Pritožbeno zavzemanje za protipravno ravnanje prve toženke ni utemeljeno. Izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu A.A. in izvedenec avtomobilske stroke B.B. sta res pojasnila, da bi namestitev varnostne plošče na vrhu lestve preprečila tveganje za zdrs noge v medprostor, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev namestitve plošče še ne predpostavlja avtomatsko protipravnega ravnanja prve toženke. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila lestev kljub odprtini varna, saj je bila originalen del homologiranega polpriklopnika. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer dejstvo, da je neko vozilo (delovno sredstvo) homologirano, v primeru nastanka škodnega dogodka, do katerega pride pri uporabi takšnega vozila (ali njegovega dela), ne izključuje v vsakem primeru možnosti ugotovitve delodajalčeve kršitve pravil o varnem opravljanju dela. Vendar pa je za obravnavani spor ključno, da pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. V primeru pričakovane ustrezne skrbnosti tožnika do zdrsa noge v odprtino na zgornji prečki lestve sploh ne bi prišlo, kar je bilo obrazloženo že zgoraj v okviru razlogov, iz katerih izhaja, da je za škodni dogodek odgovoren izključno sam.
Določba prvega odstavka 8.a člena ZUTD, ki govori o znanju slovenskega jezika, se ne nanaša le na brezposelne osebe, ki se bodo šele vpisale v evidenco brezposelnih oseb, temveč tudi na brezposelne osebe, ki so v tej evidenci že vpisane. Da je temu tako, izhaja tudi iz prehodne določbe (54. člen ZUTD), kjer je urejen začetek uporabe navedene določbe. V prvem odstavku je določeno, da rok iz prvega odstavka novega 8.a člena zakona začne teči 4 mesece od uveljavitve tega zakona. Vsi, ki so vpisani v evidenco brezposelnih, imajo tako dodaten rok 4 + 12 mesecev za predložitev omenjenega dokazila.
Ker ugotovitev o redni rabi zajema celotno obdobje od izgradnje stavbe dalje in ker je redna raba po obsegu skladna tudi z urbanističnimi smernicami v obdobju ob in po izgradnji stavbe, je neutemeljena pritožbena graja, da odločitev temelji le na sedanjih potrebah stavbe in njenih etažnih lastnikov.
Do posega v lastninsko pravico nasprotne udeleženke, ki je bila vknjižena le formalno, dejansko pa zaradi prodaje stanovanj in posledičnega prenosa pravice do uporabe funkcionalnega zemljišča na kupce stanovanj te pravice več ni imela, ni moglo priti.
Sodišče prve stopnje ugovora zastaranja in litispendence ni spregledalo. Če je postopek prekinilo, je zavzelo stališče, da ugovora nista utemeljena, kar bo obrazložilo v končni odločbi.
Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil ocenjen in je napredoval v okviru delovnega mesta monter scene mojster. Kot je bilo pojasnjeno v zadevi VIII Ips 14/2025 je sistem napredovanj mogoč le na delovnem mestu, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi napredovalnega obdobja in delovne uspešnosti, izražene z oceno dela, ki se nanaša na to delovno mesto (16. in 17. člen ZSPJS). Napredovanje se nanaša le na dejansko delovno mesto, ki ga zaseda javni uslužbenec in ni pravne podlage za to, da se pri plačilu za opravljeno višje vrednoteno delo napredovanja prenesejo.
V konkretnem primeru ne gre "le" za konflikten odnos med bivšima partnerjema, h kateremu bi enakovredno prispevala tudi predlagateljica sama. Gre za neposredne grožnje nasprotnega udeleženca s fizičnim nasiljem pred predlagateljičinim domom, ki ga je v preteklosti nad predlagateljico že realiziral. Ni zatrjevano (še manj izkazano), da bi k temu konfliktu predlagateljica karkoli enakovredno prispevala.
Tožnica je v tem postopku zahtevala plačilo nadurnega dela, torej je uveljavljala denarni tožbeni zahtevek, pri katerem dokazno breme ni obrnjeno. To pomeni, da bi morala tožnica dokazati, da je opravila delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo v okviru delovnega razmerja pri toženki, šele če bi to dokazala, pa bi nato toženka morala dokazati, da ji je za opravljeno nadurno delo plačala. Sodišče prve stopnje je v obsežni in zadosti argumentirani dokazni oceni ustrezno presodilo izvedene dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnica nadurnega dela v okviru delovnega razmerja s toženko ni opravljala, temveč je administrativne storitve v zvezi z epidemijo Covid-19 opravljala skupaj s svojim možem D.D. kot ločen projekt za njegovi podjetji.
