Tožnica zatrjuje, da so pogodbenice sklenile dogovor o darilu prvotoženki in o dosmrtnem užitku tožnice samo zato, ker so želele s tem prikriti dogovor o darilu tožnici. Torej naj bi bila podlaga tega dogovora prikrivanje drugega pravnega posla.
Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da sporni deli darilne pogodbe niso navidezni, pač pa odražajo pravo pogodbeno voljo strank, čeprav izraženo tako, kakor je, zaradi veljavnih zakonskih omejitvenih predpisov pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči.
Okoliščine notranjega življenja, med katere sodi tudi namen strank pri sklepanju pogodbe, pomenijo dejansko ugotovitev. Zato sklepanje o tem pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Ugotovljenega dejanskega stanja pa po 3. odstavku 385. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati. Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči tudi pravilno uporabili materialno pravo. Odločili sta, da dogovor o dosmrtnem užitku ni bil navidezen in je zato veljaven. Tako sta tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnili. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ravnali, ker o veljavnosti prikrite darilne pogodbe nista odločali. Do ugotavljanja, ali je prikrita pogodba veljavna, lahko pride šele v primeru, ko sodišče ugotovi, da je bila sklenjena pogodba navidezna.
Pobotanje se uveljavi s pobotno izjavo. Čim je ta podana, učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Pri tem je pravno odločilno, da terjatev še ni zastarana, ko je nastala nasprotna terjatev. Zato je mogoče uveljavljati v pobotanje tudi terjatev, ki bi bila ob pobotni izjavi že zastarana. Tako je bilo stališče tako pravne teorije kot pravne prakse o razlagi pravila 1438 občega državljanjskega zakonika, ki ga je potrebno v tem primeru še uporabiti, ker na dan 22.6.1978 še ni veljal zakon o obligacijskih razmerjih. Pri tem je še dodati, da se v postopku uveljavljeno to je procesno pobotanje opravi šele, ko ga izreče sodišče. Strankina pobotna izjava, dana med pravdo, učinkuje šele s sodno odločbo. Od tedaj dalje, ko je pobotanje izrečeno, pa pridejo v poštev pravila civilnega prava o pobotu (ki je navedeno spredaj). Tako tudi procesno pobotanje učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Zaradi tega tudi pri procesnem pobotanju za ugovor zastaranja ni odločilen trenutek, ko se je uveljavilo pobotanje v pravdi, temveč trenutek, ko sta si terjatvi stopili nasproti.
ODZ paragraf 948.ZOR člen 51, 51/1, 52, 210, 210/4.
darilna pogodba - podlaga (poslovni namen) darilne pogodbe - nagib - pozneje odpadla podlaga (izjalovljen motiv) - prenehanje darila - preklic darila - velika nehvaležnost - pravni standard
Pojem velike nehvaležnosti iz pravnega pravila paragrafa 948 bivšega Občnega državljanskega zakonika je pravni standard, torej nedoločen pravni pojem. Kriterije in merila za napolnitev takega pojma določa sodna praksa, ki v vsakem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu. V obravnavani pravdni zadevi sta nižji sodišči ugotovili, da toženec ni naredil ničesar, kar bi lahko predstavljalo veliko nehvaležnost. Samo sodelovanje v prepiru ni tako ravnanje.
Golo dejstvo, da je toženec odšel od doma, samo po sebi ne more predstavljati velike nehvaležnosti, kot meni tožnik v reviziji, saj je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je toženec odšel zaradi s tožnikove strani povzročenih nevzdržnih razmer.
Druga podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka je bila trditev o njegovih pričakovanjih ob sklenitvi darilne pogodbe, da bosta s tožencem skupaj živela in gospodarila, ki pa da so se zaradi toženčeve odselitve izjalovila. Teh trditev tožnik v postopku na prvi stopnji ni podrobneje utemeljeval. Na njegove pritožbene trditve o izjalovljenih pričakovanjih je zato tudi sodišče druge stopnje lahko le na kratko odgovorilo, da ni mogoče govoriti o izjalovitvi darovalčevega motiva oziroma o odpadli podlagi darila, če tako stanje, ki na prvi pogled spominja na izjalovitev motiva, povzroči sam darovalec. Tako materialnopravno presojo sprejema tudi revizijsko sodišče.
lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje
Pravno odločilne okolnosti za rešitev spora so bile ugotovitve nižjih sodišč, da so sporno nepremičnino (zahodni del parc. št..., sedaj . k.o...., ki je podrobno opisan) od nekdaj nemoteno in dobroverno uživali tožniki, pred tem pa njihovi pravni predniki, da je za priposestvovanje lastninske pravice potrebna doba potekla že pred uveljavitvijo zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in da je toženka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornega dela nepremičnine. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da so tožniki pridobili lastninsko pravico na sporni nepremičnini s priposestvovanjem. Taka presoja je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilna. Namreč tožniki so v sporu dokazali vse potrebne predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in to po pravilih paragrafa 1460 in naslednjih ter 1493 občega državljanjskega zakonika, ki so v bistvenem enake, kot jih vsebuje četrti odstavek 28. člena dne 8.2.1980 objavljen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list bivše federacije, št. 6/80).
Tožena stranka gradi svoj tožbeni zahtevek na trditvi, da je šlo za navidezno pogodbo. Pri sklenitvi takšne pogodbe (pravno pravilo paragrafa 916. ODZ, zdaj 66. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Tožnica bi torej morala dokazati, da sta z bratom želela oba nekaj drugega, torej ne tisto, kar sta dala zapisati. Čim pa je sodišče ugotovilo, da je bila volja, in to celo obeh, skleniti darilno pogodbo za gozd, ki naj bi spet pripadel domačiji, seveda ne more biti govora o navidezni in s tem nični pogodbi (že omenjeno pravno pravilo paragrafa 916. ODZ).
Če pa revizija povezuje navidezno pogodbo s splošno zakonsko določbo o ničnosti pogodb, je to odveč, saj je predpis iz 66. člena ZOR specialen v razmerju do splošnega predpisa iz 103. člena ZOR. Določba 66. člena tvori samostojno podlago za opredelitev, ali gre za pogodbo, ki nima pravnega učinka (takšna pogodba ne le, da je zato nična, marveč bi lahko celo trdili, da je neobstoječa, da ni nastala, ker ni zapisano soglasje prave volje strank - 26. člen ZOR) in tako povezave s 103. členom ZOR ni potrebno iskati.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODZ - POGODBENO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VS03438
KONVENCIJA O SOCIALNEM ZAVAROVANJU MED SFRJ IN AVSTRIJO člen 38. ZDE člen 2. ZBS člen 71. ZDP (1989) člen 16, 16/1. ZDP (1991) člen 53, 53/1.ZOR člen 190, 277, 277/1, 320, 377, 377/1, 395. ODZ paragraf 905.
prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (zakonita subrogacija) - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - uporaba tujega (avstrijskega) prava - monetarni nominalizem - čista denarna terjatev kot prinosnina - valuta obveznosti - tuja valuta - kraj nastanka obveznosti (v tujini)
Po pridobitvi podatkov preko takratnega zunanjega ministrstva o vsebini avstrijskega prava v takih zadevah je ob uporabi 38. člena Konvencije o socialnem zavarovanju med takratno Jugoslavijo in Avstrijo (Ul. SFRJ, mednarodne pogodbe št. 1/67) sodišče ugotovilo, da je tako po naših kot po avstrijskih predpisih z izplačilom navedenega zneska prišlo do zakonite subrogacije.
Toženec v reviziji neutemeljeno ugovarja prisoji plačila v tuji valuti in tej valuti ustreznih zakonskih zamudnih obresti.
Sklicevanje na v prejšnji in sedanji državi edino zakonito plačilno sredstvo je pravno zmotno, tako pa je tudi sklicevanje na 395. člen ZOR. Tolar je zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (2. člen Zakona o denarni enoti Republike Slovenije - Ul. RS št. 17/91-I, 33/92), ne velja pa ta določba za plačila v tujini. Tudi 71. člen Zakona o Banki Slovenije (Ul. RS št. 1/91-I) določa, da se v domači valuti izkazujejo tiste obveznosti, pravice in posli med domačimi pravnimi osebami ter med občani in tujimi osebami, ki so bili sklenjeni oziroma so nastali na območju Republike Slovenije. Zato je prvo sodišče pravilno ugotavljalo, kje je obveznost med tujo osebo in tožencem nastala. Njegova ugotovitev, da je ta obveznost nastala v Avstriji, je materialnopravno pravilna.
