mandatna pogodba - pogodbena odškodninska odgovornost - detektivska dejavnost - vsebina pogodbenega razmerja - pravni nasvet - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - obveznost prizadevanja
V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je Poročilo tožene stranke vsebovalo zgolj dejstva, pri čemer so bila slednja v svojem obsegu točna in resnična, čeravno po vsebini očitno niso zadostovala za uspeh tožeče stranke v delovnopravnem sporu. S tem je tožena stranka tudi pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti, izhajajoče iz mandatnega razmerja s tožečo stranko, pri čemer na to dejstvo ne morejo vplivati morebitni ustni neodplačni pravni nasveti tožene stranke, ki niso spadali v okvir izvedenih detektivskih storitev, kakor tudi ne vsebina naknadnega pričanja detektiva v sodnem postopku vezano na opravljeno detektivsko storitev.
Tožena stranka s podanim pooblastilom ni bila angažirana za dajanje pravnih nasvetov, niti teh storitev tožena stranka ne more opravljati v sklopu detektivske dejavnosti, katere delovna področja so zakonsko predpisana in regulirana. Skladno z navedenim tožeči stranki za morebitne dane pravne nasvete in vsebino pričanja detektiva pred sodiščem ali celo rezultat v delovnopravnem sporu ne more biti poslovno odškodninsko odgovorna, kar je materialnopravno pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče.
Kakršnakoli pogodbena zaveza, ki bi zavezovala k vsebini pričanja v sodnem postopku ali bi pogodbeno stranko zavezovala k zagotavljanju rezultata sodnega spora, je v nasprotju s prisilnimi predpisi in z moralnimi načeli). Splošno dolžnost pričanja, obveznega prihoda na sodišče in pričanja po resnici določajo kogentna zakonska določila in v kolikor bi detektiv v sodnem postopku neresnično izpovedoval, bi slednje (ob izpolnjenih preostalih odškodninskih predpostavkah) predstavljalo utemeljeno podlago za deliktno odškodninsko odgovornost tožene stranke, pri čemer pa je, kot že pojasnjeno, prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo takšno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00056910
SZ-1 člen 112, 112/3.
najemna pogodba - hišniško stanovanje - prenehanje najemnega razmerja - krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe - tožba na odpoved najemne pogodbe - pravilno oblikovan tožbeni zahtevek - pravnomočnost sodne odločbe - nesklepčnost tožbe - odpravljiva nesklepčnost tožbe - oblikovalni zahtevek - konstitutivna tožba - izpraznitveni zahtevek - lastninska pravica - pravica do doma - test sorazmernosti
Ker je tožeča stranka postavila ugotovitveni zahtevek, da je najemno razmerje z dnem izdaje sodbe prenehalo, in s tožbo ni izrecno zahtevala odpovedi najemne pogodbe, oziroma poleg izpraznitvenega zahtevka ni postavila še oblikovalnega, je zahtevek tožeče stranke nesklepčen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056642
OZ člen 619. ZPP člen 337, 337/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu)
Z navajanjem, da trditve tožnice ne držijo, in dopolnjevanjem navedb, ki jih toženka ni podala pred sodiščem prve stopnje, pritožnica ne more uspeti. Prvič zato ne, ker se je do neprerekanih navedb tožnice opredelilo že sodišče prve stopnje, drugič zato ne, ker je dopolnjevanje trditvene podlage v pritožbenem postopku nedopustno, tretjič pa zato ne, ker je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta pravdni stranki, glede na ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje, sklenili podjemno pogodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00056161
ZPP člen 450, 450/2. SZ-1 člen 25, 25/1, 31.
gospodarski spor majhne vrednosti - stanovanjske in poslovne stavbe - etažna lastnina - obratovalni stroški in stroški upravljanja - ključ delitve stroškov - posel rednega upravljanja - varnostna služba - dom za starejše - sprememba tožbe
Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna. Tudi po stališču višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Glede na zgoraj navedeno o postavljenem zahtevku so zato neutemeljene pritožbene trditve, da se je tožeča stranka s tem želela izogniti posebnim procesnim določbam o postopku v spornih majhne vrednosti.