Za podaljšanje ukrepov po ZPND ni nujno, da je bilo med njihovim trajanjem storjeno novo nasilno dejanje; odločilno je, ali okoliščine ob odločanju omogočajo sklep, da je nevarnost ponovitve nasilja prenehala oziroma da je bilo dosedanje obdobje ukrepov zadostno za zaščito žrtve. Podaljšanje ukrepov je utemeljeno, če glede na pretekla nasilna ravnanja, odnos povzročitelja do teh ravnanj in druge konkretne okoliščine še vedno obstaja verjetnost njihove ponovitve, pri čemer mora biti podaljšani ukrep sorazmeren z varstvom žrtve.
Varstvo premoženjskih in dednopravnih interesov je treba uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa z neposredno komunikacijo ali ravnanji, ki pri drugi osebi povzročajo strah, stres ali stisko. Postopek po ZPND ne sme postati morebitno sredstvo za varstvo predlagateljičinega položaja dedinje v zapuščinskem postopku. Preraščanje ukrepa v trajni ukrep pa lahko prepreči nasprotna udeleženka sama s popolnim upoštevanjem podaljšane prepovedi.
Sodišče je glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje (tožnik je v tistem obdobju več kot 90 % delovnega časa opravljal svoje delo kontrolorja neporušnih preiskav pri naročnikih toženke v R Avstriji) pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji statusa tožnika kot napotenega delavca in ne delavca na službeni poti.
Svojo odločitev je sodišče prve stopnje dovolj natančno obrazložilo že s pojasnilom, zakaj šteje ustni dogovor glede višine plače za relevanten in upošteven. Nadalje je pravilno štelo, da je tožnik poleg ustno dogovorjene bruto urne postavke 14,00 EUR za vsako opravljeno uro dela v tujini, v kolikor je delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada, dodatno upravičen še do plačila dodatkov k plači za nadurno delo, nočno delo in delo ob nedeljah in praznikih. Glede na ugotovljeno, da je toženka nadure izplačevala mesečno sproti, jih je tako pravilno priznalo tudi sodišče prve stopnje, ne glede na sicer v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno neenakomerno razporeditev delovnega časa. Pravilno je prvostopenjsko stališče, da so dodatki k plači zakonsko določene minimalne pravice, ki se jim tožnik kot delavec ne more vnaprej odpovedati.
Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni urejal vprašanja vračila stroškov izobraževanja, vendar to ne pomeni, da se je tožnica odpovedala svoji pravici iz prvega odstavka 4. člena pogodbe o izobraževanju, da terja povračilo stroškov izobraževanja. Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen (prvi odstavek 319. člena Obligacijskega zakonika). Pogodba o izobraževanju ni bila odpovedana in ni prenehala veljati. Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi predstavlja ločen pravni posel, kjer sta stranki, na toženkino željo, ki se je dogovorila za zaposlitev drugje, sporazumno dogovorili datum prenehanja delovnega razmerja, nista pa uredili ostalih pravic iz delovnega razmerja. Namen sporazuma o prenehanju delovnega razmerja iz 81. člena Zakona o delovnih razmerjih je določiti prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Običajno delavec in delodajalec v sporazumu uredita tudi druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ni pa to nujno. V tem primeru stranki nista uredili vračila stroškov izobraževanja v sporazumu, vendar se zaradi tega ne šteje, da je toženkina obveznost prenehala.
Pritožba določno ne izpodbija podrobno obrazloženih ugotovitev in argumentov sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe tožnice, da ji je izbris iz registra stalnega prebivalstva povzročil številne nevšečnosti, težave in obremenitve, ki so vzrok za njene duševne bolečine in strah. Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja bi morala tožnica v pritožbi ne le navesti dejstvo, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ampak tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo zmotno ugotovljeno. Brez opredelitve vzroka napačne ugotovitve določenega pravno pomembnega dejstva, ni pritožbenega preizkusa pravilnosti dejanskega stanja.
Odločba z dne 4. 8. 2022, ki je bila v skladu ZUP pravilno fiktivno vročena je pravnomočna, ker se toženec zoper njo ni pritožil. Pravno relevantno je zgolj dejstvo, kot izpostavlja sodišče v 13. točki, da toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal oziroma ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 239,95 EUR utemeljeno ugodilo.
Ker tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto VSSS/2 v organizacijski enoti Projekt G. tega dela ne opravlja več, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil za odpoved podan utemeljen razlog. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved zakonita.
Nesporno dejstvo, da tožnica še naprej po novi pogodbi opravlja delo na področju sanacije po naravni nesreči v letu 2023, pa ne pomeni, da potreba po delu po odpovedani pogodbi za delovno mesto VSSS/1 ni prenehala, saj je za odločitev bistveno, da zelo zahtevnega dela v Področju F. ne opravlja več.
