posebna pravila o stečajni masi - izvzetje iz stečajne mase - predmeti izvzeti iz izvršbe - osebno vozilo
Tudi če bi bilo mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da vrednost vozila morda res ni neznatna, pa ni mogoče soglašati z njegovim zaključkom, da že samo zato, ker bo zaradi njegove prodaje morda prišlo do poplačila (vsaj) stroškov stečajnega postopka, izvzem vozila iz stečajne mase ni upravičen. V skladu s prvo točko drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP so iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja izvzeti predmeti, ki so izvzeti iz izvršbe po 79. členu ZIZ (predmeti, ki so dolžniku, ki opravlja javno službo ali znanstveno, umetniško ali drugo delo kot poklic, nujno potrebni za opravljanje njegovega dela). Res je, da v navedenem členu izvzetje osebnega vozila ni navedeno, vendar pa se v skladu s stališčem višjega sodišča (VSL Cst 50/2012) kljub temu iz stečajne mase lahko izvzame vozilo, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in če se zagotovijo najugodnejši pogoji za poplačilo upnikov. V obravnavani zadevi je višje sodišče pri odločitvi med drugim upoštevalo, da ne obstaja realna možnost, da bi bili zaradi prodaje avtomobila upniki boljše oziroma sploh kakorkoli poplačani ter tudi to, da bi kupnino bremenili tudi stroški za prodajo avtomobila.
OZ člen 336, 336/1. ZDOdv člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 27/6.
sofinanciranje države - vračilo zneska - pogodba o sofinanciranju - kršitev pogodbe - pravica terjati izpolnitev - zastaranje zahtevka - začetek teka zastaralnega roka - nasprotna tožba - predhodni postopek kot procesna predpostavka - predhodni postopek pred državnim odvetništvom - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - obvezne sestavine tožbe - procesne predpostavke za tožbo - zavrženje tožbe
Prvi odstavek 336. člena OZ določa, da zastaralni rok začne teči prvi dan po tem, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Po trditvah tožeče stranke je bil glede na določila Pogodbe skrajni rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti 31. 10. 2013. To pomeni, da bi tožeča stranka pravico do uveljavljanja sankcij, določenih v 8. členu Pogodbe, pridobila naslednji dan po izteku citiranega roka - 1. 11. 2013. Konkreten datum odstopa od Pogodbe, kot ga je opredelila tožeča stranka, ne more biti upošteven. Ta datum je namreč v celoti odvisen od volje tožeče stranke.
Procesne predpostavke so obvezne sestavine tožbe, ki morajo obstajati, da se tožba sploh začne vsebinsko obravnavati in niso odvisne od tega, ali je zahteva po njihovem obstoju smotrna.
pripravljalni narok - nagrada za pripravljalno vlogo - nagrada za pregled listin - odločanje o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - nagrada odvetnika - samostojna storitev odvetnika
Tarif. št. 43 se uporablja le za storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Samostojna storitev v tem kontekstu pomeni tisto storitev, ki ne predstavlja opravila, ki je del zastopanja v nekem sodnem postopku (za katerega pa je že predpisana ustrezna tarifa). Ker je prejem odločbe in obvestilo stranki opravilo, ki sodi v okvir zastopanja v pravdnem postopku, ne gre za samostojno opravilo in ni mogoče uporabiti tarif. št. 43.
ZSKZDČEU-1 člen 2, 2/3, 211, 211/1, 213, 213/5.. ZKP člen 25, 25/6, 402, 402/2.
priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - odvzem predmetov - odločba o odvzemu premoženjske koristi - pristojnost za odločanje o pritožbi - pristojnost zunajobravnavnega senata
Postopek odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečen odvzem predmetov in premoženjske koristi je urejen v 22. poglavju ZSKZDČEU-1, v 209. do 219. členu. Prvi odstavek 211. člena ZSKZDČEU-1 določa, da je za odločanje o priznanju odločbe o odvzemu pristojen preiskovalni sodnik. To stori s sklepom o priznanju (213. člen ZSKZDČEU-1). Peti odstavek tega člena določa, da se smejo zoper sklep osebe iz prejšnjega odstavka (osebe, v katerih pravice se posega in pristojni državni tožilec) pritožiti v osmih dneh od vročitve sklepa. V tem poglavju ni urejeno, kdo odloča o pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika, vendar zaradi tega ni nastala pravna praznina, saj tretji odstavek 2. člena ZSKZDČEU-1 določa, da glede vprašanj sodelovanja v kazenskih zadevah, ki v tem zakonu niso posebej urejena, se v skladu z njihovo naravo po pravu Republike Slovenije smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika ter zakonov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, kazenski postopek, izvrševanje kazenskih sankcij in prekrške. To pomeni, da je treba o vprašanju pristojnosti (kdo je pristojen odločati o pritožbi zoper sklepe preiskovalnega sodnika) smiselno uporabiti določbe ZKP (podobno, o smiselni uporabi ZKP ima sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 3598/2019 z dne 13.6.2019). ZKP ima določbi, ki urejata pristojnost zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje v šestem odstavku 25. člena ZKP in v drugem odstavku 402. člena ZKP. V šestem odstavku 25. člena ZKP je določeno, da v senatu, ki ga sestavljajo trije sodniki, odločajo okrožna sodišča o pritožbah zoper sklepe preiskovalnega sodnika okrožnega sodišča, v drugem odstavku 402. člena ZKP pa je določeno, da o pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika odloča senat istega sodišča (šesti odstavek 25. člena), če ni v tem zakonu drugače določeno. V ZKP ni določeno drugače, niti ni drugače določeno v ZSKZDČEU-1, kot je bilo zgoraj navedeno. Glede na navedeno višje sodišče ni pristojno za odločanje o pritožbi, ampak je pristojen zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje.
stvarna pristojnost - spori o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah - varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - tožba za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - pristojnost v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah - okrajno sodišče - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - gospodarski spor
Po drugem odstavku 481. člena ZPP se pravila v gospodarskih sporih ne uporabljajo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah ter v sporih zaradi motenja posesti. Po sodni praksi se konkretni spor uvršča med spore o stvarnih pravicah, zato ne gre za gospodarski spor.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočna in izvršljiva sodba delovnega sodišča - primernost izvršilnega naslova - obračun davkov in prispevkov - neto in bruto plača - določljiva obveznost - vsebina predloga za izvršbo
Izrek sodbe iz individualnega delovnega spora, s katero je pravnomočno odločeno o vrnitvi delavca na delo in o obveznosti delodajalca zagotoviti mu vse pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 16.7.2018 dalje ter mu za čas od 16.7.2018 do vrnitve na delo plačati nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, je dovolj natančen, da omogoča opredelitev upnikove terjatve. Pravice, ki delavcu v določenem časovnem okviru pripadajo pri pravni osebi, so namreč glede na njihovo naravo izračunljive oz. določljive.
Dolžnik ne prereka obstoja pogodbe o zaposlitvi, torej so mu znani vsi parametri, na podlagi katerih je mogoče izračunati oz. obračunati upnikovo terjatev iz naslova bruto plače.
Obveznost obračuna, odtegnitve in plačila davkov in prispevkov od delavčeve bruto plače je zakonsko določena obveznost, ki nastane v času izvršenega plačila plače in zato v izrek sodbe delovnega sodišča ne sodi.
Neto znesek plače je odvisen od stopenj, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti in obveznosti plačila prispevkov (tj. na dan izplačila plače) in od takratnih osebnih okoliščin na strani zavezanca, zato ga v naprej ni mogoče predvideti.
Upnik mora v predlogu za izvršbo določno opredeliti višino neto zneskov, katerih izterjavo zahteva od dolžnika na podlagi sodbe delovnega sodišča.
