Upravni organ bi v ponovljenem upravnem postopku, ki je sledil odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča RS, moral ugotavljati in upoštevati dejansko stanje oziroma status tožnika, kot je obstajalo na dan izdaje (druge) odločbe, ne pa upoštevati dejanskega stanja oziroma status obsojenosti tožnika na dan vložitve vloge oziroma na dan izdaje prve upravne odločbe. S tem, ko upravni organ pred izdajo odločbe ni preveril, ali je bil kazenska obsodba tožnika že izbrisana, je zmotno uporabil materialno pravo, v posledici navedenega pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema.

Režim migracij oz. priseljevanja temelji na suvereni pravici države, da sama določi pogoje, pod katerimi bodo tujci smeli bivati na njenem ozemlje (ekonomski interes, študij, družina, ...). Gre za odločitev države in privilegij, ki ga država odobri le, če tujec izpolnjuje stroge pogoje (sredstva, nekaznovanost, ustrezni osebni dokumenti, …). Status prosilca za mednarodno zaščito pa temelji na mednarodnih zavezah.

Iz zakonske ureditve je razvidno, da izdaja prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 onemogoča nadaljevanje postopka za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, izdaja navedene odločbe po ZTuj-2 v času po izdaji izpodbijane odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.

Sporno pravno razmerje, je zakonitost izpodbijanega sklepa, to je pravilnost odločitve o ustavitvi postopka v zvezi z izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

Prošnja z dne 23. 10. 2021 ni bila predmet obravnave, niti sodišču ni znano, ali je sploh vložena. Posledično ne gre za trajajoče pravno razmerje v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, saj nobeno pravno razmerje med strankama v zvezi z navedeno vlogo ni predmet obravnave v predmetnem upravnem postopku. Izdaja ureditvene začasne odredbe, kot je predlagana v obravnavani zadevi, bi presegala namen, temelj in bistvo ureditvene začasne odredbe, saj bi se z njo urejalo pravno razmerje, ki ni del izpodbijanega sklepa.

Tožnik je vložil prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dne 21. 7. 2026, kar je po 12. 6. 2026. Zato je treba v obravnavani zadevi tudi z vidika materialno pravne podlage za odvzem prostosti uporabiti Direktivo (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Po interpretaciji Sodišča EU se namreč Procesna uredba 2024/1348 uporablja za postopke za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od 12 junija 2026 dalje. Po mnenju Upravnega sodišča isto velja tudi za določbi člena 10(4)(c) in 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346, ki je tudi sestavni del Pakta.

Če v zadevah, ko gre za pridržanje celo iz razloga nacionalne varnosti ali javnega reda velja, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen, da mora biti tak ukrep izrečen v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno in da gre na splošno za skrajno sredstvo, potem je jasno, da gre za strogo omejen in skrajen ukrep tudi, ko gre za pridržanje po členu 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Za obstoj razloga za pridržanje iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni pogoji: - da gre za prosilca, - da je ta prosilec že pridržan in to, - zaradi postopka vračanja po Direktivi o vračanju 2008/115, - da je pridržanje potrebno (v skladu z načelom sorazmernosti v smislu člena 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346) zaradi priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in - da je na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti postopke za mednarodno zaščito mogoče utemeljeno domnevati, da prosilec prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

Organ mora upoštevati individualno ravnanje prosilca pred vložitvijo in ob vložitvi prošnje, ohranitev pridržanja v takih okoliščinah mora biti objektivno potrebna, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi (med drugim lahko tudi zaradi begosumnosti) in pridržanje ne sme biti zgolj posledica vložitve prošnje za azil.

Izpodbijani akt ni nezakonit iz razloga, ker zakonodajalec Republike Slovenije ni v zakonu uredil objektivnih meril za utemeljevanje domneve, da je prosilec prošnjo vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

Tožnik je imel možnost, da bi pred podajo zahtevka za ponovno uvedbo postopka, to je pred 21. 7. ali pred 18. 7. 2026 podal prošnjo za mednarodno zaščito, kajti ni bistveno, ali jo je podal prepozno, ker jo je podal šele po 3 dneh šteto od dne 18. 7. 2026, ko je bil z odločbo nastanjen v Center za tujce, ampak je bistveno, ali bi jo lahko podal kdaj prej po zadnji odločbi, to je od dne 21. 4. 2026 naprej, ko mu je bil s sklepom zavržen zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, torej v zadevi, v zvezi s katero je bil zaslišan dne 14. 4. 2026. Tožnik namreč ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu ni zatrjeval, da je za okoliščine, zaradi katerih se boji vrnitve v Tunizijo, ki jih je navedel na razgovoru dne 21. 7. 2026 (grožnja z zaporno kaznijo zaradi izogibanja služenju vojaškega roka in pripadnost islamistični skupini) izvedel šele malo pred 18. 7. 2026.

