ZUP člen 67, 67/1, 67/2. ZPP člen 182, 182/3. ZUPJS člen 1, 2, 24, 64, 64-5. ZVrt-D člen 32, 32/4. ZUJF člen 78.
plačilo vrtca - znižanje plačila - sprememba zakona - učinkovanje
Z 78. členom ZUJF je bil 4. odstavek 32. člena ZVrt-D spremenjen tako, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Določil je, da starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % obveznosti, določene v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca se vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Ker je ZUJF pričel veljati 31. 5. 2012, je tega dne pričel veljati tudi spremenjeni 4. odstavek 32. člena ZVrt-D. Pomeni, da dejansko ni bilo razlogov za postopanje po 67. členu ZUP-a v zvezi z zahtevo vlagateljice, vloženo 27. 12. 2011, za oprostitev plačila vrtca za drugega otroka zgolj zato, ker ni bila izpolnjena IV. točka vloge (o premoženju, ki ni razvidno iz uradnih evidenc). O tožničini vlogi je bilo v obravnavanem predsodnem postopku potrebno odločati po vsebini. Pooblaščeni organ je bil že v predsodnem upravnem postopku med drugim dolžan zavzeti materialnopravno stališče do veljavnega 4. odstavka 32. člena ZVrt-D vse do vključno 30. 5. 2012 ter pomena pričetka uporabe ZUPJS s 1. 1. 2012. Torej do razmerja med seboj neusklajenih zakonov, ki se po pravni teoriji razrešuje z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZPP člen 184, 184/2. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/4, 32/5. Evropska socialna listina člen 4, 4/1, 4/1-2.
izplačilo nadur - zastaranje terjatve - pripoznava dolga
Iz poročil o opravljenih urah ne izhaja, da bi tožena stranka jasno, nepogojno in nedvoumno tožečim strankam pripoznala terjatev iz naslova nadur. Mesečna poročila o opravljenih urah predstavljajo zgolj obrazce tožene stranke (oziroma evidenco o izrabi delovnega časa), ki vsebujejo prepis podatkov o nadurah iz predhodnega mesečnega poročila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prepisani podatki o številu nadur iz preteklih mesecev lahko pomenijo le ugotovitev obsega preteklega nadurnega dela, ne pa tudi izjave volje nadrejenega delavca o pripoznavi dolga oziroma terjatve.
Ker so tožnik in tožnice v tabelah navedle obseg opravljenega nadurnega dela ter število plačanih in koriščenih nadur po posameznih mesecih, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem delu zahtevka ni podana ustrezna trditvena podlaga oziroma da je takšen del zahtevka nesklepčen.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/ 1. ZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
V konkretnem primeru tožnica uveljavlja ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Za rešitev predmetne zadeve je potrebno uporabiti 6. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, ki zagotavlja plačilo storitev iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za zobnoprotetično zdravljenje odraslih v višini največ 50 %. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno urejeni primer. Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je namreč sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis). To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil. V obravnavanem primeru tudi ne gre za nadaljevanje ortodontskega zdravljenje na temelju 34. člena Pravil, ki se je pri tožnici pričelo leta 1991, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pri takšni dolgoletni prekinitvi zdravljenja je potrebna ponovna izvedba diagnostičnega postopka in izdelava novega ortodontskega aparata. Gre torej lahko le za novo zdravljenje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno, da se tožnici odobri ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, spremenilo tako, da bo o obsegu plačila ortodontskega zdravljenja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30-tih dneh od prejema te sodbe.
poslovni razlog – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Ukinitev programa, ki je dosegal slabe poslovne rezultate oziroma ni dosegal predvidene realizacije, tožnik pa je bil zaposlen kot samostojni komercialist za obdelavo tržišča na področju tega programa, predstavlja utemeljen poslovni razlog, zato je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3, 96. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 2/2-c.
dodatek za nego otroka - zmotna uporaba materialnega prava - pričetek izplačevanja - otrok s težko motnjo v duševnem razvoju
Mentalni razvoj tožničine hčere je takšen, da v kronološki starosti treh let in 8 mesecev ustreza starosti 15 mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, kakor je to določeno v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, zato je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka. Zmotno pa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo dodatek od oktobra 2014 dalje. Ker je bila vloga za dodatek za nego in varstvo otroka pri Centru za socialno delo vložena dne 1. 10. 2014, gre tožnici dodatek za nego in varstvo otroka v skladu s 96. členom ZSDP-1 od 1. novembra 2014 dalje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede datuma izplačevanja dodatka za nego otroka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006592
KZ-1 člen 191. ZKP člen 18, 18/1, 18/2, 237.
nasilje v družini – nedovoljeni dokazi – postopki centra za socialno delo – izpovedba socialne delavke – izjava oškodovanke – ponavljajoč vzorec dejanj – dokazna ocena
Neutemeljeno je stališče zagovornice, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti iz spisa izločiti listine, ki se nanašajo na poročila CSD. Z določbami ZKP so urejena pravila kazenskega postopka in ta ne urejajo postopkov, ki jih vodijo centri za socialno delo. Spisovno gradivo, ki ga je v zvezi z obravnavanjem družinskih zadev sodišču dostavil CSD ne predstavlja ne izpovedb socialnih delavk, ki bi bile v nasprotju z določbo 237. člena ZKP, pa tudi izjava oškodovanke na centru za socialno delo, katere vsebino je oškodovanka ob zaslišanju na sodišču zgolj potrdila, ne predstavlja dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opreti.
