V delovnem pravu je avtonomija pogodbenih strank omejena; omejena je s kogentnimi predpisi, katerih namen je zaščita šibkejše stranke delovnega razmerja, delavca. S tem namenom ZDR-1 tudi ureja možnosti delodajalca glede sankcioniranja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Širjenje teh možnosti z uporabo drugih institutov, ki jih ZDR-1 ne ureja, je v nasprotju s kogentnimi predpisi. Navedeno velja za dogovor o pogodbeni kazni za nespoštovanje odpovednega roka (kršitev obveznosti opravljanja dela v času odpovednega roka), ki je kot takšen ničen (prvi odstavek 86. člena OZ).
Neveljavnost pogodbe v konkretnem primeru lahko spremlja le negativni pogodbeni interes - premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi sklenila pogodbe. To pa ni enako pogodbeno določeni ceni za dobavljeno blago. Edina škoda, ki je v vzročni zvezi s prekoračitvijo upravičenj za zastopanje in jo lahko po določilu petega odstavka 72. člena OZ uveljavlja druga pogodbena stranka je tista (navadna) škoda, ki ji je nastala zaradi njenih nadaljnjih pravnoposlovnih ravnanj, ki jih je opravila v zaupanju, da je pogodba veljavno sklenjena, torej zato, ker ni vedela in ni bila dolžna vedeti za zastopnikovo prekoračitev upravičenj za zastopanje. Takšne škode pa tožeča stranka s tožbenim zahtevkom za plačilo pogodbenega zneska za plačilo dobavljenih palet ne uveljavlja. Oziroma povedano drugače, tožeča stranka v okviru odškodninskega zahtevka s tožbo uveljavlja nekaj, kar ji po materialnem pravu ne gre.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00060715
ZPP člen 77, 77/2, 78, 78/1, 190, 212. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-1, 245, 245/2, 383, 383/1, 386, 386/1, 386/2. SPZ člen 11, 11/2, 24, 24/2. OZ člen 619.
izločitvena pravica na premičnini - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - pogodba o leasingu - plovilo - popravilo stvari - izročitev v posest - neposredna in posredna posest - obveznosti leasingojemalca - razveza pogodbe - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev - poslovna sposobnost dolžnika v osebnem stečaju - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - prenos pooblastil na upravitelja - pooblastilo za zastopanje
ZPP v 190. členu določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Vendar tožeča stranka navedeno določbo razlaga napačno. Pojem odtujitve se namreč nanaša na prenos lastninske pravice na stvari (s pravnoposlovnim prenosom ali s pridobitvijo lastninske pravice na originaren način oziroma z oblastnim aktom) in ne na prenos posesti.
ZPreZP-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/4, 14/5. ZPP člen 358, 358-5. Direktiva 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih člen 2.
Tožeča stranka je za toženo stranko skladno z medsebojnim dogovorom opravila storitve prevoza, pri čemer njuno poslovno sodelovanje poteka na način, da tožena stranka preko elektronske pošte ali preko telefona naroči posamezen prevoz, tožeča stranka naročilo sprejme in prevoz opravi, nato pa stranki podpišeta še dostavnico ali prevoznico oziroma mednarodni tovorni list. Če je temu tako, pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoč sklep, da tožeča stranka v tem postopku vtožuje samo eno terjatev. Pritrditi je potrebno tožničini materialnopravni razlagi, da je bila skladno z opisanim poslovanjem za vsak prevoz sklenjena nova prevozna pogodba, iz katere izhaja tudi vsakič nova terjatev tožeče stranke in da posledično (ker tožena stranka dolga, ki izhaja iz naslova prevozov in ga je tožeča stranka obračunala z računi, izdanimi med 4. 5. 2021 in 1. 7. 2021, ni plačala v roku) za vsak prevoz tožeči stranki pripada tudi nadomestilo stroškov izterjave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00061553
OZ člen 190, 190/1, 191. ZŠpo-1 člen 28, 28/1, 28/2. ZPP člen 212.
financiranje programov založništva v športu - financiranje projekta - pomotoma nakazana sredstva - vračilo prejetih javnih sredstev - neupravičena obogatitev - plačilo neobstoječega dolga - vrnitev prejetega po pogodbi - prikrajšanje in obogatitev - privolitev v prikrajšanje - trditveno in dokazno breme - dokazno breme pri neupravičeni obogatitvi - ugovor
Okoliščina, da tožeča stranka upravlja in izplačuje „javna sredstva“, sama po sebi ne pomeni, da na podlagi neupravičene obogatitve ni upravičena zahtevati njihovega vračila.
