ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10, 395, 395/2, 398, 398/1.
obnova postopka - zavrženje predloga za obnovo - nov dokaz - mnenje izvedenca
V 2. odstavku 395. člena ZPP je določeno, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Mnenje izvedenca cestnoprometne stroke v drugem postopku med istima strankama ni „nov dokaz“, ki ga tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati v tem postopku brez svoje krivde. Zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo (1. odstavek 398. člena ZPP).
zavarovalna doba - samozaposleni zavarovanci - plačilo prispevkov
Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe. Ker ni dokazano plačilo prispevkov, mu tega obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Zavarovancem, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, se namreč v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja le, če so bili plačani prispevki.
invalid II. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - samozaposleni - začetek izplačevanja
Ne glede na to, da je bila tožniku od 6. 1. 2010 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in tudi pravica do delne invalidske pokojnine, mu od 6. 1. 2010 dalje ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Preden je zavarovanec s posamičnim upravnim aktom ali s sodbo, razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, to je pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, ne more realizirati. Ta se lahko realizira in torej izvrši šele z dokončnostjo odločbe oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Realizirana pravica pomeni, da je delovni invalid pričel delati s skrajšanim delovnim časom. Od dneva, ko je pričel delati s skrajšanim delovnim časom, pa je zavarovanec skladno z določbo 159. člena ZPIZ-1 upravičen tudi do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V konkretnem primeru je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 6. 2013, s katero je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, pravnomočna in s tem izvršljiva 20. 8. 2013. S tem dnem je tožnik pravno formalno lahko začel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnost s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oziroma že od 6. 1. 2010 dalje, pa čeprav je bila tožniku pravica do dela s skrajšanim delovnim časom priznana od 6. 1. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožnik z 20. 8. 2013, ko je uskladil obseg zavarovanja z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo, pričel opravljati svojo dejavnost s skrajšanim delovnim časom in je zato odločilo, da je od tega dne dalje na podlagi drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine od 6. 1. 2010 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sodišče prve stopnje se je napačno po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni izključno krajevno pristojno za odločanje o predmetnem odškodninskem sporu. ZDSS-1 izključno krajevno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani predvideva le za odločanje o delovnih sporih iz naslova industrijske lastnine (točka d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Ker ne gre za takšen spor, se sodišče prve stopnje ne bi smelo po uradni dolžnosti po predhodnem preizkusu tožbe izreči za krajevno nepristojno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.
ZPP člen 155, 15, 207, 207/1. ZFPPIPP člen 301, 301/2.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
ZPP člen 318. OZ člen 190, 299, 378, 378/1. ZST-1 člen 10, 10/1.
zamudna sodba - vračilo preveč izplačane plače - obveznost vračila
Tožena stranka je za mesec december 2014 prejela preveč izplačano akontacijo plače, dodatek za delovno dobo, stroške v zvezi z delom in nadomestilo za ločeno življenje. V prvem odstavku 190. člena OZ je določeno, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožeča stranka je toženo stranko z dopisom pozvala na vračilo preveč plačane plače in ker tožena stranka obveznosti ni izpolnila, utemeljeno terja vračilo preveč izplačanega zneska.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve ( da je določenega dne potencialnemu kupcu posredoval ponudbo za prodajo opreme in je s tem prekoračil svoja pooblastila; da kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta ni zagotovil, da bi tožena stranka kot dobavitelj izstavila bančno garancijo skladno s pogodbo, zaradi česar ji je kupec plačal izstavljene račune šele po prejemu bančne garancije in da kot kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju garancije kupca, zaradi česar mora tožena stranka podaljšati garancijsko dobo), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZUP člen 67, 67/1, 67/2. ZPP člen 182, 182/3. ZUPJS člen 1, 2, 24, 64, 64-5. ZVrt-D člen 32, 32/4. ZUJF člen 78.
