V kolikor bi toženka kot ugovor zoper zahtevek tožnice za plačilo želela uveljavljati jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine (prodajna pogodba) oziroma na znižanje plačila (podjemna pogodba), bi morala v postopku pred sodiščem prve stopnje podati ustrezne trditve, zlasti glede obstoja in vrste napak ter njihovega pravočasnega in pravilnega grajanja (notifikacije), opredeliti pa bi morala tudi, kolikšna je manjvrednost stvari zaradi napak oziroma kolikšno znižanje kupnine (plačila) uveljavlja.
Toženka v pritožbi v pretežnem delu skoraj dobesedno povzema, kar je med postopkom že navedla v pripravljalnih vlogah. Ponovljene navedbe, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo, ne terjajo ponovnega vsebinskega odgovora.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083614
OZ člen 239, 240.
pogodbena odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost projektanta - vzročna zveza - pretrgana vzročna zveza
Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je torej obstoj vzročne zveze med projektantovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnica (oškodovanka) mora poleg škodnega dejanja (toženkina zamuda z oddajo PGD ter PZI) in nastale škode, dokazati tudi dejstvo, da ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja toženke stranke - projektanta.
potrošniški spor - obračun za plačilo dela - pravilnost obračuna - reklamacija računov - odgovor na zahtevo - nepravilnost izpolnitve - omejitev pravic
Podjetje mora potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Ni pa za konkretni spor uporabna določba drugega odstavka 101. člena ZVPot-1, saj se ta nanaša na zahtevke potrošnika iz naslova nepravilnosti pri opravljeni storitvi. Potrošnik lahko v takem primeru na podlagi prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 zahteva neodplačno odpravo nepravilnosti pri opravljeni storitvi; zahteva ponovno izvedbo storitve; zahteva vračilo dela kupnine v sorazmerju z nepravilnostmi pri opravljeni storitvi ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska. Če obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi ni sporen, podjetje čimprej, vendar najpozneje v osmih dneh ugodi potrošnikovi zahtevi iz 100. člena ZVPot-1. Če pa je obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi sporen, pa podjetje pisno odgovori potrošniku na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu (prim 101. člen ZVPot-1). Gre torej za rok namenjen odgovoru na potrošnikovo zahtevo iz prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 in ne za rok, ki bi urejal odgovor na kakšen drug dopis potrošnika podjetju.
(Ne)prejem odgovora na reklamacijo računa ni bistvenega pomena za odločitev.
neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo stvari - upravljavec proge - jahališče na hipodromu - izvedba projekta - izdelava betonskih elementov - pogodbena obveznost - korist - konkretno in realno prikrajšanje - sodba presenečenja - pravni temelj terjatve
Subjektivno presenečenje in razočaranje stranke nad odločitvijo sodišča še ne utemeljujeta očitka o sodbi presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.
Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo biti sodišče prve stopnje usmerjeno v razreševanje vprašanja, kako in s čim tožena stranka ni (neupravičeno) obogatena. Izhodišče je namreč nasprotno. Za uspeh zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi bi moralo biti izkazano, da je tožena stranka bila obogatena.
Sodišče pogodbenega prava, kamor sodijo tudi splošni pogoji, ne pozna po uradni dolžnosti in se z njim lahko seznani samo preko trditev strank. Zato sklicevanje pritožnice na določbo splošnih pogojev, ki je ni zatrjevala v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.
Glede presoje sporne pogodbene določbe kot pogodbeno dogovorjene odškodnine je treba opozoriti, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje. Vrhovno sodišče je v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje, medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava). Spornemu pogodbenemu določilu bi bilo tako moč pripisati pomen dogovorjenega načina izračuna pozitivnega pogodbenega interesa mandatarja, kar je lahko predmet pogodbene avtonomije. Zato dogovor pogodbenih strank o višini morebitnega nadomestila (to je odškodnine) v primeru predčasnega odstopa od pogodbe sam po sebi ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Glede presoje dopustnosti spornega dogovora pa je potrebno opozoriti na spoštovanje temeljnega načela odškodninskega prava, in sicer, da odškodnina škode ne sme presegati. Mandatar zaradi razdrtja pogodbe namreč ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Zato je pogodbeno določilo, ki določa, da mora naročitelj v primeru njegovega predčasnega odstopa od pogodbe mandatarju plačati vse dogovorjene pavšalne zneske do konca dogovorjenega obdobja, v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nično, v kolikor pogodbeno dogovorjena odškodnina presega dejansko škodo.