Pritožba zastopa zmotno stališče, da je bila tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati, da iz opravičljivega razloga ni vedela, da plačuje nekaj, kar domnevno ni bila dolžna plačati. Trditveno in dokazno breme za podan ugovor po 191. členu OZ je namreč na strani tožene stranke. Pritožbeni očitek, da mora tožeča stranka dokazati, da iz opravičljivega razloga ni vedela, da plačuje nekaj, kar domnevno ni bila dolžna plačati, pa je neutemeljen tudi iz razloga, ker tu ne gre za zmoto, kakor jo obravnavamo v zvezi z izpodbijanimi pravnimi posli, pri katerih se zahtevata njena bistvenost in opravičljivost. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je torej lahko tudi krivdna.
uveljavljanje pogodbene kazni - neizpolnitev pogodbene obveznosti - odgovornost za neizpolnitev obveznosti - prodajna pogodba za nepremičnino - odprava napak - dogovor - vsebina pogodbe - oprava dogovorjenega dela - rok za izpolnitev obveznosti - napake objekta - zamuda z izpolnitvijo - pravočasno uveljavljanje pogodbene kazni
Pritrditi je mogoče materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da gre v primeru, če je izpolnitev obremenjena s stvarno napako, v pravnem smislu za izpolnitev, zato ni podlage za uveljavljanje pogodbene kazni zaradi neizpolnitve. Pritožnik pa utemeljeno graja materialnopravno izhodišče, da je pogodbena kazen lahko določena le za primer neizpolnitve ali izpolnitve z zamudo. Po stališču pravne teorije in sodne prakse je pogodbena kazen lahko dogovorjena ne samo za neizpolnitev obveznosti ali za zamudo z izpolnitvijo (kot izhaja iz besednega zapisa prvega odstavka 247. člena OZ), temveč tudi za primer izpolnitve z napakami. Drugi odstavek 247. člena OZ določa, da če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo (za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem smislu). Dogovor, da je pogodbena kazen dogovorjena tudi za primer izpolnitve z napako (za primer zamude z izpolnitvijo v širšem pomenu), mora biti izrecno (jasno) zapisan. Ključen je torej odgovor na vprašanje, ali dogovor pravdnih strank o pogodbeni kazni zajema tudi pogodbeno kazen za zamudo z izpolnitvijo v širšem smislu, torej za zamudo s pravilno izpolnitvijo v primeru izpolnitve z napako, ki traja v obdobju od dospelosti obveznosti do odprave napake.
Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje, da v tožbenih trditvah ni bilo podlage za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo. Tudi vse v pritožbi izpostavljene pogodbene kršitve pritožnik označuje kot neizpolnitev obveznosti (ne izpolnitev z zamudo). Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da pravica zahtevati plačilo pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer zamude, preneha, če pogodbi zvesta stranka sprejme izpolnitev obveznosti in če hkrati (nemudoma) ne izjavi (sporoči drugi pogodbeni stranki), da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena OZ). Gre za zakonsko domnevo, da se je pogodbena stranka s tem, ko je sprejela izpolnitev obveznosti, odpovedala pravici do pogodbene kazni, ki je lahko ovržena s takojšno izjavo dolžniku, da vztraja (tudi) pri plačilu pogodbene kazni. Tožnik v postopku ni podal trditev v smeri, da je nemudoma, ko je sprejel toženčevo izpolnitev obveznosti (četudi obremenjeno z napakami), podal izjavo o pridržanju pravice do pogodbene kazni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00061416
ZPP člen 72, 285. OZ člen 990, 1000, 1000/1-2, 1002.
soprispevek k povečanju ali ohranitvi premoženja - vlaganje v nepremičnino - gradnja - prepričljiva dokazna ocena - družbena pogodba - skupni namen pogodbenih strank - likvidacija družbe - prispevek družbenikov - materialno procesno vodstvo - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - odprto sojenje - zahteva za izločitev sodnika - prepozno vložena zahteva - pavšalne pritožbene navedbe
Toženec ni pravočasno podal morebitnega predloga za izločitev sodnice, kar bi lahko storil le do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje.
Če družba preneha, so družbeniki dolžni opraviti likvidacijo, ostanek premoženja se razdeli med družbenike po enakih delih, kot veljajo za prispevke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060821
SZ člen 113, 113/2, 117, 117/1, 117/2, 117/5, 118, 119, 123, 125, 125/2, 125/3, 125/4, 147, 147/3. SZ-1 člen 166, 176, 176/1. ZPP člen 199, 199/1, 200, 200/1, 200/3. SPZ člen 23, 66, 66/3. ZVEtL-1 člen 19, 19/2, 21, 21/1. ZIZ člen 238, 238/1. ZZK-1 člen 31, 32. ZDen člen 88.
pravica do odkupa stanovanja - lastninjenje in privatizacija stanovanj - denacionalizacija stanovanjske stavbe - predkupna pravica - vrstni red predkupnih upravičencev - pravni interes - stranska intervencija - pravni interes za stransko intervencijo - pravni učinek dejanj intervenienta - nujno sosporništvo - najemna pogodba za nedoločen čas - neprofitna najemnina - pravni naslov - nedokončana etažna lastnina - solastništvo nepremičnine - tožba na sklenitev kupne pogodbe - vpis v zemljiško knjigo - odkupna vrednost - določitev vrednosti spora - odmera stroškov postopka - nedovoljena pritožbena novota
Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj.
Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. Tožnik ima pravico zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe v solastninskem deležu, ki pripada toženki, saj njegov zahtevek ne posega v lastninska upravičenja drugih solastnikov tj. naslednikov upravičencev iz postopkov vrnitve podržavljenega premoženja.
Upravičenci lahko uveljavljajo pravico do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti v zakonsko določenem roku. Prekluziven je rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja, ne rok za vložitev tožbe. Ker je postopek za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja predstavljal pravno oviro za odločanje o zahtevi za odkup stanovanja, je šteti, da je zahteva za odkup, ki jo je tožnik podal 13. 11. 1991 ter ponovno 29. 9. 2014, ohranila svoje pravne učinke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00059012
OZ člen 111, 193. ZPP-E člen 125, 125/3. ZPP člen 337, 337/3.
razveza prodajne pogodbe za nepremičnino - prva pridobitev - veljavna sklenitev pogodbe - kasnejša pridobitev lastninske pravice - ponovna prodaja nepremičnine - plačilo kupnine - vzroki za razvezo - nedobroverni pridobitelj - poštenost pridobitelja - neskrbno ravnanje - zastaranje zamudnih obresti - ugovor zastaranja - pravočasnost ugovora zastaranja - ugovor zastaranja v pritožbi - novela ZPP-E
S sodbo višjega sodišča je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da prodajna pogodba z dne 14. 8. 2013 in dodatek k njej z dne 14. 8. 2013 glede ½ nepremičnine parc. št. 58/14, k. o. ..., nista bili sklenjeni in ne ustvarjata nobenih pravnih učinkov. To pa pomeni, da sta bili veljavno sklenjeni in da učinkujeta.
Dejstvo je, da je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena, odprto pa ostaja vprašanje, zakaj je bila nepremičnina prodana še enkrat, a odgovor na to vprašanje za odločitev v tej pravdni zadevi ni pomemben. Kot je bilo ugotovljeno, je bila kupnina plačana, to dejstvo pa nikakor ne pomeni, da A. A. zaradi prejema kupnine ne bi mogla končati v osebnem stečaju, kot zaključuje pritožba. Konec koncev pa tudi ne gre za njen denar, ampak za denar toženca, torej tudi ta denar ni mogel vplivati na njene premoženjske razmere.
Ker je lahko pošten le tisti prejemnik, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage, ni mogoče zaključiti, da bi bil toženec dobroveren, saj se je zavedal (oz. bi se moral zavedati), da obstaja prodajna pogodba, sklenjena preko njegove pooblaščenke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zato toženec kot neupravičeni pridobitelj nosi posledice svojega neskrbnega ravnanja.
Zastaranja sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor. Takšnega ugovora (zastaranja zamudnih obresti) pa v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni podal.
Tretji odstavek 125. člena ZPP-E določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona (torej ZPP-E), če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. V predmetni zadevi je bila izpodbijana sodba izdana 3. 12. 2021, torej po uveljavitvi ZPP-E, zato pritožbeno sodišče pri odločanju uporablja ZPP, z vključeno novelo ZPP-E, kar pomeni, da ugovora zastaranja, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče uveljavljati v pritožbi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00061478
OZ člen 3, 619, 622, 633, 633/2, 635, 637, 647. KZ-1 člen 223.
motorno vozilo - nakup avtomobila - stroški popravila - kupoprodajna pogodba - spor iz pogodbe o finančnem lizingu - podjemna pogodba (pogodba o delu) - svobodno urejanje medsebojnih pogodbenih razmerij - pogodbena svoboda strank - razdrtje pogodbe - trditvena in dokazna podlaga - dokazni predlog - sorodstveno razmerje - naročilo (nalog) - stopnja verjetnosti - lastnik stvari - ekonomski lastnik - pridržek lastninske pravice - jamčevanje za napake stvari - notifikacija napak - vložitev kazenske ovadbe - goljufija
V skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij lahko podjemno pogodbo sklene vsakdo in ne le lastnik stvari.