Pritožnica sama uveljavlja prav to, da mora po zakonu imeti izvajalec institucionalnega varstva (to je dom starejših občanov v zgradbi) za izvajanje osnovne oskrbe s predpisom na delovnih mestih zaposlenega vratarja - receptorja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v stavbi izvaja dejavnost, katere narava narekuje varnostno - receptorsko službo, je torej pravilna, sklicevanje na potrebnost soglasja vseh etažnih lastnikov pa zato, ker je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev glede na večstanovanjsko stavbo, pa neutemeljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056562
OZ člen 9, 346. ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - pogodba o vodenju transakcijskega računa - pogodbena obveznost - negativno stanje na bančnem računu - obračun stroškov vodenja osebnega transakcijskega računa - odstop od pogodbe - vročanje odpovedi - ugovor zastaranja
Preštevilčenje transakcijskega računa ne more imeti nobenega vpliva na toženkine pogodbene obveznosti. Pogodba o vodenju transakcijskega računa ni prenehala, čeprav banka toženke o preštevilčenju računa ni obvestila. Za ta spor ni bistveno, da toženka od konca leta 2016 ni izvršila nobene transakcije, saj njen dolg predstavljajo (zgolj) stroški vodenja računa in natekle obresti. Ker je banka utemeljeno odstopila od pogodbe s toženko, čemur slednja ne oporeka, je tudi stroške vodenja računa utemeljeno zaračunala do odpovedi pogodbe,
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00058033
Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 26. ZPP člen 286b, 451.
pogodba o opravljanju upravniških storitev - pogodba o opravljanju storitev in poslov upravljanja - plačilo upravniških storitev - sklepčnost tožbe - identifikacija tožbenega zahtevka - obračun stroškov - trditveno in dokazno breme glede ključa delitve - ključ delitve - ugovor pravilnosti izračuna vtoževane terjatve - pravočasnost navajanja dejstev - pravočasnost grajanja kršitev določb pravdnega postopka
Tožeča stranka je navedla iztoževano obdobje ter vsaj okvirno oz. abstraktno opredelila, za katere vrste stroškov gre (plačilo stroškov vode, skupne elektrike, hišniških storitev, upravljanja, vzdrževanja itd.). Vrsta (in višina) posameznih mesečnih stroškov pa je konkretno in natančno opredeljena v predloženih računih. Ključ delitve je sicer res navedla le za del stroškov, ki se nanašajo na vodo (glede na dejansko porabo), ter za hišniške storitve (glede na enoto), vendar pa je hkrati pojasnila, da je stroške delila skladno s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb ter da prilaga obračune stroškov. Na slednjih (torej priloženih računih) pa je ključ delitve jasno naveden pri vsakem strošku posebej. Ob dejstvu, da gre za (zgolj) devet preglednih, jasnih računov in ne za obsežno listinsko dokumentacijo, višje sodišče pojasnjuje, da je bila toženi stranki dana zadostna možnost, da ugovarja pravilnosti ključa delitve. Pritožničini očitki, da iz obračuna stroškov ni podrobneje razvidno, po katerem ključu so se stroški delili (površina, enota, št. uporabnikov), ne držijo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSK00056677
SZ-1 člen 5, 25, 25/1, 28, 28/1.. OZ člen 619, 641, 642.
