V skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo, tožnico pa razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je v bistvenem delu svojega zahtevka uspela, tako glede odprave odločb in razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti kot glede priznanja pravic. Le glede datuma, od kdaj naprej je pri njej podana invalidnost, sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar pa gre v tem primeru za sorazmerno majhen del zahtevka, ki tudi ni povzročil dodatnih stroškov strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3, 96. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 2/2-c.
dodatek za nego otroka - zmotna uporaba materialnega prava - pričetek izplačevanja - otrok s težko motnjo v duševnem razvoju
Mentalni razvoj tožničine hčere je takšen, da v kronološki starosti treh let in 8 mesecev ustreza starosti 15 mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, kakor je to določeno v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, zato je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka. Zmotno pa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo dodatek od oktobra 2014 dalje. Ker je bila vloga za dodatek za nego in varstvo otroka pri Centru za socialno delo vložena dne 1. 10. 2014, gre tožnici dodatek za nego in varstvo otroka v skladu s 96. členom ZSDP-1 od 1. novembra 2014 dalje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede datuma izplačevanja dodatka za nego otroka.
USTAVNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL0084176
URS člen 40. ZMed člen 26, 26/1, 27, 27/1, 31. Odvetniška tarifa tarifna številka 13, 18, 19, 20, 21.
objava popravka - pravica do popravka - aktivna legitimacija - prizadetost pravice ali interesa predlagatelja
Sodba ugotavlja, da je v prispevku (že v uvodu) naveden tožnik, da v njem navedeno, da je A. A. predsednik tožnika in da se A. A. očitajo nemoralna, celo kazniva dejanja.
Poročanje prispevka o nepoštenem nemoralnem ravnanju A. A. in nanj naslovljeni očitki storitve (suma) kaznivih dejanj, posega v tožnikov ugled. Nanaša se na njegovega (vodilnega) funkcionarja (zakonitega zastopnika), zato je s prispevkom poseženo v pravice oziroma interes tožnika.
SPZ člen 8, 13, 126, 137, 137/2, 143, 150, 150/1. ZFPPIPP člen 279, 298, 298/4, 305, 305/1. ZZK-1 člen 15.a.
stečaj - hipoteka - ločitvena pravica - etažna lastnina - posamezni deli stavbe - zavarovana terjatev - prednostno poplačilo - hipotekarni upnik - porušena stavba - uničena stvar - uskladitev zemljiškoknjižnih podatkov - zastavna pravica - prenehanje predmeta zastave - nov, zastavljiv predmet - enaka vrsta zastavne pravice na novem predmetu - zemljišče
Tako, kot v primeru uničenja celotne zgradbe postanejo dotedanji etažni lastniki solastniki tega zemljišča v skladu s svojim etažnim deležem na skupnih delih (126. člen SPZ), se ob uporabi 13. člena SPZ tudi zastavna pravica, ki jo je zastavni upnik imel na posameznem delu stavbe, v predhodno navedem razmerju prenese na tisto, kar je od porušene stavbe ostalo, to je na zemljišče.
Tožnik je v času, ko se je njegova kariera šele začenjala, najel stanovanjsko posojilo, da bi si rešil stanovanjski problem, nato pa v času redne zaposlitve najel posojilo, da bi materi vrnil plačane obroke stanovanjskega posojila, ki jih je ta plačevala zanj. Ne gre za takšno življenjsko raven, ki je očitno različna od tiste, ki bi jo omogočal izkazani dohodek. Le v teh primerih ZSVarPre v 13. členu določa povečanje za fiktivno ugotovljen dohodek v višini posredno ugotovljenega dohodka in prejemka, ko se ugotovi, da oseba v določeni višini plačuje, oziroma je plačala za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla. Toženec je zato mesečne zneske obroke kredita, ki ga tožnik odplačuje, napačno štel za posredno ugotovljen dohodek in ga upošteval pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči.