Določba prvega odstavka 67. člena ZFPPIPP določa, da je terjatev priznana, če jo prizna upravitelj v skladu z 61. členom ZFPPIPP in je ne prereka nihče od upnikov v skladu s 63. členom ZFPPIPP.
Izvedensko mnenje ni rezultat presoje ene same listine, temveč strokovne ocene vseh relevantnih urbanističnih okoliščin in dokumentacije. Pritožnik takšne celovite strokovne presoje ne more uspešno omajati zgolj s svojo drugačno razlago posameznih dokumentov.
Pritožnik bi moral konkretizirano zatrjevati in izkazati okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je v letu 1968 pridobljena pravica uporabe - kljub poznejši izgradnji soseske, prostorski opredelitvi spornih zemljišč kot parkirnih površin ter njihovemu dejanskemu funkcioniranju kot del skupnega parkirišča - ostala njegova pravica vse do 25. 7. 1997, oziroma izkazati drugo pravno podlago, zaradi katere je sam pozneje veljavno pridobil lastninsko pravico v smislu tretjega odstavka 44. člena ZVEtL-1.
Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti, torej nekrivdi, ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Pravno pomembno je, ali je stranka (oziroma njen pooblaščenec) ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.
Ustaljena sodna praksa zastopa stališče, da kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev profesionalne skrbnosti, s tem pa tudi kršitev načela vestnosti in poštenja ter dobre vere. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost zato pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).
Upoštevaje stališče, da kondikcijski zahtevek ne vključuje nadomestila za uporabo denarja, in dejstvo, da plačila presegajo prejeto glavnico, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano dejstvo, da je prva tožnica iz naslova sklenjene kreditne pogodbe toženki že plačala več, kot ji je dolžna. Ob tako ugotovljenem dejstvu bi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe imela za posledico dolžnost prve tožnice plačevanja obveznosti, ki jih verjetno ne dolguje. To bi vzpostavljalo potrebo po zviševanju njenega kondikcijskega zahtevka za obroke, ki bi zapadli do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ter po vložitvi nove tožbe za povrnitev obrokov, ki bi zapadli od izdaje do pravnomočnosti te sodbe. Negativne posledice takšnega stanja za prvo tožnico, tako z vidika njenega premoženjskega kot nepremoženjskega položaja, ustrezajo evropsko skladni razlagi standarda "težko nadomestljiva škoda" pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti.
Začasna prekinitev postopka zaradi čakanja na razlago prava EU s strani SEU tudi ne pomeni kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Počakati na enotno razlago prava EU je nujno za zagotovitev materialnopravno pravilne odločitve ter s tem uresničitev učinkovitega sodnega varstva. Uporaba mehanizma predhodnega vprašanja pred SEU je sestavni del zakonitega in pravičnega postopka, zato so neutemeljeni očitki o kršitvi temeljnih pravic (iz 23. in 25. člena URS v zvezi s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah).
Če bi želela s pritožbo uspeti, bi morala pritožnica izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil njen ugovor vložen prepozno. Tega ni niti poskušala. Ker pa v postopku zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, njene pritožbene navedbe o razlogih za zamudo niso upoštevne.
Neutemeljeno je prizadevanje upnika za izdajo sklepa, s katerim bi sodišče dolžniku v plačilo naložilo stroške, nastale z delom cenilca v znesku 541,17 EUR, oziroma s katerim bi ugotovilo nastanek teh stroškov. Za izdajo takšnega sklepa po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom niti v določbah ZFPPIPP niti v določbah ZIZ ni podlage. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in zvezi s čimer je sprejeto tudi enotno stališče sodne prakse, se po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom postopek izvršbe prekine ali ustavi, z dnem začetka stečajnega postopka pa, razen v situaciji iz 3. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ki pa v obravnavani zadevi ni podana (kar pritožbeno ni sporno), v izvršilnem postopku ni več dopustno odločati o nadaljnjih izvršilnih stroških (izjema velja za izvršilne postopke zaradi izterjave prednostnih terjatev, določenih v drugem odstavku 390. člena ZFPPIPP, ko se določba 132. člena ZFPPIPP ne uporablja, kar pa ni primer v obravnavani zadevi). Od začetka stečajnega postopka dalje se namreč terjatve uveljavljajo na način in po pravilih ZFPPIPP, kar pomeni, da je treba terjatve, vključno s terjatvami iz naslova stroškov izvršilnega postopka, ki jih izvršilno sodišče do začetka postopka osebnega stečaja nad dolžnikom dolžniku še ni naložilo v plačilo, prijaviti v stečajnem postopku v skladu s pravili ZFPPIPP.