Indične okoliščine, predvsem toženčeva aktivna vloga pri odobritvi in zavrnitvi posameznih popravil, z zadostno mero zanesljivosti kažejo na to, da je bil naročnik popravila toženec.
Toženčev samovoljni odvzem vozila iz posesti podjemnika je v kontekstu jamčevanja za napake mogoče razlagati na dva načina: bodisi, da je toženec s tem opravljeno delo prevzel brez kakršnegakoli grajanja napak, bodisi, da je s svojim ravnanjem brez utemeljenega razloga zavrnil pregled in prevzem izvršenega dela.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00058772
ZVPot člen 37, 37/2, 37/2-3, 37a, 37a/1, 37c, 37c/1. OZ člen 459, 459-3, 460, 460/1, 633, 633/1, 634, 634/1, 638, 639, 639/1.
stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - odstop od pogodbe zaradi napak - zahtevek za odpravo stvarnih napak - varstvo potrošnikov - predpogodbena dolžnost informiranja
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za napako, ker kamen ni imel takšnih značilnosti, kot je bilo med strankama dogovorjeno, pri čemer toženka pred sklenitvijo pogodbe ni bila opozorjena na obstoj kalcitnih žil, je neutemeljeno zatrjevanje, da je sodišče napačno brez sodelovanja izvedenca kamnoseške stroke ocenilo, da gre za napako. Neutemeljena pa je tudi navedba, da za stvarno napako sploh ne gre.
Toženka se je res odločila za kamen Paradizo Classico, ki ga je imela konkretno pred seboj, vendar, kot je bilo že obrazloženo, je sodišče ugotovilo, da sporna plošča ni bila očiščena, toženka ter njen sin tudi nista videla njene hrbtne strani ter kalcitne žile takrat niso bile opazne, zato je neutemeljena navedba, da je odveč govoriti o opustitvi predpogodbene dolžnosti informiranja.
ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1.
ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula v CHF - kreditna pogodba v CHF - švicarski franki (CHF) - valutno tveganje - notranje tveganje pogodbene stranke - potrošniška kreditna pogodba - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zastaranje kondikcijskega zahtevka
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka podala informacije zadostne intenzivnosti, ker je dala zgolj splošna opozorila, da tečaj in obrestna mera lahko zanihata, ne pa tudi, da je višina končnega zneska kredita odvisna od dveh negotovih spremenljivk (valutni tečaj in variabilna obrestna mera LIBOR), katerih tveganost je neomejena, kar vključuje tudi možnost znatnih nihanj, ki so glede na trajanje kreditnega razmerja (20 in 30 let) realna in lahko tožniku bistveno otežijo odplačevanja kredita. Ugotovitev, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, pa ne pripelje avtomatično do ničnosti pogodbe, se pa takšen pogoj šteje za nejasnega in je povržen presoji nepoštenosti. Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditni pogodbi pa posledično nista nični.
Tožnik je v tožbi trdil, da je kreditna pogodba nična iz razloga, ker je (v posledici toženkinega nedopustnega postopanja/opustitve) sam prevzel tveganje valutnih sprememb. Zato je za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja odločilno, kdaj je bil z okoliščino, da je to tveganje prevzel, seznanjen. Tožnik je zaradi vedno višjih obrokov kredita vsaj od 1. 1. 2011 dalje vedel za okoliščine prevzema tveganja valutnih sprememb, zato je njegov kondikcijski zahtevek zastaral.
Z navedbo samega dolžnika, da je denar v januarju 2013 prejel na podlagi pogodbe o vlaganju (za katero pa ne navaja, da je z njo dolžnik prevzel kakršnokoli obveznost za njegovo vračilo), torej dolžnik negira svojo lastno trditev, da je v januarju 2013 prejel posojilo po posojilni pogodbi z dne 21. 1. 2013. Obveznost vračila je dolžnik prevzel šele s posojilno pogodbo, sklenjeno dne 30. 9. 2018.
