Brez ustrezne trditvene podlage pritožbeno sodišče (niti sodišče prve stopnje) iz dokaznih listin ni dolžno samo iskati dejstev, ki bi ustrezno pritrdila navedbam pritožbe. Pritožnica bi morala navesti konkretno katere obema stečajema skupne terjatve upnikov je plačala in s tem plačala skupne obveznosti zakoncev. Ker tega ni storila, s tem ni izkazala uresničitve odložnega pogoja do izdelave načrta končne razdelitve, zato je njena terjatev povezana z odložnim pogojem prenehala že na podlagi 259. člena ZFPPIPP.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 4. 6. 2019, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Opravičljivosti zmote je tesno povezano s skrbnostjo pogodbene stranke: le, če je pogodbena stranka ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, je zmota opravičljiva. Toženci so status zemljišč preverili tako pred objavo javne ponudbe z angažiranjem cenilca in posvetovanjem na upravni enoti kot tudi po sklenitvi predpogodbe, ko so ponovno poklicali cenilca in se o statusu zemljišč pozanimali še enkrat.
Iz petega odstavka 32. člena Uredbe izhaja, da če seštevek posameznih stroškovnih postavk nastanitvenih stroškov presega stanovanjski limit, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik, do česar v primeru toženca ni prišlo. Z Navodili je bilo še določeno, da tožnica založi tudi stroške depozita za najem stanovanja, katere mora javni uslužbenec vrniti ob prenehanju najemne pogodbe (drugi odstavek 4. člena). Ker so stroški nastanitve presegli stanovanjski limit, prav tako ni bil vrnjen depozit, toženka navedene zneske, katere je plačevala na podlagi zaposlitve toženca pri njej, utemeljeno terja od toženca kot svojega zaposlenega v tem obdobju. Pritožbene navedbe, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak za terjatev iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov, so posledično neutemeljene.
Sodnemu izvedencu s tem, ko je potoval le enkrat na sodišče in nato nazaj, lahko skladno s četrtim odstavkom 41. člena Pravilnika pripada le ena nagrada, ki mu je bila že priznana.
V spornih vlogah je tožnik le ponovil dosedanje navedbe. Sodišče prve stopnje je zato omenjene vloge utemeljeno štelo zgolj za obrazložene dopise, ne pa za obrazložene vloge med postopkom, ki bi vplivale na sam postopek in za katere se prizna 225 točk.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe ne zahteva ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba, saj s slednjo zahteva zgolj odstranitev ključa iz ključavnice. V kolikor bi sodišče prve stopnje sedanjemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, bi tožnik preko nje dobil več (čeprav le začasno), kot bi sicer lahko dobil s končno odločitvijo v sporu o motenju posesti.
Upravitelj je po oceni višjega sodišča ustrezno pojasnil, da je strokovnega pomočnika najel zato, ker za opravljeno storitev nima potrebnih znanj in izkušenj. Pojasnila upravitelja zadoščajo za presojo, da gre za storitev, za katero je potrebno posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja.
V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.
Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
Pri tem je v točki 32 že odgovorilo na pritožbene navedbe matere, z argumentacijo, da korist otroka in njegova želja, kot tudi želja nasprotne udeleženke, niso sopomenke. Tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da je 14 letni sin udeležencev v postopku bil slišan ter njegovo mnenje pravilno ovrednoteno.
S plačilom sodne takse po izteku roka ali delnim plačilom takse ni zadoščeno zavezančevi obveznosti, da takso plača v za to predvidenem roku. Ker ZPP nima določb o delnem plačilu takse, je taksno obveznost treba obravnavati kot nedeljivo obveznost. To pa pomeni, da taksa ni plačana, če ni plačana v celoti. Vsaka od navedenih okoliščin zato terja ugotovitev, da predpostavka za meritorno obravnavanje ugovora - plačilo sodne takse za postopek z ugovorom - ni podana. V takem primeru pa je zakonska pravna posledica domneva umika ugovora.
Iz ustavnih pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva ne izhaja, da bi morala država zagotavljati brezplačno sodno varstvo oziroma brezplačno vlaganje pravnih sredstev. Oboje je lahko pogojeno s plačilom sodnih taks. Če pa je plačilo takse procesna predpostavka za vsebinsko odločanje, jo mora stranka, glede na zgoraj pojasnjeno, plačati pravočasno in v celoti. V kolikor tega ne stori, se vloga šteje za umaknjeno, pri čemer ne gre za nesorazmerno posledico, kot skuša prikazati pritožba.
Tudi po presoji sodišča druge stopnje, ko je skrbnik s svojim ravnanjem ravnal v izrecnem nasprotju z odločbami CSD in Ministrstva, pri ravnanju v korist nasprotne udeleženke ni izkazal potrebne skrbnosti, saj je pri upravljanju njenega premoženja ravnal kot s svojim lastnim premoženjem.
V skladu z 200. členom ZD lahko zapuščinsko sodišče vsak čas odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine, med katerimi so tudi začasne odredbe.
Brez predloga upnika sodišče samo ne more pozvati na plačilo kupnine drugega oziroma naslednje najboljše kupce.
Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da izpodbijani sklep temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto. Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju predmetne pritožbe že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena.
Neutemeljeno sklicevanje toženke na dokazno stisko na njeni strani in potrebo po (še dodatnem) znižanju dokaznega standarda (pod prag verjetnosti), ker se je pojasnilna dolžnost ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zagotavljala ustno, brez evidentiranja le-te, njena bančna uslužbenka A. A., ki je bila zraven tožnikov edina prisotna, pa zaradi časovne oddaljenosti o podanih pojasnilih več ne more precizno izpovedati. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpostavljenimi navedbami ugotavlja, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na dokazno stisko, saj je v skladu z Direktivo 93/13 dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na njej.
Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja v 20. členu sporne kreditne pogodbe (priloga B6) pa je brez podanih podrobnejših opozoril v zvezi z valutnim tveganjem presplošna in nezadostna, da bi lahko prvi tožnik kot potrošnik na njeni osnovi ocenil tudi potencialne znatne ekonomske posledice nihanja tečaja CHF na njegov finančni položaj.
Upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka. Nobenega razumnega razloga zato ni najti za razlago, da mora dolžnik sam nositi stroške postopka tudi v primeru, ko upnik s svojim predlogom ne uspe.
Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti.
Glede na novejšo sodno prakso bi obstoj takih okoliščin, ko je celotno breme preživljanja otroka, pri čemer mati ne zmore zagotavljati več kot le eksistenčne potrebe otroka (pa še te s težavo), lahko pomenil verjetno nevarnost, da bo ogrožen psihofizični razvoj otroka.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi, da za pridobitev pravice uporabe ni odločilno, ali je pravni prednik tožnice za zemljišče plačal nadomestilo, saj po tedaj veljavni zakonodaji plačilo nadomestila ni bilo pogoj za pridobitev pravice uporabe.
Čeprav ni verjetno, da bi bila dečka ob prisotnosti strokovnega delavca CSD deležna fizičnega in/ali psihičnega nasilja, je treba presoditi še, ali lahko stiki povzročili škodo na njunem duševnem zdravju in razvoju. Če bi držalo, da prisotnost strokovnega delavca CSD to prepreči, ker bo moral ukrepati oziroma v skrajnem primeru stik tudi prekiniti, praktično ne bi bilo primerov, ki bi narekovali začasno ukinitev stikov. Pojasniti je treba razloge, zakaj je v konkretnem primeru kljub strahu otrok, ki izvira iz očetovega ravnanja, in temu, da otroka zavračata osebne stike z očetom, treba te uvesti.