Če iz izvršilnega predloga ne izhaja, na kakšen način je upnik izračunal svojo terjatev, zadošča, da dolžnik njegovemu izračunu ugovarja le s predložitvijo svojega izračuna.
prijava terjatev - prepozna prijava terjatve - terjatev na povrnitev potrebnih in koristnih stroškov - stvarnopravne reparacije - terjatev, nastala po začetku stečajnega postopka - verzijski zahtevek - kondikcijski zahtevek
Upnikova terjatev za povračilo stroškov, ki je verzijske narave, je nastala po začetku stečajnega postopka, prav tako tudi ne gre za katero od terjatev, za katere ZFPPIPP določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je prijavo terjatve upnika kot prepozno zavrglo.
ZFPPIPP člen 58, 61, 61/1, 63, 66, 66/1, 121, 121/1, 299, 299/5. ZPP člen 339, 339/2-14.
preizkus terjatev v stečajnem postopku - sklep o preizkusu terjatev - ugovor o prerekanju terjatve - potrebne sestavine - pravni interes za ugovor - procesna legitimacija upnika - ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev - dodatni končni seznam preizkušenih terjatev - poprava - popravni sklep - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pogojno priznanje terjatev - prerekana terjatev - izločitvena pravica
Zakasnitev pri objavi končnega seznama preizkušenih terjatev na siceršnjo pravilnost sklepa o preizkusu ne more vplivati. To bi bilo lahko pravno relevantno le glede ugotavljanja začetka teka pritožbenega roka, kar pa v obravnavani zadevi ni problematično.
Po stališču višjega sodišča ob pravilni uporabi zakonskih določil sme ugovarjati tudi drug upnik, če uveljavlja, da ta seznam ne vsebuje pravilne navedbe o tem, da je bil sploh vložen ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali kdo je tak ugovor vložil.
Iz razlogov, ki jih upnica RS navaja, ugovora ni mogoče vložiti. Utemeljenost nadomestne terjatve upnice RS se bo lahko presojala le v pravdnem postopku, če bo le-ta tožbo pravočasno vložila (ali pa predlagala nadaljevanje postopka, če ta že teče proti vsem, ki so terjatev prerekali).
Za ugovor o prerekanju terjatve ima pravni interes vsak upnik, ki participira pri razdelitvi splošne stečajne mase, ki se zmanjša zaradi poplačila nadomestne terjatve iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP.
Višje sodišče opozarja, da je poleg teh dveh upnikov terjatev prerekala tudi upraviteljica. Čeprav je sama terjatev navedla pod naslovom Priznana terjatev, pa je iz njene izjave jasno razvidno, da terjatev priznava le pod pogojem, da bo upnica terjatve z njo uspela v tekočem pravdnem postopku. Izjava o priznanju terjatve mora biti namreč nepogojna, sicer gre za prerekano terjatev.
Sodišče prve stopnje je v pritožbeno izpodbijanem sklepu navedlo številne objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti kot tudi okoliščine v zvezi z obtoženčevo osebnostjo, njegovim predhodnim življenjem, okoljem in razmerami v katerih živi, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da obstoji resna in povsem konkretna nevarnost, da bo obtoženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - potreba po delu
Predmet presoje v tem sporu je presoja tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa je tista, ki je bila ob odločitvi o zmanjšanju števila delavcev na destinaciji B. pristojna in dolžna preveriti, ali obstajajo potrebe po delu na drugi lokaciji, in posledično sprejeti odločitev, koliko in katerim delavcem bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Prvi odstavek 154. člena OZ določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Tako je v zadnjem primeru odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil, pri čemer je ob tehtanju stopnje sokrivde po citirani določbi treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče.
odlog izvršbe na predlog upnika - podaljšanje odloga - potek časa - jezikovna razlaga zakona - namen zakona
Že iz jezikovne razlage semega odstavka 74. člena ZIZ izhaja, da upnik lahko predlog za odlog izvršbe poda le enkrat, nato pa lahko pred iztekom roka predlaga zgolj podaljšanje odloga, vendar pa odlog skupno ne sem trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga. Čeprav razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (in claris non fit interpretatio), višje sodišče dodaja, da tako razlago zakonske norme potrjuje tudi namenska razlaga, vsebovana v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-J.
