TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se delno zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v ugoditvenem izreku pod I. točko ter v izreku o pravdnih stroških pod III. točko, delno potrdi sodba prve stopnje, delno pa se pritožbi ugodi in se sodba prve stopnje v tem izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se njena izreka pod I. ter III. točko poslej glasita:

“I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153103/2012 z dne 16. 10. 2012 ostane v veljavi v tistem delu, s katerim je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.065,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 dalje do plačila in 130,94 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje do plačila.

V preostalem delu, to je glede plačila 1.212,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 dalje do plačila in 26,18 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje do plačila, pa se cit. sklep o izvršbi razveljavi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.840,06 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.”

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 148,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila. Tožeča stranka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče ni vezano na pravno podlago, tudi če jo tožeča stranka navede v tožbi, in mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Toda tožeča stranka (oziroma obe pravdni stranki) lahko opredeli(ta) meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka le z navedbo dejanske podlage.

Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP), listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke. Tako je mogoče v sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka ter zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino.