ZUP člen 260, 263, 263/4, 267, 267/1.. BBHSZ člen 37.
invalidnost - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - obnova postopka - novi dokazi
Na podlagi novih dokazov (izvidi, ki izkazujejo novo stanje) ni mogoče obnoviti postopka, ki se je končal z izdajo odločbe 6. 1. 2010. Nova dejstva, ki izkazujejo novo stanje so lahko le predmet novega postopka za priznanje novih pravic. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pretekel tudi triletni rok od dokončnosti odločbe. Po preteku tega roka namreč obnove ni možno predlagati niti več uvesti po uradni dolžnosti (četrti odstavek 263. člena ZUP). Upoštevaje navedeno je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrgla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00016489
ZPIZ-1 člen 271, 274. ZPIZ-2 člen 191a, 193. ZOZP člen 18.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - škoda, povzročena s prometno nesrečo - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - lex specialis
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da novele ZPIZ-2B za konkretni primer ni mogoče uporabiti niti za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki bi zapadli od 1.1.2016 dalje. Tožeča stranka je vrednost bodočih izpadlih prispevkov preračunala na sedanjo vrednost, zato dejstvo, da bi del prispevkov (če se oškodovanec ne bi invalidsko upokojil) zapadel tudi po uveljavitvi novele ZPIZ-2B ne omogoča zaključka o uporabi ZPIZ-2. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč v konkretnem primeru ključno, da se je prometna nesreča zgodila 18.1.2008, terjatve tožeče stranke pa je nastala s pravnomočnostjo (9.8.2012) odločbe ZPIZ o ugotovitvi I. kategorije invalidnosti in pravici do invalidske pokojnine oziroma najkasneje z dnem vložitve tožbe (20.7.2015), ko je bil nedvomno znan znesek izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, to pa je torej preden je začela veljati novela ZPIZ-2B.
Po določbi 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki za stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen in sicer preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine.
Vrhovno sodišče RS se je glede vprašanja, ali zavarovancu višja pokojnina, upoštevaje ustavno odločbo, pripada že vse od upokojitve dalje, že izreklo v več zadevah. Zavzelo je stališče, da je Ustavno sodišče trenutek upravičenosti do višje pokojnine vezalo na datum odločbe, izdane po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V obeh primerih odločitev velja za naprej. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni nedopustnega retroaktivnega posega v že pridobljene in s tem ustavno varovane pravice. Gre za urejanje razmerij za naprej in ne za poseg v pridobljeno pravico.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1, 63/3, 72, 81.. ZPP člen 8.
invalidnost - več izvedenskih mnenj - izvedensko mnenje
Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše.
Po sodni praksi izvedenec medicine dela lahko najbolj kompententno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost.
Izvedensko mnenje medicine dela predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnica zaradi posledic poškodbe izven dela zmožna opravljati drugo delo z omejitvami. Takšno stanje pa je podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami.
V konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2, da bi bilo mogoče poseči v pravnomočno odločbo o priznani pokojnini in jo odmeriti v višjem znesku, kot dopušča odmera od najvišje pokojninske osnove. Seveda ni nobene zakonske podlage, da bi bilo mogoče tožnikovo pokojnino, priznano z dokončno odločbo, odmerjati sorazmerno po predpisih, veljavnih do uveljavitve vsakokratne pokojninske reforme. Takšna odmera praktično ne bi bila niti izvedljiva. Pravno povsem irelevantno je tudi tožnikovo sklicevanje na 177. člen ZPIZ-1, saj v konkretnem primeru ne gre za spor o izbirni pravici med starostno, invalidsko ali družinsko pokojnino, temveč izključno za spor o višini starostne pokojnine.
Varstvo pričakovanih pravic je v skladu s 391. členom ZPIZ-2 zagotovljeno osebam, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložile zahteve, tako da lahko uveljavijo pravico po ZPIZ-1. Kljub dejstvu, da je pritožnik skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-92 in ZPIZ-1, mu je bilo mogoče pokojninsko dajatev odmeriti le na temelju ZPIZ-2, ker so bili šele tedaj izpolnjeni pogoji za priznanje pravice in odmero pokojninske dajatve.
DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00016337
ZPIZ-2 člen 199, 199/1, 199/4, 200, 200/3, 200/5, 200/11, 201a, 201a/1, 413, 413/1.. ZPIZ člen 208.. ZDR-1 člen 200, 200/4.. Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije (2009) člen 21.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - prispevki - delovni čas - poklicno zavarovanje - sodno varstvo - zavarovalna doba s povečanjem - obračun in plačilo prispevkov - voznik avtobusa
ZPIZ-2 določa pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje. Prvi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 predvideva, da bo minister, pristojen za delo, imenoval komisijo, pristojno za ugotavljanje, ali pri zavezancu obstajajo delovna mesta iz drugega ali tretjega odstavka 199. člena ZPIZ-2, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana, prav tako Vlada Republike Slovenije v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ-2 oziroma izdala uredbe, s katero bi se določila merila in kriteriji za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena tega zakona ter način in financiranje dela komisije iz 201. in 201.a člena tega zakona. Zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje, upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1, glede na določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, ki določa, da so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem.
Voznikom avtobusov se ob določenih pogojih šteje zavarovalna doba s povečanjem, če prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.
Delo voznika avtobusa ni samo vožnja, temveč tudi s tem povezana opravila (npr. priprava avtobusa, skrb za tehnično brezhibnost). Zato je treba v delovni čas, ki se upošteva pri priznanju pravice do poklicne pokojnine, šteti tudi pripravo, pospravo in postanke. Vsa ta opravila so namreč s samim delom voznika avtobusa tako močno povezana, da ni mogoče reči, da ne spadajo v delo voznika. Časa bolniške odsotnosti oziroma druge odsotnosti: letni dopust, bolniški stalež, udeležba na krvodajalski akciji ni dopustno odšteti od dejanskega delovnega časa, ki ga tožnik prebije na delu.
Pravnomočnost odločitve o isti stvari, torej o ponovni odmeri invalidske pokojnine, je za odločitev v tej zadevi edino odločilna. Pomeni namreč, da je bila zahteva za ponovno odmero invalidske pokojnine z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma zakonito zavržena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in vrnitev zadeve tožencu v meritorno odločanje pa utemeljeno zavrnjen.
ponovna odmera starostne pokojnine - neprava obnova postopka - rok za vložitev zahteve - prekluzivni rok
Ustavno sodišče RS je zavarovancem, za katere revizija ni bila opravljena, omogočilo, da sami zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter zahtevajo ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Vendar je bil za vložitev takšne zahteve določen rok 60 dni od objave ustavne odločbe. Po sodni praksi gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno, višjo odmero pokojnine. Pomeni, da so zahteve, vložene po 29. 6. 2015, če je 10-letni rok iz 183. člena ZPIZ-2 že potekel, prepozne.
ZPIZ-2 člen 19, 19/1, 86, 86/1, 86/2, 86/3, 122, 122/1.
nadomestilo za invalidnost - brezposelna oseba - III. kategorija invalidnosti
Delno nadomestilo se invalidu III. kategorije, ko gre za zavarovanca, ki kot brezposelna oseba prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti.
Ker sodišče prve stopnje pri tožniku ni ugotovilo popolne nezmožnosti za delo v smislu I. kategorije invalidnosti, niti potrebe po časovni omejitvi pri delu, je utemeljeno tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo oziroma v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, zavrnilo. Ker pa je ugotovilo potrebo po dodatni omejitvi, je pravilno odpravilo drugi odstavek odločbe toženca in tožnika skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami.
Glede na zakonsko ureditev in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožniku ni mogoče priznati več pravic, kot mu gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2, na podlagi katere mu je bila pokojnina za čas od 1. 7. 2015 pravilno odmerjena v višjem znesku.
