčne prepovedi delavcu glede na prvi odstavek 39. člena ZDR-1 mogoče očitati le, če opravlja dela in sklepa posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo delodajalec dejansko opravlja, mu kršitve konkurenčne prepovedi ni mogoče očitati, če se je pričel ukvarjati z dejavnostjo, s katero se delodajalec še ne ukvarja, ne glede na to, da je to delodajalčev namen in ne glede na to, da ima to dejavnost že registrirano.
ZObr člen 92, 92/11. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. Direktive sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 6, 6/2.
prenehanje delovnega razmerja - poklicna pokojnina - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine
Glede na to, da ZPIZ-2 glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr, ki kot pogoj za enostransko prenehanje delovnega razmerja določa tudi pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih pogojih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, izrecno napotuje na določbo 204. člena ZPIZ-2, ki pa se nanaša le na pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, celote navedenih določb ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za poklicno pokojnino. Ker je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, je imela tožena stranka v enajstem odstavku 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje se je napačno po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni izključno krajevno pristojno za odločanje o predmetnem odškodninskem sporu. ZDSS-1 izključno krajevno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani predvideva le za odločanje o delovnih sporih iz naslova industrijske lastnine (točka d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Ker ne gre za takšen spor, se sodišče prve stopnje ne bi smelo po uradni dolžnosti po predhodnem preizkusu tožbe izreči za krajevno nepristojno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/ 1. ZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
V konkretnem primeru tožnica uveljavlja ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Za rešitev predmetne zadeve je potrebno uporabiti 6. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, ki zagotavlja plačilo storitev iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za zobnoprotetično zdravljenje odraslih v višini največ 50 %. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno urejeni primer. Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je namreč sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis). To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil. V obravnavanem primeru tudi ne gre za nadaljevanje ortodontskega zdravljenje na temelju 34. člena Pravil, ki se je pri tožnici pričelo leta 1991, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pri takšni dolgoletni prekinitvi zdravljenja je potrebna ponovna izvedba diagnostičnega postopka in izdelava novega ortodontskega aparata. Gre torej lahko le za novo zdravljenje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno, da se tožnici odobri ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, spremenilo tako, da bo o obsegu plačila ortodontskega zdravljenja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30-tih dneh od prejema te sodbe.
POGODBENO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084419
OZ člen 49, 427, 427/2, 427/4, 427/5. ZPP člen 443, 443/1. ZST-1 tarifna številka 1111.
spor majhne vrednosti – naročniška pogodba za uporabo storitev digitalnega omrežja – neplačani računi – prevzem dolga – prevara – odsotnost z naroka – opravičilo – predlog za preložitev naroka – sojenje v odsotnosti – načelo ekonomičnosti – stroški postopka – doplačilo sodne takse – izvršilni strošek – priglasitev stroškov
V opravičilu toženka ni predlagala preložitve naroka, celo nasprotno, zavzela se je za pisno sodelovanje. Opravičilu tudi ni predložila kakšne zdravstvene dokumentacije, zato je sodišče prve stopnje postopalo popolnoma pravilno, ko je narok (glavno obravnavo) opravilo v toženkini odsotnosti.
Tožnik je v času, ko se je njegova kariera šele začenjala, najel stanovanjsko posojilo, da bi si rešil stanovanjski problem, nato pa v času redne zaposlitve najel posojilo, da bi materi vrnil plačane obroke stanovanjskega posojila, ki jih je ta plačevala zanj. Ne gre za takšno življenjsko raven, ki je očitno različna od tiste, ki bi jo omogočal izkazani dohodek. Le v teh primerih ZSVarPre v 13. členu določa povečanje za fiktivno ugotovljen dohodek v višini posredno ugotovljenega dohodka in prejemka, ko se ugotovi, da oseba v določeni višini plačuje, oziroma je plačala za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla. Toženec je zato mesečne zneske obroke kredita, ki ga tožnik odplačuje, napačno štel za posredno ugotovljen dohodek in ga upošteval pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006588
KZ-1 člen 32. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
