CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083438
ZPlaSSIED člen 87, 87/4. OZ člen 783, 783/1, 783/3. ZFPPIPP člen 14, 14/2-1. ZDavP-2 člen 397, 397/1, 397/1-14, 397/1-14a.
začasna odredba - predlog za začasno odredbo - verjetnost terjatve - pogodba o plačilnih storitvah - okvirna pogodba - odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev - prenehanje mandatne pogodbe - pogodba o naročilu (mandatna pogodba) - odpoved naročniškega razmerja - zaprtje računa - prepoved zaprtja transakcijskega računa - uporaba sodne prakse - enotnost sodne prakse - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - dokazovanje - hude posledice
Med posle iz tretjega odstavka 783. člena OZ se uvršča tudi nadaljnje izvajanje storitev banke po njeni odpovedi okvirnih pogodb o plačilnih storitvah, in sicer vse dokler uporabniki nimajo možnosti skleniti takih pogodb z drugim ponudnikom plačilnih storitev (za kar si morajo z ustrezno skrbnostjo prizadevati). Naročitelj, ki nima drugega računa, namreč skrbi za takšne posle po naravi stvari ne more prevzeti na drugačen način. Dolžnost banke pa ni neomejena in lahko po določenem času zaradi neskrbnega ravnanja uporabnika tudi ugasne. Ali oziroma kdaj tak položaj nastopi, je odvisno od okoliščin posameznega primera.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo bistvenih okoliščin, na katerih temeljijo stališča iz sodne prakse, na katera se je sklicevalo, zato jih je napačno razumelo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00083908
ZASP člen 112.
računalniški program - avtorska pogodba - izvorna koda - materialne avtorske pravice - zakonska domneva
Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo domnevo prenosa materialnih avtorskih pravic v skladu s 112. členom ZASP, ko je štelo, da sta stranki domnevo izključili s tem, da pogodba prenosa izvorne kode ne ureja. Takšna razlaga je v nasprotju s samim bistvom domneve. Vendar na končno odločitev to ne vpliva, ker je tožnik sam ponudil predajo izvorne kode toženki, ki pa iz nepojasnjenih razlogov ni želela sodelovati pri tem in ne podpisati pogodbe o predaji izvorne kode. Zato v tej pravdi toženka ne more odklanjati tožniku plačila za razvoj aplikacije zaradi neizročitve izvorne kode, saj je s svojimi ravnanji takšno izročitev preprečila.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00084197
ZIZ člen 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
ničnost kreditne pogodbe - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - potrošniški kredit - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - dokazni standard verjetnosti - verjetnost izkazane terjatve - konverzija - valorizacija - predčasno plačilo vseh obrokov kredita - poplačilo kredita - pojasnilna dolžnost banke - zastaranje denarne terjatve - sodna praksa SEU
Dogovor o valutni klavzuli načeloma ni nepošten, če ima stranka pravico, da od njega vedno odstopi, in da konverzija kredita predstavlja možnost omejitve valutnega tveganja, s tem pa uravnoteženja položaja potrošnika in banke.
Predčasno odplačilo kredita s pripadajočimi obrestmi ni nikakršna ugodnost za kreditojemalca, temveč le za banko.
Druga v pogodbi predvidena možnost, "vloga za refinanciranje obstoječega kredita z novim," ni odvisna od volje potrošnika, temveč je izključno diskrecijska pravica banke, ali bo vlogo za refinanciranje obstoječega kredita odobrila ali ne, kar po oceni pritožbenega sodišča prav tako ne varuje v zadostni meri pravic potrošnika.
OZ člen 5, 5/1, 8, 8/1, 83, 587, 587/1, 589, 589/1. ZIUPOPDVE člen 117, 117/1.
najemno razmerje - najemna pogodba za poslovni prostor - normalna raba nepremičnine - COVID-19 - razlaga pogodbenih določil - nejasno pogodbeno določilo - jezikovna razlaga - opravljanje dejavnosti - namenska razlaga - sistematična razlaga - načela obligacijskega prava - načelo enake vrednosti dajatev - skupni namen pogodbenikov - načelo vestnosti in poštenja - overjen prevod listin, sestavljenih v tujem jeziku
Pri ugotavljanju pravega (pravnega) pomena objektivno nejasnega besedila se ni mogoče zadovoljiti s slovnično analizo besedila, saj celostno obravnavanje vključuje pomenski pristop k besedilu. Besedno razlago je treba preizkusiti z drugimi metodami razlage.
