priznanje tuje sodne odločbe - dejansko stanje - vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb
Pritožnik zatrjuje, da je bil kot odgovorna oseba soočen z nekonkretiziranimi podatki o času storitve prekrška, saj je prekrškovni organ navajal obdobje od 16. 2. 2022 do 3. 3. 2022. Vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Te navedbe bi storilec moral uveljavljati pred pravnomočnostjo odločbe v postopku pred prekrškovnim organom države izdaje, saj mu je bila glede na podatke spisa navedena odločba tujega prekrškovnega organa z dne 3. 5. 2022, s pravnim poukom o možnosti vložitve pravnega sredstva ter v prevodu v slovenski jezik, osebno vročena dne 12. 7. 2022.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072685
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 269, 269/1-2, 358, 358-4, 394, 394/1.
grožnja - kaznivo dejanje grožnje - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni zakonski znak - obarvani naklep - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - sprememba izpodbijane sodbe - izrek oprostilne sodbe
Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je obdolženec kaznivo dejanje storil po verbalnem sporu z oškodovancem, ki je intenziviral do te stopnje, da je oškodovanec udaril obdolženca, na kar se je obdolženec odzval z izrečenimi besedami. Obdolženec je torej storil kaznivo dejanje v specifičnih okoliščinah, ko je zaradi očitne razburjenosti ob razvoju dogodkov reagiral z izrečenimi besedami. Res je oškodovancu izrekel grožnjo usmerjeno v njegovo življenje in telo, a glede na okoliščine dogajanja, slednji ni mogoče pripisati večje teže. Grožnja namreč ni bila izrečena načrtovano in vnaprej premišljeno, temveč le kot trenutni odziv na stres celokupnega dogajanja. Upoštevaje pri tem, da je obdolženec star približno 73 let in je nekaznovan, kar utemeljuje stališče pritožbenega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za izkaz njegovega rednega modusa operandi, temveč le za odziv na dejansko dogajanje in prejeti udarec s strani oškodovanca. Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej vzrok za njuno disfunkcionalno reševanje spora iskati pri obeh. Glede na ugotovljene okoliščine bi po prepričanju pritožbenega sodišča z obsodilno sodbo za obdolženca, ob ugotovljeni znatno manjši teži kaznivega dejanja, nastale nesorazmerne posledice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODSTVO
VSL00074741
ZS člen 54. ZPP člen 452, 453, 458.
spor majhne vrednosti - pogodba o delu (podjemna pogodba) - izpolnitev podjemne pogodbe - osebna asistenca - pravilno vročena sodba - vročilnica kot javna listina - pristojnosti strokovnega sodelavca - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje
Sodbo, s katero je končan spor v postopkih majhne vrednosti, je dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da pritožbeno sodišče ne more upoštevati navedb pritožbe, s katerimi skuša prikazati drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Obsežna pritožba se nanaša predvsem na trditve o tem, da je tožena stranka v času Covid prikazovala, da je bilo določeno delo opravljeno, čeprav ni bilo in to vse z namenom, da dobi financiranje od ministrstva. Za presojo te zadeve pa je odločilna trditvena podlaga tožeče stranke in dejstva, ki so povezana s pravilno uporabo materialnega prava.
kršitev temeljnih pravic delavcev - načelo zakonitosti - socialna varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - naklep
Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 v razmerju do področnih prekrškov v svoji dispoziciji odraža dodatno vsebino in meritorni presežek.
Razlaga, da bi bilo storilcu v primeru neplačevanja prispevkov za ZPIZ kaznivo dejanje mogoče očitati šele z nastopom pogojev za upokojitev delavca, nasprotuje namenu kazensko pravnega varstva delavčeve socialne varnosti.
Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 lahko izvrši vsaka oseba, ki dejansko odloča o pravicah delavcev.
Poslovanje družbe ni dopustno ohranjati na račun nespoštovanja temeljnih pravic delavcev.
spor majhne vrednosti - sklenitev pogodbe - pogodba o sponzorstvu - dolžnost izpolnitve pogodbe - upnikovo ravnanje - zavarovalnina - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
Zamudne obresti je sodišče pravilno dosodilo od vložitve tožbe dalje, tudi za povračilo plačane zavarovalnine, ki jo je tožnik zahteval s tožbo.
Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi - indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti.
Če sodišče vrednoti indice, ki so vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev, obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje.
Sodišče je v tem sporu moralo presoditi pravilnost izpodbijanih upravnih aktov. Moralo je torej ugotoviti, ali je bilo pri tožnici v vlogi izkazano izjemno zdravstveno stanje, kar posledično predstavlja spremenjeno dejansko stanje glede na predhodno vlogo. Da je bila ocena toženca, da pri tožnici ne gre za izjemno zdravstveno stanje, ki bi omogočalo uporabo 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pravilna, je nenazadnje potrdil tudi dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče v tem socialnem sporu.
odškodninska odgovornost države za delo sodnika - materialna imuniteta - sodnica - nedovoljenost tožbe
Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka, kar kljub nasprotnemu pritožbenemu stališču izhaja iz določbe že citiranega 134. člena Ustave RS. Citirana določba torej omogoča sprejetje odločitve o zavrženju tožbe zoper sodnika, ne da bi sodišče odločalo meritorno, če so za takšno odločitev podani pogoji.
ZPP člen 2, 2/1, 181, 339, 339/1. ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 85, 85/2. ZPP člen 142, 142/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - odločanje v mejah zahtevka - zahtevek za razveljavitev - rok za pripravo na zagovor - začetek teka roka - fikcija vročitve - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 339. členom ZPP). Na podlagi sklepa pritožbenega sodišča je bilo dolžno odločiti o prvi točki tožbenega predloga, v kateri je tožnica vtoževala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni predlog samo preoblikovalo in odločilo o ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pravilna je pritožbena navedba, da tožbeni zahtevek (niti tisti, ki ga je v prvi točki tožbe postavila tožnica, niti tisti, ki ga je oblikovalo sodišče prve stopnje samo) ni bil postavljen v skladu s procesnimi pravili. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kar ni v skladu s 181. členom ZPP; takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega - odločitve o (nadaljnjem) obstoju delovnega razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti; posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne spada v izrek sodbe. Prav tako ni razloga za razveljavitev odpovedi; gre za enostranski akt delodajalca, zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka.
Pritožba pravilno navaja, da tridnevni rok za pripravo na zagovor ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi. Nespoštovanje roka za pripravo na zagovor samo po sebi še nima za posledico nezakonitosti odpovedi, saj je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na pravico do zagovora. Pritožba zato utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo dejstev v smeri razjasnitve, kako je tožnici omogočen čas za pripravo zagovora (torej v trajanju dveh delovnih dni) vplival na pravico do zagovora.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-3, 38, 38/1, 38/1-2, 39, 39/1, 39/1-2.
nagrada izvedencu za delo - osebni pregled - zahtevnost izvedenskega mnenja - dodatna dokumentacija - delna sprememba izpodbijanega sklepa
Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na višino nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije (zdravstveni karton). Zdravstveni karton je bil pridobljen enkrat, ne pa dvakrat. Zaradi tega je izvedenski organ do nagrade po 2. točki prvega odstavka 38. člena Pravilnika upravičen samo enkrat, ne pa dvakrat.
Pretežni del pritožbenih navedb izvira iz toženčevega zmotnega prepričanja, da mora sodišče ob izdaji zamudne sodbe opraviti dokazno oceno listin, s katerimi tožnica dokazuje svoje tožbene trditve.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1, 116/2, 196. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 102, 103. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost delovnega mesta
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086420
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-9, 371/2.
poslovna goljufija - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - neizvedba dokaznega predloga - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe - relevantnost dokaza - zakonski znaki kaznivega dejanja - civilnopravno razmerje - preslepitveni namen
Zagovornica v pritožbi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP saj meni, da niso podani objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, da gre za civilnopravno razmerje ter da zakonski znak preslepitve ni konkretiziran.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obdolžencu temelji na vrsti njegovih aktivnosti in ravnanj, ki jih zajema tenor izpodbijane sodbe, ki so v časovnem in logičnem sosledju ter tudi ustrezno konkretizirana. Zagovornica se v pritožbi nekritično sklicuje na obširno sodno prakso, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva, in očitek preslepitve izven konteksta in selektivno prepozna zgolj v blokadi transakcijskega računa A. A. s. p. in stanju le tega po nakazilu nepovratnih sredstev na navedenem računu. Pritožba zato ne more uspeti s seciranjem posameznih očitkov, ki izhajajo iz tenorja izpodbijane sodbe.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 41-2, 41-3, 63. ZPP člen 287.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Ker je bila tožnica že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je za odločitev o zadevi ključna že ugotovitev, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki narekuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in dopolnitve izvedenskega mnenja ter po zaslišanju obeh izvedencev ter po izvedbi ostalih dokazov, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen pravilno zavrnilo.