upravljanje v večstanovanjskih stavbah - redna vzdrževalna dela na skupnih delih večstanovanjske stavbe - posli rednega upravljanja - nadomestitev soglasja etažnega lastnika s sklepom sodišča - pogodba o delu - izpolnitev obveznosti - plačilo za pogodbeno opravljeno delo - obligacija rezultata
Izvajalčeva storitvena obveznost (v konkretnem primeru na tej strani po pooblastilu nepravdnega sodišča nastopa tožnica kot plačnica izvajalcu, ki ga je angažira) ima namreč značilnost obligacije rezultata (641. in 642. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zato toženec kot etažni lastnik ni dolžan izvršiti plačila za dela na skupnih delih stavbe v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem, dokler gradbena dela niso izvršena v celoti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056920
OZ člen 86, 88. ZPP člen 315, 315/1. ZS člen 3.
gospodarska pogodba - pogodba o poslovnem sodelovanju - projektno delo - konkurenčna klavzula - kršitev konkurenčne klavzule - ničnost konkurenčne klavzule - vmesna sodba - pogodbena kazen - plačilo pogodbene kazni - delna ničnost - pravočasnost - spor iz delovnega razmerja - analogna uporaba zakona
V določenih obligacijskih zadevah se lahko analogno uporabijo določbe ZDR-1, vendar morajo biti za takšno analogno uporabo ZDR-1 podani utemeljeni razlogi, le-ti pa v predmetni zadevi niso bili v zadostni meri niti zatrjevani niti izkazani.
Če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka. Ker je opisani institut v obravnavanem primeru uporabilo tudi sodišče prve stopnje, se do trditev v zvezi z višino tožbenega zahtevka do izdaje izpodbijane sodbe še ni bilo dolžno opredeljevati.
Zaradi ničnosti določila o odmeri denarne odškodnine niso nična tudi ostala določila iz konkurenčne klavzule oziroma preostanek 11. člena Pogodbe, saj ta lahko obstane brez ničnega določila.
Tožena stranka bi tožečo stranko glede na dogovor z direktorjem pred sklenitvijo nove pogodbe, kot ji nalaga tretji odstavek 11. člena Pogodbe, o tem dejstvu morala obvestiti tožečo stranko in ji s tem posredovati informacije, ki bi slednji omogočile sprejem odločitve, ali bo uveljavljala konkurenčno klavzulo oziroma pri njej vztrajala, pa tega ni storila, temveč se je kljub zavedanju, da Pogodba vsebuje konkurenčno klavzulo, odločila zaposliti v panogi igralništva, konkretno pri družbi A. d. o. o.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00057113
OZ člen 9, 34, 34/1, 34/2, 82, 846, 846/3. ZPP člen 7, 183, 300, 339, 339/1.
nakup plovila - pogodba o posredovanju - provizija - predložitev dokumentacije - registracija - pogodbena zaveza - pogodbena obveznost - uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - načela obligacijskega prava - prosto urejanje obligacijskih razmerij - dolžnost izpolnitve obveznosti - klavzula videno - kupljeno - znižanje provizije - trditveno in dokazno breme - oblikovalni zahtevek - nasprotna tožba - združitev pravd v skupno obravnavanje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje se je glede na sporna dejstva pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kaj je bil predmet zaveze tožeče stranke v razmerju do tožene stranke.
Ugotovilo je, da sta pogodbeni stranki pogodbeno voljo zapisali in da je med njima vsebina zapisanega pogoja za izplačilo drugega dela dogovorjene provizije sporna. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe razlagajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih oziroma nejasnih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen sopogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.
Sodišče prve stopnje je skupen namen pogodbenikov glede vprašanja priročnikov v pogodbi o posredovanju, pravilno ugotavljalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke (zakonite zastopnice tožene stranke, ki je pogodbo podpisala, sodišče ni zaslišalo, potem ko se je prepričalo, da s spornimi dejstvi ni bila seznanjena), in priče, ki je za toženo stranko pripravila podlago za posredniško pogodbo.
Pri presoji načel obligacijskega prava za razlago sporne pogodbene določbe o pogojih za pridobitev provizije je sodišče prve stopnje zaključilo, da od posrednika v razmerju med kupcem in prodajalcem, po določbah OZ ni mogoče zahtevati, da posrednik izpolni tiste obveznosti, ki jih ima sicer prodajalec (oziroma proizvajalec). Če proizvajalec ni izdal ustreznega priročnika, to presega zavezo posrednika v poslu. Tudi zato je sledilo razlagi pogodbe, ki jo je zatrjevala tožeča stranka.