Tipični interes pogodbenih strank, ki sklepajo najemno pogodbo, je izročitev stvari v rabo in njena nemotena raba. Nemotena raba se torej nanaša na sam predmet najema.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083631
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5, 6, 7, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj).
Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini tega posameznega določila. Prav tako nista imela vpliva na oblikovanje pogodbenih pogojev glede predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.
Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot Ustavno sodišče RS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano za toženko kot bančnega strokovnjaka, ter tudi ne odločitve tuje nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.
Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.
Toženka v pritožbi v pretežnem delu skoraj dobesedno povzema, kar je med postopkom že navedla v pripravljalnih vlogah. Ponovljene navedbe, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo, ne terjajo ponovnega vsebinskega odgovora.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083614
OZ člen 239, 240.
pogodbena odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost projektanta - vzročna zveza - pretrgana vzročna zveza
Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je torej obstoj vzročne zveze med projektantovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnica (oškodovanka) mora poleg škodnega dejanja (toženkina zamuda z oddajo PGD ter PZI) in nastale škode, dokazati tudi dejstvo, da ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja toženke stranke - projektanta.
potrošniški spor - obračun za plačilo dela - pravilnost obračuna - reklamacija računov - odgovor na zahtevo - nepravilnost izpolnitve - omejitev pravic
Podjetje mora potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Ni pa za konkretni spor uporabna določba drugega odstavka 101. člena ZVPot-1, saj se ta nanaša na zahtevke potrošnika iz naslova nepravilnosti pri opravljeni storitvi. Potrošnik lahko v takem primeru na podlagi prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 zahteva neodplačno odpravo nepravilnosti pri opravljeni storitvi; zahteva ponovno izvedbo storitve; zahteva vračilo dela kupnine v sorazmerju z nepravilnostmi pri opravljeni storitvi ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska. Če obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi ni sporen, podjetje čimprej, vendar najpozneje v osmih dneh ugodi potrošnikovi zahtevi iz 100. člena ZVPot-1. Če pa je obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi sporen, pa podjetje pisno odgovori potrošniku na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu (prim 101. člen ZVPot-1). Gre torej za rok namenjen odgovoru na potrošnikovo zahtevo iz prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 in ne za rok, ki bi urejal odgovor na kakšen drug dopis potrošnika podjetju.
(Ne)prejem odgovora na reklamacijo računa ni bistvenega pomena za odločitev.
neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo stvari - upravljavec proge - jahališče na hipodromu - izvedba projekta - izdelava betonskih elementov - pogodbena obveznost - korist - konkretno in realno prikrajšanje - sodba presenečenja - pravni temelj terjatve
Subjektivno presenečenje in razočaranje stranke nad odločitvijo sodišča še ne utemeljujeta očitka o sodbi presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.
Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo biti sodišče prve stopnje usmerjeno v razreševanje vprašanja, kako in s čim tožena stranka ni (neupravičeno) obogatena. Izhodišče je namreč nasprotno. Za uspeh zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi bi moralo biti izkazano, da je tožena stranka bila obogatena.
Sodišče pogodbenega prava, kamor sodijo tudi splošni pogoji, ne pozna po uradni dolžnosti in se z njim lahko seznani samo preko trditev strank. Zato sklicevanje pritožnice na določbo splošnih pogojev, ki je ni zatrjevala v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083265
ZVPot člen 37, 37b, 37c. OZ člen 7.
potrošniški spor - prodajna pogodba - stvarna napaka - jamčevalni zahtevek - odstop od pogodbe - izpolnitev pogodbe (odprava napake) - odprava napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - vrnitev kupnine - izbira jamčevalnega zahtevka - zloraba pravice
V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083252
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 190, 192, 193, 198, 336, 365, 371, 372. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/3. ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - dokazna ocena - pravo EU - konverzija - dajatveni (povračilni) zahtevek - zastaranje povračilnih zahtevkov na podlagi nične pogodbe - obrestni zahtevek - tek obresti - nepoštenost stranke - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - procesni pobotni ugovor
Niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.
Določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.
Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute.
SEU je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (tč. 58).
Tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ je treba interpretirati v skladu z obogatitveno idejo (načelom). Prikrajšanec ima primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja.
