TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Po pridobitvi podatkov preko takratnega zunanjega ministrstva o vsebini avstrijskega prava v takih zadevah je ob uporabi 38. člena Konvencije o socialnem zavarovanju med takratno Jugoslavijo in Avstrijo (Ul. SFRJ, mednarodne pogodbe št. 1/67) sodišče ugotovilo, da je tako po naših kot po avstrijskih predpisih z izplačilom navedenega zneska prišlo do zakonite subrogacije.

Toženec v reviziji neutemeljeno ugovarja prisoji plačila v tuji valuti in tej valuti ustreznih zakonskih zamudnih obresti.

Sklicevanje na v prejšnji in sedanji državi edino zakonito plačilno sredstvo je pravno zmotno, tako pa je tudi sklicevanje na 395. člen ZOR. Tolar je zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (2. člen Zakona o denarni enoti Republike Slovenije - Ul. RS št. 17/91-I, 33/92), ne velja pa ta določba za plačila v tujini. Tudi 71. člen Zakona o Banki Slovenije (Ul. RS št. 1/91-I) določa, da se v domači valuti izkazujejo tiste obveznosti, pravice in posli med domačimi pravnimi osebami ter med občani in tujimi osebami, ki so bili sklenjeni oziroma so nastali na območju Republike Slovenije. Zato je prvo sodišče pravilno ugotavljalo, kje je obveznost med tujo osebo in tožencem nastala. Njegova ugotovitev, da je ta obveznost nastala v Avstriji, je materialnopravno pravilna.

Ker je terjatev tožeče stranke izvirno nastala v avstrijskih šilingih in ker gre za čisto denarno terjatev, je ta tako po določbi prvega odstavka 320. člena ZOR kot po drugem odstavku 905. paragrafa Občnega državljanjskega zakonika prinosnina. Plačati jo je treba na sedežu tožeče stranke, plačila v tuji valuti v tujini pa naši monetarni predpisi ne prepovedujejo.

Toženec se pravno zmotno sklicuje na določbo 395. člena ZOR, saj ta določa civilno sankcijo le za primer, ko se denarna obveznost v nasprotju z zakonom glasi na plačilo v tuji valuti. Navedena zakonska določba torej napotuje na druge zakone, predvsem na monetarne predpise, zato že prej po večinski teoriji in tudi pretežni sodni praksi ni bila prisilne, temveč dispozitivne narave. Naši monetarni predpisi pa ne prepovedujejo plačila v tuji valuti v tujini. Tega niso prepovedovali niti nekateri že v prejšnji državi veljavni predpisi, saj je na primer Zakon o deviznem poslovanju (Ul. SFRJ št. 66/85 do 85/89) v prvem odstavku 16. člena prepoved plačila v tuji valuti vezal le na domači teritorij takratne države. Taka zakonska ureditev je povsem razumljiva, saj ena država s svojimi predpisi ne more posegati v monetarne predpise druge države. Tudi sedaj veljavni Zakon o deviznem poslovanju (Ul. RS št. 1/91-I, 71/93, 63/95), ne prepoveduje plačila v tuji valuti v tujini, saj po določbi prvega odstavka 53. člena navedenega zakona domače fizične osebe pridobivajo devize v skladu s tem zakonom, z njimi prosto razpolagajo ter jih v skladu s tem zakonom lahko prenašajo in vršijo plačila v tujino.

Določbo 395. člena ZOR je po vsem obrazloženem treba razlagati v okvirih, ki jih določajo sedanji predpisi, saj se bo tudi plačilo izvršilo šele sedaj.