V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa je predvsem pomembno, na kar je med postopkom opozorila že tožeča stranka, da tožena stranka sploh ni postavila oblikovalnega zahtevka glede uveljavljanega znižanja plačila provizije po tretjem odstavku 846. člena OZ. Torej, tudi če bi relevantna dejstva navedla, bi imela glede na opozorilo tožeče stranke tudi možnost, da postavi oblikovalni zahtevek, da se dogovorjena višina provizije zniža, česar pa ni storila. Zoper tožečo stranko je sicer vložila nasprotno tožbo, s katero pa je zahtevala odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi neuporabe plovila, ne pa zahtevka za znižanje provizije.
Prav ima pritožnica, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe nepravilno zapisalo, da je tekom obravnavanja postopek razdružilo, saj je pomembna tista odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče sprejelo nazadnje. Če pa bi želela pritožnica s pritožbo uspeti, bi morala v pritožbi še trditi, da je postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju s sprejetim sklepom o združitvi pravd, vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve, česar pa ni trdila. S tem pa se izkaže, da na podlagi njenih pritožbenih trditev bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pri presoji izpodbijane sodbe ni bilo mogoče ugotoviti, na tej podlagi pa tudi ne razveljaviti izpodbijane sodbe in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bo sodišče prve stopnje moralo odločiti še o zahtevku, ki ga je podala tožena stranka zoper tožečo stranko v nasprotni tožbi, ker sodišče prve stopnje v konkretnem primeru po združitvi pravd obeh zadev ni obravnavalo skupaj. Kljub združitvi pravd in izdaji sodbe le o tožbenem zahtevku tožeče stranke, je pravda po nasprotni tožbi zato ohranila samostojnost.
V primeru, če izda sodišče le sodbo o tožbenem zahtevku, ne gre za delno sodbo, pač pa za končno sodbo o tožbenem zahtevku. To pa pomeni, da za odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, ki ga sodišče prve stopnje v pravdi ni obravnavalo in o njem tudi še ni izdalo nobene odločbe, toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) ni bilo treba podati zahteve za izdajo dopolnilne sodbe zato, da doseže odločitev o svojem zahtevku, ki ga sodišče prve stopnje še ni obravnavalo. Moralo ga bo obravnavati in o njem izdati še eno sodbo.
Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Bistvena značilnost podjemne pogodbe je, da podjemnik delo opravlja samostojno, saj prevzame tveganje glede uspeha, to je glede rezultata posla, ki se ga je s sklenitvijo podjemne pogodbe zavezal doseči. Podjemnikova obveznost je zato pravilno opravljena le, če ima opravljeni posel (končni rezultat opravljenega posla) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene.
Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene. Kot okoliščino, ki kaže na to, da bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene, je treba upoštevati tudi položaj ponavljajočih se zamud.
Ker tožena stranka svoje obveznosti po tretjem naročilu ni (niti delno) izpolnila, tožeča stranka zaradi odstopa od pogodbe utemeljeno uveljavlja povračilni zahtevek in zahteva vrnitev tistega, kar je sama vnaprej izpolnila, to je vrnitev avansa, plačanega po tretjem naročilu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056929
ZPP člen 318, 338, 338/2. OZ člen 239, 239/2.
zamudna sodba - afirmativna litiskontestacija - priznanje navedb - pritožbeni razlog - nedovoljen pritožbeni razlog - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - pogodbena odškodninska odgovornost
Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije, ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Iz navedenega razloga se zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).