Ker je terjatev tožeče stranke izvirno nastala v avstrijskih šilingih in ker gre za čisto denarno terjatev, je ta tako po določbi prvega odstavka 320. člena ZOR kot po drugem odstavku 905. paragrafa Občnega državljanjskega zakonika prinosnina. Plačati jo je treba na sedežu tožeče stranke, plačila v tuji valuti v tujini pa naši monetarni predpisi ne prepovedujejo.
Toženec se pravno zmotno sklicuje na določbo 395. člena ZOR, saj ta določa civilno sankcijo le za primer, ko se denarna obveznost v nasprotju z zakonom glasi na plačilo v tuji valuti. Navedena zakonska določba torej napotuje na druge zakone, predvsem na monetarne predpise, zato že prej po večinski teoriji in tudi pretežni sodni praksi ni bila prisilne, temveč dispozitivne narave. Naši monetarni predpisi pa ne prepovedujejo plačila v tuji valuti v tujini. Tega niso prepovedovali niti nekateri že v prejšnji državi veljavni predpisi, saj je na primer Zakon o deviznem poslovanju (Ul. SFRJ št. 66/85 do 85/89) v prvem odstavku 16. člena prepoved plačila v tuji valuti vezal le na domači teritorij takratne države. Taka zakonska ureditev je povsem razumljiva, saj ena država s svojimi predpisi ne more posegati v monetarne predpise druge države. Tudi sedaj veljavni Zakon o deviznem poslovanju (Ul. RS št. 1/91-I, 71/93, 63/95), ne prepoveduje plačila v tuji valuti v tujini, saj po določbi prvega odstavka 53. člena navedenega zakona domače fizične osebe pridobivajo devize v skladu s tem zakonom, z njimi prosto razpolagajo ter jih v skladu s tem zakonom lahko prenašajo in vršijo plačila v tujino.
Določbo 395. člena ZOR je po vsem obrazloženem treba razlagati v okvirih, ki jih določajo sedanji predpisi, saj se bo tudi plačilo izvršilo šele sedaj.
ODZ paragraf 412. ZPN člen 3, 3/2. ZV člen 2, 2/2. ZTLR člen 28, 29.ZOR člen 73.
dobrine v splošni rabi - obvodni svet kot javno dobro - odtrganina od nasprotnega brega - pravni promet z dobrinami v splošni rabi - priposestvovanje
Odločilne dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi so, da tožnik ni dokazal, da je sporna parcela nastala v poplavi okoli leta 1930 kot odtrganina od nasprotnega brega potoka, ki je bil tudi last tožnikovega očeta. Zato ne pride v poštev uporaba pravnega pravila iz paragrafa 412 bivšega Občnega državljanskega zakonika.
Nadaljnja odločilna dejanska ugotovitev v razlogih obeh izpodbijanih sodb je, da tožnik ni dokazal obstoja pogodbe iz leta 1933 med njegovim očetom in občinskimi možmi, zato revizijsko vztrajanje pri realizaciji nedokazane pogodbe ni upoštevno.
Da na dobrinah v splošni rabi ni bilo mogoče pridobiti stvarnih pravic s priposestvovanjem, gradnjo ali na podoben način, je bila sodna praksa enotna. Temeljila je na določbi drugega odstavka 3.
člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ul. SRS št. 19/76, 42/86), ki je povzela vsebinsko enake določbe prejšnjih zakonov. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine v splošni rabi niso v prometu. Omenjena enotna sodna praksa se je sklicevala tudi na določbo 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90), po kateri se na stvari, ki je v družbeni lastnini, ne more priposestvovati lastninska pravica. Tudi sicer je eden od temeljnih pogojev za priposestvovanje dobrovernost posestnika, prav dobre vere pa pri tožniku in njegovem očetu ni bilo. Prvo sodišče je ugotovilo, da sporne parcele ni imel ves čas v dobroverni posesti, pritožbeno sodišče pa je tudi povzelo njegovo pritožbeno trditev, da so on in njegovi pravdni predniki vedeli, da gre za vodni javni svet.
pravne podlage za pridobitev lastninske pravice pred uveljavitvijo ZTLR - gradnja na tujem svetu
Tožnica ni dokazala obstoja zatrjevanje okoli leta 1938 sklenjene darilne ali kupne pogodbe za sporno zemljišče. Posebnih okoliščin za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni niti zatrjevala. Po odstranitvi nedokončane lesene brunarice okoli leta 1960 ni dokazala izvrševanja posesti na zemljišču. Ker ni dokazala nobene pravne podlage za pridobitev lastninske pravice, sta bili odločitvi prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka in pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožničine pritožbe materialnopravno pravilni.