Obveznost dolžnika iz pogodbe o vlaganju sta torej upnica in dolžnik sporazumno nadomestila z novo po sklenjeni posojilni pogodbi, v kateri se je dolžnik zavezal k vračilu prejetih denarnih zneskov, s tem pa se na novo zadolžil. Šlo je za prenovitev obveznosti v smislu prvega odstavka 323. člena OZ, po katerem obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Iz doslej razloženega izhaja, da ni odločilno, kdaj je dolžnik denar od upnice prejel, ampak kdaj se ga je zavezal vrniti.
Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje priče in postavitev izvedenca grafologa je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člena Ustave. Zgolj z laično primerjavo podpisov iz priloženih listin in ugotovitvijo, da je tožena stranka utemeljevala tako ponarejenost podpisov na cesijskih pogodbah kot navideznost teh pogodb, ni moglo odstraniti vzpostavljenega dvoma, da so podpisi na cesijskih pogodbah pristni.
Po določbah 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Za navidezno pogodbo je značilno hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, ki je namenjena drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi trditveno in dokazno breme, da sta pogodbenika želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.
Trditev o tem, da sodišče prve stopnje v zvezi s svojimi ugotovitvami in zaključki ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je pavšalna in kot takšna neupoštevna. Ker tožeča stranke ne pojasni niti kateri dokazi naj ne bi bili izvedeni in na kakšen način naj bi zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe niti ne trdi, da prvostopenjsko sodišče za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov ni navedlo ustavno dopustnih razlogov, na njene navedbe ni mogoče konkretizirano odgovoriti in so neupoštevne. Poleg tega je tožeča stranka pravico, da prvostopenjskemu sodišču očita domnevno nezakonito zavrnitev izvedbe nekaterih njenih dokaznih predlogov, že izgubila, saj zatrjevanih kršitev ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče (najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2021), v pritožbi pa tudi ni izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
Tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ni dokazala, da sta pravdni stranki kot pogoj za veljavnost pogodbe določili kakšno posebno obliko, bodisi v obliki na papirju podpisane listine bodisi z nadaljnjim pogojem overitve podpisa ene ali obeh pogodbenih strank ali pa celo v obliki notarskega zapisa (OZ pa za pogodbo o odstopu terjatev ne predvideva nikakršne obličnosti). S tem v zvezi sta namreč odločilna predvsem elektronsko sporočilo tožene stranke tožeči stranki z dne 16. 1. 2017 (elektronska pošta na B 6, ki je v 7. točki obrazložitve natančno povzeta in ki po svoji vsebini predstavlja novo ponudbo v smislu prvega in tretjega odstavka 29. člena OZ), saj je tožeča stranka to ponudbo z elektronskim sporočilom z dne 23. 1. 2017 sprejela (elektronsko sporočilo na B 7, povzeto v 7. točki obrazložitve), in elektronsko sporočilo z dne 23. 1. 2017. Ker pa niti iz prvega (16. 1. 2017) niti iz drugega sporočila (23. 1. 2017) ne izhaja, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da bo posebna oblika (na papirju podpisana listina ipd.) pogoj za veljavnost njunega dogovora, pa tudi osnutki pogodb (ki sta si jih stranki izmenjevali pred oziroma po sklenitvi sporne cesijske pogodbe in), na katere se sklicuje pritožnica, ne morejo dokazovati, da je bila kot bistven pogoj oziroma kot pogoj za veljavnost dogovora določena obličnost.
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 109, 109/2, 111, 111/1, 111/1-8, 111/2, 111/3.. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 236, 254.. ZSPJS člen 3a., 3a/4, 3a/5.. OZ člen 86, 86/1.. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4, 10.
razlika v plači - mobing - izredna odpoved delavca - rok za podajo izredne odpovedi - odpravnina - odškodnina namesto odpovednega roka - vzročna zveza - ničnost dogovora - vračilo preveč izplačane plače - potrebni stroški - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Drugi odstavek 111. člena ZDR-1 glede teka roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca predstavlja konkretizacijo drugega odstavka 109. člena ZDR-1 in ga je treba razlagati tako, da delavec šele s potekom roka, v katerem mora delodajalec izpolniti svojo obveznost oziroma odpraviti kršitev, ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in šele tedaj prične teči 30-dnevni rok za izredno odpoved. Eden od pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca je namreč tudi neizpolnitev obveznosti oziroma neodprava kršitve s strani delodajalca, zato ni mogoče šteti, da delavec ugotovi razlog za izredno odpoved, preden delodajalcu poteče rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve pravic delavca.
