Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-2 člen 42.
invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti - skupna pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev - seštevanje dob
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v 22. členu določa, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. V 25. členu Sporazuma pa je določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V skladu z 42. členom ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe niti s seštevanjem pokojninskih dob. Tožnik je namreč v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter v Republiki Hrvaški 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZ-2 člen 192, 192/2. OZ člen 336, 336/1, 352, 352/1.
odškodnina - zastaranje - premoženjska škoda
Tožnik uveljavlja, da mu toženec (uživalec pravice) plača odškodnino v višini izplačane invalidske pokojnine in varstvenega dodatka. Ker naj bi tožniku nastajala škoda z izplačilom posameznih zneskov invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, gre za terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode. Za takšno škodo velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. Tožnik je za škodo in storilca izvedel 21. 6. 2010, ko je od avstrijskega nosilca zavarovanja pridobil podatke o zavarovanju toženca v Avstriji. Subjektivni triletni zastaralni rok je tako potekel 21. 6. 2013. Tožba za plačilo odškodnine pa je bila vložena 3. 3. 2014. Ker je že potekel subjektivni rok za uveljavljanje prvega zahtevka (prvega plačila invalidske pokojnine ter varstvenega dodatka), je zastarala celotna terjatev, kot jo je s tožbenim zahtevkom uveljavljal tožnik.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - denarno povračilo
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila kršitve očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (da v določenem obdobju delavcem ni pravilno obračunala
ur za plačevanje dodatkov za popoldansko delo, delo v nedeljo in dodatkov za delo na praznik ter o tem ni pravočasno seznanila tožene stranke; da določeni osebi ni pravilno obračunala in izplačala plače za posamezna meseca, saj ni izvedla odtegljajev za kolektivno nezgodno zavarovanje in za sindikalno članarino ter ni imela ustrezno urejene dokumentacije tožene strank), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Storilec kaznivega dejanja je lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče izvrševati kazniva dejanja, ne da bi za njih odgovarjal tisti, ki dejansko odloča in vodi posle v gospodarski družbi in kazniva dejanja stori, ker za odločanje ni formalno pooblaščen, prav tako pa ne bi odgovarjal formalni zastopnik družbe, saj dejanj ni izvršil.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
ZDR-1 člen 39, 39/1, 87, 89, 89/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 286, 337, 337/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev konkurenčne klavzule
Neutemeljen je očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi. Tožnik je v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki registriral s. p., vendar dejavnosti, ki bi bila toženi stranki konkurenčna, tj. proizvodnja kruha, svežega peciva in slaščic, še ni pričel opravljati. Te dejavnosti tudi tožena stranka (še) ni opravljala, čeprav je že kupila peč za peko pekovskih izdelkov in je bila v fazi pridobivanja dokumentacije.
Tožniku kršitve konkurenčne prepovedi ne bi bilo mogoče očitati niti, če bi se v resnici ugotovilo, da je z dejavnostjo proizvodnje kruha, svežega peciva in slaščic že pričel v času delovnega razmerja, saj takrat tožena stranka te dejavnosti še ni pričela izvajati, čeprav je že pričela z aktivnostmi, usmerjenimi v zagon te dejavnosti (nakup peči, postopek pridobivanja dokumentacije). Ker je kršitev konkurenčne prepovedi delavcu glede na prvi odstavek 39. člena ZDR-1 mogoče očitati le, če opravlja dela in sklepa posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo delodajalec dejansko opravlja, mu kršitve konkurenčne prepovedi ni mogoče očitati, če se je pričel ukvarjati z dejavnostjo, s katero se delodajalec še ne ukvarja, ne glede na to, da je to delodajalčev namen in ne glede na to, da ima to dejavnost že registrirano.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-e. ZDR člen 184. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 171, 171/1, 179.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek
Tožnik, ki je pri toženi stranki delal preko študentske napotnice, se je poškodoval pri prevažanju kovinske ograje. Do poškodbe je prišlo, ko se je pri zlaganju ograje z že naloženega vozička, voziček prevrnil in ga poškodoval. Tožena stranka tožnika pred nastopom dela in tudi kasneje ni poučila oziroma mu ni dala konkretnih navodil za varno delo (prenašanje ograj za zapiranje nakladalne cone), zato je krivdno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Tožena stranka je kršila določbo 5. člena ZVZD-1, po katerem mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravna opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke, nastanek škode tožniku, vzročna zveza med protipravno opustitvijo). Tožnik je k nastanku škode soprispeval v višini 10 %, saj je imel možnost prositi za pomoč, pa tega ni storil. S tem bi lahko preprečil nastanek škode.
regulacijska začasna odredba – družinski postopek – stiki – stikovanje
Z začasno odredbo sodišče odloči preden se zanesljivo ugotovijo vse pravno pomembne sporne okoliščine. Namen postopka z začasno odredbo ni in ne more biti natančno ugotavljanje življenjskega ustroja otrok in pravdnih strank ter iskanje optimalnega načina stikovanja. Stiki pa morajo biti (tudi začasno) urejeni tako, da otrokom ne škodijo.