Do izpodbijanja pravnih dejanj lahko pride torej samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Izkazana mora biti neplačevitost dolžnika, ki prav zaradi izpodbijanega pravnega posla ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za poplačilo upnikove terjatve.
odmera pravdnih stroškov - pripombe na izvedensko mnenje - odgovor na pripravljalno vlogo - kriterij potrebnosti stroškov - preizkus potrebnosti stroškov
Vloge, za katere pritožnik meni, da niso bile potrebne za pravdo, so bile predložene v zvezi z obravnavanjem drugega izvedenskega mnenja, pridobljenega v zadevi, in njegovega večkratnega pisnega in ustnega dopolnjevanja, izvedenega v zvezi s tožnikovimi pomisleki o njegovi popolnosti in pravilnosti.
Sodišče je vloge pravilno ocenilo kot potrebne za pravdo.
SPZ člen 119, 119/4, 119/6. SZ-1 člen 37, 37/5, 41, 41/1, 44, 44/3. SZ-1E člen 41, 41/1, 41/3, 41/4.
gospodarski spor majhne vrednosti - izterjava vplačil v rezervni sklad - upravljanje večstanovajskih stavb - aktivna legitimacija upravnika večstanovanjske stavbe - povišanje prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad - potrebna večina etažnih lastnikov - stavba z več vhodi - rezervni sklad - namen instituta - zbor etažnih lastnikov - vabilo
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da glede na okoliščine obravnavanega primera, za odločitve v zvezi z rezervnim skladom za vhod na naslovu Ulica 7 zadostuje večina etažnih lastnikov na omenjenem naslovu in ne na ravni celotne stavbe. Ker so etažni lastniki vhoda na naslovu Ulica 7 leta 1995 sklenili pogodbo o upravljanju, ki z uveljavitvijo SZ-1 ni prenehala veljati, in je bila tožeča stranka stranka imenovana za upravnika vhoda (in ne celotne večstanovanjske stavbe), ni v nasprotju s SZ-1, če do ureditve enotnega rezervnega sklada vodi sredstva obveznega rezervnega sklada posebej za ta vhod.
Zavzeto stališče sodišča prve stopnje dodatno potrjuje tudi dejstvo, da je novela SZ-1E v 41. členu uredila situacije, kot je obravnavana. V prvem odstavku namreč določa, da etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki imajo na dan uveljavitve tega zakona določenih več upravnikov (po vhodih), v petih letih od uveljavitve tega zakona določijo enega upravnika, ki za večstanovanjsko stavbo vzpostavi en rezervni sklad. Določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da bi moral biti za vsak vhod imenovan drug upravnik, temveč je bistveno to, da so etažni lastniki odločitve o imenovanju upravnika in pogodbe o upravljanju sprejeli za vsak posamezni vhod posebej, četudi so se odločili za istega upravnika. Prav dejstvo, da je novela SZ-1, ki je bila sprejeta (šele) leta 2021, v prvem odstavku 41. člena določila prehodno obdobje, da se za večstanovanjsko stavbo oblikuje en rezervni sklad, potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da je bilo tudi po sprejetju SZ-1 možno, da je imela stavba z več vhodi tudi več rezervnih skladov (in upravnikov).
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - begosumnost - tuj državljan - načelo sorazmernosti - ukrepi za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti - obrazložitev sklepa o priporu - pravica do izjave
Res je, da sodišče prve stopnje o dveh izjasnitvah ni razlogovalo, vendarle pa to samo po sebi še ne pomeni, da je s tem prekršilo pravico do izjave oziroma do obrambe posameznega obdolženca, saj je vsebinsko videti, da sta zagovornika povsem enake navedbe ponovila tudi v pritožbi, o kateri pa je sodišče odločilo z izpodbijano odločbo.