ZSR člen 34.SZ člen 58.ZOR člen 219. ODZ paragraf 974.
pravica do uporabe stanovanja v zasebni hiši - pridobitev - tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - uporaba tuje stvari v svojo korist - prekarij
Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik izključni lastnik spornega stanovanja, ki s toženo stranko nikoli ni sklenil niti stanovanjske niti najemne pogodbe, tožena stranka pa tožeči stranki v vsem času uporabe spornega stanovanja najemnine ni plačevala. Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da tožena stranka na spornem stanovanju ni pridobila pravice do uporabe stanovanja (34. člen ZSR), ki je bila po določbah ZSR po svojih pravnih posledicah v bistvu izenačena z imetništvom stanovanjske pravice (8. člen ZSR). Ob upoštevanju ugotovitev, da nista bila dogovorjena niti čas niti namen uporabe spornih prostorov, sta sodišči druge in prve stopnje razmerje med pravdnima strankama pravno pravilno opredelili kot prekaristično razmerje (pravno pravilo par. 974 ODZ), ki omogoča tožniku, da zahteva od toženih strank, da sporno stanovanje izpraznijo in mu ga skupaj s pritiklinami in delom funkcionalnega zemljišča pred objektom izročijo v neposredno posest.
napake volje - navidezna pogodba - pravilo za razlago pri pogodbah
Res zakon ne podaja definicije navidezne pogodbe (66. člen ZOR), vendar sta si tako teorija kot sodna praksa (nemalo po zaslugi popolnejše opredelitve navidezne pogodbe v paragrafu 916. občega državljanskega zakonika) edini v njenem razumevanju, in sicer da gre pri sklenitvi takšne pogodbe za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Pogosto želita pri tem tudi prikriti posel, ki sta ga dejansko hoteli (disimulirani posel).
osebne služnosti - pravica rabe - razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil
Pri razlagi spornih določil pogodbe (v obravnavanem primeru je to dedni dogovor) pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov (četudi je pogodbo oziroma dedni dogovor zapisal pravni strokovnjak), temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov (99. člen zakona o obligacijskih razmerjih ZOR).
Po izvedbi obširnega dokaznega postopka in oceni vseh izvedenih dokazov, ki je tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3.
odstavek 385. člena ZPP), pa sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je bil skupen namen podpisnikov dednega dogovora tak, da pripada toženi stranki, kljub njeni preselitvi v novo hišo, na dveh prostorih stare hiše (skladišču in pisarni) osebna služnost rabe, ki ji daje pravico uporabljati stvar, ki je sicer last tožeče stranke (prav. pravilo par. 504 ODZ).
razveljavitev darilne pogodbe - velika nehvaležnost
Toženec se zoper tožnico kot darovalko ali pa zoper očeta ni pregrešil tako, da bi se moglo njegovo ravnanje opredeliti kot veliko nehvaležnost (v smislu pravila 948 občega državljanskega zakonika). Ravnanja, ki jih je v breme toženca dokazala tožnica, je lahko opredeliti za manj pomembna, ki ne morejo biti razlog za preklic darila, kot sta to ocenili sodišči nižjih stopenj. V danem primeru je tudi šlo za darilo z nalogom (ker je toženec kot obdarjenec prevzel določene obveznosti glede hiše in očeta). Pri darilih z nalogom pa se lahko terja vrnitev darila le v primerih, če nalog ni izpolnjen. Ker tožnica ni dokazala, da toženec naloga ni izpolnil, tudi na tej podlagi niso podani razlogi za razveljavitev daritve.
ZTLR člen 23, 24, 25, 26. ODZ paragraf 415, 417, 418, 419. ZST člen 2, 2/1.ZOR člen 361, 361/1, 371.
pridobitev lastninske pravice - spojitev, mešanje - gradnja na tujem zemljišču - pomešanje premičnine z nepremičnino - zastaranje - kdaj začne zastaranje teči - čas, ki je potreben za zastaranje - splošni zastaralni rok - pretrganje zastaranja s tožbo - verzijski zahtevek
Ko gre za dozidave, nadzidave, prezidave ipd. obstoječih objektov, je mogoče govoriti o novi stvari v smislu pravnega pravila paragrafa 418 ODZ (zdaj tudi določb 24. do 26. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) le v primerih, ko gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali, kar je upoštevalo višje sodišče, če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (na primer, če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica ipd.). Ni mogoče uporabiti, ko gre za ureditev razmerja med graditeljem in lastnikom zemljišča oziroma obstoječe zgradbe, pravnega pravila paragrafa 415 ODZ (zdaj 23. člena ZTLR) o pomešanju oziroma spojitvi stvari, ker so spričo dejstva, da gre tu tudi za nepremičnino, temu namenjena pravna pravila paragrafov 417 do 419 (oziroma 24. do 26. člena ZTLR) kot specialnih.
