ZSPJS člen 16. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 5/1. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 2, 4.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede - postopek ocenjevanja
Tožnik neutemeljeno vztraja pri svojem stališču, da bi glede na 2. člen Uredbe o spremembi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21; Uredba o spremembi Uredbe), ki je določila, da se preverja, ali javni uslužbenec izpolnjuje pogoje za napredovanje v plačnih razredih do 15. 11., moral s 1. 12. 2021 avtomatično napredovati v 44. plačni razred brez ponovnega preverjanja pogojev za napredovanje. Uredba o spremembi Uredbe, ki je začela veljati dne 7. 8. 2021, se pri preverjanju pogojev za napredovanje tožnika še ni uporabljala.
reparacijski zahtevek - zapadlost - razlika v plači - nezakonitost sklepa o premestitvi - zastaranje terjatev delavcev
Reparacijski zahtevek se praviloma uveljavlja sočasno z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma nezakonitosti premestitve. Tožnik je od zapadlosti posameznega mesečnega zneska na plačilni dan dalje imel vse pravne možnosti, da bi zahteval plačilo konkretnih zneskov razlike za čas nezakonite premestitve.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zapustitev kraja bivanja - bolniški stalež - odobritev osebnega zdravnika - zloraba bolniškega staleža
Tožnica ni imela izrecnega in predhodnega dovoljenja osebnega zdravnika za nobeno od v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih potovanj iz kraja bivanja.
Tožnica ni uspela dokazati hude malomarnosti toženke, torej zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka, v konkretnem primeru od povprečno skrbnega računovodje.
Tožnik ni trdil, da bi obveznost toženke za plačilo plače skladno z navedeno urno postavko izhajala iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč se je skliceval na dodatni ustni dogovor o načinu izračuna plače ob upoštevanju dogovorjene urne postavke. Tožbene navedbe o ustnem dogovoru glede plačila plače torej niso v nasprotju s predloženo pogodbo o zaposlitvi v smislu neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.
Delavec ima pravico do bruto plače, zato delovno sodišče z dajatvenim izrekom odloči o obveznosti plačila bruto plače oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne pa tudi o obveznosti ali višini obveznosti plačila davkov in prispevkov. Tak izrek sodne odločbe ne pomeni, da mora biti ves prisojeni znesek plačan neposredno delavcu kot upniku (na njegov račun).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo neutemeljenost obeh opozoril (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti samega odpovednega razloga. To ni bilo potrebno, saj ne bi moglo v ničemer vplivati na drugačno odločitev sodišča.
Odpravnina ni kriterij, ki ga 118. člen ZDR-1 določa za odmero denarnega povračila.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 155, 155/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
stroški postopka - delni umik - uspeh strank v postopku
Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnica v sporu uspela v celoti.
V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Glede na pojasnjeno porazdelitev dokaznega bremena bi morala toženka konkretizirano navesti, kdaj, v katerih okoliščinah in na kak način naj bi ji tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca z namenom, da ta kot taka učinkuje, ter komu pri toženki jo je izročil, in za to predlagati ustrezne dokaze.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnik, kot pravilno opozarja v pritožbi, v sporu uspel v celoti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljen odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - predlog stranke
Toženec poslovnega razloga, ki bi bil utemeljen in bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ni dokazal.
Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 omogoča sodišču, da v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne vrne delavca nazaj na delo, ampak pogodbo o zaposlitvi sodno razveže. Takšno odločitev lahko sprejme le v primeru predloga delavca ali delodajalca, ki ga delavec ali delodajalec lahko uveljavljata do zaključka glavne obravnave (tretji odstavek 118. člena ZDR-1). V tožnikovem primeru ne on ne toženec predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi nista podala.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2, 127, 127/2. KPJS člen 30, 30/1. ZObr člen 100a, 100b, 100b/5. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 3, 3/2, 5, 18, 18/3. ZSPJS člen 17a, 17a/10, 229, 229/1. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102.
ocena delovne uspešnosti - službena ocena - dogovor med delodajalcem in sindikatom - predsednik sindikata - sindikalna svoboda
Na podlagi dogovora med Sindikatom A. in toženko (Pogodba) je tožnik namesto svojega dela po pogodbi o zaposlitvi opravljal sindikalno delo. Le-to je na podlagi Pogodbe nadomestilo tožnikovo redno delo po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je torej svoje delo opravljal (le da je bila njegova vsebina v skladu s Pogodbo drugačna), zato je tudi upravičen do ocene redne delovne uspešnosti.