Glede ugotavljanja obsega škode tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, s katerimi bi utemeljila, da bi ji nastala škoda v uveljavljani višini, niti konkretnih navedb o višini nastale ji škode. Zato na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da je tožničin zahtevek nesklepčen. Tožničina trditvena podlaga je šla tekom celotnega postopka zgolj v smer navajanja trditev glede sklenjenega dogovora in avtonomije pogodbenih strank, ne pa v substanciranje popolnega in jasnega navajanja dejstev v smer izkazovanja nastale škode. Sodba sodišča prve stopnje je zato pravilna, vendar iz drugačnih materialnopravnih razlogov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083252
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 190, 192, 193, 198, 336, 365, 371, 372. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/3. ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - dokazna ocena - pravo EU - konverzija - dajatveni (povračilni) zahtevek - zastaranje povračilnih zahtevkov na podlagi nične pogodbe - obrestni zahtevek - tek obresti - nepoštenost stranke - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - procesni pobotni ugovor
Niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.
Določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.
Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute.
SEU je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (tč. 58).
Tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ je treba interpretirati v skladu z obogatitveno idejo (načelom). Prikrajšanec ima primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja.
Ko pa gre za vprašanje plačila obogatitvenih obresti, je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (zlasti 193. in 198. člen OZ). Določbo 193. člena OZ je teorija tudi ob neupoštevanju evropskega potrošniškega prava že do sedaj razlagala tako, da je dobrovernemu pridobitelju denarnega zneska mogoče naložiti plačilo obogatitvenih obresti samo v višini dejansko doseženih obresti. Po določbi o plodovih 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno velja za obresti).
Pri prenehanju dvostranskih pogodb kondikcijski zahtevki, ki stopijo na mesto izpolnitvenih, ohranijo vzajemno naravo, kar pomeni, da je vsaka od strank zavezana vrniti tisto, kar je prejela, po načelu do ut des. Tožeča stranka je pri postavitvi svojega zahtevka upoštevala, da je od tožene stranke prejela kredit v znesku 293.895,00 EUR in je tožbo vložila le glede presežka, ki je ob koncu sojenja na prvi stopnji znašal 121.216,56 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo tudi nadomestilo za čas, ko je tožeča stranka uporabljala kapital tožene stranke. Toženka svoje povračilne obveznosti torej ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da je njen povračilni zahtevek višji kot ga je upoštevala tožeča stranka pri postavitvi zahtevka.
Nepoštenost po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Teorija kot slabovernega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma slednja tako "bije v oči", da poštenemu prejemniku ne bi mogla ostati neznana. Povedano drugače, za slabovernost je potrebno dokazati prejemnikovo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist potrebno vrniti), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083265
ZVPot člen 37, 37b, 37c. OZ člen 7.
potrošniški spor - prodajna pogodba - stvarna napaka - jamčevalni zahtevek - odstop od pogodbe - izpolnitev pogodbe (odprava napake) - odprava napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - vrnitev kupnine - izbira jamčevalnega zahtevka - zloraba pravice
V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00083476
ZFPPIPP člen 14, 14/2-1, 14/3-1. OZ člen 578. SPZ člen 157, 167, 167/2, 204.