Res sicer vložitev tožbe pretrga zastaranje, vendar zakon določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Gre torej za konkretno terjatev, ki se uveljavlja, in le-tej terjatvi mora biti namenjena tožba ali drugo pravno dejanje. Tako denimo, kar velja tudi za obravnavano zadevo, tožba s stvarnopravnim zahtevkom ne pretrga zastaranja terjatve, ki se uveljavlja na obligacijskopravni podlagi neupravičene pridobitve (ali lastninska tožba ne pretrga zastaranja odškodninske terjatve ipd.).
Zlasti, ko gre za verzijske zahtevke, kot je obravnavani, začne zastaranje teči od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Le takšno razumevanje določb prvega odstavka 2. člena zakona o zastaranju terjatev oziroma prvega odstavka 361. člena ZOR je sprejemljivo, saj bi sicer med sorodniki, med tistimi, ki živijo skupaj, povzročalo razdore, ko bi bil prikrajšanec prisiljen zahtevati povračilo, če naj bi bilo pravočasno, še v času skupnosti.
V ugotovljenih okoliščinah psa tožene stranke ni mogoče šteti za nevarno stvar v smislu 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Pravna podlaga za ugotovitev odškodninske odgovornosti je v tem primeru pravilo par. 1320 ODZ, s čimer soglaša tudi tožeča stranka. Ugotovljeno pa je, da do škode ni prišlo zaradi zanemarjanja nadzora nad psom, ampak zato, ker je tožnik psa dražil. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik sam v celoti odgovoren za škodo, ki mu je nastala pri tem.
Izpodbojni posli so relativno neveljavni. Njihova veljavnost preneha, če prizadeta stranka zahteva razveljavitev posla. Po večinski sodni praksi in pravni teoriji doseže prizadeta stranka razveljavitev izpodbojnega posla s tožbenim zahtevkom na razveljavitev posla, po stališčih drugih pa doseže to že s samo na sopogodbenika naslovljeno izjavo, da posel razveljavlja (ter se v primeru spora s sodbo zgolj ugotovi, da je posel neveljaven). Po obeh stališčih tako prizadeta stranka doseže razveljavitev izpodbojnega posla, kar ji omogoča tudi uveljavljanje kondikcijskega zahtevka. Glede na to in ker sama toženka ugotavlja v reviziji, da je sodišče druge stopnje s spremenjeno sodbo izreklo manjšo sankcijo kot pa sodišče prve stopnje, revizijsko sodišče zaključuje, da sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo.
Pravilno sta sodišči druge in prve stopnje tudi zaključili, da sporni sporazum ne predstavlja poravnave v smislu pravila 1380 ODZ in da zato tudi ne pride v poštev pravilo 1386 ODZ, po katerem zaradi prikrajšanja nad polovico ni mogoče pobijati pošteno sklenjene poravnave. Namreč v postopkih pred nižjima sodiščema niso bile ugotovljene okolnosti, ki bi utemeljevale zaključek o tem, da sta pravdni stranki sklenili poravnavo ali da je tožnica zavestno pristala na nesorazmerno vrednost v smislu pravila 935 ODZ.
Darilo in njegov preklic nista pozitivnopravno urejena, zaradi česar je potrebno uporabiti bodisi pravna pravila občnega državljanskega zakonika (ODZ) bodisi analogijo predpisov dednega prava (zakon o dedovanju - ZD). Za hudo nehvaležnost se je po pravnih pravilih ODZ štelo dejanje, zaradi katerega je bil mogoč kazenski pregon (paragraf 948 ODZ). Tako opredelitev je kasnejša sodna praksa ožila po eni strani kakor po drugi strani tudi širila. Tako ni nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost, po drugi strani pa tudi ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Kot veliko nehvaležnost je torej mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Primernejša od napotitve na kazenski pregon je zato napotitev na določbe zakona o dedovanju, ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzrokov za razdedinjenje. Tako opredeljuje zakon, da je nevreden zakonito ali oporočno dedovati tisti, kdor je vzel ali je skušal naklepno vzeti življenje zapustniku, ga s silo ali grožnjo prisilil, da je napravil ali napisal oporoko oziroma jo preklical, jo uničil ali skril z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kadar se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika ali mu ni hotel dati potrebne pomoči (126. člen ZD). Med vzroke za razdedinjenje dediča pa uvršča zakon primere, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegove sorodnike ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (42. člen ZD).