plačilo vrtca - znižanje plačila - sprememba zakona - učinkovanje
Z 78. členom ZUJF je bil 4. odstavek 32. člena ZVrt-D spremenjen tako, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Določil je, da starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % obveznosti, določene v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca se vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Ker je ZUJF pričel veljati 31. 5. 2012, je tega dne pričel veljati tudi spremenjeni 4. odstavek 32. člena ZVrt-D. Pomeni, da dejansko ni bilo razlogov za postopanje po 67. členu ZUP-a v zvezi z zahtevo vlagateljice, vloženo 27. 12. 2011, za oprostitev plačila vrtca za drugega otroka zgolj zato, ker ni bila izpolnjena IV. točka vloge (o premoženju, ki ni razvidno iz uradnih evidenc). O tožničini vlogi je bilo v obravnavanem predsodnem postopku potrebno odločati po vsebini. Pooblaščeni organ je bil že v predsodnem upravnem postopku med drugim dolžan zavzeti materialnopravno stališče do veljavnega 4. odstavka 32. člena ZVrt-D vse do vključno 30. 5. 2012 ter pomena pričetka uporabe ZUPJS s 1. 1. 2012. Torej do razmerja med seboj neusklajenih zakonov, ki se po pravni teoriji razrešuje z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDR člen 179, 179/2, 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 299. ZOdvT člen 12, 36.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - pretrganje zastaranja - razširitev tožbe
S pravočasno vložitvijo tožbe je bilo zastaranje zahtevka pretrgano, zato v primeru povišanja tožbenega zahtevka po preteku absolutnega petletnega zastaralnega roka ne gre za zastaranje. Tožnik je namreč že v tožbi postavil zahtevke za plačilo odškodnine za duševne bolečine iz naslova pretrpljenega strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S povišanjem tožbenega zahtevka za duševne bolečine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku (tako je odločilo tudi VS RS, v zadevi, opr. št. II Ips 204/2013). Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnik povišal zahtevek.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožničino vlogo zavrglo. Iz uvoda sklepa izhaja, da naj bi sodišče štelo, da gre za nepopolno vlogo, saj v uvodu ni navedena tožena stranka niti za kakšen spor gre. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je sodišče po predhodnem preizkusu tožbe, ko je ugotovilo, da je bila tožba
vložena zoper odločbe prvostopnega upravnega organa, torej prezgodaj, na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo zavrglo. Ker izpodbijani sklep nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - izpolnjevanje pogojev - poškodba pri delu - poklicna bolezen
Pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu v smislu 66. člena ZPIZ-2 in posledično tudi ne do takšne poškodbe pri delu, zaradi katere bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, torej da bi bila v vzročni zvezi z ugotovljeno popolno nezmožnostjo za delo oziroma I. kategorijo invalidnosti. Prav tako pri tožniku prišlo do I. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje 42. člena ZPIZ-2, po kateri pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
sodba na podlagi pripoznave – spor majhne vrednosti
V tem sporu majhne vrednosti je bila tožencu pravilno vročena tožba, pa nanjo ni odgovoril, pri čemer je bil opozorjen na posledice, da bo sodišče v tem primeru štelo, da je pripoznal tožbeni zahtevek in brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero bo zahtevku ugodilo.
POGODBENO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084419
OZ člen 49, 427, 427/2, 427/4, 427/5. ZPP člen 443, 443/1. ZST-1 tarifna številka 1111.
spor majhne vrednosti – naročniška pogodba za uporabo storitev digitalnega omrežja – neplačani računi – prevzem dolga – prevara – odsotnost z naroka – opravičilo – predlog za preložitev naroka – sojenje v odsotnosti – načelo ekonomičnosti – stroški postopka – doplačilo sodne takse – izvršilni strošek – priglasitev stroškov
V opravičilu toženka ni predlagala preložitve naroka, celo nasprotno, zavzela se je za pisno sodelovanje. Opravičilu tudi ni predložila kakšne zdravstvene dokumentacije, zato je sodišče prve stopnje postopalo popolnoma pravilno, ko je narok (glavno obravnavo) opravilo v toženkini odsotnosti.
USTAVNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL0084176
URS člen 40. ZMed člen 26, 26/1, 27, 27/1, 31. Odvetniška tarifa tarifna številka 13, 18, 19, 20, 21.
objava popravka - pravica do popravka - aktivna legitimacija - prizadetost pravice ali interesa predlagatelja
Sodba ugotavlja, da je v prispevku (že v uvodu) naveden tožnik, da v njem navedeno, da je A. A. predsednik tožnika in da se A. A. očitajo nemoralna, celo kazniva dejanja.
Poročanje prispevka o nepoštenem nemoralnem ravnanju A. A. in nanj naslovljeni očitki storitve (suma) kaznivih dejanj, posega v tožnikov ugled. Nanaša se na njegovega (vodilnega) funkcionarja (zakonitega zastopnika), zato je s prispevkom poseženo v pravice oziroma interes tožnika.