Pritožba se v celoti nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je v pritožbi nasprotovala trditvam tožeče stranke glede okoliščin njunega medsebojnega poslovanja. Zato je pritožba nedopustna in se pritožbeno sodišče v njeno vsebinsko presojo ne sme spuščati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00056234
ZPP člen 7, 212. OZ člen 73, 73/2. ZGD-1 člen 32, 32/2.
plačilo računov - dogovor - trditvena podlaga - kršitev razpravnega načela - trditveno in dokazno breme - protispisnost - zastopanje pravne osebe - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - naknadna odobritev pogodbe s konkludentim dejanjem - direktor družbe - statutarna omejitev zastopanja
Pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba (73. člen OZ) zavezuje sopogodbenika (tožečo stranko), če jo neupravičeno zastopani (tožena stranka) pozneje odobri. Tožeča stranka tožene stranke ni nikoli pozvala, naj se izreče, ali pogodbo (dogovor) odobrava (skladno z drugim odstavkom 73. člena OZ). Je pa mogoče iz dejanj oziroma navedb tožene stranke v postopku utemeljeno sklepati, da je tožena stranka dogovor (konkludentno) odobrila, saj se prav sama nanj sklicuje. Ker je torej tožena stranka (neupravičeno zastopana) dogovor odobrila, le-ta velja in zavezuje pravdni stranki.
pogodba o zastopanju - podjemna pogodba - vsebina pogodbe - pogodba kot materialno pravo - mesečni pavšal - obseg dela - odstop od pogodbe - odpovedni rok - prenehanje pogodbe - ugovor neizpolnitve obveznosti - plačilo storitev - prosto urejanje obligacijskih razmerij
Odločitev sodišče prve stopnje, da je tožnik v skladu s pogodbenimi dogovori upravičen do plačila dogovorjenega mesečnega pavšalnega zneska vse do dneva prenehanja pogodbe, je pravilna. Na to nima vpliva ugovor toženke, da v tem času zanjo ni opravil nobene storitve. Ta ugovor bi bil relevanten le, če bi stranki plačilo pavšala izključili, če storitev, ki jih pavšalno plačilo zajema, toženka ne koristi, pa ga nista. Bistveno zato je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je toženka v tem obdobju imela možnost, da dogovorjene storitve koristi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00057512
ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24. ZPotK člen 7, 7/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 4/2. OZ člen 8.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - spremembe valutnih tečajev - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - valutna klavzula - valutno tveganje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost - obseg pojasnilne dolžnosti - dobra vera - konverzija
Utemeljitev prvostopnega sodišča, da je konverzija zadostna zaščita pred “bodočim” tveganjem, je ustrezna in se pravzaprav sklada s pritožbenim naziranjem, da ta obenem ne nudi zaščite pred tveganjem, ki se je že udejanjilo (pretekla sprememba tečaja). Drži, da posledično kreditojemalcu ne nudi popolne zaščite, a mu hkrati omogoča, da se lahko razbremeni bodočega tveganja. Če kreditno razmerje dovoljuje konverzijo, je valutno tveganje zgolj hipotetično neomejeno, saj lahko kreditojemalec kadarkoli po svoji svobodni presoji to tveganje zameji, kar sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja kot pomemben vidik pri presoji ravnotežja pravic in obveznosti pravdnih strank. Nenazadnje tožnika v pritožbi sama izpostavljata, da je glede na prakso SEU pomemben vidik, kako težko je potrošniku preprečiti nadaljnjo (bodočo) uporabo pogodbenega pogoja.
