TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožeči stranki A. A. znesek 44.215 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 11.575 EUR od 21. 7. 2018 dalje,

- od zneska 25.680 EUR od 19. 9. 2018 dalje,

- in od zneska 6.960 EUR od 18. 3. 2019 dalje;

v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati drugi tožeči stranki B. B. znesek 7.260 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2018 dalje;

in v VIII. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti 7.813,72 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeči stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega.

Pritožba opozarja, da sodna praksa ne pozna pojma aktivne nege, ki ga je nekajkrat uporabilo sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pojem, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, razumljiv in tudi ustrezno poimenovan. Gre za razlikovanje med časom, ki ga tožnica porabi za to, da dejavno (aktivno) neguje oškodovanca (npr. umivanje, hranjenje, obračanje, fizioterapija) in časom, ko tožnica ne izvaja nobenih aktivnih opravil v zvezi z oškodovancem, vendar je v nenehni pripravljenosti, če bo potreboval pomoč ali postrežbo. Tudi izvedensko mnenje ločuje med aktivno pomočjo in stalno prisotnostjo. Pritožbeno sodišče ne dvomi, kar izpostavlja pritožba, da oškodovanec pogosto potrebuje različne stvari (pritožba med drugim izpostavlja, da mu je treba prinesti pijačo, telefon, popraviti ude na vozičku ipd.), vendar je jasno, da takšna opravila ne terjajo veliko časa – le nekaj minut. Brez dvoma je takšna stalna pripravljenost in odzivnost za negovalca obremenjujoča in izčrpavajoča, vendar to še ne pomeni, da je za ves ta čas, ko je tožnica v pripravljenosti oziroma ko nadzira oškodovanca, tudi upravičena za plačilo tuje nege in pomoči v smislu 174. člena OZ.

Tožnica je sama navedla, da je pred nesrečo partner edini v družini imel zaposlitev in praktično poskrbel za celotno družino. Izpovedala je, da je bila pred nesrečo gospodinja, ki se je posvečala gospodinjskim opravilom ter skrbi za mladoletnega sina, partner pa je bil njen naslon in opora (15. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Torej je jasno, da je pretežni del gospodinjskih opravil tožnica opravljala že pred nesrečo, zato teh del ni mogoče šteti kot pomoč in nego oškodovanca v smislu 174. člena OZ.

Drugi tožnik je posredni oškodovanec, tem pa zahtevek iz naslova rente pripada le v primeru, ko je neposredni oškodovanec umrl (173. člen OZ), zato škoda iz naslova domnevno izgubljenega preživljanja, ki jo vtožuje drugi tožnik, ni pravno priznana škoda. Ti razlogi so po oceni pritožbenega sodišča pravilni, pritožba pa jih konkretizirano sploh ne izpodbija.

Četudi se v pravniškem žargonu uporablja izraz »procesne obresti«, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba tega neformalnega, žargonskega izraza v tožbenem zahtevku ni zadosti določna, saj ni jasno, za katero vrsto obresti gre (zamudne ali pogodbene) in za kakšno obrestno mero. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ta del zahtevka zavrne.