tožba za ugotovitev lastninske pravice - zavrnitev zahtevka - razveza kupne pogodbe - razveza pogodbe po samem zakonu - poziv na plačilo - neplačilo kupnine - pritožbena novota - ugovor zastaranja (šele) v pritožbi - pravica do odstopa od pogodbe - plačilo najemnine
Pravilen je materialnopravni zaključek, da je bila kupna pogodba po poteku dodatnega roka in neplačilu kupnine razvezana po samem zakonu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek toženca po nasprotni tožbi, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je lastnik stanovanja in da mu tožeča stranka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.
Toženec v pritožbi prvič nedopustno navaja, da je zastarala tožničina pravica do odstopa od pogodbe. Tudi ugovor zastaranja v smeri, kot ga uveljavlja v pritožbi, bi moral toženec praviloma podati že do vključno prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP) oziroma pod pogojem nekrivde tudi kasneje, toženec pa ne navaja nobenega utemeljenega razloga, zakaj ga podaja šele v pritožbi.
Vsak ugovor zastaranja mora biti tudi ustrezno substanciran in le v tej smeri ga sodišče nato presoja.
Pravica do odstopa od pogodbe predstavlja oblikovalno upravičenje, za katerega ZOR oziroma OZ tudi sicer ne predpisujeta nobenega zastaralnega roka oziroma prekluzivnega roka za njegovo uveljavljanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00044602
ZPP člen 2, 2/1, 188, 188/2, 337, 337/1, 458, 458/1. OZ člen 239, 239/1, 299, 299/1, 375, 375/1, 378, 378/1, 381, 619.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazni predlog nasprotne stranke - procesne obresti - prepoved obrestovanja obresti - pritožbene novote - delni umik tožbe
Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).
Tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedene dokaze nasprotne stranke. Vsaka stranka mora namreč za svoje trditve ponuditi svoje dokaze.
Obresti so po svojem nastanku stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, če je pripisana h glavnici. Tako kapitalizirane zapadle obresti, pripisane h glavnici, niso neka nova glavnica, od katere bi lahko tekle zakonske zamudne obresti, še preden je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (prvi odstavek 375. člena v zvezi s 381. členom OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063076
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24. OZ člen 39, 86, 87, 112, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/2.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - ničnost pogodbe - nedopustna pravna podlaga - oderuška pogodba - kršitev pojasnilne dolžnosti - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - aleatorna pogodba - posledice ničnosti pogodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave v postopku - pritožbena obravnava
Po 22. členu ZVPot morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, nepošteni pogodbeni pogoji so nični, kar predstavlja implementacijo Direktive v domači pravni red, zato je treba pri njihovi razlagi upoštevati tudi njene določbe. Po 1. točki tretjega člena Direktive za nedovoljenega velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Iz presoje poštenosti pogojev sta izvzeta glavni predmet pogodbe, kakor tudi presoja ustreznosti med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, vendar le, če sta zapisana v jasnem in razumljivem jeziku. SEU je v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 20178 sprejelo stališče, da pogodbeno določilo o valuti vračila v kreditni pogodbi predstavlja glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Presoji poštenosti je lahko podvrženo samo, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti, ki pa je izpolnjena le, če je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Namen predpogodbene pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti potrošnikov pred tveganji na način, da se jim omogoči, da ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejmejo racionalno oziroma preudarno odločitev. V zvezi z vsebino bankine pojasnilne dolžnosti je Sodišče EU že sprejelo stališče, da je bila banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. Banka je dolžna potrošniku posredovati vsaj informacijo, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. V skladu z navedenim stališčem mora biti potrošnik jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Če potrošnik ne prejema dohodkov v valuti kredita, je banka dolžna navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti.
Če te zahteve iz prakse SEU in VS RS primerjamo z informacijami, ki jih je tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe dal uslužbenec tožene stranke, lahko ugotovimo, da z njegove strani podane informacije tožnikoma niso omogočale, da bi sprejela racionalno oziroma preudarno odločitev. Informacije, ki jima jih je posredoval, so zelo splošne, iz njih nista izvedela nič drugega, kar je bilo razvidno iz pogodbe ali informaciji, ki jih imajo banke na spletu. Po drugi strani pa jima ni ponudil za sprejem preudarne odločitve pomembnih informacij.
Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je ravnanje tožene stranke tudi v nasprotju z načelom dobre vere. Iz izpovedbe obeh tožnikov je razvidno, da je bil njun namen, da skleneta kreditno pogodbo, da s kreditom financirata nakup stanovanja, oba sta tudi pojasnila, da sta bila zadovoljna, da sta sploh dobila kredit in da nista potrošnika, ki bi tvegala. Kot sta prepričljivo izpovedala, bi v primeru, da bi jima tožena stranka predstavila kakšno je tveganje, ki ga prevzemata, in da lahko obrok kredita v CHF, ki sta ga bila glede na njune plače zmožna odplačevati, dvigne tudi na višino obroka, kot bi bil pri kreditu v EUR, ki pa ga nista mogla odplačevati, resno razmislila in se za kredit v CHF ne bi odločila. Tožnica je ob tem še izpovedala, da bi v tem primeru raje iskala druge možnosti, npr. poskusila bi si sposoditi denar pri sorodnikih, ali pa stanovanja tudi ne bi kupila. Tožena stranka je v 16. točki obrazložitve navedene informacije v času pogajanj s tožnikoma poznala, pa jima jih ni posredovala, pri čemer to sodišče dvomi, da bi razumen potrošnik, katerega namen bi bil zgolj nakup stanovanja in ki ne bi tvegal, ki bi mu bile te informacije ustrezno predstavljene, v okviru individualnih pogajanj sprejel takšne pogodbene pogoje. Tožena stranka zato ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob razkritju vseh potrebnih informacij v okviru individualnih pogajanj sprejela pogodbene pogoje, ki jih je vsebovala sporna kreditna pogodba. Sodna praksa se je že izrekla, da gre v takem primeru za ravnanje v nasprotju z dobro vero. Še zlasti, če je bilo (kljub poznavanju dolgoletnega trenda rasti tečaja CHF in dejstva, da gre za stanovanjski kredit, ki se običajno odplačuje daljše obdobje – v konkretnem primeru 15 let) tožnikoma predstavljeno, da se bo obrok lahko le minimalno spreminjal (kar izhaja iz njunih izpovedb, kateri pa potrjuje letak na prilogi). V zvezi z letakom je potrebno pojasniti, da ga banka tožnikoma sicer ni ponudila kot promocijsko gradivo, a bi bila banka vendarle dolžna računati na učinek, ki ga je imel - zavajajoče prepričanje varčevalcev, da je trdnost CHF zanje ugodna, da povzroča relativno stabilnost obrokov ipd.
Ker tožena stranka ob sklepanju pogodbe ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, je glede pogodbenega pogoja, ki se nanaša na valuto vračila v kreditni pogodbi, podano znatno neravnotežje v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive. To pa pomeni, da je kreditna pogodba nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00046734
OZ člen 239, 239/1. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - javne službe čiščenje javnih površin - komunalna dejavnost - dejavnost splošnega pomena - odredba - dajanje navodil izvajalcu - zmanjšan obseg dela - pritožbene novote - dokaz v informativne namene
Brez vnaprejšnjega jasnega in konkretnega dogovora s toženo stranko, tožeča ni mogla kar opustiti (ali zmanjšati) čiščenja posameznih površin iz svoje domene. Tožeča stranka se je s pogodbama zavezala, da bo skrbela za površine, navedene v seznamu v prilogi, ter da bo prevzeta dela (ki predstavljajo del obvezne gospodarske javne službe) opravljala kakovostno in v rokih, upoštevajoč normative in standarde, ki urejajo tovrstno izvedbo del. V nasprotnem primeru bi odgovarjala (vsaj) toženi stranki. Tako bi se izpostavila tveganju ne le izgube referenc, temveč tudi unovčenja bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, odpovedi pogodbe ter odškodninske odgovornosti, na kar je tožeča stranka prav tako opozorila v svojih vlogah. Takšnemu realnemu riziku zaradi nejasnega in nedorečenega odstopa od s pogodbenim seznamom določene delitve del pa se po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka vsekakor ni bila dolžna izpostaviti. Tožeča stranka je torej v danih okoliščinah utemeljeno nadaljevala z ročnim čiščenjem javnih površin v polnem pogodbenem obsegu ter je zato v celoti upravičena do dogovorjenega plačila zanj (prvi odstavek 239. člena OZ.
OZ člen 18, 18/1, 54, 54/2, 58, 72, 72/1, 86, 86/1, 190, 642, 642/3.
sprememba dogovora o ceni del - konkludentna izjava volje - obseg pooblastila - potrditev obračuna del - neupravičena pridobitev - realizacija dogovora - oblika spremembe pogodbe - pisna oblika
Po presoji višjega sodišča potrditev toženčevih obračunov v višini, ki jo je obračunal toženec, s strani osebe, ki je bila v Okvirnem sporazumu izrecno navedena kot predstavnik tožeče stranke, ki skrbi za obračun stroškov in ki je v zvezi s toženčevim delom ves čas komunicirala s tožencem, nedvomno pomeni ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da je obstajala volja tožeče stranke, da sprejme višino postavk v toženčevem obračunu.
gospodarski spor majhne vrednosti - razstavljanje na sejmu - najem poslovnih prostorov - naknadna nemožnost izpolnitve - delna nemožnost izpolnitve - sorazmerno znižanje cene - odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev - kondikcijski zahtevek - COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Tožeča stranka je imela sklenjeno pogodbo s toženo stranko in je predhodno plačala za najem razstavnega prostora na sejmu za 5 dni. Sejem je bil zaradi odredbe Ministrstva za zdravje, povezane s preprečevanjem širjenja novega koronavirusa, skrajšan za en dan. Za ta dan je prišlo do delne naknadne nemožnosti izpolnitve pogodbe, za katero ni odgovorna nobena stranka. Tožena stranka, ki je že prejela plačilo, kot da bo sejem trajal 5 dni, mora zato tožeči stranki vrniti petino plačanega zneska, ker je bila v tem delu neupravičeno obogatena.
najemna pogodba - poslovni prostor - spor majhne vrednosti - dejansko stanje - dovoljeni pritožbeni razlogi - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - dokazni predlog - ogled - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - protispisnost
Iz dokaznega sklepa v izpodbijani sodbi izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza res na kratko zavrnilo kot nepotrebno. Vendar je s tem, glede na to, da ni bil oprt na konkretne razloge za izvedbo dokaza, na tožničin dokazni predlog zadostno odgovorilo.
SPZ člen 115, 116, 116/1, 116/1-1. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 2. Uredba o oskrbi s pitno vodo (2012) člen 5. SZ-1 člen 71. Odlok o oskrbi s pitno vodo v Občini Brežice (2009) člen 36.
plačilo komunalnih storitev - gospodarska javna služba - oskrba s pitno vodo - upravnik - pasivna legitimacija upravnika - zastopanje - neposredno zastopanje
Tožena stranka kot upravnik stavbe ni pasivno legitimirana za tožbo glede plačila komunalnih storitev. K temu je ne more zavezati niti občinski odlok. Prav tako z obvestilom o prevzemu stavbe v upravljanje ni stopila v položaj dolžnika iz razmerja med izvajalcem in uporabniki javne službe.
Ugotovitvene sodbe kot takšne ne morejo biti predmet prisilne izvršbe oziroma izvršitve, saj so pravno učinkovite že s samo pravnomočnostjo. Njene pravne posledice se bodo odrazile v upravnem postopku, kjer bodo denacionalizacijskim upravičencem zagotovile možnost, da bodo svoje pravice glede oblike denacionalizacije lahko uveljavili v denacionalizacijskem postopku in v skladu s pravili ZDen.
Z 88. členom ZDen je bilo tako s prepovedjo razpolaganja premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa.
Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je tako prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna in velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00072365
SPZ člen 67, 67/1, 118, 118/1, 118/2, 118/4. SZ-1 člen 9, 9/1, 9/2, 25, 25/1, 29, 29/1, 30, 30/1, 48, 48/1. OZ člen 190, 190/1, 197, 199.
spor majhne vrednosti - razmerja med etažnimi lastniki - upravnik večstanovanjske stavbe - potrebna večina etažnih lastnikov - neupravičena obogatitev - verzijski zahtevek - obratovalni stroški - stroški upravljanja - stroški vodenja rezervnega sklada
Predmetna stavba, v kateri je toženec etažni lastnik, ima 7 posameznih delov in da sta v njej več kot dva etažna lastnika. Glede na navedbe tožeče stranke, da je Pogodbo o opravljanju podpisala velika večina etažnih lastnikov in sicer etažni lastniki, katerih solastniški deleži znašajo 74,80%, pa le-ta ni bila veljavno sklenjena, saj bi jo morali podpisati vsi etažni lastniki. SPZ in SZ-1 etažne lastnike namreč obvezujeta k določitvi upravnika le v primeru, kadar ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, kar za konkreten primer ne pride v poštev, saj ima le-ta le 7 posameznih delov. Če določitev upravnika ni obvezna, je po naravi stvari za njegovo določitev potrebno soglasje vseh solastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti. Ker Pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke presojalo še po pravilih, ki urejajo neupravičeno obogatitev.
Neplačani del vtoževanih računov zajema tako stroške obratovanja (stroški skupne elektrike in priključne moč, ki jih je tožeča stranka plačala iz svojih sredstev za toženca, kot tudi stroške upravljanja in stroške vodenja rezervnega sklada, t.j. storitev, ki jih je izvajala tožeča stranka kot lastno storitev. Gre torej za različne stroške, ki pa nimajo enake narave in se zato presojajo na različnih pravnih podlagah. Sodna praksa je povsem enotna, da gre pri zahtevku za povračilo stroškov obratovanja, ki jih je tretjim (dobaviteljem) tožeča stranka plačala za toženca iz lastnih sredstev, za verzijski zahtevek, t.j. zahtevek, ki temelji na določilu 197. člena OZ, določa pa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, pravico zahtevati od njega povračilo. Drugače pa je z zahtevkom, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo za storitve, ki jih je opravila sama. Ta ima lahko podlago v veljavni pogodbi ali pa, če so za to izpolnjeni pogoji, v pravilih o poslovodstvu brez naročila, ki so urejena v določbah od 199. do 203. člena OZ.
V skladu s 197. členom OZ je tožeča stranka od toženca upravičena zahtevati povračilo tistih stroškov, ki jih je zanj plačala dobavitelju električne energije.
V tej zadevi tožeča stranka ni navedla niti tega, da poslov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, ki sta po njenih navedbah, v tem konkretnem primeru obsegali obračun prispevka v rezervni sklad, delno plačevanje obratovalnih in vzdrževalnih stroškov ter opravo njihove razdelitve, pa tudi naročanje storitev oziroma dobav pri izvajalcih storitev oziroma dobaviteljih, delitev njihovih izstavljenih računov in plačevanje teh računov, ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, oziroma da obstaja konkretna nevarnost škode, ki jo želi tožeča stranka preprečiti s svojim ravnanjem, ali da škoda že nastaja, niti tega, da bi bila brez njenega ravnanja zamujena sicer očitna korist za toženca.
Tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, glede na trditveno podlago tožeče stranke ni utemeljen niti na podlagi Pogodbe o upravljanju, ker je ta neveljavna, niti na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila, zato ga je kot takega potrebno zavrniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00051003
OZ člen 247, 247/3, 250, 251, 277, 277/1, 394.
zagotovitev zaposlitve - opustitvena obveznost - pogodbena kazen - ničnost pogodbene kazni - višina pogodbene kazni - zmanjšanje nesorazmerno visoke pogodbene kazni - zahteva za zmanjšanje pogodbene kazni - zmanjšanje pogodbene kazni kot materialnopravni ugovor - vložitev tožbe - kriteriji za določitev višine pogodbene kazni - tek zamudnih obresti od pogodbene kazni - stroškovna odločitev - obrazloženost stroškovne odločitve - solidarna obveznost - domneva solidarnosti - pobotni ugovor v pravdi
V starejši teoriji je bilo zavzeto stališče, da je pogodbeno kazen mogoče znižati na dolžnikovo zahtevo bodisi s tožbo bodisi z ugovorom. Temu stališču je sledila tudi sodna praksa. Novejša teorija izpostavlja spornost navedenega stališča, saj uporaba zakonskega izraza, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, jasno pomeni, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe oziroma v podobnih primerih kot je tudi konkreten, nasprotne (oblikovalne) tožbe. Kljub takšnemu stališču pa očitno tudi novejša sodna praksa dopušča uveljavljanje znižanja pogodbene kazni zgolj z ugovorom.