Določen razkorak v infomiranosti je torej obstajal, glede na konkretne okoliščine primera pa ni mogoče zaključiti, da je bilo informacijsko neravnotežje tolikšno (znatno), da je bilo pogodbeno razmerje že od samega začetka (ab initio) nepošteno (nično) in brez sleherne pravne eksistence. Pri napolnjevanju pravnih standardov (znatnega neravnotežja) je treba upoštevati tudi sankcijo, ki je posledica subsumcije (ujemanja) dejanskega in pravne norme. Ničnost je skrajna pravna kategorija in je kot sankcija pridržana za najhujše kršitve na obligacijskopravnem področju. Tudi zato ZVPot za ničnost predpostavlja znatno oz. t. i. kvalificirano neravnotežje med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe. Pojasnila toženke so bila res pomanjkljiva, niso pa bila zavajajoča, lahkomiselna ali povsem nezadostna. Zato ugotovljeni razkorak v razumevanju splošnih valutnih tveganj med pravdnima strankama ne ustreza standardu kvalificiranega, znatnega, “signifikantnega” oz. “nepravičnega” neravnotežja v stopnji informiranosti.
Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditna pogodba pa posledično ni nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056914
OZ člen 100, 340, 352, 463, 637, 638, 639, 639/3, 660, 662, 662/1, 662/3, 662/4, 663, 663/3. ZPP člen 214, 214/2, 313, 313/1, 313/2, 347, 347/4, 347/5, 350, 350/2. ZGO-1 člen 2, 2-4.1, 54, 54/1, 74, 74/2.
sončna elektrarna - zamakanje strehe - gradbena pogodba - napaka v solidnosti gradbe - sanacija napak - projektant - napaka projekta - naročnik in izvajalec - podizvajalec - odgovornost izvajalca za napake gradbe - vzrok za napako - odprava napak na lastne stroške - jamčevalni rok - obvestilo o napaki - ugovor zastaranja - višina tožbenega zahtevka - konkretizirano prerekanje dejstev - domneva priznanja dejstev - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - izostanek paricijskega roka v izreku
Za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, odgovarja izvajalec, pa tudi projektant, če napaka gradbe izvira iz kakšne napake v načrtu. Za dela, ki jih izvajalec izvede zaradi odprave napake, OZ niti v poglavju o podjemni pogodbi niti v poglavju o gradbeni pogodbi, ne določa posebnih pravil za položaj, ki nastane, ko se pozneje izkaže, da ta dela napake niso odpravila oziroma da so opravljena z napako. Zato je za ta položaj treba smiselno uporabiti 463. člen OZ (v zvezi s 100. členom OZ). To pomeni, da za ta dela (dela, na katerih naj bi bila napaka odpravljena, in dela, ki so bila izvedena zaradi odprave napake), z njihovo izročitvijo naročniku pri napaki v solidnosti gradnje začne znova teči desetletni jamčevalni rok iz prvega odstavka 662. člena OZ. Posledično v poštev ponovno pridejo tudi vsi jamčevalni zahtevki. Vendar mora biti za uporabo omenjenih pravil najprej vzpostavljena odgovornost tožene stranke (kot izvajalca ali projektanta) za prvotno izvedbo gradbe z napakami, ki so bile grajane in so se nato (skušale) odpraviti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060541
ZOR člen 364, 371, 383, 387. OZ člen 360, 1060. ZZK člen 1. ZZK-1 člen 1. SPZ člen 1.
darilna pogodba - sklenitev darilne pogodbe - intabulacijska klavzula - zemljiškoknjižno dovolilo - ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo - tožba za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - zastaranje - ugovor zastaranja - tek zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - pretrganje zastaranja - desetletni zastaralni rok - uporaba materialnega zakona
Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056648
OZ člen 9, 46, 46/1, 94, 99. ZPP člen 7, 14, 100, 208, 212. ZIZ člen 24.