Pripor ni edini ukrep za zagotovitev navzočnosti tujca, državljana EU v kazenskem postopku, ki se vodi v naši državi, gotovo pa je, da bi izpustitev tujca na prostost samo zaradi tega pomenila ravnanje, ki bi bilo v flagrantnem nasprotju z načeli hitrosti in ekonomičnosti postopka, o čemer se je sodna praksa doslej tudi že izrekla.
ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - prekinitev postopka zaradi smrti stranke - nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - poziv na prevzem pravde - položaj dediča - neoprava zapuščinske obravnave - pravica do sodnega varstva - odpoved dedovanju - dedna izjava - prehod zapuščine na dediča - dedovanje
Kot izhaja iz listin v spisu, je zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku po pokojnem tožencu sklenilo, da se zato, ker ni podatkov, da bi bil zapustnik lastnik premoženja, zapuščinska obravnava ne opravi. Ni torej mogoče pričakovati, da bi bilo pred zapuščinskim sodiščem kot sodiščem pristojnim za ugotovitev, kdo je dedič, ugotovljeno, ali je pritožnica kot zunajzakonska partnerka dedinja po pokojnem tožencu ali ne. Možnost, da doseže izvedbo dokazov o tem vprašanju, je zato treba tožniku zagotoviti v tem postopku. V nasprotnem primeru bi bil prikrajšan v pravici do sodnega varstva.
Dedič vstopi v zapustnikov pravni položaj s trenutkom zapustnikove smrti in pod razveznim pogojem, da se ne odpove dedovanju. V primeru odpovedi dedovanju sin nima položaja dediča in je poziv za prevzem postopka neutemeljen.
sprememba ureditve stikov - sprememba izvajanja stikov - sodna poravnava - spremenjene okoliščine - ogroženost otroka - nesreča - primernost staršev - mnenje otroka - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - otrok s posebnimi potrebami - prava volja otroka - odločilna volja in koristi otroka starega več kot 14 let
Iz celotnega spisa in tudi pritožbe je razbrati, da predlagateljica očetu pripisuje odgovornost za nezgodo sina in da prav na tem dogodku v veliki meri gradi svojo tezo o očetovi neprimernosti za stike z otroki in njihovi domnevni ogroženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo in temu mnenju se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da je šlo za enkratni dogodek v preteklosti, ki sam po sebi še ne more dokazovati, da oče ne bi bil primeren za vzgojo oziroma stike z otroki. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se ni spuščalo v vprašanja v zvezi z odgovornostjo za to nezgodo in ko ni dopustilo razprave glede načina in vzrokov za razpad zunajzakonske skupnosti ter glede nasilja nad predlagateljico (kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pritožba), saj predmet tega postopka ni presoja, kdo je odgovoren za nezgodo in kaj se je dogajalo med udeležencema postopka, temveč vprašanje, ali so se v času od določitve stikov (januarja 2020) okoliščine pri otrocih in/ali starših oziroma koristi otrok tako spremenile, da terjajo poseg v s poravnavo dogovorjeni režim stikov.
V nepravdnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih otrok, je zelo pomembno, da se sliši mnenje otrok, kolikor so ga otroci sposobni izraziti (primerjaj 96. člen ZNP-1). Zakon ne določa starostne meje, kdaj se šteje, da je otrok sposoben izraziti svoje mnenje, starost 15 let pa določa kot mejo, ko ima otrok (če to želi) pravico tudi aktivno sodelovati v postopku (drugi odstavek 45. člena ZNP-1).
