ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 7. ZDSS-1 člen 34.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - vestno opravljanje dela - prepoved škodljivega ravnanja - izguba zaupanja - banka
Tožnik je nekritično kršil pravila poslovanja toženke v nasprotju s pričakovanjem, da naj bi kot vodja poslovalnice nadzoroval njihovo dosledno izvrševanje. Nad presojo o izgubi zaupanja v ustreznost njegovega ravnanja v bodoče ne more prevladati pritožbeno sklicevanje na preteklo uspešno delo tožnika.
Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Ker tožnik dokaznega predloga za predložitev priporočil toženke o sankcioniranju kršitev ni podal, bi bila pridobitev te listine po uradni dolžnosti v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP).
Ker ni neenakosti v nepravu, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavo v primerjavi z drugimi delavci, ki so bili za podobno kršitev manj strogo sankcionirani. Ob tem, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je toženka ravnala v drugih (podobnih) primerih.
neupravičena obogatitev iz naslova preveč izplačanih plač - neopravičljiva zmota - soglasje volj pogodbenih strank - celotno bruto plačilo - urna postavka - študentsko delo
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini. Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - nagrada za poročilo stranki - prepozen dokazni predlog - COVID-19
Tožnik je v aprilu in maju 2021 delo opravljal na delovnem mestu skladiščnik IV. Toženka ga je razvrstila v zeleno skupino, kar je pomenilo upravičenost do dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) za 10 odstotkov delovnega časa in dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije po 71. členu Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) v deležu 5 odstotkov.
Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo le na podlagi ugotovitve, da je toženka tožnika razvrstila v zeleno skupino, ampak je pravilno ugotavljalo, ali ga opravljanje dela (stiki z zunanjimi strankami oziroma osebami) upravičuje do višjega dodatka, do kakršnega so bili upravičeni delavci, uvrščeni v rumeno skupino.
V zvezi s stroškovno odločitvijo tožnik utemeljeno uveljavlja zmotno materialnopravno presojo (155. člen ZPP oziroma določbe Odvetniške tarife - OT), saj je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo strošek za končno poročilo stranki. Storitve, navedene v tarifni številki 43/2 OT, se priznajo le, kadar gre za samostojne storitve, ne pa, kot pri toženki, kadar so te že zajete v drugih tarifnih številkah (tarifni številki 16 OT).
Tožnik sicer v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da za odločitev v obravnavani zadevi samo po sebi ni bistveno, ob kateri uri natančno je prišlo do škodnega dogodka. Vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožnik ni uspel dokazati, da se je zatrjevana nesreča zgodila na delu pri prvi toženki (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 15 in 17) ni temeljilo zgolj na dejstvu spreminjanja tožnikovih zatrjevanj glede časa škodnega dogodka, ampak tudi upoštevaje celotno skopo in nedoločno trditveno podlago tožnika, ki jo je prilagajal tudi pri navedbi delovnega opravila, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka.
Kot pojasnjeno je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v okviru pravočasno podanih trditev strank in zanje predlaganih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati (niti) nastanka škodnega dogodka na način, kot ga je zatrjeval, in ki bi naj utemeljeval odškodninsko odgovornost prve (ter posledično druge) toženke zanj.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082307
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - vojaška operacija
Da je za vojake, ki niso vadbenci, ampak na vajah zagotavljajo logistično podporo, lahko podana izjema po 4. alineji 1. točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V tej je izrecno poudarjeno, da je tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji 1. točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe navedene direktive potrebno upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo, saj je na podlagi izčrpnega dokaznega postopka zaključilo, da je bila izvedba terenskih usposabljanj oziroma operativnega urjenja na terenu soodvisna in neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore (katere del je bila tožnica), pri čemer se je slednja morala prilagajati in slediti ritmu vadbencev oziroma usposabljancev na operativnem urjenju.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-18, 350, 350/2, 353. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2021) člen 79, 79/3, 81. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 11. ZDR-1 člen 108, 108/1, 108/2, 108/2-3, 108/4, 108/6. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
razlika v odpravnini - solidarnostna pomoč - predlagatelj - zamudne obresti - individualna pogodba o zaposlitvi - kolektivna pogodba
Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti v 81. členu, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, določa, da je delavec v primeru, da mu na podlagi zakonskih ali pogodbeno določenih kriterijev za izračun odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti pripada odpravnina, ki je višja od določenega mnogokratnika v zakonu, upravičen tudi do dela odpravnine, ki ta mnogokratnik presega. Iz določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da so kriteriji, na podlagi katerih bi bila izračunana odpravnina višja od določenega mnogokratnika (10-kratnika), lahko določeni tako z zakonom kot s kolektivno pogodbo. Prav za zakonsko določene kriterije gre v tožnikovemu primeru. Pravico do višje odpravnine mu daje 3. alineja drugega odstavka 108. člena ZDR‑1, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, in sicer glede na število let dela pri toženki (33 let do prenehanja delovnega razmerja) v višini 33/3 oziroma 11-kratnika osnove.
Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo 93. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa pravico v višini 50 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, in sicer tudi v primeru odsotnosti zaradi bolezni nepretrgano nad 90 dni. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, ki jo je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje, ureja to pravico v 79. členu, pri čemer jo iz tega razloga daje le za člane sindikata (tretji odstavek), oziroma če je tako določeno s podjetniško kolektivno pogodbo.
Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do s strani toženke izpostavljenega stališča, da tožnik, ki je imel visoke dohodke, nima pravice do solidarnostne pomoči (točka 14 obrazložitve); pravilno je razlogovalo, da iz kolektivne pogodbe takšen pogoj (cenzus ali prag) ne izhaja. Drži sicer, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja trenutna finančna pomoč delavcu v primeru nastopa določenih okoliščin, da jih laže prebrodi (in bi se tako za tožnika lahko zastavilo vprašanje upravičenosti do te pravice upoštevaje njen namen), vendar je v konkretnem primeru bistveno (česar sicer sodišče prve stopnje ni posebej izpostavilo), da je bila pravica do solidarnostne pomoči zanj izrecno dogovorjena v njegovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi (tretji odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019, pogodbo o zaposlitvi je predložila toženka in je v spisu popisana kot priloga B1).
V tretjem odstavku 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da solidarnostno pomoč, ki pripada delavcu (kot tožniku) zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni v nepretrganem trajanju nad 90 koledarskih dni, predlaga sindikat oziroma neposredni vodja delovne enote ali službe pri delodajalcu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 15 obrazložitve. Kot ključno je izpostavilo, da je bil tožnik vodja tehnične službe in štelo, da je bil na tem delovnem mestu predlagatelj v smislu tretjega odstavka 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi če bi šteli, da to ni pravilno, druge možnosti, kot da je podal predlog sam zase, tožnik ni imel. Ozko tolmačenje določbe Podjetniške kolektivne pogodbe bi pomenilo, da tožnik do pravice, ki je bila izrecno dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in za katero je izpolnil pogoje, določene v kolektivni pogodbi, ne bi bil upravičen. Enako bi veljalo v primeru, če bi sledili toženki, ki si neutemeljeno prizadeva, da bi se štelo, da je predlagatelj direktor toženke kot tožniku nadrejeni delavec, kar iz določbe kolektivne pogodbe niti ne izhaja.
ZSPJS člen 8, 8/1, 9, 9/1, 16, 16/1, 17, 19, 19/1, 20, 20/1. ZUTD člen 81, 81/1, 189.
neustrezna izobrazba - javni uslužbenec - plačila za dejansko opravljeno delo - napredovanje zaposlenih - plačilo razlike v plači
Za tožničino delo se je z ZUTD, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2011, spremenil zahtevani izobrazbeni pogoj. V prvem odstavku 81. člena ZUTD je bilo določeno, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Ker tožnica ob uveljavitvi ZUTD tega izobrazbenega pogoja ni izpolnjevala, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 189. člena ZUTD, ki je predpisal petletni rok za pridobitev zahtevane izobrazbe, do takrat pa so lahko javni uslužbenci še naprej izvajali storitve na delovnem mestu, ki se je uvrstilo v VII/1 tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred ni bistvena za določitev plače. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZSPJS se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ki ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena ZSPJS). Javni uslužbenec lahko na podlagi ZSPJS napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred (prvi odstavek 16. člena ZSPJS), kar je odvisno od poteka napredovalnega obdobja in ocene delovne uspešnosti (17. člen ZSPJS). Kako se mu določi plača v primeru spremembe delovnega mesta (premestitev, sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi), pa določata 19. in 20. člen ZSPJS, pri čemer je za tožničin primer sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu pomemben že citirani prvi odstavek 19. člena ZSPJS. Glede pritožbene navedbe, da je tožničin položaj enak, kot če bi se v letu 2015 prvič zaposlila pri toženki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to posledica tega, da je 7. 9. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Res je tudi pred uveljavitvijo ZUTD opravljala enako delo, vendar je bila tedaj za delovno mesto, ki ga je zasedala, zahtevana nižja izobrazba in je bilo tudi umeščeno v nižji tarifni razred. Napredovanj, ki jih je na tem delovnem mestu dosegla, toženka pri določitvi plače v novi pogodbi o zaposlitvi zakonito ni upoštevala.
ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZDR-1 člen 88, 88/3, 200, 200/3. ZPP člen 8, 144, 144/1, 154, 154/1, 165, 165/1, 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - prepozna tožba - zavrženje tožbe - dokazna ocena priče
Ker je torej toženka dokazala, da je tožnik dne 13. 5. 2024 v pisarni toženke odklonil vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se šteje, da mu je bila ta tega dne vročena (tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 in prvi odstavek 144. člena ZPP). Posledično je tožba, vložena dne 20. 6. 2024, prepozna, saj ni bila vložena v roku 30 dni od vročitve odpovedi (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Zato jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).
poskusno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - nezakonitost odpovedi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - višina denarnega povračila - varovana kategorija delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. V 125. členu ZDR-1, ki ureja poskusno delo, je izrecno določeno, da lahko v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (četrti odstavek 125. člena ZDR-1) in če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave (šesti odstavek 125. člena ZDR-1). Za druge primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi za poslovni razlog, pa je zakonodajalec očitno ocenil, da niso potrebni oziroma primerni v času poskusnega dela, ki lahko traja največ šest mesecev (drugi odstavek 125. člena ZDR-1).
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi je tožnica že dopolnila 58 let in sodi zato v varovano kategorijo delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. O dopustnosti sodne razveze v primeru delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo v številnih zadevah (npr. sodba VIII Ips 99/2018 in sodba VIII Ips 53/2019). V zadevi VIII Ips 99/2018 je poudarilo, da starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja iz 77. člena ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča.
ZDR-1 člen 6, 6/6, 6/7, 89, 89/1, 89/1-2. ZUJIK člen 45. ZJU člen 24, 24/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - okoliščine, v katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - javni zavod - prenehanje mandata - direktor javnega zavoda - diskriminacija
Tožnik zaradi prenehanja mandata direktorja iz sodnega registra izbrisanega javnega zavoda nima več statusno pravne funkcije direktorja, zato ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja in posledično ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu je toženec pravilno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti - odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja - višina odpravnine - podjetniška kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo stališče sodne prakse, da ZDR-1 v 108. členu določa minimalno odpravnino, ki je lahko presežena z določbami kolektivne pogodbe dejavnosti, podjetniške kolektivne pogodbe in tudi s pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedbe strank je ugotovilo, da je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja dne 30. 11. 2023 pri toženki veljala podjetniška kolektivna pogodba (PKP) - Kolektivna pogodba družbe A. z dne 21. 12. 2011, ki v 102. členu določa ugodnejšo pravico do odpravnine kot jo določa ZDR-1 v 108. členu, in sicer v primerjavi z zakonsko določbo določa višji odstotek od osnove za izračun odpravnine in ne določa omejitve na desetkratnik osnove. Razlika je tudi v osnovi za izračun odpravnine med ZDR-1 in PKP, saj se po zakonu za izračun osnove upošteva povprečje plač za zadnje tri mesece pred podajo odpovedi, po PKP pa za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082308
ZObr člen 37, 37/4, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško urjenje - varovanje državne meje
Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati naravo posamezne vojaške vaje in usposabljanja, saj ni podal navedb v zvezi s posamezno vajo oziroma usposabljanjem. Toženka je trdila in dokazala, da so vse vaje in usposabljanja, na katerih je tožnik sodeloval, imele naravo operativnega urjenja. Za posamezen mesec je navedla, za katero vajo oziroma usposabljanje je šlo, ter jo tudi opisala, tožnik pa je temu le na splošno oporekal in ni prerekal navedb toženke, da se je vaj in usposabljanj udeležil kot vadbenec. Zaslišan kot stranka je sicer povedal, da se je posameznih vaj udeležil kot vadbenec, na nekaterih pa je bil le podpora, vendar izpoved stranke ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnik je zatrjeval le, da izjema ni podana, ker je šlo za njegovo redno delo, ni šlo za napotitev v tretje države v okviru kriznega upravljanja, da bi se lahko izvedle rotacije in načrtoval delovni čas, sodišče prve stopnje pa temu utemeljeno ni sledilo. Na podlagi pisnih izjav B. B. in D. D. ter Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja je ugotovilo, da so se na vajah in usposabljanjih, za katere tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, da je torej šlo za operativna urjenja. Posledično je pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive po 1. alineji izreka sodbe C-742/19.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da so podane vse štiri izjeme od uporabe Direktive pri dejavnosti varovanja državne meje.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 10, 17, 17/1. ZPP člen 185, 185/1, 188, 188/2. ZDR-1 člen 144, 144/1, 144/3, 146. ZDSS-1 člen 38, 38/1.