plačilo razlike v plači - obveznost plačila - plačilo plače - dokončnost in pravnomočnost odločb
Tožnik je uveljavljal ničnost odločb tožene stranke, ker tožena stranka ob razporeditvah ni upoštevala tožnikovih pridobljenih pravic iz časa zaposlitve v JLA, zato naj bi bile vse razporeditve nezakonite. ZDDO je urejal način izpodbijanja odločbe delodajalca, za katero je delavec menil, da je v nasprotju s prisilnim predpisi ali ustavo, in je torej delavec imel možnost podaje ugovora zoper takšno odločbo in v nadaljevanju tudi sodnega varstva. Glede na to, da tožnik odločb ni izpodbijal v zakonskem roku, so postale odločbe dokončne in pravnomočne, kar pomeni dokončnost pravnega razmerja. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v kolikor se ni strinjal z razporeditvijo in z določitvijo plače v izpodbijanih odločbah ali je menil, da te neustrezno upoštevajo njegove pridobljene pravice iz časa službovanja v JLA, pri toženi stranki podati ugovor oziroma v nadaljevanju sprožiti sodno varstvo. Ker tega ni storil, so vse odločbe postale pravnomočne in s tem zavezujoče za obe stranki. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je torej odpadla možnost njihove presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Tožnik je v času, ko se je njegova kariera šele začenjala, najel stanovanjsko posojilo, da bi si rešil stanovanjski problem, nato pa v času redne zaposlitve najel posojilo, da bi materi vrnil plačane obroke stanovanjskega posojila, ki jih je ta plačevala zanj. Ne gre za takšno življenjsko raven, ki je očitno različna od tiste, ki bi jo omogočal izkazani dohodek. Le v teh primerih ZSVarPre v 13. členu določa povečanje za fiktivno ugotovljen dohodek v višini posredno ugotovljenega dohodka in prejemka, ko se ugotovi, da oseba v določeni višini plačuje, oziroma je plačala za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla. Toženec je zato mesečne zneske obroke kredita, ki ga tožnik odplačuje, napačno štel za posredno ugotovljen dohodek in ga upošteval pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči.
V skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo, tožnico pa razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je v bistvenem delu svojega zahtevka uspela, tako glede odprave odločb in razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti kot glede priznanja pravic. Le glede datuma, od kdaj naprej je pri njej podana invalidnost, sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar pa gre v tem primeru za sorazmerno majhen del zahtevka, ki tudi ni povzročil dodatnih stroškov strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve ( da je določenega dne potencialnemu kupcu posredoval ponudbo za prodajo opreme in je s tem prekoračil svoja pooblastila; da kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta ni zagotovil, da bi tožena stranka kot dobavitelj izstavila bančno garancijo skladno s pogodbo, zaradi česar ji je kupec plačal izstavljene račune šele po prejemu bančne garancije in da kot kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju garancije kupca, zaradi česar mora tožena stranka podaljšati garancijsko dobo), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZUP člen 67, 67/1, 67/2. ZPP člen 182, 182/3. ZUPJS člen 1, 2, 24, 64, 64-5. ZVrt-D člen 32, 32/4. ZUJF člen 78.
plačilo vrtca - znižanje plačila - sprememba zakona - učinkovanje
Z 78. členom ZUJF je bil 4. odstavek 32. člena ZVrt-D spremenjen tako, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Določil je, da starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % obveznosti, določene v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca se vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Ker je ZUJF pričel veljati 31. 5. 2012, je tega dne pričel veljati tudi spremenjeni 4. odstavek 32. člena ZVrt-D. Pomeni, da dejansko ni bilo razlogov za postopanje po 67. členu ZUP-a v zvezi z zahtevo vlagateljice, vloženo 27. 12. 2011, za oprostitev plačila vrtca za drugega otroka zgolj zato, ker ni bila izpolnjena IV. točka vloge (o premoženju, ki ni razvidno iz uradnih evidenc). O tožničini vlogi je bilo v obravnavanem predsodnem postopku potrebno odločati po vsebini. Pooblaščeni organ je bil že v predsodnem upravnem postopku med drugim dolžan zavzeti materialnopravno stališče do veljavnega 4. odstavka 32. člena ZVrt-D vse do vključno 30. 5. 2012 ter pomena pričetka uporabe ZUPJS s 1. 1. 2012. Torej do razmerja med seboj neusklajenih zakonov, ki se po pravni teoriji razrešuje z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Ker je bila zamudna sodba že izdana, niso izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Trditev, da toženi stranki v postopku ni bila pravilno vročena tožba oziroma poziv za vložitev odgovora na tožbo, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa lahko stranka take navedbe poda v pritožbi zoper zamudno sodbo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka (pri vročanju), ki jo zagreši sodišče. Morebitne napake v zvezi z vročanjem tožbe se presojajo v okviru obravnavanja pritožbe zoper zamudno sodbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.