Evidentno je, da 15 let star fant, ki lahko uspešno zaključi osmi razred osnovne šole (pa četudi z nekaj učne pomoči in prilagoditve), ni na ravni štiri- do petletnega otroka in je tudi zmožen izraziti svojo voljo in mnenje brez tuje pomoči. Pritožnica z obširnimi navedbami, da naj B. ne bi bil sposoben sam izraziti svoje volje in želja o stikih z očetom, diskriminira in neutemeljeno invalidizira lastnega otroka. Pri tem se pritožnica tudi logično zapleta: tako na primer v pritožbi obširno navaja, da ne CSD ne sodišče naj ne bi bila sposobna opraviti razgovora s tako hudo poškodovano osebo, hkrati pa se sklicuje na to, da je s svojo izjavo sodišču prenesla »pravo voljo« B. (peti odstavek na drugi strani pritožbe); pritožnica ni po izobrazbi ne nevrologinja ne pedopsihiatrinja ne druga medicinska strokovnjakinja, temveč pravnica – enako kot razpravljajoča sodnica. Ni jasno, na čem pritožnica gradi svoje prepričanje, da je ona sposobna ugotoviti in prenesti pravo voljo »tako hudo poškodovane osebe,« hkrati pa to zmožnost odreka tako sodišču kot strokovnjakom centra za socialno delo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00064268
OZ člen 173, 173/1, 174, 174/1, 174/2, 180, 180/2, 375, 375/1.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za duševne bolečine - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - sprememba višine odškodnine - odškodnina iz naslova nege in pomoči - merila za določitev urne postavke - odškodnina za pomoč in postrežbo med zdravljenjem - renta za izgubljeno preživljanje - obrestne obresti (procesne obresti) - prepoved anatocizma - določnost zahtevka
Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega.
Pritožba opozarja, da sodna praksa ne pozna pojma aktivne nege, ki ga je nekajkrat uporabilo sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pojem, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, razumljiv in tudi ustrezno poimenovan. Gre za razlikovanje med časom, ki ga tožnica porabi za to, da dejavno (aktivno) neguje oškodovanca (npr. umivanje, hranjenje, obračanje, fizioterapija) in časom, ko tožnica ne izvaja nobenih aktivnih opravil v zvezi z oškodovancem, vendar je v nenehni pripravljenosti, če bo potreboval pomoč ali postrežbo. Tudi izvedensko mnenje ločuje med aktivno pomočjo in stalno prisotnostjo. Pritožbeno sodišče ne dvomi, kar izpostavlja pritožba, da oškodovanec pogosto potrebuje različne stvari (pritožba med drugim izpostavlja, da mu je treba prinesti pijačo, telefon, popraviti ude na vozičku ipd.), vendar je jasno, da takšna opravila ne terjajo veliko časa – le nekaj minut. Brez dvoma je takšna stalna pripravljenost in odzivnost za negovalca obremenjujoča in izčrpavajoča, vendar to še ne pomeni, da je za ves ta čas, ko je tožnica v pripravljenosti oziroma ko nadzira oškodovanca, tudi upravičena za plačilo tuje nege in pomoči v smislu 174. člena OZ.
Tožnica je sama navedla, da je pred nesrečo partner edini v družini imel zaposlitev in praktično poskrbel za celotno družino. Izpovedala je, da je bila pred nesrečo gospodinja, ki se je posvečala gospodinjskim opravilom ter skrbi za mladoletnega sina, partner pa je bil njen naslon in opora (15. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Torej je jasno, da je pretežni del gospodinjskih opravil tožnica opravljala že pred nesrečo, zato teh del ni mogoče šteti kot pomoč in nego oškodovanca v smislu 174. člena OZ.
Drugi tožnik je posredni oškodovanec, tem pa zahtevek iz naslova rente pripada le v primeru, ko je neposredni oškodovanec umrl (173. člen OZ), zato škoda iz naslova domnevno izgubljenega preživljanja, ki jo vtožuje drugi tožnik, ni pravno priznana škoda. Ti razlogi so po oceni pritožbenega sodišča pravilni, pritožba pa jih konkretizirano sploh ne izpodbija.
Četudi se v pravniškem žargonu uporablja izraz »procesne obresti«, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba tega neformalnega, žargonskega izraza v tožbenem zahtevku ni zadosti določna, saj ni jasno, za katero vrsto obresti gre (zamudne ali pogodbene) in za kakšno obrestno mero. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ta del zahtevka zavrne.