Tožena stranka je v izpodbijanem aktu razumno in na podlagi določenih meril iz zakona ugotovila, da je bil tožnik v času izreka ukrepa begosumen, kar se navezuje na pogoj, da je pridržanje potrebno zaradi vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve. Tožnik namreč že v upravnem postopku ni oporekal, da je samovoljno zapustil azilni dom po vloženi prošnji dne 3. 4. 2025, da je drugič samovoljno zapustil Slovenijo, preden je odločba o njegovi drugi prošnji bila pravnomočno zavrnjena, in da ko je bil dne 21. 4. 2026 zavrnjen njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je šel na Hrvaško in v BiH, da bi tam delal. Dejstvo, da je iskal delo, da bi hčerki denarno pomagal, sodišče lahko razume, vendar to v ničemer ne zmanjšuje njegove begosumnosti z vidika pogojev za pridržanje iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346, saj ni zatrjeval, da dela zdaj ne išče več. Temu je tožena stranka razumljivo dodala tudi element poskusa pobega, ko so tožnika prijeli policisti dne 20. 7. 2026 v Ljubljani. Za begosumnost je tožena stranka v dokazni oceni lahko uporabila tudi element, da je bila tožniku izrečena stranska kazen izgona iz države za obdobje 5 let.

Vendar pa tožnikova begosumnost še ne izkazuje, da je na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je tožnik podal zahtevek samo zato, da bi oviral odstranitev. Za to bi morala tožena stranka ugotoviti še, kaj je tožnik navajal kot strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v Tunizijo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, kar ni mogel navajati že prej, torej po izdaji zadnjega akta, ko je bil dne 21. 4. 2026 njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavržen, in če je morda izkazan še kakšen drug možen in morebiti dopolnjujoč objektivni indikator za to, da je zahtevek podal samo zato, da bi oviral odstranitev.

Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ali njegove izpostave iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je "manj prisilni ukrep" od pridržanja v Centru za tujce (drugi odstavke 84. člena ZMZ-1), vendar še zmeraj pomeni odvzem svobode.

Sodišče se lahko strinja z utemeljitvijo tožene stranke v tistem delu, kjer tožena stranka pravi, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na stopnjo aktualne begosumnosti tožnika, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v Centru za tujce. Ne more pa sodišče potrditi argumenta tožene stranke glede varnostnega režima na območju Azilnega doma in njegove izpostave in določenih statističnih podatkov. Ta argument sam po sebi ne more biti legitimen razlog za odvzem svobode tožniku.

S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, namreč ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.

Tožnik je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, in sicer iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2. Tožena stranka je napačno tolmačila določbo četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2, da zoper odločitev o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje ni pritožbe. Določba četrtega odstavka 87. člena se namreč nanaša le na izdajo prvih dovoljenj za prebivanje, in pa tudi na podaljšanje teh dovoljenj. To pomeni, da je zoper odločitev o podaljšanju obstoječega dovoljenja dopustna pritožba.

Izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve vseh pravno relevantnih razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in ker tožnik ni dobil dejanske možnosti, da se izreče o pravno relevantnih dejstvih, ki bi lahko vplivale na odločitev (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP v zvezi z 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP; glej tudi 3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je to imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično tudi nepravilno uporabo materialnega prava (člen 25(1) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma).

Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.

Podrejanje pravnemu redu RS je nedoločen pravni pojem. Nedoločeni pravni pojmi so na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma. Ocena o obstoju domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS je torej primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Pri tem upravni organ ne sme ugotavljati le dejstev, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Upravni organ namreč veže načelo materialne resnice, kar pomeni, da mora ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.

Tudi morebiten uspeh z izpodbojno tožbo ne bi imel vpliva na tožnikov pravni položaj, saj bi enotno dovoljenje za prebivanje in delo v vsakem primeru že prenehalo veljati, neuspešen pa je bil tudi postopek zamenjave delodajalca, na kar se tožnik v tožbi sicer sklicuje. Predvsem pa se tožnik na izrecen poziv sodišča, da naj utemelji svoj pravni interes za nadaljnje vodenje upravnega spora, ni odzval, kar ob navedenem dejanskem in pravnem stanju prav tako ne kaže na to, da bi odprava izpodbijane odločbe lahko za tožnika pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja.