Etažni lastniki so nujno in neodvisno od svoje volje hkrati tudi člani posebne skupno lastninske skupnosti glede premoženja rezervnega sklada, ki ga mora na podlagi 119. člena SPZ obvezno oblikovati. Dejanska skupnost etažnih lastnikov ima organe in mehanizme odločanja in se v tem segmentu delovanja približuje pravnim osebam. Prav tako ima lastno identiteto, saj jo je mogoče po naslovu stavbe jasno ločiti od drugih skupnosti in končno tudi lastno premoženje - najbolj značilna, ne pa tudi edina oblika premoženja so sredstva rezervnega sklada kot strogo namenska sredstva.
V tem postopku nastopata dva tožnika, ki ne uveljavljata enakih zahtevkov, temveč oba skupaj uveljavljata nedenarni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in spremljajočega zavarovanja; glede tega zahtevka sta tožnika nujna sospornika. Samo prvi tožnik uveljavlja denarni zahtevek, zato se pravilo o prejudicialnosti in vmesnem ugotovitvenem zahtevku lahko nanaša le nanj, medtem ko druga tožnica uveljavlja ugotovitveni zahtevek kot glavni zahtevek, zato njen zahtevek ne more biti prejudicialen do kakšnega drugega zahtevka.
Poskusno delo kot preizkusno obdobje po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je s stališča delodajalca namenjeno preizkusu znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi, torej ugotovitvi, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Od okoliščin konkretnega primera je odvisno, kako hitro lahko delodajalec ugotovi, da delavčevo delo ne ustreza njegovim pričakovanjem. Odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela je namreč po zakonskih določbah mogoča že med trajanjem poskusnega dela ali ob njegovem izteku.
Pri redni odpovedi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela mora sodišče presoditi, ali je delavec izpolnil realna pričakovanja delodajalca v zvezi z delom, kar glede na vsebino dela najbolje lahko presodi delavcu nadrejeni. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožnica te naloge ni ustrezno opravila in popravila, oprlo na prepričljivo izpoved nadrejenega F.F., ki je tožnica z nasprotnimi pritožbenimi navedbami ni uspela omajati.
V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (ni še potekel rok za vložitev pritožb vseh udeležencev postopka), zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je sodišče druge stopnje odločilo le o pritožbi nasprotnega udeleženca, ki jo je vložila odvetnica. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbe vseh udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih pritožbah ostalih udeležencev.
Presoja utemeljenosti zahtevka negatorne tožbe zaradi košnje trave na trasi služnostne poti in izdelave dveh manjših zemeljskih vrtin.
Tožnik je s tem, ko se je odločil, da je sestanek zaključen in je brez razloga predčasno odšel, A.A. onemogočil, da bi ga dokončala skladno z navodilom in svojo namero. Takšno ravnanje tožnika je nespoštljivo in nedopustno ter kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), zaradi katere mu je toženka zakonito podala pisno opozorilo.
Iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ izhaja, da se zdravniku glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za 10 dni zaradi dela z bolniki z duševnimi motnjami. Glede na 4. točko prvega odstavka 36. člena KPZZ se vsem zdravnikom, ki opravljajo delo s pacienti, ki imajo duševno motnjo, poveča dopust za 10 dni zaradi psihičnih obremenitev, ki jih predstavlja zdravljenje pacientov z duševno motnjo, čeprav jih primarno zdravijo zaradi drugih, npr. nevroloških težav. Namen te določbe je, da se zdravnikom, ki zdravijo paciente z duševno motnjo, omogoči dodatni dopust, ker se šteje, da zdravljenje takšnih pacientov predstavlja dodatno psihično obremenitev. Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ.
Ker zaključka sodišča prve stopnje, na podlagi katerega se je sodišče odločilo, da stikov začasno ne bi popolnoma ukinilo, ni mogoče preveriti in o predlogu za ukinitev stikov v izreku odločbe, ni odločeno, je bilo potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
Od dela zneska odškodnine, ki je po vsebini akontacija dohodnine, zavarovalnica ne dolguje zamudnih obresti; prvič zato ne, ker davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka, torej, ko dolžnik (toženka) v korist upnika (tožnika) dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe; drugič pa tudi zato ne, ker bo v primeru prepoznega nakazila akontacije dohodnine toženka v zamudi kvečjemu v razmerju do države kot prejemnice akontacije dohodnine, ne pa v razmerju do tožnika.
Rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 25. člena ZJU je materialni prekluzivni rok, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje v primeru njegove zamude ni dopustna. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namreč namenjen le odpravi zamude procesnih rokov, ne pa materialnih rokov. Ker torej predlog za vrnitev v prejšnje stanje že po samem zakonu ne more biti uspešen, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dan, ko je pošiljka po poteku roka puščena v hišnem predalčniku oziroma dan dejanske seznanitve s pisanjem, za presojo dneva vročitve ni pravno odločilen. Po izrecni določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP namreč vročitev velja za opravljeno že z dnem poteka roka za prevzem pisanja, ne pa šele z dnem poznejše fizične izročitve pisanja v hišni predalčnik oziroma z dnem dejanske seznanitve z njim. Morebitna kasnejša seznanitev s pisanjem tako ne more vplivati na začetek teka roka za vložitev tožbe.
Ker toženka na tožbo ni odgovorila, se v skladu s pravili, ki veljajo za zamudno sodbo štejejo za priznana vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, vključno z zatrjevanim priznanjem obstoja obveznosti poklicnega zavarovanja. Takšno zatrjevano priznanje temelja obveznosti namreč pomeni priznanje, da so podani pogoji, od katerih je odvisna dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, med drugim tudi glede vrste in nosilnosti vozila ter značilnosti delovnega mesta, zaradi katerih je to uvrščeno med delovna mesta poklicnega zavarovanja. Ker se zaradi izostanka odgovora na tožbo navedena dejstva štejejo za priznana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožbena podlaga ne omogoča materialnopravnega sklepa o utemeljenosti zahtevka.
Predlagateljica pa je v pritožbi opozorila še, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ima parcela predlagateljice, zgolj zaradi neposrednega stika z eno od parcel v lasti občine, zagotovljen dostop do javne ceste in zato po 88. členu SPZ ni pogojev za določitev nujne poti.
Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.
V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.
Stranka lahko vloži pritožbo po tujem odvetniku, če ta izkaže, da izpolnjuje pogoje po Zakonu o odvetništvu, ali pa, da ima v Republiki Sloveniji opravljen oziroma priznan pravniški državni izpit. Zakonodajalec je imel ustavnoskladne razloge za sprejem določb o omejitvi postulacijske sposobnosti.
Res so bila v sodni praksi (in tudi teoriji) zavzeta stališča, da v zapuščinskem postopku ni predvidena izdaja delnega sklepa o dedovanju, vendar je po drugi strani mogoče zaslediti tudi argumente, ki izdaji delnega sklepa o dedovanju kategorično ne nasprotujejo. Ali je v zapuščinskem postopku mogoče (in smotrno) izdati delni sklep o dedovanju, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Takšni primeri so sicer izjemno redki, vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ni povsem izključeno.
Toženca s pritožbenimi navedbami, da sta s plačilom 4.500 EUR poravnala vse do odpovedi najemne pogodbe zapadle dolgove, neutemeljeno zasledujeta ugotovitev, da sta odpravila kršitev najemne pogodbe in zato njena odpoved ni veljavna. Najemna pogodba je bila v trenutku plačila 4.500 EUR že veljavno odpovedana, s (prepoznim) plačilom obstoječega dolga odpoved ni izgubila veljave niti plačilo samo po sebi ni vzpostavilo novega najemnega razmerja. Tudi sicer toženca ne predložita nobenega dokaza o predhodnem plačilu najemnine za mesec september 2023, spregledata tudi, da sta na dan odpovedi najemne pogodbe dolgovala tudi najemnino za december 2023.
Prijava začasnega bivališča na naslovu najemnega stanovanja v kraju, kjer se je mati z otrokoma ustalila, kjer otroka obiskujeta osnovno šolo in ki - glede na bližino prejšnjega domovanja - za otroka ne predstavlja bistvene spremembe okolja, ni vprašanje, ki bi terjalo soglasje staršev. Ker tudi po ureditvi v področnem zakonu, ki ureja prijavo prebivališča, lahko mati sama uredi tako stalno kot začasno prebivališče otrok (5. točka petega odstavka 5. člena in šestega odstavka 10. člena Zakona o prijavi prebivališča), ni izkazana potreba po ureditvi tega vprašanja.
Storitev sestave tožbe v sporu o stvarni služnosti je fiksno normirana s 300 točkami. Zato ni pomembno, kako je tožnica zasnovala tožbo v sporu o stvarni služnosti, denimo, ali je v njej eventualno združila ugotovitveni in konstitutivni zahtevek.
Da upnik zadosti zakonski zahtevi po takojšnji priglasitvi stroškov, ki so mu nastali z delom izvršitelja, jih mora priglasiti takoj po dokončnosti obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja. Obračun izvršitelja postane dokončen, če upnik v roku 8 dni od prejema obračuna ne zahteva, da o njem odloči sodišče (38.c člen ZIZ). V obravnavani zadevi je izvršitelj A. A. izdal Poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja dne 23. 1. 2026. Upnik je bil šele z vročitvijo obračuna, ki mu je bil po lastnih navedbah vročen 23. 1. 2026, seznanjen z nastalimi stroški izvršitelja in njihovo višino, te stroške pa je pri sodišču prve stopnje priglasil še isti dan, kar pomeni, da so bili navedeni stroški priglašeni pravočasno, pred iztekom subjektivnega roka. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral upnik stroške priglasiti najpozneje v 30 dneh od rubeža, opravljenega 19. 9. 2025, ker se po tem dejanju ni opravilo več nobeno izvršilno dejanje, dolžnik pa je svojo obveznost izpolnil prostovoljno. Kot izhaja iz vloge dolžnika z dne 12. 1. 2026, je namreč dolžnik plačila na račun upnikove terjatve opravil 8. 1. 2026 in 9. 1. 2026, upnik pa je v obsegu teh plačil z vlogo, vloženo 25. 2. 2026 delno umaknil predlog za izvršbo, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom I 1647/2025 z dne 4. 3. 2026. V času, ko je upnik zahteval povrnitev stroškov, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom (tj. 23. 1. 2026), izvršilni postopek torej še ni bil ustavljen ali končan, dne 19. 9. 2025 opravljeni rubež, ki je šele prvo izvršilno dejanje v okviru izvršbe na premičnine, pa tudi ne predstavlja zadnjega izvršilnega dejanja v smislu osmega odstavka 38. člena ZIZ, s katerim bi bil izvršilni postopek končan in od katerega bi tekel objektivni rok za vložitev zahteve za povrnitev izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zato 23. 1. 2026 vloženi zahtevek upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov utemeljeno štelo kot pravočasen in o njem vsebinsko odločilo.