skrajna sila – odvračanje nevarnosti – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je oškodovanka zaklenila stanovanje in obdolžencu ni hotela izročiti ključev, ko je hotel stanovanje zapustiti, vendar pritožnik ni izkazal in tega v pritožbi niti ne trdi, da nevarnosti, ki mu je grozila (odvzem osebne svobode gibanja) ni mogel odvrniti drugače kot tako, da je stiskal za oškodovankino desno roko (dlan) in ji s tem povzročil poškodbo kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Nenazadnje je obdolženec v svojem zagovoru pojasnil, da je imel tudi druge možnosti na razpolago, saj je povedal, da je o dogodku povedal po telefonu priči M.S. ter J.B. (to je, da ga je oškodovanka zaklenila v stanovanje in mu ne pusti oditi), priči sta mu ponudili pomoč, vendar je pomoč zavrnil s pojasnilom, da bo „zadevo sam rešil“. Sklicevanje na skrajno silo tako po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Toženec je z izpodbijanima odločbama na podlagi 6. člena ZPIZ-2A kot prepozno zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje. Ta določba se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Ker tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se 6. člen ZPIZ-2A nanašal, saj ni bil zavarovan po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje, toženec v 6. členu ZPIZ-2A ni imel podlage za zavrženje zahteve.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
ZUTD člen 65, 65/3, 65/4, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2. ZDR člen 54.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - zmotna uporaba materialnega prava - odprava odločbe - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
V 3. odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da se poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in da ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo. S pravnomočno sodbo morata biti ugotovljena oba zahtevana pogoja in sicer, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in da ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma mu je delovno razmerje vzpostavljeno. Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je takšen pogoj (glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) izpolnjen le, če je vsebovan v izreku sodbe. Pravnomočen postane izrek sodbe in le izrek sodbe je izvršljiv. Vendar izvršljivost sodbe oziroma izreka sama po sebi ne pomeni, da v pravnomočni sodbi niso bila ugotovljena določena pravno-relevantna dejstva, konkretno glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Kljub temu, da je sodišče v delovnem sporu s sodbo ugotovilo, da je med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in da je zavrnilo le tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, to ne pomeni, da je zavarovancu določenega dne zakonito prenehalo delovno razmerje. Če bi to držalo, potem ne bi sledil še preostali (ugodilni) del izreka, da je delodajalec delavca dolžan pozvati nazaj na delo, ga do vrnitve na delo prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu obračunati zaostale mesečne bruto plače ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je v delovnem sporu zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi le zato, ker je na podlagi transformacije delovnega razmerja že sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Zato sta z izpodbijanima upravnima odločbama pravilno odpravljeni odločbi Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o priznanju nadomestila za primer brezposelnosti, tožeči stranki pa skladno s 140. členom ZUTD naloženo vračilo neto zneskov izplačanega nadomestila. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke zavrnilo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023467
KZ-1 člen 192, 192/1. ZKP člen 277, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov kaznivega dejanja – formalno - materialni preizkus obtožnega akta – zavrženje obtožnega akta – huda kršitev dolžnosti do mladoletne osebe
Sodišče prve stopnje je preseglo pooblastila, saj se je v nasprotju z določbami ZKP, ki se nanašajo na formalno - materialni preizkus obtožnega akta, spustilo v oceno in presojo doslej zbranih dokazov in na tej podlagi ugotavljalo, ali so podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je torej svoje zaključke o neizpolnjevanju zakonskega znaka hude kršitve ugotovilo na podlagi vsebinskega vrednotenja dokazov, na podlagi katerih je očitkom pripisalo (pre)majhno težo, kar pa je stvar glavne obravnave in je zato odločitev preuranjena.
Zavarovalna pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom učinkovanja postopka prisilne poravnave je s strani zavarovalnice neizpolnjena samo takrat, kadar je do začetka prisilne poravnave že nastala obveznost zavarovalnice do plačila zavarovalnine, pa ta še ni bila izplačana.
Pravica terjati izpolnitev obveznosti (terjatev) nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev. Pravni temelj za terjatev tožeče stranke je sklenjena zavarovalna pogodba za obdobje, ki se je izteklo že po začetku postopka prisilne poravnave (30.6.2012). Odločitev sodišča prve stopnje, da prisilna poravnava na terjatev v višini 1.798,18 EUR ne vpliva, je zato pravilna.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve ( da je določenega dne potencialnemu kupcu posredoval ponudbo za prodajo opreme in je s tem prekoračil svoja pooblastila; da kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta ni zagotovil, da bi tožena stranka kot dobavitelj izstavila bančno garancijo skladno s pogodbo, zaradi česar ji je kupec plačal izstavljene račune šele po prejemu bančne garancije in da kot kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju garancije kupca, zaradi česar mora tožena stranka podaljšati garancijsko dobo), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZUP člen 67, 67/1, 67/2. ZPP člen 182, 182/3. ZUPJS člen 1, 2, 24, 64, 64-5. ZVrt-D člen 32, 32/4. ZUJF člen 78.
