V izvedenskem mnenju je dovolj prepričljive strokovno medicinsko podlage za zaključek, da pri tožniku do izdaje drugostopenjskega upravnega akta ni izkazanih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče ugotoviti popolno nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo. Zato je v tej smeri podan tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 88/6, 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - fikcija vročitve - nadomestna vročitev - ustavna odločba
Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi zakona, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomeren poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici odpoved ni bila pravilno vročena avgusta 2014, pravilna pa je tudi ugotovitev, da je bila odpoved tožnici prvič vročena šele med sodnim postopkom dne 28. 11. 2014, zaradi česar je tožba vložena pravočasno.
Ker do izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prišlo zaradi zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti tožnice, na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je bila tožnica odsotna z dela zaradi bolezni v času, ko je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.
odvzem poslovne sposobnosti - delni odvzem poslovne sposobnosti - posli, ki bistveno vplivajo na življenje
Pojem poslov, ki bistveno vplivajo na življenje nasprotne udeleženke, ki ji je v tej zvezi delno odvzeta poslovna sposobnost, mora biti določen že v izreku o delnem odvzemu.
ZUPJS člen 10, 23, 23/1, 42, 42/3, 43.. ZŠtip člen 95, 95/1, 95/1-5.
državna štipendija - mirovanje pravice - dohodki - družinski član - prenehanje upravičenosti - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Tožničina sestra je 8. 1. 2015 dopolnila starost 26 let, s čimer je dolžnost staršev preživljanja prenehala. Posledično je ni več mogoče šteti med tožničine družinske člane po 10. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, kar predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev.
Ker dohodek na družinskega člana tožnice, ki je po odločbi z dne 24. 10. 2014 prejemala štipendijo, od 8. 1. 2015, ko je prišlo do spremembe števila družinskih članov po ZUPJS, presega cenzus za dodelitev štipendije, od 1. 2. 2015 dalje pravica do državne štipendije po 5. alineji 95. člena ZŠtip-1 miruje in se ne izplačuje.
Tožena stranka je pravilno odločila, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine, torej od 7. 8. 2000 dalje. Pravilno je bila upoštevana 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. V spornem primeru, torej učinkuje od 1. 7. 2015 dalje. Ustavno sodišče se namreč sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče je v vsebino navedene določbe poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). V celoti pa se je Ustavno sodišče sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Tudi v primeru, če bi šlo za obnovo postopka po določbah ZUP, bi skladno s četrtim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 enako učinkovala tudi odločba izdana v obnovi postopka.
razmerje med otrokom in roditeljem - sprememba določitve stikov otroka s staršem - korist otroka - spremenjene okoliščine - razširitev stikov
Kaj je največja otrokova korist, je treba ugotoviti in opredeliti v vsakem posameznem primeru, z upoštevanjem vseh okoliščin. Praviloma je v korist otroka, da ima čim več osebnih stikov z obema roditeljema, če ta ne živita več skupaj, in da so stiki čim bolj kvalitetni. Gre za to, da preko stikov otrok ohrani občutek čustvene navezanosti oziroma povezanosti in občutek medsebojne pripadnosti. Stiki naj torej v čim večji meri gradijo odnose, ki obstajajo med starši in otroki.
V korist deklic je, da imata pogostejše stike z materjo.
URS člen 23, 25.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. ZJU člen 24, 25.. ZVis člen 6, 56, 57, 58, 59.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - izvolitev v naziv - visokošolski učitelj
Postopek za izvolitev v naziv (in tudi postopek za odvzem naziva), v zvezi s katerim je predvideno sodno varstvo v okviru upravnega spora, je treba ločiti od delovnopravnega položaja delavca - visokošolskega učitelja, ki, brez ponovne izvolitve v naziv, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje izobraževalnega dela. Neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenega z zakonom in drugim predpisom, izdanim na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na dejstvo, da je zaradi tožnikove neizvolitve v naziv obstajal utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, nimajo vpliva kasnejše odločitve sodišča v zvezi s presojo zakonitosti postopka imenovanja v naziv.
ZPIZ-1 člen 63, 63/2, 63/2-1.. ZPIZ-2 člen 41.. ZPP člen 286a.
invalidnost - II. kategorija invalidnosti - delovni invalid
Tožnik na dopolnilno mnenje ni podal pripomb, zato se na to, da bi moral pridobiti pravico do invalidske pokojnine že od 19. 11. 2013, to je od dneva vložitve zahteve pri bosansko-hercegovskem nosilcu socialnega zavarovanja, neutemeljeno sklicuje v pritožbi. Gre za pritožbene navedbe v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z dopolnilnim mnenjem. Takšne navedbe pa bi bile upoštevne le v primeru, če bi jih tožnik skladno s 286. a členom ZPP posredoval v roku 15 dni od dneva, ko je prejel dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ali če bi navedel takšne tehtne razloge, zaradi katerih v 15 dnevnem roku pripomb ne bi mogel posredovati.
nasilje v družini – prepovedi zaradi nasilnih dejanj – prepoved približevanja – psihično nasilje – neželeno navezovanje stikov – pošiljanje SMS sporočil – poseg v osebnost in dostojanstvo – nadlegovanje – stiki z otrokom
Nasilje ni zgolj fizično, ampak se lahko (včasih še s hujšimi posledicami) pojavi tudi v psihični obliki. Pri tej obliki je predvsem pomembno, kako ga dojema ogroženi, ki terja sodno varstvo, posameznikovo individualno dojemanje pa mora sodišče tudi ustrezno objektivizirati.
Zasuvanje predlagateljice s SMS sporočili in tudi po petnajstkrat dnevno klicanje po telefonu, z namenom, da bi nasprotni udeleženec znova vzpostavil razmerje, ki ga predlagateljica ne želi (več), zadošča za podaljšanje izrečenih ukrepov, ki jih nasprotni udeleženec kljub sodno izrečeni prepovedi vztrajno krši.
Ker sta obe obravnavani kaznivi dejanji časovno povezani, izvedeni dokazni postopek za prvo kaznivo dejanje pa je pokazal, da je bilo sprejetje priznanja krivde na predobravnavnem roku za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1B preuranjeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje za navedeno kaznivo dejanje, ker bo potrebno dokazni postopek dopolniti, skladno s tretjim odstavkom 392. člena ZKP razveljavilo po uradni dolžnosti, ker je pri odločanju o pritožbi nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi in je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v obdolženčevo škodo (pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v primeru priznanja krivde ni dovoljena), glede kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena v zvezi s 34. členom KZ-1B pa je ugodilo pritožbi zagovornice obdolženca ter sodbo sodišča prve stopnje tudi za to kaznivo dejanje razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP) in odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred sodiščem prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom, ki v zadevi o dejanskem stanju še ni zavzel stališča (četrti odstavek 392. člena ZKP).
Podpis pravne osebe pa ne sestavlja zgolj pečat in navedba imena in funkcije osebe, ki je upravičena za njeno zastopanje, pač pa tudi lastnoročni podpis te osebe.
trditveno in dokazno breme – sklicevanje na ugotovitve v drugem postopku – sklepčnost tožbe – konkretiziranost ugovora
Tožeča stranka s sklicevanjem na odločitev v zadevi II Cpg 1508/2015 ne more doseči drugačne odločitve, saj je odločitev v vsakem civilnem sporu rezultat trditev in dokazov, ki jih stranki ponudita ter rezultat dokaznega postopka, ki ga izvede sodišče prve stopnje.