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela
Če vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni mogoče z gotovostjo potrditi, poškodbe izven dela ni mogoče ugotoviti kot vzroka za nastanek invalidnosti. Ob izvedenskem mnenju, da je možganska anevrizma lokalna bolezen veziva, da se pri običajnih anevrizmah ne ugotavlja bolezen vezivnega tkiva, da je takih bolnikov veliko, da so različnih starosti, da do anevrizme prihaja pri popolnoma zdravih ljudeh in da se zgodijo spontano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ne posledica škodnega dogodka. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da je vzrok invalidnosti posledica poškodbe izven dela.
ZDR člen 179, 179/2, 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 299. ZOdvT člen 12, 36.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - pretrganje zastaranja - razširitev tožbe
S pravočasno vložitvijo tožbe je bilo zastaranje zahtevka pretrgano, zato v primeru povišanja tožbenega zahtevka po preteku absolutnega petletnega zastaralnega roka ne gre za zastaranje. Tožnik je namreč že v tožbi postavil zahtevke za plačilo odškodnine za duševne bolečine iz naslova pretrpljenega strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S povišanjem tožbenega zahtevka za duševne bolečine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku (tako je odločilo tudi VS RS, v zadevi, opr. št. II Ips 204/2013). Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnik povišal zahtevek.
Sodišče prve stopnje je na eni strani očitalo tožencu, da ni izkazal, da bi tožnika pozval, ali je njegovo vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka in da je kršil načela upravnega postopka, po drugi strani pa je ugotavljalo, da je tožnik po pozivu toženca, naj opredeli, kot kaj je šteti njegovo vlogo z dne 7. 12. 2013, opredelil svojo vlogo kot zahtevo za novo odmero pokojnine, ne pa kot predlog za obnovo postopka ter nato samo tožnikovo vlogo z dne 7. 12. 2013 štelo kot predlog za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. Iz navedenega izhaja, da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je kot vodja poslovalnice tožene stranke z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je v nasprotju z internimi akti tožene stranke ter njenimi koristmi in interesi omogočila določeni družbi, da ji je tožena stranka izplačala namenska kreditna sredstva (v višini 300.000,00 EUR), čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. Poleg tega je tožnica določenega dne v poslovnih prostorih tožene stranke v imenu tožene stranke z istim komitentom sklenila še Dodatek št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim so bila iz zavarovanja kredita namenoma izključena vsa jamstva, dogovorjena z osnovno pogodbo in je kreditojemalec od sklenitve tega Dodatka št. 1 dalje za vračilo kredita jamčil samo še z zastavljenimi premičninami. Za sklenitev Dodatka št. 1 tožnica ni imela pooblastila in je bila določeni družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa je delodajalcu povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi, internih pravil in navodila tožene stranke ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pogoji za starostno pokojnino - samozaposleni zavarovanci
Z znižanjem starostne meje za enega rojenega otroka za 6 mesecev je tožnica izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih, 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji priznana tudi pokojninska doba za čas, ko je bila v zavarovanje vključena kot samozaposlena. Prispevki za to obdobje niso bili plačani. Zavarovalna in s tem pokojninska doba pa se samozaposlenim zavarovancem upošteva le, če so bili plačani prispevki. Tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine z upoštevanjem daljše pokojninske dobe je zato neutemeljen.