plačilo vrtca - znižanje plačila - sprememba zakona - učinkovanje
Z 78. členom ZUJF je bil 4. odstavek 32. člena ZVrt-D spremenjen tako, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Določil je, da starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % obveznosti, določene v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca se vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Ker je ZUJF pričel veljati 31. 5. 2012, je tega dne pričel veljati tudi spremenjeni 4. odstavek 32. člena ZVrt-D. Pomeni, da dejansko ni bilo razlogov za postopanje po 67. členu ZUP-a v zvezi z zahtevo vlagateljice, vloženo 27. 12. 2011, za oprostitev plačila vrtca za drugega otroka zgolj zato, ker ni bila izpolnjena IV. točka vloge (o premoženju, ki ni razvidno iz uradnih evidenc). O tožničini vlogi je bilo v obravnavanem predsodnem postopku potrebno odločati po vsebini. Pooblaščeni organ je bil že v predsodnem upravnem postopku med drugim dolžan zavzeti materialnopravno stališče do veljavnega 4. odstavka 32. člena ZVrt-D vse do vključno 30. 5. 2012 ter pomena pričetka uporabe ZUPJS s 1. 1. 2012. Torej do razmerja med seboj neusklajenih zakonov, ki se po pravni teoriji razrešuje z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006592
KZ-1 člen 191. ZKP člen 18, 18/1, 18/2, 237.
nasilje v družini – nedovoljeni dokazi – postopki centra za socialno delo – izpovedba socialne delavke – izjava oškodovanke – ponavljajoč vzorec dejanj – dokazna ocena
Neutemeljeno je stališče zagovornice, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti iz spisa izločiti listine, ki se nanašajo na poročila CSD. Z določbami ZKP so urejena pravila kazenskega postopka in ta ne urejajo postopkov, ki jih vodijo centri za socialno delo. Spisovno gradivo, ki ga je v zvezi z obravnavanjem družinskih zadev sodišču dostavil CSD ne predstavlja ne izpovedb socialnih delavk, ki bi bile v nasprotju z določbo 237. člena ZKP, pa tudi izjava oškodovanke na centru za socialno delo, katere vsebino je oškodovanka ob zaslišanju na sodišču zgolj potrdila, ne predstavlja dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opreti.
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela
Če vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni mogoče z gotovostjo potrditi, poškodbe izven dela ni mogoče ugotoviti kot vzroka za nastanek invalidnosti. Ob izvedenskem mnenju, da je možganska anevrizma lokalna bolezen veziva, da se pri običajnih anevrizmah ne ugotavlja bolezen vezivnega tkiva, da je takih bolnikov veliko, da so različnih starosti, da do anevrizme prihaja pri popolnoma zdravih ljudeh in da se zgodijo spontano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ne posledica škodnega dogodka. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da je vzrok invalidnosti posledica poškodbe izven dela.
invalid II. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - samozaposleni - začetek izplačevanja
Ne glede na to, da je bila tožniku od 6. 1. 2010 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in tudi pravica do delne invalidske pokojnine, mu od 6. 1. 2010 dalje ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Preden je zavarovanec s posamičnim upravnim aktom ali s sodbo, razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, to je pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, ne more realizirati. Ta se lahko realizira in torej izvrši šele z dokončnostjo odločbe oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Realizirana pravica pomeni, da je delovni invalid pričel delati s skrajšanim delovnim časom. Od dneva, ko je pričel delati s skrajšanim delovnim časom, pa je zavarovanec skladno z določbo 159. člena ZPIZ-1 upravičen tudi do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V konkretnem primeru je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 6. 2013, s katero je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, pravnomočna in s tem izvršljiva 20. 8. 2013. S tem dnem je tožnik pravno formalno lahko začel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnost s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oziroma že od 6. 1. 2010 dalje, pa čeprav je bila tožniku pravica do dela s skrajšanim delovnim časom priznana od 6. 1. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožnik z 20. 8. 2013, ko je uskladil obseg zavarovanja z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo, pričel opravljati svojo dejavnost s skrajšanim delovnim časom in je zato odločilo, da je od tega dne dalje na podlagi drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine od 6. 1. 2010 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
sodba na podlagi pripoznave – spor majhne vrednosti
V tem sporu majhne vrednosti je bila tožencu pravilno vročena tožba, pa nanjo ni odgovoril, pri čemer je bil opozorjen na posledice, da bo sodišče v tem primeru štelo, da je pripoznal tožbeni zahtevek in brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero bo zahtevku ugodilo.
Storilec kaznivega dejanja je lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče izvrševati kazniva dejanja, ne da bi za njih odgovarjal tisti, ki dejansko odloča in vodi posle v gospodarski družbi in kazniva dejanja stori, ker za odločanje ni formalno pooblaščen, prav tako pa ne bi odgovarjal formalni zastopnik družbe, saj dejanj ni izvršil.