Redna delovna uspešnost se drugače od službenega ocenjevanja, ki temelji na predpisih z obrambnega področja, ocenjuje po splošnih predpisih za javne uslužbence. Sistema ocenjevanja se ne izključujeta, temveč se ocenjevanje redne delovne uspešnosti izvaja ločeno in neodvisno od ocenjevanja po Pravilniku o službeni oceni. Za razliko od službene ocene predstavlja ocena redne delovne uspešnosti podlago za izplačilo dela plače za redno delovno uspešnost, ta pa pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih delovnih nalog, dosegel nadpovprečne delovne rezultate.
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 179. ZVZD-1 člen 12, 19. ZDR-1 člen 34, 35, 36.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - soprispevek delavca - zaščitna oprema - negmotna škoda - gmotna škoda - varnost in zdravje pri delu
Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri čiščenju sifona uporabljal rokavice iz lateksa, ki niso predpisane zaščitne rokavice za njegovo delo in ki poškodbe niso preprečile. Pritožba zmotno utemeljuje njegovo soodgovornost s sklicevanjem, da je imel na razpolago tudi druge zaščitne rokavice (na katere se nanaša račun o nabavi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi te rokavice niso ustrezale predpisanemu standardu EN 388, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ker teh rokavic ni uporabil.
Tožnik je utrpel prečno vreznino nad dlančnično členčnim sklepom tretjega prsta desne roke s prekinitvijo mišice iztegovalke prsta. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Pritožba zatrjuje, da je odmerjena previsoko in izpostavlja, da je trpel hude bolečine le nekaj minut, glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke pa je po potrebi jemal analgetike le prvih nekaj dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba o hudih bolečinah ni pravilna, saj jih je izvedenec ugotovil v skupnem trajanju enega dne. Ob upoštevanju trajanja preostalih bolečin (sedem dni s srednjo in 20 dni z lažjo intenziteto) in ostalih ugotovljenih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (šivanje, lokalna anestezija, cepljenje, bolniški stalež v trajanju dveh mesecev za polni delovni čas in enega meseca za krajši delovni čas, prevezovanje, 14x fizioterapija, sedem zdravniških pregledov itd.) pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da znaša pravična odmera odškodnine za obravnavano postavko 2.500,00 EUR (tj. 1,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji - ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bila zadnja objavljena tovrstna plača za maj 2024 in je znašala 1.486,88 EUR; Ur. l. RS, št. 63/2024 z dne 26. 7. 2024).
Iz naslova odškodnine zaradi pretrpljenega strahu je bil tožniku prisojen znesek 400,00 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da do njega ni upravičen. Poudarja, da primarnega strahu ni trpel, vendar na to postavko sodišče prve stopnje ni oprlo odmerjene odškodnine. Pritožba pravilno izpostavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da "se za strah prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je bil intenziven in je dalj časa trajal; če je bil intenziven strah kratkotrajen pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.
Iz naslova odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo tožniku prisojenih 2.000,00 EUR. Izvedenec je potrdil občasno zatikanje sredinca desne roke, kot tudi tožnikovo pojasnilo, da mu zaradi tega občasno padajo iz rok predmeti in da v zvezi s tem trpi duševne bolečine. Drži, da je izvedenec to posledico opredelil kot občasno minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa jo je obenem opredelil kot trajno. Tako ugotovljene okoliščine pa za obravnavano postavko utemeljujejo priznanje zgolj minimalne pravične odškodnine, ki po presoji pritožbenega sodišča znaša 1.000,00 EUR (0,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji).
stroški postopka - vrednotenje okoliščin - uspeh strank v postopku
V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki,1 ki jih sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ustrezno upoštevalo s tem, da je stroške odmerilo na podlagi uspeha strank.
