IZVRŠILNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0077493
ZIZ člen 17. OZ člen 376, 1060. ZOR člen 277.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova – zakonske zamudne obresti – omejitev teka zakonskih zamudnih obresti – ne ultra alterum tantum – časovne meje pravnomočnosti – načelo formalne legalitete – odločba Ustavnega sodišča
Z izvršilnim naslovom, ki dolžniku nalaga obveznost povrnitve zakonskih zamudnih obresti od določenega dne dalje do plačila, je pravnomočno odločeno o tej obveznosti le po temelju, medtem ko o višini te terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti.
odpoklic predsednika uprave - odpoklic člana uprave - začasna odredba - primernost izvršilnega sredstva -reintegracijski zahtevek - vrnitev na funkcijo
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo kot neprimerno sredstvo zavarovanja tudi predlog tožečih strank, da se toženi stranki naloži, da v sodnem registru predlaga ponovni vpis spremembe zastopnika na način, da se z datumom podelitve pooblastila (z dne 13. 1. 2016) ponovno vpišeta kot zakonita zastopnika. Pravilno je pojasnilo, da vpis predlagane spremembe ne bi bil mogoč brez sklepa nadzornega sveta o ponovnem imenovanju tožnikov za predsednika oziroma člana uprave, saj je skladno z določbami Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register tak sklep pogoj za odobritev takega vpisa.
Če bi sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za vrnitev na funkcijo, bi tožeči stranki lahko izvrševali vsa pooblastila predsednika oziroma člana uprave in to kljub temu, da jima je nadzorni svet kot organ tožene stranke z odpoklicom iz krivdnih razlogov izkazal nezaupnico. Čeprav je res, da ima tožena stranka možnost kadarkoli enostransko odpoklicati člane uprave, če so za to podani utemeljeni razlogi, je treba upoštevati tudi, da ima tožena stranka tudi pravico imenovati druge člane uprave in da je sodišče ne more prisiljevati v to, da tožečima strankama dopusti opravljanje poslovodnih funkcij, če je razmerje zaupanja med tožnikoma in toženo stranko porušeno.
Protipravno ravnanje tožene stranke se kaže v opustitvi unovčitve bančnih garancij, ki so bile izdane tudi za poplačilo podizvajalcev. Zaveza tožene stranke je jasna, če prejme zahtevek podizvajalca, da naj se ga poplača iz bančne garancije - potrebno je pristopiti k unovčenju bančne garancije (če je ta veljavna in to v pravdi niti ni bilo sporno), saj ta ne določa vrstnega reda poplačil na način, da bi se iz nje poplačeval podizvajalec šele potem, ko bi se iztekli roki za jamčevanje toženi stranki za dobro izvedbo del.
Diskrecijska pravica do unovčitve bančne garancije je omejena s pravico podizvajalca do poplačila iz bančne garancije, tako da diskrecijska pravica ni absolutna in se mora uresničevati sorazmerno s pravico, ki jo iz bančne garancije ima podizvajalec. Drugačno ravnanje je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 6. členu OZ in v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode po 10. členu OZ.
Verodostojna listina se, tako kot je opredeljena v 23. členu ZIZ, običajno izdaja v posledici obstoja pogodbenega razmerja med upnikom in dolžnikom, če že zakon ne bi dopuščal izjem in različnih pravnih situacij. Tako je že pri izpisku iz poslovnih knjig lahko drugače, saj upnik lahko v poslovne knjige vnese tudi svojo terjatev do dolžnika iz neposlovnega razmerja in že ni mogoče govoriti o tem, da gre za neverodostojno listino.
Začasni skrbnik zapuščine skrbi za zapuščino v interesu (pravega) dediča. Ker so bili delo in s tem povezani stroški začasnega skrbnika namenjeni ohranitvi zapuščine za dediča, se pritožnik ne more uspešno upirati zahtevanemu plačilu, čeprav ni sam nikoli izjavil, da bo vse stroške nosil sam.
neposredni zahtevek podizvajalca – začetek učinkovanja zahtevka – uveljavljanje plačila
Zadržanje plačila sicer obstoječega dolga tožene stranke do izvajalca je na dan postavitve neposrednega zahtevka odpadlo s pravnomočnostjo sklepov o ustavitvi postopkov zavarovanja in je s tem dolg zapadel v plačilo pred koncem naroka v obravnavani zadevi. Pravno odločilno je, da je dolg tožene stranke do izvajalca obstajal na dan prejema neposrednega zahtevka, ne pa zapadlost tega dolga, ki pa mora obstajati na dan, ko sodišče odloči o sporni zadevi, če odloči o dajatvenem tožbenem zahtevku. S prenehanjem razloga za zadržanje plačila so se v celoti izpolnili pogoji po 631. členu OZ in tožena stranka kot naročnik del je od tedaj dalje dolgovala plačilo tožeči stranki.