pogodba o preužitku - razveljavitev pogodbe - razveza pogodbe - (ne)izvrševanje pogodbe - dejansko stanje - dokazna ocena - dokazi in dokazovanje - vložitev kazenske ovadbe - zavrženje kazenske ovadbe - vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku - napake volje - bistvena zmota - pomanjkljivi razlogi sodbe - razveljavitev sodbe - smrt stranke, ki ima pooblaščenca - vstop v pravdo
Dejstvo, da poleg prevzemnika za preužitkarja skrbi še kdo drug (ki nima tovrstne pogodbene obveznosti), še ne omogoča avtomatičnega zaključka, da preužitkar svojih obveznosti ne izvršuje ustrezno. Če bi se izkazalo, da prevzemnik določene konkretne obveznosti ali naloge v zvezi s skrbjo za preužitkarja ni mogel opraviti, ker ga je nekdo »prehitel«, to še ne pomeni, da prevzemnik svojih obveznosti ni izvrševal. Še posebej, če se izkaže, da je bil tisti, ki je namesto prevzemnika opravil to obveznost, motiviran ne toliko s skrbjo za preužitkarja, temveč bolj z izidom pravde.
pravni posel - kreditna pogodba - izpodbojna pogodba - rok za izpodbijanje pogodbe - grožnja - sila - prisila - utemeljen strah - nedopustna grožnja - prekluzivni rok - fizično nasilje - subjektivni rok
Neutemeljeno skuša toženec prikazati, da je navedena grožnja pravzaprav permanentno ustvarjeno stanje sile. Grožnja pri njenem naslovniku ustvari strah, ki lahko povzroči, da ta ravna zoper svojo siceršnjo voljo. O pogodbi, sklenjeni zaradi grožnje, govorimo, če je pogodbene stranka ali tretja oseba z nedopustno grožnjo povzročila pri drugi pogodbeni stranki utemeljen strah, da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Vendar tak strah še ni sila v smislu določila 99. člena OZ, saj bi bilo slednje v tem primeru nesmiselno. Čim bi naslovnik zatrdil, da se je zaradi grožnje pojavil strah, in da je bil ta trajne narave, mu ne bi bilo treba ukrepati v enem letu od grožnje, ki je ta strah ustvarila. Tudi kadar grožnjo predstavlja uporaba fizično nasilne komunikacije, je treba ukrepati v zakonsko določenem prekluzivnem roku.
neupravičena obogatitev - uporabnina - najemna pogodba - prenos lastninske pravice na nepremičnini - pogodba v korist tretjega - aneks k pogodbi - relativnost obligacijskih razmerij - vstop v pravni položaj prednika - vstop v pravice najemodajalca
Aneks k pogodbi deli usodo glavne pogodbe. Zato uporabljena dikcija, da aneks velja do konca leta 2022, nedvomno pomeni, da sta stranki podaljšali trajanje najemne pogodbe.
Po prenosu lastninske pravice na predmetu najema, nov lastnik vstopi v položaj najemodajalca. Sklenitev novega aneksa med prejšnjim lastnikom oz. najemodajalcem in najemnikom, ki je bil sklenjen nekaj mesecev po prenosu lastninske pravice, in s katerim sta stranki določili, da prekinjata uporabo zadevne nepremičnine, nima narave pogodbe v korist tretjega (novega lastnika). Ima le relativni učinek med strankama aneksa. Iz aneksa je razvidno, da sta stranki uredili razmerje za nazaj, saj tožena stranka še vedno uporablja določene nepremičnine tožeče stranke.
Sodišče je ugotovilo, da sta drugotožena in prvotožeča stranka 31. 12. 2007 sklenili najemno pogodbo, ki vsebuje med drugim ugotovitveno določbo, da je drugotoženka postala solastnica dela poslovnih prostorov na podlagi prodajne pogodbe z dne 14. 12. 2007, kar po oceni prvostopenjskega sodišča kaže na to, da pogodba z dne 14. 12. 2007 ni bila sklenjena z namenom, da se tožnika(e) oškoduje, temveč prav nasprotno, da je bila sklenjena v dogovoru s tožečimi strankami oziroma njihovim pravnim prednikom.
Ničnost je posledica napak v sklenitveni fazi pogodbe, zato morajo razlogi za ničnost pogodbe obstajati v času sklenitve. Ničnosti pogodbe ni mogoče uveljavljati zaradi ravnanj sopogodbenikov v poznejših fazah izvrševanja pogodbenega razmerja.