Tožnik je sicer izpolnil pogoje za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine že v letu 2015, ker je tedaj dopolnil zahtevano znižano starost iz 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2, določeno za leto 2015. Pogoj pokojninske dobe 40 let pa je dopolnil z upoštevanjem dodane dobe, zaradi česar glede na izrecno določbo osmega odstavka 202. člena ZPIZ-2B, ni mogoče upoštevati ugodnejšega vrednotenja že od 18. 11. 2015 dalje. Tožnik je 40 let pokojninske dobe brez dokupa dopolnil šele 30. 4. 2016, zaradi česar je do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe glede na osmi odstavek 202. člena ZPIZ-2 upravičen od 1. 5. 2016 do 29. 12. 2016.
ZPIZ-1 člen 232, 232/1, 232/1-15. ZPIZ-2 člen 161, 161/1, 161/1-34. ZPFOPIZ člen 8, 9, 9/1, 9/1-1, 9/1-3, 9/3.
obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - sklad obrtnikov - obveznost države - sofinanciranje pokojnin iz proračuna RS - sofinanciranje stroškov izvajanja zavarovanja - jezikovna razlaga
Ker tožnik za stroške reklam, propagande in reprezentance ni izkazal, da se nanašajo izključno na izvajanje poklicnega pokojninskega zavarovanja (tožbene trditve pa tudi ne omogočajo presoje, da se del teh stroškov nanaša na poklicno pokojninsko zavarovanje), jih je sodišče prve stopnje utemeljeno odštelo od skupnega zneska zatrjevanih stroškov.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00015489
ZOZP člen 18, 18/1. ZPIZ-2 člen 190, 190a, 193.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - škoda, povzročena s prometno nesrečo - prispevki za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje - regres - tožbeni zahtevek ZPIZ - odgovornost zavarovalnice - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije - povrnitev povzročene škode - renta - invalidnina - invalidska pokojnina - vrstni red poplačila - zapadlost terjatve - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zavarovalna vsota - povrnitev škode - odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške - prispevki - pravna podlaga tožbenega zahtevka - lex specialis
Če terjatev ZPIZ iz naslova sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v smislu 18. člena ZOZP konkurira z dolgom tožene stranke do neposrednega oškodovanca v obliki rente, ki se bo izplačevala določen čas v bodočnosti, se šteje za zapadlo (najkasneje) od trenutka, ko so znani vsi elementi, ki omogočijo istovrsten preračun obveznosti tožene stranke do neposrednega oškodovanca iz naslova rente.
invalidnost - vzrok invalidnosti - zavrženje tožbe - nadomestilo za invalidnost - odmera nadomestila
Tožena stranka je tožniku pravilno odmerila nadomestilo za invalidnost po ZPIZ-2.
O vzroku nastanka invalidnosti je bilo že pravnomočno odločeno, zato v postopku odmere nadomestila ni mogoče ponovno odpirati vprašanja, ali gre pri tožniku za invalidnost zgolj kot posledico poklicne bolezni, ali pa gre za kombiniran vzrok invalidnosti.
Tožena stranka je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 zahtevala povrnitev preplačila. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Navedena določba torej odkazuje na uporabo OZ. V 190. členu je določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
ZPIZ-1 člen 198.. ZPIZ-2 člen 11, 136.. ZUP člen 6.
dokup zavarovalne dobe
Na podlagi zahteve vložene dne 9. 12. 2014 oziroma dne 21. 1. 2015 dokup pokojninske dobe po 198. členu ZPIZ-1 ni več mogoč. Po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 bi bil dokup po določbah ZPIZ-1 možen edino v primeru, če bi tožnica zahtevo za dokup vložila pred 31. 12. 2012 tako, da bi se postopek začel še v času veljavnosti ZPIZ-1.