Sodišče prve stopnje je za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja izvedencu odmerilo nagrado na podlagi 2. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika. Ta določa, da izvedencu za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja na podlagi dodatnih vprašanj za pridobitev odgovorov, ki jih sodišče v predmetnem postopku še ni terjalo, pripada nagrada v višini 138,00 EUR. Metodološko napotilo za ocenjevanje zahtevnosti izvida in mnenja je podano tudi v četrtem odstavku 47. člena Pravilnika. Ta določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. Glede na dopolnilna vprašanja tožene stranke dopolnitve izvedenskega mnenja v konkretnem primeru ni možno oceniti za zahtevno, saj je izvedenec med drugimi odgovarjal tudi na vprašanja, na katera v prvotnem mnenju ni podal odgovora, pri čemer je povzel posamezne ugotovitve iz prvotnega mnenja. Glede na kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika ter glede na vsebino dopolnilnega izvedenskega mnenja je izvedenec upravičen do nagrade na podlagi 1. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika, to je do nagrade za pisno izdelavo manj zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja v višini 92,00 EUR in ne v višini 138,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
sklenitev pogodbe – kdaj je pogodba sklenjena – soglasje strank – ustna pogodba – bistvene sestavine pogodbe – pogajanja – odstop od pogajanj – trditveno in dokazno breme – izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve – spor majhne vrednosti
Tudi ustni dogovor o odloženem plačilu zapadle terjatve je pogodba. Pogodba pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, ki ostanejo na nivoju dogovarjanj o rokih in načinu odloženega plačila, ki jih je potrdila tožeča stranka, ne zavezujejo. Vsaka stranka jih lahko prekine, kadar hoče.
Storilec kaznivega dejanja je lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče izvrševati kazniva dejanja, ne da bi za njih odgovarjal tisti, ki dejansko odloča in vodi posle v gospodarski družbi in kazniva dejanja stori, ker za odločanje ni formalno pooblaščen, prav tako pa ne bi odgovarjal formalni zastopnik družbe, saj dejanj ni izvršil.
Tožeča stranka ni izkazala (pogodbene) pravne podlage za ugotovitev, da znaša mesečna najemnina za najeti poslovni prostor (po tem, ko je bil s strani najemnika prostor delno izpraznjen) po datumu 1.5.2012 10.840,23 EUR (oziroma da najemnina v presežku tega zneska ne obstoji). Najemna pogodba se lahko odpove le sodno (prvi odstavek 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP), česar pa tožeča stranka v konkretnem postopku sploh ni zatrjevala. To pa pomeni, da delna odpoved pogodbenega razmerja, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, nima nobenih pravdnih učinkov.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Toženec je z izpodbijanima odločbama na podlagi 6. člena ZPIZ-2A kot prepozno zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje. Ta določba se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Ker tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se 6. člen ZPIZ-2A nanašal, saj ni bil zavarovan po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje, toženec v 6. členu ZPIZ-2A ni imel podlage za zavrženje zahteve.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22. ZPIZ-1 člen 67, 68, 68-2.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja
V skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine treba izpolniti zakonske pogoje za pridobitev pravice po pravu države pogodbenice, to je pogoje po ZPIZ-1. V skladu z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati le pod pogojem, če zavarovanec ob nastanku invalidnosti, kadar je njen vzrok poškodba izven dela ali bolezen, dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnica tudi ob upoštevanju skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, na Hrvaškem in v BIH, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe, zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine neutemeljen.
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-2 člen 42.
invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti - skupna pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev - seštevanje dob
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v 22. členu določa, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. V 25. členu Sporazuma pa je določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V skladu z 42. členom ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe niti s seštevanjem pokojninskih dob. Tožnik je namreč v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter v Republiki Hrvaški 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 318. OZ člen 190, 299, 378, 378/1. ZST-1 člen 10, 10/1.
zamudna sodba - vračilo preveč izplačane plače - obveznost vračila
Tožena stranka je za mesec december 2014 prejela preveč izplačano akontacijo plače, dodatek za delovno dobo, stroške v zvezi z delom in nadomestilo za ločeno življenje. V prvem odstavku 190. člena OZ je določeno, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožeča stranka je toženo stranko z dopisom pozvala na vračilo preveč plačane plače in ker tožena stranka obveznosti ni izpolnila, utemeljeno terja vračilo preveč izplačanega zneska.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve ( da je določenega dne potencialnemu kupcu posredoval ponudbo za prodajo opreme in je s tem prekoračil svoja pooblastila; da kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta ni zagotovil, da bi tožena stranka kot dobavitelj izstavila bančno garancijo skladno s pogodbo, zaradi česar ji je kupec plačal izstavljene račune šele po prejemu bančne garancije in da kot kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju garancije kupca, zaradi česar mora tožena stranka podaljšati garancijsko dobo), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZUP člen 67, 67/1, 67/2. ZPP člen 182, 182/3. ZUPJS člen 1, 2, 24, 64, 64-5. ZVrt-D člen 32, 32/4. ZUJF člen 78.