odvzem predmetov - odvzem predmetov, če ni izrečena obsodilna sodba - vrnitev zaseženih predmetov - lastninska pravica na zaseženih predmetih
Odvzem predmetov po 498. členu ZKP pomeni poseben kazenskopravni ukrep, za katerega je treba v primerih, ko ni obsodilne sodbe, še posebej previdno preveriti utemeljenost razlogov za odvzem. Razlog, da se kip odvzame, zato da ne bi bil vrnjen neupravičeni osebi (saj da to ne bi bilo moralno) ni prepričljiv, ker to zagotavlja že točka 1 izreka izpodbijanega sklepa. Da bi ga bilo treba odvzeti iz kakšnih drugih varnostnih ali moralnih razlogov, pa tudi ni mogoče trditi, saj gre za umetnino brez nevarnosti oziroma moralne spornosti.
ZIZ člen 201, 201/1, 201/3, 207/1, 207/2, 207/3, 208, 208/1. ZPP člen 365, 365-2.
izvršba - poplačilo upnikov - sklep o poplačilu - prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - razdelitveni narok - izpodbijanje terjatve - izvršba na nepremičnino - upoštevanje delnega plačila
Na podlagi zgoraj citiranih določb ZIZ lahko torej dolžnik terjatev upnika izpodbija zgolj še na razdelitvenem naroku, in še to (le), če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Zato so prepozne dolžničine pritožbene navedbe o delnih plačilih terjatve glavnega upnika in glede izračuna zakonskih zamudnih obresti od stroškov pri terjatvi glavnega upnika.
V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bila pri postopanju toženca izkazana arbitrarnost, očitna samovolja oziroma odstopanje od metode dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih postopkov. Le tako bi namreč tožnik dokazal obstoj ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. Ključno je, da je postopek vodenja samega postopka prijave pri tožencu, zaradi različnih tehnoloških zmožnosti potrebno presojati na čas, ko se je sporni dogodek zgodil in ne tako kot se vodi postopek danes.
kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - kaznivo dejanje odstranitve ali poškodovanja uradnega pečata ali znamenja - evropski nalog za prijetje in predajo - izročitev obdolženca - načelo specialnosti - dvojna kaznivost (identiteta norme) - tuje pravo - veljavnost slovenske kazenske zakonodaje - iura novit curia - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - objektivna identiteta - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - ubikvitetna teorija - aktivno personalitetno načelo - evropski preiskovalni nalog - opis kaznivega dejanja - priznanje krivde - izkazanost pogojev za priznanje - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - vsebina zapisnika - obrazložitev sodbe - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - zahteva za izločitev dokazov - rok za zahtevo za izločitev dokazov - prekluzija - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazni predlogi - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v sodbi - združitev in izločitev postopka - razširitev preiskave - ekstradicijski pripor - ekstradicijski postopek - pravna opredelitev kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - izključitev protipravnosti - prostovoljni odstop - neprimeren poskus - pravica do obrambe - materialna obramba - formalna obramba
Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka.
Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme.
Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo.
Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel.
Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.
Sodišče se zaradi specifičnih okoliščin lahko odloči in narok razpiše tudi na sedežu sodišča. Pooblaščenec tožnika pred sodiščem, pred katerim je tekel postopek, res ni zatrjeval posebnih okoliščin, česar pa mu nenazadnje sodišče niti ne očita. Vendar glede na specialno ureditev v ZDSS-1 to ne pomeni, da stroškov tožnikovega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo tožencu. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na določilo 3. odstavka 13. člena v povezavi s 64. členom ZDSS-1 priglašene sporne stroške šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP). S prednostjo pravici tožnika do svobodne izbire odvetnika se ravnovesje v položaju strank postopka ni porušilo.
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).