Ko pa gre za vprašanje plačila obogatitvenih obresti, je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (zlasti 193. in 198. člen OZ). Določbo 193. člena OZ je teorija tudi ob neupoštevanju evropskega potrošniškega prava že do sedaj razlagala tako, da je dobrovernemu pridobitelju denarnega zneska mogoče naložiti plačilo obogatitvenih obresti samo v višini dejansko doseženih obresti. Po določbi o plodovih 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno velja za obresti).
Pri prenehanju dvostranskih pogodb kondikcijski zahtevki, ki stopijo na mesto izpolnitvenih, ohranijo vzajemno naravo, kar pomeni, da je vsaka od strank zavezana vrniti tisto, kar je prejela, po načelu do ut des. Tožeča stranka je pri postavitvi svojega zahtevka upoštevala, da je od tožene stranke prejela kredit v znesku 293.895,00 EUR in je tožbo vložila le glede presežka, ki je ob koncu sojenja na prvi stopnji znašal 121.216,56 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo tudi nadomestilo za čas, ko je tožeča stranka uporabljala kapital tožene stranke. Toženka svoje povračilne obveznosti torej ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da je njen povračilni zahtevek višji kot ga je upoštevala tožeča stranka pri postavitvi zahtevka.
Nepoštenost po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Teorija kot slabovernega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma slednja tako "bije v oči", da poštenemu prejemniku ne bi mogla ostati neznana. Povedano drugače, za slabovernost je potrebno dokazati prejemnikovo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist potrebno vrniti), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00083476
ZFPPIPP člen 14, 14/2-1, 14/3-1. OZ člen 578. SPZ člen 157, 167, 167/2, 204.
stečajni postopek nad pravno osebo - sklep o začetku stečajnega postopka - domneva trajnejše nelikvidnosti - prezadolženost - insolventnost - namensko posojilo - verjetnost terjatve - procesna legitimacija - odločitev sodišča - zaključek glavne obravnave - odstop od pogodbe - financiranje - namenska poraba sredstev - podatki o prometu - zavarovanje - hramba blaga - stroški hrambe blaga
Za odločitev sodišča je ključen presečni trenutek zaključka naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, tj. ali so ob zaključku naroka izpolnjeni zakonski pogoji, aktivna legitimacija upnika in insolventnost dolžnika. Zato je razumljivo treba upniku dopustiti, da stanje terjatve poračuna glede na datum zaključka naroka, posebno še ob upoštevanju trajanja predmetnega postopka (več kot 1 leto).
Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da namenska poraba sredstev iz naslova prejetega financiranja za obratna sredstva v skladu z medsebojno pogodbo in splošnimi pogoji pomeni, da bi moral dolžnik ves čas trajanja posojilnih pogodb izkazovati obseg obratnih sredstev v zvezi z dobavami italijanskemu kupcu najmanj v višini prejetega financiranja. To pomeni, da bi moral skupni znesek dolžnikovih denarnih sredstev, plačanih predujmov dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge blaga in zalog blaga v skladišču ter kratkoročnih terjatev do italijanskega kupca ves čas dosegati najmanj znesek prejetega financiranja. Ker glede na podatke v dokumentaciji dolžnika samega ni bilo tako, dolžnik pa ni uspel dokazati namenske porabe financiranja obratnih sredstev, je upnik utemeljeno odstopil od pogodbe skladno s Splošnimi pogoji in 578. členom OZ.
Sklicujoč se na bruto bilanco dolžnika za prvo trimesečje leta 2023 in konto kartico prometa z italijanskim kupcem za leto 2023, je upnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zato se je slednje procesno prevesilo na dolžnika: če posojena denarna sredstva za financiranje obratnih sredstev niso bila plasirana niti kot denarno dobroimetje na bančnih računih dolžnika niti v nabavljenih zalogah sladkorja ali plačanih predujmih dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge in niti v terjatvah do italijanskega kupca, bi moral dolžnik konkretno pojasniti, kam pa jih je potem plasiral. Podatki o višini italijanskemu kupcu izstavljenih računov v določenem obdobju ne povejo, kako je dolžnik porabil prejeto posojilo (za kakšen namen), saj ne gre za primerljive kategorije.
ZJN-2 do novele in tudi po noveli ZJN-2B ni določal naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ.