plačilo vrtca - znižanje plačila - sprememba zakona - učinkovanje
Z 78. členom ZUJF je bil 4. odstavek 32. člena ZVrt-D spremenjen tako, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Določil je, da starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % obveznosti, določene v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca se vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Ker je ZUJF pričel veljati 31. 5. 2012, je tega dne pričel veljati tudi spremenjeni 4. odstavek 32. člena ZVrt-D. Pomeni, da dejansko ni bilo razlogov za postopanje po 67. členu ZUP-a v zvezi z zahtevo vlagateljice, vloženo 27. 12. 2011, za oprostitev plačila vrtca za drugega otroka zgolj zato, ker ni bila izpolnjena IV. točka vloge (o premoženju, ki ni razvidno iz uradnih evidenc). O tožničini vlogi je bilo v obravnavanem predsodnem postopku potrebno odločati po vsebini. Pooblaščeni organ je bil že v predsodnem upravnem postopku med drugim dolžan zavzeti materialnopravno stališče do veljavnega 4. odstavka 32. člena ZVrt-D vse do vključno 30. 5. 2012 ter pomena pričetka uporabe ZUPJS s 1. 1. 2012. Torej do razmerja med seboj neusklajenih zakonov, ki se po pravni teoriji razrešuje z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Zavarovalna pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom učinkovanja postopka prisilne poravnave je s strani zavarovalnice neizpolnjena samo takrat, kadar je do začetka prisilne poravnave že nastala obveznost zavarovalnice do plačila zavarovalnine, pa ta še ni bila izplačana.
Pravica terjati izpolnitev obveznosti (terjatev) nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev. Pravni temelj za terjatev tožeče stranke je sklenjena zavarovalna pogodba za obdobje, ki se je izteklo že po začetku postopka prisilne poravnave (30.6.2012). Odločitev sodišča prve stopnje, da prisilna poravnava na terjatev v višini 1.798,18 EUR ne vpliva, je zato pravilna.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožničino vlogo zavrglo. Iz uvoda sklepa izhaja, da naj bi sodišče štelo, da gre za nepopolno vlogo, saj v uvodu ni navedena tožena stranka niti za kakšen spor gre. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je sodišče po predhodnem preizkusu tožbe, ko je ugotovilo, da je bila tožba
vložena zoper odločbe prvostopnega upravnega organa, torej prezgodaj, na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo zavrglo. Ker izpodbijani sklep nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - izpolnjevanje pogojev - poškodba pri delu - poklicna bolezen
Pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu v smislu 66. člena ZPIZ-2 in posledično tudi ne do takšne poškodbe pri delu, zaradi katere bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, torej da bi bila v vzročni zvezi z ugotovljeno popolno nezmožnostjo za delo oziroma I. kategorijo invalidnosti. Prav tako pri tožniku prišlo do I. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje 42. člena ZPIZ-2, po kateri pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pogoji za starostno pokojnino - samozaposleni zavarovanci
Z znižanjem starostne meje za enega rojenega otroka za 6 mesecev je tožnica izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih, 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji priznana tudi pokojninska doba za čas, ko je bila v zavarovanje vključena kot samozaposlena. Prispevki za to obdobje niso bili plačani. Zavarovalna in s tem pokojninska doba pa se samozaposlenim zavarovancem upošteva le, če so bili plačani prispevki. Tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine z upoštevanjem daljše pokojninske dobe je zato neutemeljen.
ZDR člen 83, 83/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZPP člen 142, 142/3, 337, 337/1. Konvencija MOD 158 člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – dokazno breme - prekluzija
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila tožena stranka seznanjena s tem, da je bil tožnik potem, ko mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, direktor druge gospodarske družbe. Glede na to bi lahko že tedaj predlagala dokaz s poizvedbami na ZZZS oziroma ZPIZ o tem, ali je bil tožnik zavarovan kot direktor oziroma kot zaposleni v navedeni družbi. Zato se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti do pritožbenih navedb, da tožniku ne pripadajo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja celotna nadomestila plače, temveč bi morala biti ta zmanjšana za plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).