Za sklepčnost tožbe je zadostovalo zgolj zatrjevanje, da je tožena stranka Aneks podpisala, nadaljnja konkretizacija zahtevka pa je bila odvisna od (sklepčnosti) ugovora tožene stranke. Ker je tožena stranka podpisu Aneksa konkretizirano nasprotovala, bi morala tožeča stranka ustrezno dopolniti svojo trditveno podlago v zvezi s podpisom tožene stranke.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000634
ZDR člen 184.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel pri delu za toženo stranko, ko je kot inštruktor kuhar peljal vozičke s hrano iz drugega nadstropja v pritličje. Dvigalo se je ustavilo, nato padalo in z vso silo udarilo ob tla, v času reševanja je zmanjkalo elektrike, nato je dvigalo naglo pospešilo navzgor. Dejstvo, da se dvigala uporabljajo vsakodnevno v stanovanjskih in poslovnih stavbah, še ne pomeni, da dvigalo ni nevarna stvar. Prav tako obstoj varnostnih elementov ne more pomeniti, da stvar ni nevarna, prej obratno - ravno zaradi možnosti katastrofalne škode, če do nesreče z dvigalom pride, je za njegovo delovanje potrebna vrsta varnostnih elementov, ki prav tako lahko odpovejo. In v tem primeru govorimo o nevarni stvari, iz katere izvirajo nevarnosti za ljudi in premoženje, zato je nasproten zaključek sodišča prve stopnje (da dvigalo ni nevarna stvar) nepravilen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00003693
ZPP člen 184.. OZ člen 336, 365.
razlike v plači - napredovanje - sprememba tožbe - objektivno zastaranje
8. Po določilih ZSPJS lahko visokošolski učitelji napredujejo vsake tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjujejo pogoje, pri čemer se preverjanje pogojev določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik, za visokošolske zavode pa je pristojen organ univerze oziroma visokošolskega zavoda, s soglasjem sveta za visokošolstvo Republike Slovenije.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v napredovalnem obdobju tožnice od 10. 12. 2012 sicer veljal pravilnik iz leta 1999, vendar pa ne njegove odločbe, ki so v nasprotju z ZSPJS. Po novem pravilniku o napredovanju zaposlenih sporne Univerze je bilo napredovanje za največ dva razreda možno le ob ustreznem predlogu odgovorne osebe ob zagotovljenih finančnih sredstvih. Ni pravilno pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka v celoti uporabiti pravilnik iz leta 1999, saj je mogoče pravilnik iz leta 1999 upoštevati le toliko, kolikor ni v nasprotju z ZSPJS. Pravilnik je sicer nižji pravni akt od zakona in ne more prevladati nad kogentnimi določbami višjega akta (zakona) in bi bila po oceni pritožbenega sodišča drugačna razlaga contra legem, ker morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni.
ZPIZ-2 člen 108, 108/1, 126, 126/1, 126/2.. ZPIZ-1 člen 91.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - pravica do premestitve - bolezen - nadomestilo za invalidnost
Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 23. 2. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Pri tožniku je 23. 7. 2007 v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tako tudi do spremembe že pridobljene pravice, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 8. 2007 dalje. Od takrat dalje ima tožnik pravico do premestitve, kakor to določa 81. člen ZPIZ-2.
razmerja med starši in otroki – preživnina za mladoletnega otroka – spremenjene okoliščine – rojstvo otroka – znižanje preživnine – potrebe otroka – zmožnosti preživninskega zavezanca – samostojni podjetnik – prevozni stroški
Stroški v zvezi z izvajanjem stikov (prevozni stroški) niso strošek otroka, temveč je to strošek starša, ki ga ima z izvajanjem stika, zato se po sodni praksi praviloma ne upošteva kot del otrokovih potreb (izjemna so le izjemno visoki potni stroški, npr. taki, ki nastajajo zaradi letalskih prevozov).
predlog državnega tožilca - nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda - pritožba zoper sklep - obseg preizkusa - pravica do izjave - kontradiktornost - predhodna kontradiktornost - naknadna kontradiktornost
Določba četrtega odstavka 213.b člena ZKP, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu državnega tožilca za nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov A. A. z osebami izven zavoda, ne določa predhodne kontradiktornosti.
ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-14.
bistvena kršitev določb postopka - izrek sodbe - pobotni ugovor
Sodišče prve stopnje v izreku ni odločalo o uveljavljanem pobotu, je pa v sodbi navedlo, da se je ukvarjalo s pobotnimi ugovori, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje bi o podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, v skladu z določbami tretjega odstavka 324. člena ZPP. Oblikovati bi moralo tričlenski izrek v zvezi s podanim pobotnim ugovorom. Če sodba o izreku ne vsebuje odločitve o pobotnem ugovoru, je bistveno pomanjkljiva in v konkretnem primeru je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora v obrazložitvi sodbe. Glede na to, da je izrek ob podanem ugovoru pobota tričlenski, mora sodba v takšnem primeru vsebovati najprej ugotovitev obstoja terjatve glede tožbenega zahtevka, nato ugotovitev (ne)obstoja v pobot uveljavljane terjatve in nato po eventualnem pobotu odločitev o dajatvenem delu zahtevku. Zato je v tem delu podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZJU člen 24, 24/3, 24/5, 25, 25/1, 154.. ZDSS-1 člen 42.. ZDR-1 člen 85, 85/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek - zagovor
Določba 5. odstavka 24. člena ZJU in določba 42. člena ZDSS-1 ne določata, da mora javni uslužbenec z izrecnim tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe. Zadostuje tožnikov zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev izredne odpovedi, ki pa ga je sicer dopolnil še z zahtevkom po razveljavitvi sklepa komisije za pritožbe.
Tožena stranka bi morala tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 85. člena ZDR-1). Tožnik pred zagovorom ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami, saj potnih nalogov za obdobje od 23. 7. 2015 do 4. 11. 2015, za katero mu je bil očitano, da je kot javni uslužbenec 94 krat uporabil službeno vozilo v neslužbene namene, ker vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali ustreznim potnim nalogom, skupaj z obvestilom in vabilom na zagovor ni prejel. Očitanih kršitev tožena stranka ni niti časovno niti krajevno in vsebinsko opredelila. Ker ni spoštovala zakonskih določb v postopku izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba sklepa tožena stranke in ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.
Povzročitelj škode je tožnici znan od nastanka škode; zoper njega je vložila tožbo. Za posamezne stroške, ki zmanjšujejo njeno premoženje (stroški zdravil, pripomočkov, prevozov), je tožnica izvedela ob njihovem nastanku, saj jih je plačala. Stališče prvostopenjskega sodišča o začetku teka roka od zapadlosti oziroma plačila posameznega stroška v zvezi z zdravljenjem je zato pravilno. Ker je od nastanka stroškov (zapadlosti računov oz. plačila) do njihovega uveljavljanja preteklo več kot tri leta, je pravilen prvostopenjski zaključek, da je pravica zahtevati plačilo odškodnine za to škodo prenehala. Vsak od stroškov, ki jih tožnica uveljavlja, je zapadel v plačilo oz. nastal samostojno. Gre za dodatno škodo, nastalo z nakupom novih zdravil in pripomočkov, novim zdravljenjem, novimi prevozi v zdravstvene ustanove. Predmet zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala s tožbo, je drug. Zaradi predhodnega uveljavljanja istovrstne škode zato ni prišlo do pretrganja zastaranja.
Ker sodišče ni pojasnilo obračuna obresti in stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati poleg zavarovalne vsote, je odločitev neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. V ponovljenem postopku je potrebno ugotoviti odškodnino (brez obresti), ki jo je prvo tožena stranka dolžna plačati oz. jo je že plačala in obresti, ki odpadejo na to terjatev. Obresti od te terjatve je tožena stranka dolžna plačati poleg odškodnine, ki je limitirana z zavarovalno vsoto.