Deseti odstavek 5. člena izvajalske pogodbe in dopis toženke z dne 3.10.2014 (dano soglasje k podizvajalcu) ne pomenijo akcepta nakazila in nenazadnje ne gre za izjavi toženke podizvajalki, ampak za izjavi toženke izvajalcu (prvi odstavek 1036. člena OZ). Velja pritrditi zavzemanju toženke s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso , da bi moral biti akcept nakazila dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen) ter jasno in nedvoumno izražen, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat, saj je njegova posledica nastanek direktnega zahtevka podizvajalca do naročnika, pri čemer je njegova terjatev abstraktna glede temeljnega posla.
Zmotno je tožničino stališče, da so bile te njene terjatve pripoznane s strani izvajalca in naročnice, ker nihče ni zavrnil njenih začasnih situacij. Potrditev količine in vrednosti opravljenih del (100%), čemur so situacije namenjene, namreč ne pomeni pripoznanja obstoja terjatev iz naslova 10% zadržanih sredstev. Ta sredstva so namenjena zavarovanju naročnika oziroma pri podizvajalski pogodbi zavarovanju izvajalca glede (napak) kakovosti izvedenih del.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083448
OZ člen 807, 825, 825/1. ZPP člen 7, 7/1, 227, 227/5, 257.
pogodba o trgovskem zastopanju - agencijska pogodba - pridobitev pravice - plačilo provizije - višina vtoževane terjatve - trditveno breme stranke - sklepčnost zahtevka - opozorilo nasprotne stranke - dokaz z zaslišanjem - zaslišanje stranke
Obračun provizije na način, da se od zneska subvencije (ki so ga prejele stranke) odšteje "obračunani" znesek subvencije, ni v skladu z dogovorom pravdnih strank. Tožeča stranka ni pojasnila načina izračuna zneskov, ki izhajajo iz drugega stolpca z oznako "obračunan znesek subvencije". Iz tabele na prilogi A 8 pa (poleg stolpcev s količinami) izhajajo še stolpci z oznakami "dogovorjen RVC" po posameznih proizvodih ter "dogovorjen skupni zaslužek", vendar pa tožeča stranka tudi izračuna teh postavk ni pojasnila. Tožeča stranka ustreznih navedb ni podala, matematičnega preizkusa pa sama predložena tabela ne omogoča, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi zgolj na splošno navedla, da se tožena stranka dogovora o prodaji ni držala (glede višine prodajnih cen ter deleža prodanih mask Y), zato bi bila konkretna pojasnila glede načina obračuna bistvena.
Pritožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da v sodbi ni povzelo vsebine dogovora o višini dogovorjene provizije. Tudi s to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj ugotovitev glede višine dogovorjene provizije po posameznih proizvodih ne zadošča za presojo višine vtoževane terjatve. Za utemeljitev slednje bi bilo treba podati obračun za vsako posamezno stranko, torej katera sredstva so ji bila prodana, za kakšno ceno, koliko je znašala razlika v ceni, koliko je tožeča stranka že dobila plačano ter kaj še terja od tožene stranke.
Tožeča stranka ni podala sklepčnih trditev, v katerih bi pojasnila svoj obračun vtoževanega zneska, čeprav jo je tožena stranka na to ves čas postopka opozarjala. Dokaz z zaslišanjem je namenjen dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju nepopolne trditvene podlage.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083446
OZ člen 102, 102/1, 102/3, 110, 633, 633/2. ZGO-1 člen 66. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (2007) člen 3, 3/2.
projektantska pogodba - podjemna pogodba - pravica do plačila - ugovor ogroženosti - če postane izpolnitev ene stranke negotova - pogodbeno dogovorjene lastnosti - nepravilna izpolnitev - neizpolnitev neznatnega dela obveznosti - pridobitev gradbenega dovoljenja - zahtevana dokumentacija - komunalni prispevek
Za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka občini ni bilo treba predložiti popolne PGD, temveč zgolj del, potreben za odmero komunalnega prispevka. Kot je navedla sama tožnica, je bila zahtevana priloga k vlogi za izračun komunalnega prispevka projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vodilna mapa in arhitektura.
Tožnica je toženca sicer pozvala na prevzem PGD, vendar pa nepopolne in nepravilne izpolnitve naročnik ni bil dolžan prevzeti, kasneje pa je izročitev dokumentacije tožencu neupravičeno pogojevala z njegovim predhodnim plačilom. Ugovor ogroženosti ne daje stranki, ki mora izpolniti prva, upravičenja, da od nasprotne stranke zahteva izpolnitev njene obveznosti kot prve, saj gre zgolj za obrambno sredstvo ogrožene stranke.
Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.