Sodišče prve stopnje je na eni strani očitalo tožencu, da ni izkazal, da bi tožnika pozval, ali je njegovo vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka in da je kršil načela upravnega postopka, po drugi strani pa je ugotavljalo, da je tožnik po pozivu toženca, naj opredeli, kot kaj je šteti njegovo vlogo z dne 7. 12. 2013, opredelil svojo vlogo kot zahtevo za novo odmero pokojnine, ne pa kot predlog za obnovo postopka ter nato samo tožnikovo vlogo z dne 7. 12. 2013 štelo kot predlog za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. Iz navedenega izhaja, da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo razlike v plači - obveznost plačila - plačilo plače - dokončnost in pravnomočnost odločb
Tožnik je uveljavljal ničnost odločb tožene stranke, ker tožena stranka ob razporeditvah ni upoštevala tožnikovih pridobljenih pravic iz časa zaposlitve v JLA, zato naj bi bile vse razporeditve nezakonite. ZDDO je urejal način izpodbijanja odločbe delodajalca, za katero je delavec menil, da je v nasprotju s prisilnim predpisi ali ustavo, in je torej delavec imel možnost podaje ugovora zoper takšno odločbo in v nadaljevanju tudi sodnega varstva. Glede na to, da tožnik odločb ni izpodbijal v zakonskem roku, so postale odločbe dokončne in pravnomočne, kar pomeni dokončnost pravnega razmerja. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v kolikor se ni strinjal z razporeditvijo in z določitvijo plače v izpodbijanih odločbah ali je menil, da te neustrezno upoštevajo njegove pridobljene pravice iz časa službovanja v JLA, pri toženi stranki podati ugovor oziroma v nadaljevanju sprožiti sodno varstvo. Ker tega ni storil, so vse odločbe postale pravnomočne in s tem zavezujoče za obe stranki. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je torej odpadla možnost njihove presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
sklenitev pogodbe – kdaj je pogodba sklenjena – soglasje strank – ustna pogodba – bistvene sestavine pogodbe – pogajanja – odstop od pogajanj – trditveno in dokazno breme – izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve – spor majhne vrednosti
Tudi ustni dogovor o odloženem plačilu zapadle terjatve je pogodba. Pogodba pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, ki ostanejo na nivoju dogovarjanj o rokih in načinu odloženega plačila, ki jih je potrdila tožeča stranka, ne zavezujejo. Vsaka stranka jih lahko prekine, kadar hoče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006592
KZ-1 člen 191. ZKP člen 18, 18/1, 18/2, 237.
nasilje v družini – nedovoljeni dokazi – postopki centra za socialno delo – izpovedba socialne delavke – izjava oškodovanke – ponavljajoč vzorec dejanj – dokazna ocena
Neutemeljeno je stališče zagovornice, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti iz spisa izločiti listine, ki se nanašajo na poročila CSD. Z določbami ZKP so urejena pravila kazenskega postopka in ta ne urejajo postopkov, ki jih vodijo centri za socialno delo. Spisovno gradivo, ki ga je v zvezi z obravnavanjem družinskih zadev sodišču dostavil CSD ne predstavlja ne izpovedb socialnih delavk, ki bi bile v nasprotju z določbo 237. člena ZKP, pa tudi izjava oškodovanke na centru za socialno delo, katere vsebino je oškodovanka ob zaslišanju na sodišču zgolj potrdila, ne predstavlja dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opreti.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3, 96. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 2/2-c.
dodatek za nego otroka - zmotna uporaba materialnega prava - pričetek izplačevanja - otrok s težko motnjo v duševnem razvoju
Mentalni razvoj tožničine hčere je takšen, da v kronološki starosti treh let in 8 mesecev ustreza starosti 15 mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, kakor je to določeno v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, zato je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka. Zmotno pa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo dodatek od oktobra 2014 dalje. Ker je bila vloga za dodatek za nego in varstvo otroka pri Centru za socialno delo vložena dne 1. 10. 2014, gre tožnici dodatek za nego in varstvo otroka v skladu s 96. členom ZSDP-1 od 1. novembra 2014 dalje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede datuma izplačevanja dodatka za nego otroka.
Storilec kaznivega dejanja je lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče izvrševati kazniva dejanja, ne da bi za njih odgovarjal tisti, ki dejansko odloča in vodi posle v gospodarski družbi in kazniva dejanja stori, ker za odločanje ni formalno pooblaščen, prav tako pa ne bi odgovarjal formalni zastopnik družbe, saj dejanj ni izvršil.