Izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi pravdni stranki Pogodbo o preužitku sklenili z glavnim in izključnim namenom oškodovanja upnikov, kar bi predstavljalo nedovoljen nagib za sklenitev pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00080716
OZ člen 190, 190/1, 239, 239/2, 271, 490. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 43. ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15.
neupravičena pridobitev - prodajna pogodba za nepremičnino - izpolnitev s pravno napako - plačilo zadnjega dela kupnine - povračilo koristi - prikrajšanje tožnika - neupravičena obogatitev - plačevanje kreditne obveznosti - poslovna odškodninska odgovornost - sorazmerno znižanje kupnine - nagrada za posvet s stranko - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru, ko se škoda kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi pravne napake, kakršen je tudi obravnavani, kupec odpravo te škode lahko zahteva samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, ki pa jih tožnika po zgoraj obrazloženem (zaenkrat) nista izčrpala. Pravica do povračila škode, kot izhaja iz tretjega odstavka 490. člena OZ, pa se nanaša na nadaljnje negativne posledice (druge vrste oziroma oblike škod), ki so v kupčevi sferi nastale poleg škode, ki jo predstavlja pravna napaka sama (neposredna škoda). Nastanka takšne oblike škode tožnika niti ne zatrjujeta, tudi sicer pa se ta lahko uveljavlja le kumulativno z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (odstop od pogodbe ali sorazmerno znižanje kupnine).
V prodajni pogodbi je sicer bilo predvideno, da tožnika z namenom poplačila toženčevih kreditnih obveznosti, zavarovanih s hipoteko na nepremičnini, ki je bila predmet prodaje, zadnji obrok kupnine nakažeta banki A., d. d. kot zastavnemu upniku. Vendar pa dejstvo, da tožnika nista ravnala skladno z navedenim in sta zadnji obrok kupnine nakazala neposredno na TRR toženca kot prodajalca, ne pomeni, da je toženec nakazan denarni znesek prejel brez veljavne pravne podlage.
Pokrivanje toženčevih pogodbenih obveznosti v razmerju do banke s strani tožnikov predstavlja plačilne transakcije, zaradi katerih v premoženjski sferi tožnikov nastaja prikrajšanje, v premoženjski sferi toženca pa obogatitev, za katero ni pravne podlage (prvi odstavek 190. člena OZ). Tožnika se sicer zavedata, da toženčevih obveznosti v razmerju do banke A., d. d. nista obvezana plačevati, vendar na njuni strani ne gre za položaj iz 191. člena OZ, ko v korist toženca opravljenih plačil ne bi mogla terjati nazaj. Tožnika sta v predmetnem postopku jasno navedla, da sta toženčeve že zapadle in neporavnane obveznosti do banke A., d. d. poplačala in sedaj tej banki za toženca plačujeta tudi redne mesečne anuitete zato, da bi odvrnila prisilno prodajo sporne nepremičnine, katere lastnika sta postala na podlagi sporne prodajne pogodbe. Takšno ravnanje pa je potrebno razumeti kot odvračanje sile v smislu določbe 191. člena OZ, kar pomeni, da tožnika ohranjata pravico od toženca terjati povračilo v njegovi premoženjski sferi z njunimi plačili nastale koristi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00080895
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 4, 5, 6, 7. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1. ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1. OZ člen 371, 372.
kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - skrbnost banke - skrbnost banke kot strokovnjaka - pojasnilna dolžnost banke - pravica do izjave - protispisnost - ugotovitvena tožba - pravni interes (pravna korist) za tožbo
Neutemeljen je očitek, da po umiku dajatvenega zahtevka tožnik ni izkazal pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem zahtevku. Po drugem odstavku 181. člena ZPP se tožba za ugotovitev ničnosti pravnega razmerja lahko vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00079841
OZ člen 8, 82, 82/1, 82/2, 84, 449, 622, 626, 626/1, 648. ZASP člen 99, 99/2, 99/4. ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 350, 350/2.
podjemna pogodba - pogodbeno materialno pravo - pogodba o naročilu avtorskega dela - obligacija rezultata - prenehanje pogodbe po volji naročnika - razlaga pogodb - načelo enake vrednosti dajatev - določitev kupnine je prepuščena enemu pogodbeniku - iura novit curia - obseg pritožbenega preizkusa
Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi.
Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke.
Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo za pogodbe, smiselno uporabljajo (14. člen OZ). Ratio zahteve po zatrjevanju vsebine določb je tudi tu isti.
Tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00080026
OZ člen 105, 106. ZPP člen 328, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 451, 452, 453.
postopek v sporu majhne vrednosti - licenčna pogodba - izpolnitev pogodbene obveznosti - pravočasna izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe - dodatni rok za izpolnitev - odstop od pogodbe - trditveno in dokazno breme - očitna računska napaka - popravni sklep - prepozno navajanje dokazov in dejstev - nedovoljeni pritožbeni razlogi - podjemna pogodba (pogodba o delu)
Pritožbeno stališče, po katerem je v sporih majhne vrednosti mogoče na prvem naroku podajati dokazne predloge, je napačno.
S pritožbenimi navedbami toženka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno.
nepremičninsko posredovanje - posredovanje za obe stranki - plačilo provizije - dogovor - trditveno in dokazno breme
ZNPosr ne vsebuje določbe, ki bi kot lex specialis drugače urejala vprašanje plačila provizije pri dvojnem posredovanju. Posrednik je torej pri dvojnem posredovanju upravičen do plačila polovične provizije od vsake stranke, če ne izkaže, da je bilo izrecno dogovorjeno, da mu bo vsaka od strank plačala celotno dogovorjeno provizijo, pri čemer je moralo biti tudi jasno opredeljeno, da gre za dvojno posredovanje. Zato je bilo na tožeči stranki, da izkaže drugačen dogovor od tistega, ki ga narekuje 849. člen OZ.
OZ člen 8, 39, 39/4, 88, 88/1, 417, 417/1, 441, 441/2. ZOdv člen 17, 17/1, 17/2, 17/3, 17/4. ZDavP-2 člen 173, 173/1. ZFPPIPP člen 56, 57, 131, 132.
tožba na ugotovitev ničnosti - pravni interes - pogodba o odvetniškem zastopanju - dogovor o nagradi - dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) - delna ničnost - pogodba o odstopu terjatve - terjatev odvetnika - plačilo odvetniških storitev
Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično.
Primer zakonske prepovedi prenosa terjatve oziroma ničnosti pogodbe, s katero bi odvetnik kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju, je določen v drugem odstavku 441. člena OZ. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za plačilo odvetniških stroškov in honorarja za zastopanje, kar predstavlja podlago sporne cesije.
Višje sodišče pritrjuje razlogom, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev, da iz besedila pogodbenega določila jasno izhaja, da pogodbenici v dogovorjen znesek odmene nista vključili DDV, zaradi česar ga je tožeča stranka na podlagi veljavne zakonodaje ob izdaji računa upravičeno obračunala. Pritožnica zgolj v vztrajanjem pri stališču, da je 138.000,00 EUR maksimalni znesek odmene, ki se jo je zavezala plačati, ne more uspeti, saj je v nasprotju z jasnim besedilom pogodbenega določila. Kot tudi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih pritožnica ne izpodbija.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00085617
ZVPot člen 1a, 1a-4, 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4, 24/4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/3. ZPotK-2 člen 52, 52/1, 52/5. OZ člen 88, 88/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - sklenitvena pogodbena faza - pogoji za konverzijo - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - objektivno merilo - razlaga ZVPot - varstvo potrošnikov po evropskem pravu
Glede na izpostavljena materialnopravna izhodišča, oblikovana v praksi domačih sodišč in SEU, pritožnika utemeljeno grajata presojo sodišča prve stopnje, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja ustrezno izpolnila. Dejstva na strani toženke (da je njena uslužbenka tožnikoma predstavila kredit v EUR in CHF, da ob tem nobenemu kreditu ni dajala prednosti, da ni prikrivala tveganj valutne klavzule in obrestne mere ter da ni zavajala in zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb) in tožnikov (da sta razumela mehanizem uporabe tuje valute ter se na abstraktni ravni zavedala valutnega in obrestnega tveganja, torej da sta razumela, da obrok ni fiksen in da se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR spremenil (povečal)), ne utemeljujejo zaključka, da sta tožnika razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Velika apreciacija CHF napram EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za banko kot finančnega strokovnjaka predvidljivo tveganje, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka tožnika opozorila na vsa znana in predvidljiva tveganja. Toženka je tožnikoma predstavila gibanje tečaja v preteklih letih, ko je bil izražen trend v prid EUR (torej v korist kreditojemalcem) - tožnika sta bila torej seznanjena le z zanju ugodnim trendom. Zaključka, da jima je bilo valutno tveganje predstavljeno na način, da sta lahko razumela dejansko tveganje, ki sta mu izpostavljena v 20 - letnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute, ne utemeljuje niti dejstvo, ki mu je sodišče prve stopnje dalo odločilno težo, in sicer, da sta bila tožnika že ob sklenitvi kreditne pogodbe izrecno (ustno, s strani bančne uslužbenke) opozorjena na možnost konverzije kredita (vsake tri mesece).