Neposredni zahtevek po 631.členu OZ temelji na zakonu samem, ko so zanj izpolnjene zakonske predpostavke, le učinkovati začne v razmerju do naročnika tedaj, ko podizvajalec do naročnika uveljavi zahtevek in terja plačilo.
sklep procesnega vodstva - pritožba - posebna pritožba - dopustnost posebne pritožbe - napačen pravni pouk - vezanost sodišča na sklep procesnega vodstva - pristojnost slovenskega sodišča - zavrnitev ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča
Sklep, s katerim sodišče odloči, da bo sodilo (da bo zadevo obravnavalo in o tožbenem zahtevku odločalo), je sklep procesnega vodstva. Za sklepe procesnega vodstva velja, da zoper takšne sklepe ni pritožbe oziroma ni posebne pritožbe. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da je v sedanji fazi postopka pomembno zgolj stališče sodišča prve stopnje; če meni, da je pristojno, mora o zadevi (meritorno) odločiti ali pa tožbo zavreči (če meni, da ni izpolnjena procesna predpostavka pristojnosti (slovenskega) sodišča); pritožbeno sodišče namreč ne more (in ne sme) odločiti o tem, zato predstavlja (v sedanji fazi postopka) razpravljanje o (ne)pristojnosti sodišča „mlatenje prazne slame“ oziroma „tepenje oslove sence“ (zavestno početje nečesa, kar nima učinka, da bi se s tem ustvarjal občutek, da se glede problema ukrepa).
Sodišče ni vezano na pravno podlago, tudi če jo tožeča stranka navede v tožbi, in mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Toda tožeča stranka (oziroma obe pravdni stranki) lahko opredeli(ta) meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka le z navedbo dejanske podlage.
Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP), listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke. Tako je mogoče v sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka ter zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino.
Če ZST-1 ali taksna tarifa ne določata drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tako je na podlagi citiranega določila za postopek o pritožbi zoper zamudno sodbo nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožena stranka ob vložitvi pritožbe zoper zamudno sodbo takse ni plačala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015, da so v skladu z ZSPJS-L sodniki od 1. 7. 2009 upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L. Pravilno je štelo, da poseg ZUI, po katerem je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010, ni neustaven z vidika drugega, tretjega in 125. člena URS. Pravilno je tudi razlogovalo, da ni mogoče šteti, da je bilo dodatno 4 % znižanje protiustavno, saj je veljalo nediskriminatorno za vse funkcionarje.
Plača, ki je bila tožečima strankama (sodnikoma) kljub odločbi sodnega sveta izplačevana v nižjem znesku, kot je to določala odločba o plači, je bila izplačevana zakonito, saj je bila izplačevana v višini, kot jo določa ZIU oziroma ZSPJS-L. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači za sporno obdobje.
ZDR člen 87, 87/2, 89, 118, 137, 138, 138/1. ZDR-1 člen 118.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo
Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini denarnega povračila uporabilo določbe ZDR, čeprav je v času odločanja že veljal ZDR-1, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.
Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugih razlogov tudi v času teka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar to ne pomeni, da tožnik zoper to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nima sodnega varstva. Sodišče prve stopnje zato tožbe pravilno ni zavrglo.
Izredna denarna socialna pomoč je posebna oblika denarne socialne pomoči, ki je namenjena pokrivanju izrednih primerov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti. Tožnica je za dodelitev izredne denarne socialne pomoči navedla stroške, ki ne predstavljajo izrednih stroškov, niti takšnih stroškov, ki bi nastali zaradi nesreče ali višje sile. Z mesečnim dohodkom 541,92 EUR ni prišla v položaj materialne ogroženosti iz razlogov, na katere ni mogla vplivati. Poleg tega tudi ni izkazala izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje in jih z lastnim dohodkom ne bi mogla pokriti. Tožbeni zahtevek na priznanje izredne denarne socialne pomoči je zato neutemeljen.
PREKRŠKI – CESTE IN CESTNI PROMET – VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066659
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-24, 3, 3/1, 4, 4/3, 5, 5/2, 5/2-3, 5/2-3(4), 123a. ZJC-B člen 19. ZJC člen 3, 3/1. ZPrCP člen 27, 27/8.
uporaba javnih cest – pravila cestnega prometa – dolžnost upoštevanja pravil – obstoj prekrška – prehodne in končne določbe ZJC-B – obstoječe javne ceste – delitev in kategorizacija javnih cest – omejitev lastninske pravice – poseben postopek razlastitve – novela ZCes-1A – uporaba tega zakona za obstoječe javne ceste – prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste – javna cesta – pojem in status javnih cest in stvarne pravice na javni cesti
Razlaga prvostopenjskega sodišča, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena tega zakona in ne tudi na preostale določbe ZCes-1 ter na določbe ZPrCP, zaradi česar je lastnik nepremičnine, po kateri poteka obstoječa javna cesta, v obdobju, v katerem občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine, izkazuje upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice, dolžan spoštovati zgolj prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, ni pravilna.
izvršilni stroški – stroški odgovora na ugovor – stroški predloga za odlog izvršbe – potrebni stroški
(Ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila stroškov za odgovor na ugovor je potrebno oceniti z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje ali ne, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.