Revizijsko sodišče je smelo preizkusiti zgolj materialnopravno pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje, upoštevajoč pri tem dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjema sodiščema. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil toženkin pes - ovčar popadljiv in neprivezan, da je že pred tem napadal druge ljudi, da je bil v zadnjem času jezljiv in agresiven do otrok, da je mladoletno tožnico kot petletnega otroka napadel le 10 m proč od toženkine hiše in da tožnica ni napravila ničesar, kar bi bilo možno opredeliti za draženje ali izpodbodenje psa. Take ugotovitve so po oceni revizijskega sodišča dajale podlago za zaključek, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes mladoletni tožnici. Podlago za njeno odgovornost predstavlja pravilo paragrafa 1320 občega državljanskega zakonika (naprej ODZ), ker to zadevno področje odškodninskega prava še ni normirano v zakonu o obligacijskih razmerjih ali v kakšnem drugem pozitivnem predpisu Republike Slovenije. Po navedenem pravnem pravilu je določeno, da je v primeru, ko žival koga poškoduje, za to odgovoren tisti, ki je zanemaril njeno varstvo, pri čemer velja načelo domnevne krivde, da je za škodo odgovoren rejec živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. To pa se odraža v tem, da rejec s potrebnimi ukrepi prepreči, da bi njegova žival koga poškodovala. V sklop preprečevanja pa sodi tudi predvidevanje, da lahko na dvorišče privatne hiše pridejo ljudje brez posebnega povabila. Glede na navedeno pravno podlago je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes tožnici.
družbena pogodba - pogodba o skupnosti imovine - oblike sklepanja - vsebina pogodbe
Družbena pogodba se lahko pojavlja v zelo različnih okoliščinah. Bistven je vselej skupni namen in prispevki družbenikov. V obravnavanem primeru je družbena pogodba izkazana v tipični obliki:
podan je skupen poslovni namen, izkazani so vložki v denarju, stvareh in delu in izkazana je tudi delitev koristi, pridobljene z uresničitvijo skupnega namena.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - pogoji - dobrovernost - načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Utemeljen je zaključek, da tožnica ni dokazala dobroverne posesti, ki bi pripeljala do pridobitve lastninske pravice na parc. štev. 1221/3 k.o. I. na podlagi priposestvovanja po četrtem odstavku 28. člena ZTLR. Še manj pa je tožnica izpolnjevala pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na navedeni nepremičnini po pravilu paragrafa 1460 ODZ (ki glede na čas izvajanja posesti predstavlja pravno relevantno podlago). Prav tako je utemeljen zaključek, da sta bila toženca glede na vse ugotovljene okolnosti tako ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe 17.3.1989 kot ob njenem vpisu v zemljiško knjigo v dobri veri o lastništvu prodajalke in o točnosti zemljiškoknjižnih podatkov. Tožničin tožbeni zahtevek zoper toženca zato ni utemeljen niti glede na pravilo paragrafa 1500 ODZ, ki je določal, da s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme iti v škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana.
URS člen 33, 67, 67/1, 70, 70/3. U SRS 1974 člen 95. ZV člen 2, 2/1, 2/2, 79, 79/2, 55, 55/3. ZKS člen 3, 10, 14, 14-8.ZGJS člen 68, 72, 72/1, 76. ZTLR člen 4, 4/1, 4/2. ODZ paragraf 1175.
pogodba o skupnosti imovine - družbena pogodba - družbeniki - lastninska pravica - uresničevanje lastninske pravice - gradnja vodovoda - pravica do priključitve - prispevek družbenikov
Če si državljani sami s svojim delom in sredstvi na dovoljen način uredijo zajetje pitne vode in zgradijo vodovod za svoje potrebe, postanejo družbeniki in solastniki takšnih naprav, na katere imajo pravico priključiti se tudi drugi državljani za enake potrebe, če to dopuščajo zmogljivosti naprav in količine vode, ti pa morajo poprej za takšen priklop poravnati prispevek, ki ga upravičeno terjajo družbeniki.