TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v točki II izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Navedbe o toženčevem nepoštenem, protipravnem in goljufivem ravnanju je sodišče prve stopnje pravilno presojalo z vidika prevare iz 49. člena OZ, za katero je kot sankcija predpisana izpodbojnost pogodbe.

V skladu s teorijo in sodno prakso je ničnost predpisana le kot skrajna sankcija za neveljavnost pravnega posla (praviloma se pravni posel skuša vzdržati v veljavi v skladu z načelom pacta sunt servanda). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da prevara, četudi nemoralna, praviloma ni razlog za ničnost pogodbe, pač pa le izjemoma. Vsako ravnanje sopogodbenika, ki s pomočjo prevare napelje drugega sopogodbenika k sklenitvi pogodbe, je nemoralno, vendar pa lahko le v izjemnih primerih privede do ničnosti pogodbe.

Pogodba je nična le tedaj, ko gre za tako hude napake volje, da pogodba v resnici sploh ni nastala, in ko je bila ena pogodbena stranka na račun druge nadpovprečno oškodovana oziroma na podlagi podpisane pogodbe sama (v nasprotju z drugo stranko) v zameno ni prejela ničesar.

Ker je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova (notarskega zapisa), tožnika (kot dolžnika) v omenjenih dveh izvršilnih postopkih v ugovoru zoper sklep o izvršbi (tudi če bi tak ugovor dejansko vložila) nista mogla uspešno uveljavljati, da je izvršilni naslov (notarski zapis) ničen ali izpodbojen, niti jima tak ugovor ne bi dal možnosti vložitve tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen ZIZ) ali predloga za nasprotno izvršbo (67. člen ZIZ).

Ali sta tožnika upravičena zahtevati nazaj vse, kar sta plačala na podlagi zanju sporne kupoprodajne pogodbe, tako prostovoljno kot prisilno (v izvršbi), je namreč odvisno od presoje o (ne)veljavnosti kupoprodajne pogodbe.