Za zahteve za ugotavljanje oziroma dokup pokojninske dobe vložene po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2, določba 390. člena ZPIZ-2 ne velja, ampak velja le določba 136. člena ZPIZ-2.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - družinski pomočnik
Ker 19. člen ZPIZ-2 odkazuje na druge predpise je v tem primeru tožena stranka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo pristojnega CSD, ki je odločil, da bo tožnica kot družinski pomočnik nudila pomoč svoji hčerki, in da bo zato dobila delno plačilo za izgubljeni dohodek, ter da bodo od tega delnega plačila tudi plačani davki in prispevki, med drugim tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi v nasprotju s pravnomočno odločbo pristojnega organa sama spremenila podlago zavarovanja. Tudi če je bila odločba nepravilna, le-ta učinkuje, dokler ni na podlagi izrednih pravnih sredstev odpravljena ali spremenjena oziroma razveljavljena. Tožnica je bila tako pravilno (upoštevaje pravnomočno odločbo) vključena v obvezno zavarovanje za 20 ur tedensko kot družinska pomočnica ter na podlagi 15. člena ZPIZ-2 za 20 ur tedensko kot samozaposlena oseba.
Utemeljenost priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica je potrebno presojati celostno, s stališča dela v času nastanka invalidnosti, prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske, ne le teoretične usposobljenosti za drugo delo.
Pridobljeno izvedensko mnenje kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik do dokončnosti izpodbijane odločbe zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami oziroma je bila delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno stanje ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti iz 3. alineje 60. člena ZPIZ-1.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00016025
ZOZP člen 18, 18/1. ZPIZ-2 člen 119, 119/3, 190, 190/1, 190a, 193, 193/2. URS člen 155.
nesreča, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - prometna nesreča s smrtnim izidom - družinska pokojnina - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - regresni zahtevek zpiz - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - posredni oškodovanec - sprememba zakonodaje - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - lex specialis
Tožnica s pritožbo neutemeljeno vztraja pri mnenju, da zakonska dikcija „ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih“ v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2, izključuje omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP in je zato potrebno njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da 190. in 193. člen ZPIZ-2 v konkretnem primeru ne dajeta podlage za regres izplačane družinske pokojnine, je pravilno. Sodna praksa se je že izrekla, da je pred uveljavitvijo 190.a člena s spremembo ZPIZ-2B4, ki je pričela veljati z dnem 1. 1. 2016, določilo prvega odstavka 18. člena ZOZP predstavljalo lex specialis, saj je urejalo vprašanje povrnitve povzročene škode iz naslova avtomobilskega zavarovanja in ne povrnitve povzročene škode, ki jo v prvem odstavku 190. člena in drugem odstavku 193. člena generalno ureja ZPIZ-2. Iz tega naslova tožnica tako ne more zahtevati več, kot ji daje podlago relevantno določilo 18. člena ZOZP (tj. sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje).
Pritožbeno zatrjevanje, da se je določilo drugega odstavka 193. člena o izključitvi omejitev iz ZOZP pričelo uporabljati že z uveljavitvijo ZPIZ-2 (z dnem 1. 1. 2013), ni pravilno. Dodano besedilo „ne glede na omejitve v drugih zakonih“ v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2 do uvedbe 190.a člena z novelo ZPIZ-2B ni spremenilo razmerja ZOZP nasproti ZPIZ-2, saj ZOZP ureja regresne zahtevke v zvezi z obveznim zavarovanjem v prometu kot posebnim primerom in tako primerjalno z ZPIZ-2, ki ureja tovrstne zahtevke iz več različnih življenjskih situacij, predstavlja specialnejši predpis, kateremu je potrebno dati prednost.
Iz prvega odstavka 18. člena ZOZP izhaja, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavoda za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Iz določbe je razvidno, da ima na tej podlagi tožeča stranka pravico zahtevati plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v primeru, ko je kot posledica prometne nesreče pri zavarovancu nastopila nezmožnost oziroma zmanjšana zmožnost za delo, ne pa tudi v primeru, ko je zavarovanec tožene stranke s prometnim sredstvom povzročil smrt zavarovane osebe. Samo v primeru invalidnosti zavarovane osebe, torej če sploh obstaja možnost, da bo do izplačila starostne pokojnine prišlo, lahko predstavlja izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za tožečo stranko škodo. Ker v konkretnem primeru škoda iz tega naslova tožnici zaradi smrti zavarovanke ne bo nastala, tožnica od toženke ne more terjati povrnitve sorazmernega dela (izpadlih) prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.