ZDR člen 83, 83/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZPP člen 142, 142/3, 337, 337/1. Konvencija MOD 158 člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – dokazno breme - prekluzija
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila tožena stranka seznanjena s tem, da je bil tožnik potem, ko mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, direktor druge gospodarske družbe. Glede na to bi lahko že tedaj predlagala dokaz s poizvedbami na ZZZS oziroma ZPIZ o tem, ali je bil tožnik zavarovan kot direktor oziroma kot zaposleni v navedeni družbi. Zato se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti do pritožbenih navedb, da tožniku ne pripadajo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja celotna nadomestila plače, temveč bi morala biti ta zmanjšana za plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
KZ-1 člen 211, 240, 240/1. ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Tožnica je v spornem obdobju odobravala in odrejala sporne in nedopustne visoke popuste za prodane izdelke in je odobrila predhodni odvoz izdelkov strankam še pred izdajo računov ter nedopusten zamik plačila fizičnim osebam, s tem da je ta popust odobrila predvsem svojim znancem, sebi in nekaterim podrejenim delavcem. Na podlagi tožničine zahteve oziroma naloga pristojnemu delavcu v komerciali je prišlo do tega, da so se za določeno pohištvo neutemeljeno odprle napačne šifre (za police), to pohištvo pa je bilo odpravljeno iz skladišča tožene stranke, ne da bi bilo ustrezno plačano. Nekatere dele tega pohištva, ki se je dejansko prodajalo pod šifro polic (in tudi za takšno ceno), je tožnica plačala sama, deli tega pohištva pa so bili montirani pri tožničinem znancu (s tem, da je tožnica montažo naročila osebno in jo s skupaj s prevozom pohištva plačala). Tožnica je s svojim ravnanjem (odredba podrejenemu delavcu za odprtje napačnih šifer za nekatere izdelke, kar je imelo za posledico odpravo teh izdelkov od tožene stranke brez ustreznega plačila, s čimer je bila toženi stranki povzročena premoženjska škoda) izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 1. odstavku 240. člena KZ-1. Tožničine kršitve predstavljajo zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi oziroma prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPP člen 155, 15, 207, 207/1. ZFPPIPP člen 301, 301/2.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
povračilo potnih stroškov - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov in plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da so mu ti stroški oziroma nadure dejansko nastali. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je dokazno breme na strani tožnika. Tožnik je glede obeh zahtevkov zatrjeval, da ni prejel ne povračil stroškov za prevoz na delo in z dela, do katerih je bil upravičen, saj se je na delo vozil s svojim avtomobilom in tudi ne plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. Na podlagi 130. člena ZDR je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Dokazno breme, da tožnik ni upravičen do plačila vtoževanih zneskov iz naslova potnih stroškov, je na toženi stranki. Na toženi stranki je tudi dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odškodnina – ugovor aktivne legitimacije – spor majhne vrednosti – nedopustne pritožbene novote – prekluzija
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sporno vozilo prejel od družbe A., d. o. o., in bi bil toženec morebitno škodo dolžan povrniti oškodovancu, ki pa ni tožnik, temveč družba A., d. o. o., kateri je bilo po zatrjevanjih tožnika vrnjeno poškodovano in okvarjeno vozilo. Z odpravo zatrjevane škode s strani tožnika torej ni bil obogaten toženec, temveč družba A., d. o. o. Ker tožnik ni zatrjeval in izkazal, da bi družba A., d. o. o., nanj prenesla vtoževano terjatev, je sodišče ugotovilo, da tožnik ni materialnopravni upravičenec iz obravnavanega pravnega razmerja in je ugovor aktivne legitimacije utemeljen.
Tožeča stranka ni izkazala (pogodbene) pravne podlage za ugotovitev, da znaša mesečna najemnina za najeti poslovni prostor (po tem, ko je bil s strani najemnika prostor delno izpraznjen) po datumu 1.5.2012 10.840,23 EUR (oziroma da najemnina v presežku tega zneska ne obstoji). Najemna pogodba se lahko odpove le sodno (prvi odstavek 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP), česar pa tožeča stranka v konkretnem postopku sploh ni zatrjevala. To pa pomeni, da delna odpoved pogodbenega razmerja, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, nima nobenih pravdnih učinkov.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006588
KZ-1 člen 32. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
skrajna sila – odvračanje nevarnosti – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je oškodovanka zaklenila stanovanje in obdolžencu ni hotela izročiti ključev, ko je hotel stanovanje zapustiti, vendar pritožnik ni izkazal in tega v pritožbi niti ne trdi, da nevarnosti, ki mu je grozila (odvzem osebne svobode gibanja) ni mogel odvrniti drugače kot tako, da je stiskal za oškodovankino desno roko (dlan) in ji s tem povzročil poškodbo kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Nenazadnje je obdolženec v svojem zagovoru pojasnil, da je imel tudi druge možnosti na razpolago, saj je povedal, da je o dogodku povedal po telefonu priči M.S. ter J.B. (to je, da ga je oškodovanka zaklenila v stanovanje in mu ne pusti oditi), priči sta mu ponudili pomoč, vendar je pomoč zavrnil s pojasnilom, da bo „zadevo sam rešil“. Sklicevanje na skrajno silo tako po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - neustreznost ponujene zaposlitve - sodna razveza
Tožena stranka tožnici (delavki pred upokojitvijo) ni ponudila v sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, saj se za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in ponujeno delovno mesto ne zahteva enaka raven izobrazbe. Za ponujeno delovno meso se namreč zahteva ena stopnja nižje izobrazbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni zakonita.