V zvezi z navedbo iz odgovora na pritožbo o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio (že od njenega začetka).
darilna pogodba - solastniški delež na nepremičnini - preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti - pritožba stranskega intervenienta - preklic darila - pogoji za preklic darila - oblika preklica darila - učinki preklica darila - vrnitev darila kot posledica preklica - nagib za sklenitev pogodbe - kasneje odpadel nagib - primarni in podredni tožbeni zahtevek - rok za izpodbojno tožbo
Kot pravilno izhaja že iz izpodbijane sodbe, je tožnica v okviru primarnega zahtevka napačno vtoževala preklic darila, saj se darilo prekliče z enostransko izjavo volje in ne s sodno intervencijo. Če sodišče ugotovi, da je darovalec preklical že dano darilo, lahko obdarjencu naloži le vrnitev predmeta darila oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obdarjen.
Po sklenitvi darilne pogodbe nastale okoliščine ne morejo vplivati na (ne)veljavnost pogodbe. Ravnanje obdarjenca, ki dosega standard hude nehvaležnosti, lahko tako povzroči le vrnitveni ali obogatitveni zahtevek oziroma prenehanje darovalčeve obveznosti, če darilna pogodba še ni bila izpolnjena. V ničemer pa kasnejši preklic darila nima vpliva na sklenitveno fazo darilne pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00080024
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2, 153/3, 965, 965/1.
škodni dogodek - nepremoženjska in premoženjska škoda - nesreča, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - nevarna stvar - odgovornost imetnika nevarne stvari - objektivna odgovornost - oprostitveni razlogi - ekskulpacijski razlog - dolžna skrbnost - vzrok nezgode - porazdelitev odgovornosti - prispevek oškodovanca k nastanku škode - direktna tožba oškodovanca - pravična denarna odškodnina - zmanjšanje življenjske aktivnosti - vštevanje invalidnine - intenziteta in trajanje strahu - izguba zaslužka
Sodišče je pravilno opozorilo na objektivno odgovornost za nevarno stvar in ugotovilo dodatno neskrbno ravnanje voznika (nepravilno manevriranje vozila z odprtimi vrati), ki je omogočilo nadaljevanje tožnikovega premalo skrbnega ravnanja - vstop v vozilo. Porazdelitev odgovornosti med imetnika nevarne stvari (70 %) in oškodovanca, ki je zaradi nepremišljenega svojega ravnanja sam prispeval k nastanku škode (30 %), je pravilna.
zahtevek na izstavitev listine - delno zavrženje tožbe - spor z mednarodnim elementom - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - premoženje v tujini - pogodbeno razmerje - krajevna pristojnost
Okoliščina, za kakšna sredstva (ali za posebno premoženje tožnika ali skupno premoženje strank) gre na računu, za opredelitev narave spora oziroma uveljavljanega zahtevka ni bistvena. V konkretnem primeru gre za zahtevek za izstavitev listine, na podlagi katere bo možen izbris toženke za sopodpisnico pri razpolaganju denarnih sredstev na trgovalnem računu v tujini, za spor iz pogodbenega obligacijskega razmerja med bivšima zakoncema. Za odločanje o tem zahtevku med pravdnima strankama je slovensko sodišče pristojno na podlagi določila 56. člena ZMZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSC00081749
Zakon o dedovanju (1955) člen 117, 118, 119, 120, 121, 122. OZ člen 546.