ZDR člen 179, 179/2, 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 299. ZOdvT člen 12, 36.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - pretrganje zastaranja - razširitev tožbe
S pravočasno vložitvijo tožbe je bilo zastaranje zahtevka pretrgano, zato v primeru povišanja tožbenega zahtevka po preteku absolutnega petletnega zastaralnega roka ne gre za zastaranje. Tožnik je namreč že v tožbi postavil zahtevke za plačilo odškodnine za duševne bolečine iz naslova pretrpljenega strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S povišanjem tožbenega zahtevka za duševne bolečine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku (tako je odločilo tudi VS RS, v zadevi, opr. št. II Ips 204/2013). Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnik povišal zahtevek.
invalid II. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - samozaposleni - začetek izplačevanja
Ne glede na to, da je bila tožniku od 6. 1. 2010 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in tudi pravica do delne invalidske pokojnine, mu od 6. 1. 2010 dalje ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Preden je zavarovanec s posamičnim upravnim aktom ali s sodbo, razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, to je pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, ne more realizirati. Ta se lahko realizira in torej izvrši šele z dokončnostjo odločbe oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Realizirana pravica pomeni, da je delovni invalid pričel delati s skrajšanim delovnim časom. Od dneva, ko je pričel delati s skrajšanim delovnim časom, pa je zavarovanec skladno z določbo 159. člena ZPIZ-1 upravičen tudi do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V konkretnem primeru je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 6. 2013, s katero je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, pravnomočna in s tem izvršljiva 20. 8. 2013. S tem dnem je tožnik pravno formalno lahko začel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnost s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oziroma že od 6. 1. 2010 dalje, pa čeprav je bila tožniku pravica do dela s skrajšanim delovnim časom priznana od 6. 1. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožnik z 20. 8. 2013, ko je uskladil obseg zavarovanja z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo, pričel opravljati svojo dejavnost s skrajšanim delovnim časom in je zato odločilo, da je od tega dne dalje na podlagi drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine od 6. 1. 2010 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sodišče prve stopnje je za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja izvedencu odmerilo nagrado na podlagi 2. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika. Ta določa, da izvedencu za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja na podlagi dodatnih vprašanj za pridobitev odgovorov, ki jih sodišče v predmetnem postopku še ni terjalo, pripada nagrada v višini 138,00 EUR. Metodološko napotilo za ocenjevanje zahtevnosti izvida in mnenja je podano tudi v četrtem odstavku 47. člena Pravilnika. Ta določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. Glede na dopolnilna vprašanja tožene stranke dopolnitve izvedenskega mnenja v konkretnem primeru ni možno oceniti za zahtevno, saj je izvedenec med drugimi odgovarjal tudi na vprašanja, na katera v prvotnem mnenju ni podal odgovora, pri čemer je povzel posamezne ugotovitve iz prvotnega mnenja. Glede na kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika ter glede na vsebino dopolnilnega izvedenskega mnenja je izvedenec upravičen do nagrade na podlagi 1. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika, to je do nagrade za pisno izdelavo manj zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja v višini 92,00 EUR in ne v višini 138,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - neobstoj razloga
Tožnik je imel sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, s toženo stranko pa se je za primer, da tožnik ne bi bil ponovno imenovan na mesto direktorja, dogovoril, da mu tožena stranka ponudi ustrezno delovno mesto. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je imela tožena stranka v sistemizaciji in potrjenem kadrovskem načrtu na voljo kakšno prosto delovno mesto za tožnika. Glede na sklenjeno pogodbo bi morala tožniku zagotoviti ustrezno delovno mesto. Katero delovno mesto bi mu ponudila, pa je stvar organizacije delovnega procesa tožene stranke, v katero sodišče ne more posegati. Sicer pa to v konkretnem delovnem sporu ni relevantno, saj tožnik ni zahteval reintegracije, temveč odločitev skladno s 118. členom ZDR-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - prepoved diskriminacije - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo dela na področju informacijske tehnologije zaradi racionalizacije in optimizacije poslovanja, kar je imelo za posledico ukinjanje delovnih mest. Med ukinjenimi delovnimi mesti je bilo tudi delovno mesto tožnika, tj. delovno mesto vodje oddelka informacijsko servisnega centra. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožnik je podal tudi ugovor diskriminacije in povračilnih ukrepov iz 6. člena ZDR-1.Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, temveč je le zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni bila posledica diskriminacije in individualnega delovnega spora v letu 2008. Izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Tožnik je glede dejstva, da je bil diskriminiran in deležen povračilnih ukrepov predlagal zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge za zaslišanje prič zavrnilo, zavrnitev dokaznih predlogov pa je tožnik pravočasno grajal na naroku v skladu z določbo 286. b člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi neizvedbe dokaznih predlogov s strani tožnika nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ugovorom diskriminacije in povračilnih ukrepov. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.