Zgolj ugotovitev, da je mogoče, da je škoda posledica določenega protipravnega ravnanja, ne zadošča za zaključek o obstoju vzročne zveze in s tem odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker izvedenec v konkretnem primeru ni ugotovil, da bi bila tožničina psihična motnja (verjetna) posledica dogajanja v službi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vzročna zveza ni dokazana.
Pravilna je odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odtegljajev plače, do katerih je prišlo zaradi sklenjenega dogovora s toženo stranko na podlagi četrtega odstavka 3.a člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo, ker je ugotovilo, da dogovor ni ničen, kot je trdila tožnica.
Skladno z veljavno sodno prakso je najemna pogodba res lahko sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi ravnanji. To so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda glede na okoliščine, v katerih so izvedena, je mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji. Pri presoji konkludentnega ravnanja je tako bistveno, da med pogodbenima strankama obstoji soglasje volj ter da je le-to izraženo.
Večletno bivanje v nepremičnini same sklenitve najemne pogodbe ne more nadomestiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00060751
OZ člen 3, 53, 54, 332.. ZPP člen 8.
dokazna ocena - verodostojnost priče - trajno dolžniško razmerje - prenehanje trajnega dolžniškega razmerja - predčasno prenehanje pogodbe - ustni dogovori - obličnost sporazuma - načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij
Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje pravdnih strank pravilno opredelilo kot trajno dolžniško razmerje sklenjeno za določen čas. Prenehanje takšnega razmerja pa ureja 332. člen OZ, po katerem trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko preteče rok. Predčasno prenehanje takšnega pogodbenega razmerja pa je vedno možno ob soglasju obeh strank. Gre za izraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Glede same obličnosti sporazumne razveze pogodbe je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da za veljavnost razveze Pogodbe posebna pisna oblika ni bila potrebna. Samo dejstvo, da je bila Pogodba, za katero sicer ni zakonsko predpisana posebna oblika, sklenjena v pisni obliki, ne pomeni, da morajo biti tudi vse kasnejše spremembe, dogovori, razveza sklenjeni v isti obliki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00059154
ZFPPIPP člen 386, 386/1, 386/1-2. OZ člen 87, 87/1, 522. ZVPot člen 49. ZPotK-2 člen 2, 2-3. ZPP člen 452, 452/3, 452/4, 453.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - pripravljalna vloga - druga pripravljalna vloga - pravočasna vloga - dejstva in dokazi - ničen pravni posel - osebni stečaj dolžnika - pravne posledice začetka stečajnega postopka - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - pogodba o prodaji na obroke - potrošniška kreditna pogodba - odobritev pravnega posla
Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom 386. člena ZFPPIPP, nima pravnega učinka (prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP), je torej ničen.
izredna odpoved delavca - razlika v plači - sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - soglasje volj - izplačevanje nižje plače - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje v razlogih sodbe - razveljavitev sodbe - ponovno sojenje pred drugim senatom
Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo konkretno, na kakšen način je bilo doseženo soglasje volj glede nove pogodbe o zaposlitvi (ne gre zgolj za spremembo pogodbe o zaposlitvi), ki ne more biti hkrati izraženo ustno in s konkludentnimi ravnanji, niti ni ugotavljalo, kdaj je bilo soglasje volj doseženo in za osnovno plačo v kakšni višini. Šele nato bi lahko odločilo o utemeljenosti zahtevkov tožnika, pri čemer bi moralo za vsak mesec vtoževanega obdobja presoditi, ali je tožniku bila izplačana plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer ali pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 ali, če bi ugotovilo obstoj soglasja volj glede drugačne višine osnovne plače, plače po ustno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ali po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s konkludentnimi ravnanji.
Dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je v pogodbi o zaposlitvi, in da mu izplačuje nižjo plačo, še ne pomeni, da s tem soglaša. Odrejanje drugega dela pomeni kršitev temeljne obveznosti delodajalca, kot je določena v prvem odstavku 43. člena ZDR-1, pri čemer okoliščine, da se delavec ne "pritoži", da v zvezi s kršitvijo ne uveljavlja varstva pravic po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, ni šteti njemu v škodo. Enako soglasja ne pomeni dejstvo, da delavec ne oporeka znižani plači oziroma v zvezi s tem ne uveljavlja varstva pravic.