Tožnica je s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. v Mestni občini D. z dne 27. 2. 2020 (Partnerki sporazum - A5), na podlagi katerega je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9 EUR bruto namesto 9 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena OZ zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša plačilo 9 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da je tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, pa to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je verjela, da je urna postavka 9 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reintegracija delavca - poziv na delo - obrazložitev odpovednega razloga - pravica do izjave stranke - trditvena podlaga strank
Obveznost poziva na delo oziroma vrnitve delavca nazaj na delo (reintegracija) ni izpolnjena že s prijavo v socialna zavarovanja, temveč z dejansko vrnitvijo delavca na delo. Neobstoj dela je okoliščina, ki je pomembna šele po izpolnjeni obveznosti reintegracije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00082375
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 4, 5. ZSPJS člen 24, 24/1, 24/2. ZPP člen 350, 350/2, 365, 365-3, 366, 366/1.
Vsebina tožbenega zahtevka je plačilo denarnega zneska (plačilo položajnega dodatka v nominalnem znesku). Tožniku je pravica do položajnega dodatka izrecno priznana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki glede realizacije pravice napotuje na določila Uredbe. Ta kot kriterij za višino dodatka določa število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti, pri čemer v četrtem členu konkretno določa število zaposlenih, ki je potrebno, da javnemu uslužbencu pripada 5 % dodatek (oziroma 8 %, 10 % ali 12 %). Delodajalce tudi obvezuje k temu, da morajo v primeru spremembe števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih to spremembo upoštevati pri izračunu višine položajnega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca (peti člen). Ali in kolikšen znesek položajnega dodatka pripada tožniku, ni prepuščeno presoji toženke, ampak je določno predpisano v Uredbi. Sodno uveljavljanje takšne denarne terjatve, kadar je o njej med delavcem in delodajalcem spor, zato ni pogojeno z obstojem procesne predpostavke - predhodnim uveljavljanjem pravnega varstva pri delodajalcu. Prvostopenjsko zavrženje tožbe je zato nepravilno.
neupravičena obogatitev iz naslova preveč izplačanih plač - neopravičljiva zmota - soglasje volj pogodbenih strank - celotno bruto plačilo - urna postavka - študentsko delo
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini. Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 328, 328/1, 350, 350/2, 353.
nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - predlog za sodno razvezo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je toženka predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z enakimi razlogi, s katerimi je utemeljevala odpoved in ki jih ponavlja tudi v pritožbi (da zaradi spremenjenih navad gostov in s tem povezanimi zahtevami po reorganizaciji nima več potrebe po zaposlovanju delavcev na delovnem mestu krupje za polni delovni čas - na katerem je bila zaposlena tožnica, temveč zgolj za krajši delovni čas in praviloma med vikendi). Tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, kot je v tej zadevi že odločilo Vrhovno sodišče RS, kar pomeni, da na podlagi enakih razlogov predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.
Držijo pritožbene navedbe, da je organizacija poslovanja v pristojnosti toženke. Vendar pa sodišče prve stopnje ni odločalo o organizaciji poslovanja toženke, pač pa o zahtevku, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bili podani razlogi za vnovično odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa presegajo ta spor. Toženka s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more obiti predpisanega postopka odpovedi te pogodbe iz poslovnega razloga.
Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninska odgovornost toženke kot delodajalke zaradi nesreče pri delu, ki se je tožniku zgodila dne 26. 3. 2020 v prostorih družbe A. d. o. o. V zvezi z istim škodnim dogodkom poteka tudi pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, ki teče pod opr. št. P 41/2020, kjer tožnik zahteva plačilo odškodnine od družbe A. d. o. o., na delo h kateri je bil napoten s strani toženke. Odločitev v sporu P 41/2020 ne predstavlja predhodnega vprašanja o odškodninski odgovornosti toženke. Odškodninska odgovornost toženke ni odvisna od odškodninske odgovornosti A. d. o. o. Ker ne gre za predhodno vprašanje, ni možna prekinitev postopka po 21. členu ZDSS-1.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZPP člen 286, 286/1, 286/3. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/3, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 131, 132, 179, 190.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR 1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR 1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR 1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR 1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).