sprememba tožbe - umik tožbe - soglasje k umiku tožbe - plačilo nadur - delo preko polnega delovnega časa - stroški za izvedenca
Ker se toženka o delnem umiku tožbe ni izjasnila v 15 dneh od dneva, ko je bila o njem obveščena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je glede na drugi odstavek 188. člena ZPP v umik privolila.
Toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do nadur za obdobje, ko mu opravljanje nadurnega dela ni bilo odrejeno, pri čemer se sklicuje na določbo 144. oziroma 146. člena ZDR-1. Delavec je namreč upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom za ure znotraj omejitev nadurnega dela in za ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR- 1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1).
ZDR-1 člen 20, 20/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1. ZODPol člen 2, 17, 31, 51, 51/5, 51/7, 52, 52/1, 52/1-9, 52/3, 53, 53/1. KZ-1 člen 20, 257, 257/1. ZJU člen 33, 33/2.
prenehanje delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - varnostni zadržek - policija - pravočasnost odpovedi - seznanitev s kršitvijo - predstojnik - varnostno preverjanje oseb
Tožnik je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. v povezavi z 20. členom KZ-1, saj je kot uradna oseba z dajanjem nezakonitega navodila podrejenemu, naj se za I. I. ne ugotovi obstoj varnostnega zadržka, izrabil svoj uradni položaj oziroma prestopil meje uradnih pravic in s tem I. I. pridobil korist v obliki zaposlitve v Policiji, čeprav so za to obstajali varnostni zadržki.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - evidentiranje prisotnosti
Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja zahtevo po evidentiranju delovnega časa oziroma v tem okviru prihoda na delo in odhoda z dela ter izrabe odmora med delom in se sklicuje na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), saj, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, prvi očitek ni v tem, da tožnik 4. 10. 2023 ne bi evidentiral prihoda na delo ali odhoda z delo. Toženka sama je že v odpovedi in nato pred sodiščem prve stopnje navedla, da je tožnik evidentiral prihod na delo ob 8.04 uri in odhod z dela ob 15.56 uri. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve, da zanj na delovnem mestu voznik poslovodstva pravilo, da je treba evidentirati izhode med delovnim časom, glede na naravo dela ni veljalo, ugotavljalo, ali to drži. Utemeljeno je verjelo skladnim izpovedim tožnika in prič E. E., A. A., F. F. ter G. G., potrjenim z dejstvom, ki ga je ugotovilo iz predložene listine (izpis iz evidence delovnega časa), da odmori (izhodi) med delovnim časom nikoli niso bili evidentirani, ne pa drugačni izpovedi zakonitega zastopnika toženke, ki je ostala osamljena; priča B. B. je le na splošno izpovedal o evidentiranju delovnega časa. Priča E. E. je sicer res nekdanji generalni direktor toženke, sta pa takšno prakso (in pravilo) izrecno potrdili zaslišani A. A., ki je bila tožniku nadrejena, in F. F., njena namestnica, ki je še vedno zaposlena pri toženki.
OZ člen 190, 190/1, 191. ZPP člen 154, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 75, 75/4.
nadomestilo plače - COVID-19 - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - osnova za nadomestilo
Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša.
Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE; Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z124.2 Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je treba v osnovo za nadomestilo plače v tem sporu šteti tudi navedena dodatka.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1. ZPIZ-2 člen 27, 28. ZPP člen 7, 7/1, 154, 154/1, 165, 165/1, 212, 286, 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - starejši delavec - varovana kategorija delavcev - trditvena podlaga - konkretizacija trditev - nedopustna pritožbena novota
Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 res določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pritožba tudi pravilno navaja, da je delodajalec dolžan pred podajo odpovedi preveriti, ali gre za varovano kategorijo delavca.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala njenih trditev, da je bila v času odpovedi varovana - starejša delavka. Drži, da je v zvezi s tem v spis vložila odločbo ZRSZ (in ne ZPIZ, kot zmotno navaja v pritožbi) z dne 4. 1. 2024, vendar pa ta ne more nadomestiti manjkajočih tožničinih trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da bo tožnica 26. 3. 2027, ko bo dopolnila 57 let starosti in dobrih 41 let pokojninske dobe, izpolnila pogoje za priznanje starostne pokojnine, in da ji je zato ob odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo do pet let pokojninske dobe, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - krivda delavca - neupoštevanje navodil delodajalca
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je zaradi tožnikovega neskrbnega dela dne 9. 1. 2024 voznik podjetja E. po nepotrebnem čakal na pravilne in popolne dokumente vsaj eno uro.
Tožnik sodišču prve stopnje nadalje očita nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer zatrjuje, da mu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, pri čemer istočasno zatrjuje, da se sodišče do njegovih navedb, da za očitke ni kriv, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do tožnikove krivde izrecno opredelilo v 28. točki obrazložitve, zato nasprotna pritožbena zatrjevanja ne držijo. Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da bi mu bilo mogoče očitati le nesposobnost, ker naj bi bil prepričan, da ravna prav in skladno z navodili delodajalca, sodišče pa je ugotovilo, da novega sistema ni obvladal. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik poznal obveznosti glede brezpapirnega poslovanja. Priče so potrdile pravila v zvezi z brezpapirnim poslovanjem, prav tako je tožnik potrdil, da je bil z njim seznanjen oziroma jih je poznal (kar priznava tudi v pritožbi).
Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog za podajo odpovedi tožniku onemogoča nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi (89/2 člen ZDR-1). Tožnik zavestno ni upošteval navodil delodajalca, zagrešil je veliko število kršitev, prejemal je številna opozorila (tudi utemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo), ki niso imela želenega učinka. Odnos tožnika do dela in do sodelavcev ni bil primeren, kot je izpostavil tudi zaslišan direktor toženke, so z njim težko sodelovali tako sodelavci kot vodstvo. Kljub temu, da je bil opozorjen, da mu bo prenehalo delovno razmerje, če bo s kršitvami nadaljeval, opozorila ni upošteval.
Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, toženka ni dokazala, da je tožniku 11. 5. 2023 (ali pozneje) v skladu z določili ZDR-1 in ZPP vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove z dne 8. 5. 2023. To pomeni, da ta odpoved ni učinkovala, zato je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz zavarovanj dne 9. 10. 2023 nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo, izčrpnih prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.
Ker ni dokazano, da je toženka vročila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2023, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je s tem dnem začel teči 30‑dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnik za to, da ga je toženka z dnem 9. 10. 2023 odjavila iz obveznih zavarovanj, izvedel 16. 10. 2023, ko je prejel po pošti obvestilo o tej odjavi in delovno knjižico. Dne 7. 11. 2023 vložena tožba je zato pravočasna.
Tožnik je resda izpovedal, da mu je bilo v telefonskem razgovoru s toženko v juniju 2023 rečeno, da mu je potekel rok za "sodno pritožbo" in da mu teče rok za prekinitev delovnega razmerja. Vendar pa tega ni mogoče tolmačiti kot nedvoumno seznanitev tožnika s tem, da toženka šteje odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023 za vročeno in učinkujočo. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je telefonski razgovor (in v tem okviru izpostavljena izpoved tožnika) potekal v zvezi s tem, zakaj se ni zglasil na delovno mesto pri drugem delodajalcu, ne pa o podaji in vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 19, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - konkretiziranost - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - utemeljen razlog za odpoved
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih storitev, mu je tako pravilno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.