stečajni postopek nad pravno osebo - sklep o začetku stečajnega postopka - domneva trajnejše nelikvidnosti - prezadolženost - insolventnost - namensko posojilo - verjetnost terjatve - procesna legitimacija - odločitev sodišča - zaključek glavne obravnave - odstop od pogodbe - financiranje - namenska poraba sredstev - podatki o prometu - zavarovanje - hramba blaga - stroški hrambe blaga
Za odločitev sodišča je ključen presečni trenutek zaključka naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, tj. ali so ob zaključku naroka izpolnjeni zakonski pogoji, aktivna legitimacija upnika in insolventnost dolžnika. Zato je razumljivo treba upniku dopustiti, da stanje terjatve poračuna glede na datum zaključka naroka, posebno še ob upoštevanju trajanja predmetnega postopka (več kot 1 leto).
Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da namenska poraba sredstev iz naslova prejetega financiranja za obratna sredstva v skladu z medsebojno pogodbo in splošnimi pogoji pomeni, da bi moral dolžnik ves čas trajanja posojilnih pogodb izkazovati obseg obratnih sredstev v zvezi z dobavami italijanskemu kupcu najmanj v višini prejetega financiranja. To pomeni, da bi moral skupni znesek dolžnikovih denarnih sredstev, plačanih predujmov dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge blaga in zalog blaga v skladišču ter kratkoročnih terjatev do italijanskega kupca ves čas dosegati najmanj znesek prejetega financiranja. Ker glede na podatke v dokumentaciji dolžnika samega ni bilo tako, dolžnik pa ni uspel dokazati namenske porabe financiranja obratnih sredstev, je upnik utemeljeno odstopil od pogodbe skladno s Splošnimi pogoji in 578. členom OZ.
Sklicujoč se na bruto bilanco dolžnika za prvo trimesečje leta 2023 in konto kartico prometa z italijanskim kupcem za leto 2023, je upnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zato se je slednje procesno prevesilo na dolžnika: če posojena denarna sredstva za financiranje obratnih sredstev niso bila plasirana niti kot denarno dobroimetje na bančnih računih dolžnika niti v nabavljenih zalogah sladkorja ali plačanih predujmih dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge in niti v terjatvah do italijanskega kupca, bi moral dolžnik konkretno pojasniti, kam pa jih je potem plasiral. Podatki o višini italijanskemu kupcu izstavljenih računov v določenem obdobju ne povejo, kako je dolžnik porabil prejeto posojilo (za kakšen namen), saj ne gre za primerljive kategorije.
URS člen 39, 22. ZIZ člen 53, 239, 267, 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7
Lojalna razlaga določb nacionalne zakonodaje pomeni razlago, skladno s stališči, izraženimi v odločbah SEU (tudi C- 287/22, za katero pritožba očita, da se nanjo primarno opira izpodbijana odločitev), zato uporaba takšne lojalne razlage s sklicevanjem na sodbe SEU ne predstavlja mehanske aplikacije.
Kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče vsebino določb ZIZ razlagalo evroskladno z jezikovno in namensko razlago (ki sta lastni našemu nacionalnemu pravu), zato pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost uporabljenega načela primarnosti in razlagalnega pristopa ter ne izkaže trditev o uporabi določb ZIZ contra legem.
ZJN-2 do novele in tudi po noveli ZJN-2B ni določal naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ.
Deseti odstavek 5. člena izvajalske pogodbe in dopis toženke z dne 3.10.2014 (dano soglasje k podizvajalcu) ne pomenijo akcepta nakazila in nenazadnje ne gre za izjavi toženke podizvajalki, ampak za izjavi toženke izvajalcu (prvi odstavek 1036. člena OZ). Velja pritrditi zavzemanju toženke s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso , da bi moral biti akcept nakazila dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen) ter jasno in nedvoumno izražen, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat, saj je njegova posledica nastanek direktnega zahtevka podizvajalca do naročnika, pri čemer je njegova terjatev abstraktna glede temeljnega posla.