OZ člen 2, 38, 38/1, 82, 271, 311. ZPP člen 214, 214/2.
dogovor o drugačnem načinu prenehanja obveznosti - prenehanje obveznosti s kompenzacijo - dogovor o pobotu - izjava o pobotu - določljiv predmet obveznosti - načelo dispozitivnosti - odstop terjatve (cesija) - prevzemnik terjatve - dogovor o kompenzaciji - dogovor o načinu plačila - zahtevek za izpolnitev pogodbenih obveznosti - bodoča terjatev - skupni namen pogodbenih strank - razlaga pogodbe - izpolnitev tretjega - neprerekana dejstva
V primeru pogodbenega določila o kompenzaciji kot načinu prenehanja obveznosti, ko se pogodbeni stranki dogovorita, da dolžnik svoje denarne obveznosti ne bo izpolnil s plačilom denarnega zneska, ampak bo obveznost izpolnil z izročitvijo blaga ali opravo storitve ter posledično vzpostavitvijo svoje terjatve, ki bo predmet pobotanja, ni dopustno uveljavljati denarne izpolnitve, razen izjemoma, na primer, če bi bila takšna izpolnitev objektivno nemogoča. Ker je smisel vnaprej dogovorjenega pobota obveznosti ravno v tem, da se terjatvi pobotata, ko se stečejo pogoji za pobot, tudi izjava o pobotu ni vedno potrebna. Potrebna je le, če dogovor o pobotanju ne vsebuje dovolj določne opredelitve terjatev, ki naj s pobotom prenehajo.
prevozna pogodba - stranke pogodbe - relativnost obligacijskih razmerij - prenos pogodbe - podlaga zahtevka - zastopanje - zakonito zastopanje - upravičenje za zastopanje - neupravičena pridobitev
Soglasje k prenosu pogodbe je možno izraziti tudi konkludentno. Vendar pa v obravnavnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka izrazila soglasje za prenos pogodbe. Namreč, vsa naročila je oddala avstrijski družbi, s katero je tudi potekala vsa komunikacija.
Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neupravičeno pridobitev tožene stranke. Zanjo ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravne podlage. Tožena stranka je imela podlago za morebitno obogatitev v sklenjeni pogodbi z avstrijsko družbo.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - izročilna pogodba - soglasje dedičev - zakonska domneva - darilo - darilo dediču - manj verjetna pravica - napotitveni sklep - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - vsebina napotitvenega sklepa - oblikovanje tožbenega zahtevka
Zapustnik, ki je oče petih otrok, je s svojim sinom E. E. sklenil dve izročilni pogodbi, obe v notarskem zapisu, zadnja je bila tudi zemljiškoknjižno realizirana. Po določilu 547. člena OZ je izročilna pogodba veljavna le tedaj, če se z njo strninjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo, v primeru nestrinjanja pa se izročeni deli premoženja štejejo za darila in se z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (prvi odstavek 550. člena OZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da ostali štirje otroci zapustnika niso sodelovali pri sklepanju izročilne pogodbe in svojega soglasja k izročitvi premoženja niso podali. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je glede na zakonsko domnevo o darilu manj verjetna pravica pritožnika in ga zato napotilo na pravdo.