Odlog izvršbe ne prispeva k čimprejšnji opravi izvršbe - poplačilu upnikove terjatve, temveč predstavlja začasen zastoj v postopku in odlaga njeno opravo. Stroškov predloga za odlog zato ni mogoče opredeliti kot stroškov, potrebnih za izvršbo, ki bi jih bil dolžan kriti dolžnik.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - zamuda zavarovalnice - zamudne obresti
Za ugotovitev, kdaj pride zavarovalnica v zamudo in kdaj začnejo teči zamudne obresti, je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: 1. kdaj je zavarovalnica dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer, 2. koliko znaša zakonski ali s pogodbo dogovorjeni rok za izplačilo zavarovalnine, 3. ali je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas in 4. kdaj bi morala zavarovalnica, upoštevajoč njeno profesionalno skrbnost, ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.
plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnice se ni izključevalo iz delovnega procesa pri toženi stranki oziroma je tožnica dobila vse potrebne informacije v zvezi z delovnim procesom, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici zagotovila vse potrebne pogoje za opravljanje dela po pogodbi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnice ni niti trpinčila na delovnem mestu niti je ni neenako obravnavala v primerjavi z drugimi zaposlenimi, zato njena odškodninska odgovornost iz tega naslova ni podana.
ZSPJS člen 3, 3a, 16, 16/3, 19, 19/1, 19/2, 20, 20/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3, 3/1, 5, 5/5, 11. OZ člen 87, 87/1, 191.
Pri presoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI, ko je bila toženka premeščena iz V. v VI. tarifno skupino, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 1. odstavka 19. člena ZSPJS, iz katere izhaja, da se dosežena napredovanja ne prenesejo. Predvidena je le možnost, da se izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta zviša za en plačni razred. Tožena stranka bi morala biti ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI uvrščena v 22. plačni razred, povečan za en plačni razred, torej v 23. plačni razred. Toženi stranki je bila za sporno obdobje neutemeljeno obračunana in izplačana plača za 24. plačni razred namesto pravilno za 23. plačni razred. Ko pa je toženka s 1. 10. 2009 s tožnico ponovno sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v V. tarifnem razredu, so se ji lahko upoštevala le napredovanja, ki jih je dosegla na prejšnjem (zadnjem) delovnem mestu (1. odstavek 20. člena ZSPJS). Tako bi bila tožena stranka ob upoštevanju 19. izhodiščnega razreda, povečanega za dve napredovanji, ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni administrator V (I) upravičena do uvrstitve v 21. plačni razred ne pa do 25. plačnega razreda, kot je bilo določeno v aneksu k PZ z dne 1. 10. 2009. Ker je bila toženi stranki v spornem obdobju preveč izplačana plača, je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačanih plač utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 89, 143, 166. ZDSS-1 člen 41.
transformacija delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odškodnina zaradi neizkoriščenega letnega dopusta
V sodbi je sodišče prve stopnje povzelo navedbe iz odpovedi, da je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja povpraševanja po izdelkih ter posledičnega upada naročil, tako da je zaradi ugotovljenega primanjkljaja realizacije in predvidenega primanjkljaja realizacije do konca leta 2012 pričela z zmanjševanjem števila zaposlenih na delovnem mestu „upravljalec stroja za izdelovanje izdelkov iz gume“, z vzpostavitvijo novega sistema poslovanja ter racionalizacije delovnih procesov, zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Odpoved se sklicuje tudi na možnost izgube enega močnejših naročil za avtomobilsko industrijo, česa sodba ne povzema, kar pa ne vpliva na pravilno presojo zakonitosti odpovedi. Sklicevanje delodajalca na razloge, ki v času odpovedi še ne obstajajo, praviloma ne more utemeljevati zakonitosti odpovedi, prav tako je otežena presoja okoliščin, ki še niso nastopile. Podobno sporen je razlog, ki se nanaša na predvideni primanjkljaj do konca leta 2012. Vendar pa zgolj zaradi tega odpoved ni nezakonita, saj to nista edina razloga, s katerima je tožena stranka obrazložila redno odpoved iz poslovnega razloga.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023438
ZKP člen 133, 364, 364/1, 365, 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 392, 392/1. KZ-1 člen 57, 57/2.
izvirnik sodbe – zapisnik o glavni obravnavi – popravni sklep – pisno izdelana sodba – ujemanje pisno izdelane sodbe s sodbo, ki je bila razglašena – odprava formalnih in vsebinskih napak v izvirniku – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preizkusna doba – ni odločitve o trajanju preizkusne dobe – nerazumljiv izrek – nasprotje med izrekom in razlogi sodbe – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti
Pisno izdelana sodba se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Vsebinskih napak oziroma pomanjkljivosti v izvirniku sodbe ni mogoče odpraviti z izdajo sklepa po 133. ali 365. členu ZKP. Če sodišče v razglašeni sodbi ni odločilo o določenem vprašanju (v konkretnem primeru o trajanju preizkusne dobe v pogojni obsodbi), je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.