Zmotno je tožničino stališče, da so bile te njene terjatve pripoznane s strani izvajalca in naročnice, ker nihče ni zavrnil njenih začasnih situacij. Potrditev količine in vrednosti opravljenih del (100%), čemur so situacije namenjene, namreč ne pomeni pripoznanja obstoja terjatev iz naslova 10% zadržanih sredstev. Ta sredstva so namenjena zavarovanju naročnika oziroma pri podizvajalski pogodbi zavarovanju izvajalca glede (napak) kakovosti izvedenih del.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083448
OZ člen 807, 825, 825/1. ZPP člen 7, 7/1, 227, 227/5, 257.
pogodba o trgovskem zastopanju - agencijska pogodba - pridobitev pravice - plačilo provizije - višina vtoževane terjatve - trditveno breme stranke - sklepčnost zahtevka - opozorilo nasprotne stranke - dokaz z zaslišanjem - zaslišanje stranke
Obračun provizije na način, da se od zneska subvencije (ki so ga prejele stranke) odšteje "obračunani" znesek subvencije, ni v skladu z dogovorom pravdnih strank. Tožeča stranka ni pojasnila načina izračuna zneskov, ki izhajajo iz drugega stolpca z oznako "obračunan znesek subvencije". Iz tabele na prilogi A 8 pa (poleg stolpcev s količinami) izhajajo še stolpci z oznakami "dogovorjen RVC" po posameznih proizvodih ter "dogovorjen skupni zaslužek", vendar pa tožeča stranka tudi izračuna teh postavk ni pojasnila. Tožeča stranka ustreznih navedb ni podala, matematičnega preizkusa pa sama predložena tabela ne omogoča, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi zgolj na splošno navedla, da se tožena stranka dogovora o prodaji ni držala (glede višine prodajnih cen ter deleža prodanih mask Y), zato bi bila konkretna pojasnila glede načina obračuna bistvena.
Pritožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da v sodbi ni povzelo vsebine dogovora o višini dogovorjene provizije. Tudi s to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj ugotovitev glede višine dogovorjene provizije po posameznih proizvodih ne zadošča za presojo višine vtoževane terjatve. Za utemeljitev slednje bi bilo treba podati obračun za vsako posamezno stranko, torej katera sredstva so ji bila prodana, za kakšno ceno, koliko je znašala razlika v ceni, koliko je tožeča stranka že dobila plačano ter kaj še terja od tožene stranke.
Tožeča stranka ni podala sklepčnih trditev, v katerih bi pojasnila svoj obračun vtoževanega zneska, čeprav jo je tožena stranka na to ves čas postopka opozarjala. Dokaz z zaslišanjem je namenjen dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju nepopolne trditvene podlage.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083446
OZ člen 102, 102/1, 102/3, 110, 633, 633/2. ZGO-1 člen 66. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (2007) člen 3, 3/2.
projektantska pogodba - podjemna pogodba - pravica do plačila - ugovor ogroženosti - če postane izpolnitev ene stranke negotova - pogodbeno dogovorjene lastnosti - nepravilna izpolnitev - neizpolnitev neznatnega dela obveznosti - pridobitev gradbenega dovoljenja - zahtevana dokumentacija - komunalni prispevek
Za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka občini ni bilo treba predložiti popolne PGD, temveč zgolj del, potreben za odmero komunalnega prispevka. Kot je navedla sama tožnica, je bila zahtevana priloga k vlogi za izračun komunalnega prispevka projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vodilna mapa in arhitektura.
Tožnica je toženca sicer pozvala na prevzem PGD, vendar pa nepopolne in nepravilne izpolnitve naročnik ni bil dolžan prevzeti, kasneje pa je izročitev dokumentacije tožencu neupravičeno pogojevala z njegovim predhodnim plačilom. Ugovor ogroženosti ne daje stranki, ki mora izpolniti prva, upravičenja, da od nasprotne stranke zahteva izpolnitev njene obveznosti kot prve, saj gre zgolj za obrambno sredstvo ogrožene stranke.
Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083248
OZ člen 131, 187, 662. ZPP člen 318.
zamudna sodba - pravočasna vloga - prepozna vloga - vložitev vloge na nepristojno sodišče - pristojnost sodišča - očitna pomota - skrbnost pooblaščenca - vloga, vezana na rok - nevednost ali očitna pomota - gradbena pogodba - izvajalec - investitor - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - solidarni dolžnik - sosporniki - navadno materialno sosporništvo - naročnik storitve
Očitno pomoto (lapsus) pri odvetniku je mogoče utemeljiti, če je npr. sodišče v sami vlogi pravilno navedeno, napačen naziv pa je napisan na pisemski ovojnici ali kaj podobnega, medtem ko je v tej zadevi tako na vlogi kot na ovojnici pritožnica napisala napačno sodišče (vključno z napačnim poštnim naslovom na ovojnici).
Ker je v razmerju do pritožnice ugotovljeno, da je podana krivdna odškodninska odgovornost izvajalca po prvem odstavku 131. člena OZ, je s tem na temelju 187. člena OZ za škodo solidarno odgovorna tudi pritožnica kot investitorka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082612
OZ člen 5, 88, 88/1. ZVPot člen 23, 24. ZPotK-2 člen 52. URS člen 33. ZPP člen 163, 163/4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah preambula 16. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 7.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - protipravno ravnanje banke - načelo vestnosti in poštenja - sklenitvena pogodbena faza - bistvena sestavina pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - dolžna profesionalna skrbnost - dolžnost razkritja informacij - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - tuja valuta denarne obveznosti - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - sprememba valute - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - spremembe valutnih tečajev - menjalni tečaj - kreditno tveganje - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - merilo povprečnega potrošnika - dokazna ocena izpovedi prič - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - izrek stroškovne odločitve - začetek teka roka - določitev roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Ni pomembno, ali je banka mogla napovedati znatno spremembo tečaja, niti da ni bilo gotovo, ali se bo tečajno tveganje realiziralo v škodo ali v korist tožnikov; odločilno je, da je glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov) morala pričakovati, da v odplačilni dobi kredita lahko pride do velikih pretresov na valutnem trgu in s tem do tečajnih sprememb.
Ob sklepanju pogodbe je poleg ZPotK veljal tudi ZVPot, ki pri opredelitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja izhaja iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe oziroma uveljavljanja svojih pogodbenih interesov. Potrošnik jih lahko oblikuje, če ponudnik kot informacijsko in pogajalsko močnejša stranka ravna v skladu z vestnostjo in poštenjem. Poskrbeti mora torej za prenos tistih informacij, ki bodo (povprečnemu) potrošniku omogočili enakovreden pogajalski položaj. Da zahteva po lojalnem in pravičnem sodelovanju ponudnika vključuje upoštevanje potrošnikovih interesov, izhaja tudi iz 16. uvodne izjave Direktive 13/93. Dolžnost informiranja potrošnika tako ni določena za nazaj, ampak je veljala že ob sklenitvi pogodbe.
Ker je za presojo odločilen kriterij povprečnega potrošnika, obseg dolžnega pojasnila ni odvisen od stopnje kreditojemalčeve izobrazbe.
POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083247
ZVPot člen 23, 24. OZ člen 346, 365, 366, 371, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2.
ničnost kreditne pogodbe - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - pogodbeno določilo - načelo vestnosti in poštenja - zastaranje denarne terjatve - pričetek teka zastaranja - splošni zastaralni rok - pretrganje zastaranja terjatve - pojasnilna dolžnost - obseg pojasnilne dolžnosti - konverzija terjatev
Pritožničino stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive 13/93, ker naj bi učinkoval enako kot uporaba 371. in 372. člena OZ, ni utemeljeno.
Dajatveni zahtevek, z obstojem katerega pritožnica pogojuje obstoj pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe, ni zastaran.
Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. V skladu s 365. členom OZ pa se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da pomanjkljivih informacij potrošniku ponudnik ne more sanirati z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe, in da pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe, ne da bi bil potrošniku pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.