pogodbeno pravo - obligacijsko pravo - civilno procesno pravo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica prvič izrazila nezadovoljstvo glede izvrševanja pogodbe leta 2011, ko je na CSD potožila nad tem, da ji ne zagotavljajo dietne prehrane ali pa vsaj prehrambenih artiklov, da bi si lahko sama skuhala, da je ne vabijo k večerji, najbolj pa jo moti soba v kletnem prostoru, ki je temna in ima samo majhno okno in v kateri je vlaga, vse je v betonu in ploščicah in je neprimerno za bivanje. Pritožbeno ni izpodbijano, da sta ji toženca, potem ko jima je zapisnik predočila, v skladu z dogovorom uredila nove bivalne prostore, in sicer sta preuredila garažo in v njej uredila večjo sobo (24 m2) z dvema večjima oknoma in laminatom, kuhinja in kopalnica pa sta ostali isti kot prej. Sodišče prve stopnje je, glede na fotografije v spisu, upravičeno ocenilo, da so bivalni prostori, ki so bili namenjeni tožnici od leta 2011 dalje, vidni na fotografijah B16-B18, primerni in si nikakor ne zaslužijo naziva "grobnica ali bunker", kot jih označuje tožnica. Glede na to, da sta toženca zgradila novo hišo, v kateri sta skupaj živela s tožnico, in se toženka s Pogodbo ni zavezala obnoviti stare hiše, ni relevantno, v kakšnem stanju je stara hiša, zato ni utemeljen očitek, da se sodišče ni opredelilo do fotografij, iz katerih izhaja, da hiša propada.
Ni izključeno, da se več poslov presoja kot celota bodisi z vidika nagibov bodisi z vidika nasprotja celotnega sklopa poslov z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli bodisi z vidika nasprotja takšnega sklopa s prepovedjo oderuštva. Vendar povezanosti več poslov v takšno celoto (sklop) ni mogoče izpeljevati iz (retroaktivnega) spoznanja, da se več poslov med istimi strankami za eno od njih ekonomsko ni dobro izšlo, kot se za pritožnika niso izšli ti, ki jih je napadel s tožbo.
OZ člen 40, 83, 87, 111, 884, 897. ZVPot člen 22, 22/4, a57b, a57b/1, a57b/1-3, 57f, 57f/1. ZVPot-1 člen 172, 172/1, 172/1-3.
pogodba o organiziranju potovanja - pogodba o paketnem potovanju - pogodbeni pogoji - odstop od pogodbe - razvezana pogodba - odstopnina (skesnina) - nejasna določila v posebnih primerih - razlaga pogodbenih določil - nagib za sklenitev pogodbe - potrdilo o potovanju - pojasnilna dolžnost - potnik - vsebina splošnih poslovnih pogojev - izpolnjevanje predpisanih pogojev - veljavna potna listina - pravica in dolžnost informiranja - skrbnost dobrega gospodarja
Pritožba sicer pravilno opozarja na določbo 87. člena OZ (in četrti odstavek 22. člena ZVPot), a ta v obravnavanem primeru ni uporabna. Določa namreč, da je v primeru, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pomembno je, da v obravnavani zadevi nobeno določilo pogodbe ni nejasno, pojasnilno dolžnost glede veljavnosti potnih listin pa je tožena stranka opravila. Zato seveda ni kaj razlagati v korist druge stranke (tožnic).
OZ člen 50, 50/2, 87, 87/1, 119, 119/1, 377, 377/1, 569, 569/1, 1019, 1019/3. ZN člen 3, 4. ZPP člen 8, 154, 154/2, 155, 155/1, 214, 224. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/1.
ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - neobstoječa pogodba - vrnitev plačanega zneska - podaljšanje roka za plačilo - sprememba roka zapadlosti v korist dolžnika - pogodbene zamudne obresti - oderuške obresti - subjektivni in objektivni element oderuštva - domneva oderuških obresti - izročitev posojenega zneska - dokazno breme - dokazna vrednost dokazov - celovita dokazna ocena - verodostojnost izpovedbe - gotovinsko plačilo - dokazni standard - ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje - sodba presenečenja - pobotni ugovor - terjatev utemeljena na izvršljivem notarskem zapisu - pobotanje judikatne terjatve - javna listina
Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.
Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082724
ZVKSES člen 3, 3/1, 4, 23, 24, 24/1, 25, 25/2, 25/3. OZ člen 458, 458/1, 458/2, 459, 462, 462/2, 478, 480, 480/1, 481. ZPP člen 254, 254/3.
menjalna pogodba - menjava nepremičnin - dvojna prodaja nepremičnin - prodajna pogodba za nepremičnino - enostanovanjska stavba - znižanje kupnine - odprava zamakanja - manjvrednost hiše - varstvo kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - uporaba ZVKSES - prodajalec - investitor - namen prodaje - odgovornost prodajalca za stvarne napake - vzrok za napako - izpodbojna domneva - stvarne napake, za katere odgovarja prodajalec - kdaj gre za stvarne napake - skrite napake - odprava skritih napak - obvestilo o napakah - rok za obvestilo o napaki - jamčevalni roki - jamčevalni roki kot prekluzivni roki - pravice kupca - izguba pravic - izvedensko mnenje kot dokaz - imenovanje novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja.
Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ zloraba pravnega varstva ter v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo prodajalcu takšno varstvo priznano.
V izhodišču presoje prodajalčeve odgovornosti je (izpodbojna) domneva, da vzrok za napako izvira iz njegove poslovne sfere. Toženčeve ugovore, da je odstopanje parketa od tlaka posledica nepravilnega ogrevanja oziroma nezadostnega zračenja (posledica nepravilne uporabe, torej okoliščine, ki je nastopila potem, ko je stvar prešla v sfero kupcev), je ovrgel izvedenec gradbene stroke.
Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Na podlagi ocene, da je imenovani izvedenec gradbene stroke jasno, notranje skladno in prepričljivo odgovoril na vsa toženčeva vprašanja in pomisleke, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bilo pogojev za imenovanje novega izvedenca gradbene stroke. Četudi izvedenec zaradi ugotavljanja vzrokov za skrite napake ni izvedel invazivnih posegov (razdrtja strešnega okna, odstranitve parketa), dokazna moč njegovega mnenja ni nič manjša. Pritožnik tudi v pritožbi ne izkaže potrebe po imenovanju novega izvedenca z razumnimi razlogi.
OZ člen 40, 40/2. URS člen 23. ZZK člen 35. ZFPPIPP člen 300
litispendenca - priznanje terjatev v stečajnem postopku - pogojna terjatev - ločitvena pravica - zloraba pravice - zastavna pravica - ničnost - fiktivna pogodba - zemljiški dolg - kreditna pogodba - solidarni dolžnik - pristop k dolgu - zloraba pravice do sodnega varstva
Za ničnost nekega pravnega posla ne zadošča nedopusten nagib ene od strank, če druga zanj ni vedela (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika) in je bil posel realiziran tako, kot je bil dogovorjen, ima pa dopusten predmet in podlago. Kreditna pogodba, h kateri je drugi tožnik pristopil kot solidarni dolžnik, in glede katere ni sporno, da ni bila fiktivna, je bila sklenjena že v letu 2010. Res je prvi tožnik navajal, da naj bi bila takrat že vložena tožba A. na razveljavitev posla z drugim tožnikom in na vračilo kupnine, vendar take navedbe ne zadoščajo za ugotovitev ničnosti pogodbe o solidarnem poroštvu, ki je bila sklenjena z banko. Običajno je, da h kreditni pogodbi za pravno osebo pristopijo kot solidarni dolžniku tudi njeni (dejanski) lastniki. Res je bilo zavarovanje sprva samo z menicami, vendar je drugi tožnik že na podlagi kreditne pogodbe postal solidarni dolžnik. Zato ni nič nenavadnega in gre za običajno prakso, da je banka v letu 2012 svojo terjatev dodatno zavarovala na način, da ji je drugi tožnik izročil zemljiško pismo za že prej ustanovljeni (in v zemljiški knjigi vpisan) zemljiški dolg. Ker kakšnih drugih navedb glede tega, da naj bi banka za očitan namen drugega tožnika vedela, oziroma da sicer ne bi zavarovala svoje terjatve s poroki in v posledici z zemljiškim dolgom (ali hipoteko), prvi tožnik ni podal, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvi tožnik ni izkazal niti, da naj bi bil posel fiktiven niti da naj bi bil ničen. Naknadno je bil med solidarnima dolžnikoma in banko sklenjen dodatek, s katerim se je solidarno poroštvo spremenilo v pristop k dolgu. Zaradi tega dodatka sama terjatev in njeno zavarovanje nista postali fiktivni in tudi ne nični.