Stranka na vsebino napotitvenega sklepa ni vezana ter lahko tožbo vloži tudi glede drugih spornih dejstev. Predvsem pa mora sama (ne glede na sklep zapuščinskega sodišča) paziti na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka in v tem okviru tudi na ustrezno pasivno legitimacijo. Vsebina napotitvenega sklepa tako stranke ne omejuje, da vloži tožbo zoper vse tiste dediče, za katere meni, da morajo glede na vsebino zahtevka sodelovati na pasivni strani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00047016
OZ člen 18, 18/1, 58, 275, 434, 434/1, 434/2, 434/3, 610, 610/1. ZPP člen 312, 312/1, 314, 314/1, 355, 355/1. SPZ člen 115.
poslovni prostor - najemna pogodba - prodaja nepremičnine - obratovalni stroški - zavezanec za plačilo obratovalnih stroškov - aktivna stvarna legitimacija - pasivna stvarna legitimacija - prevzem izpolnitve - plačilo najemnine - podnajemna pogodba - obstoj najemne pogodbe - pomanjkljiva oblika - konvalidacija - zmotna uporaba materialnega prava - pritožbena obravnava - delna sodba izdana na pritožbenem sodišču
SPZ (člen 115) kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Najemnika kot zavezanca za plačilo tovrstnih stroškov ne določa niti ZPSPP. Res je sicer, da se lastnik (dolžnik) in najemnik (tretji) lahko dogovorita, da bo slednji izpolnil lastnikovo (dolžnikovo) obveznost nasproti upravičencu do plačila obratovalnih stroškov (upniku). Vendar pa je takšen dogovor med lastnikom in najemnikom mogoče šteti le kot dogovor o prevzemu izpolnitve (prvi odstavek 434. člena OZ). V tem primeru najemnik odgovarja lastniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev do lastnika (drugi odstavek 434. člena OZ). Vendar najemnik ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato, tudi če bi bila tožeča stranka upnik za plačilo obratovalnih stroškov, nasproti toženi stranki kot najemnici zadevnih prostorov ne bi imela nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ).
Ker je podnajemna pogodba po vsebini najemna pogodba (le da jo tretji namesto z lastnikom sklene z najemnikom), pisno najemno pogodbo pa sta pravdni stranki že imeli sklenjeno, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da do preoblikovanja najemnega razmerja v podnajemnega ni prišlo zgolj zato, ker pravdni stranki po prodaji zadevni prostorov nista sklenili nove (pisne) podnajemne pogodbe. Sklepanje takšne pogodbe bi bilo v resnici nesmiselno, saj se dejansko ni nič spremenilo – če bi pravdni stranki sklepali novo podnajemno pogodbo, bi se eventualno spremenil le naslov, ostala pogodbena določila pa bi ostala enaka. Tudi sicer odsotnost pisne podnajemne pogodbe v konkretnem primeru ne vpliva na njeno veljavnost, glede na to, da je med pravdnima strankama obstajalo soglasje za nadaljevanje najemnega razmerja in da je skladno z njim tožena stranka te prostore še po prodaji uporabljala, tožeči stranki pa za uporabo ves čas trajanja najemnega razmerja v pretežni meri plačevala najemnino in obratovalne stroške (58. člen OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL00048493
ZPP člen 1. ZPVPJN člen 1, 1/1, 1/2. ZJN-2 člen 57, 57/1, 57/1-8, 57/2, 63a, 63a/1, 63a/1-1. OZ člen 5, 6, 10, 346. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 98, 98/1, 98/2. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 3, 3/1, 3/3. Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 člen 152, 152/1.
sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - revizija evropskih strukturnih skladov - nadzor nad namensko porabo sredstev - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti - smernice COCOF - pogodba o sofinanciranju - trditveno in dokazno breme - finančni popravek - pristojnosti Državne revizijske komisije - kršitev pravil javnega naročanja - obstoj škode - podzakonski predpis - zastaralni rok - splošni zastaralni rok - splošni petletni zastaralni rok - obrestni zahtevek
Po določbi prvega odstavka 98. člena Uredbe št. 1083/2006 imajo države članice prvostopenjsko odgovornost za preiskovanje nepravilnosti na podlagi dokazov o večji spremembi, ki vpliva na naravo okoliščin izvajanja ali nadzora projektov ali operativnih programov in povzroči izvajanje potrebnih finančnih popravkov. Po določbi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena izvede država članica potrebne finančne popravke v povezavi s posameznimi ali sistemskimi nepravilnostmi, ki so odkrite v delovanju projektov ali operativnih programov, popravki države članice pa obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa, država pa upošteva naravo in resnost nepravilnosti ter finančno izgubo sklada. Ta določba, ki hkrati določa tudi merila, predstavlja neposredno podlago za odmero finančnih popravkov.
Ker je pogoj za finančni popravek škodovanje oz. možnost škodovanja sredstvom EU, škoda, ki bi nastala tožnici, ni pogoj za izrek finančnega popravka.
Glavni namen postopkov oddaje javnih naročil je gospodarna nabava blaga, storitev in gradenj, kar v prvi vrsti pomeni dosego (naj)nižje cene. Ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja tako že same po sebi ustvarijo domnevo možnosti nastanka škode za proračunska sredstva. Stranka zato s trditvami o izvedenih finančnih popravkih zaradi ugotovljenih nepravilnosti, v katerih so implicitno zajete tudi trditve o škodi na proračunskih sredstvih, zadosti (svojemu) trditvenemu bremenu glede škodljivega vpliva na porabo proračunskih sredstev.
gospodarski spor majhne vrednosti - gospodarska pogodba - prodajna pogodba - pravice kupca - kdaj kupec lahko odstopi od pogodbe - odgovornost za stvarne napake - garancija za brezhibno delovanje stvari - reklamacija - skrita napaka - obvestilo o napaki - pravočasnost obvestila o napaki - poziv na odpravo napake - rok za odpravo napak - primeren naknadni rok za odpravo napak - odstop od pogodbe - če pogodba ni izpolnjena v dodatnem roku - razvezana pogodba - zahtevek na vračilo kupnine - dokazi in izvajanje dokazov - priznana dejstva - sklepčnost tožbe - nesklepčna tožba - odpravljiva nesklepčnost - rok za odpravo nesklepčnosti tožbe - materialno procesno vodstvo - kršitev razpravnega načela - odločanje o pritožbi - neizvedba naroka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjavljanja v postopku - načelo kontradiktornosti - nedovoljena pritožbena novota
O pritožbi je v tem sporu majhne vrednosti odločal senat. Kot bistveno vprašanje je presojal s pritožbo izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru kljub temu, da tožeča stranka v tožbi ni navedla datuma, ko je toženo stranko z SMS sporočilom obvestila o napaki, tožba sklepčna, ker datum, to je 10. 8. 2018 izhaja iz SMS sporočila (priloga A3) in bi bilo prisiljeno trditi, da zaradi izostanka navedbe tega datuma, ob vseh ostalih neprerekanih dejstvih v zvezi s SMS sporočilom, tožba ni sklepčna.
Ugotovljeno nesklepčnost je sodišče prve stopnje samo odpravilo tako, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo z vpogledom v priložene tožničine dokaze (SMS sporočila) ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043628
OZ člen 619, 642. ZPP člen 12, 115, 115/1, 285.
podjemna pogodba - določitev plačila in izplačilo - materialno procesno vodstvo - nedovoljenost informativnih dokazov - prošnja za preložitev naroka za glavno obravnavo - upravičeni razlogi za izostanek z naroka - pomoč prava neuki stranki
Tožena stranka v prošnji za preložitev naroka navaja zgolj to, da naj bi bil zakoniti zastopnik tožene stranke na dan naroka službeno odsoten v tujini. V prošnji za preložitev naroka zakoniti zastopnik kakršnihkoli konkretnih pojasnil o zatrjevani službeni odsotnosti ni navedel, prav tako tudi ničesar o nepredvidljivosti oziroma nujnosti dogodka. Takih razlogov niti ne navaja sedaj v pritožbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožena stranka ni izkazala upravičenega razloga za preložitev naroka. Tožena stranka je imela možnost obravnavanja pred sodiščem, vendar pa je ni izkoristila, ker na narok ni pristopila. Očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni utemeljen.
Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo 12. člen, 108. člen in 285. člen ZPP, ker tožene stranke kot pravno neuke stranke ni pozvalo na dopolnitev prošnje za preložitev naroka. Stranka sama je bila dolžna postopati z zahtevano skrbnostjo, ki ji v tem primeru ni zadostila. Pretirana skrb za posameznika ni v skladu s pojmovanjem le-tega kot razumnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne odločitve. Zakon sodišču takšne skrbi za stranko ne nalaga, zato skuša svojo odgovornost brez podlage prevaliti na sodišče.