spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - nepristop tožene stranke na narok - izvedba naroka - opravičljiv razlog za odsotnost z naroka
Če se stranka brez upravičenega razloga ne udeleži naroka, mora trpeti posledice svoje odsotnosti. Posledica nepristopa tožene stranke na narok v sporu majhne vrednosti je vzpostavitev fikcije, da tožbeni zahtevek pripoznava.
Objektivni razlog za odsotnost z naroka, v tej zadevi potovanje v tujino, še ne zadošča za preložitev naroka. Le izkazanost nenadne in nepredvidljive ovire je opravičljiv razlog za preložitev naroka.
plačilo sodne takse za pritožbo v ponovljenem postopku – vštevanje sodne takse – načelo enkratnega plačila sodne takse
Če je bila zoper odločbo, s katero se je ta (novi) postopek končal, vložena pritožba, je začet nov pritožbeni postopek, za katerega je potrebno plačati takso. Tu ZST-1 ne določa nikakršnega vštevanja. Če je tako, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo enkratnega plačila takse.
male avtorske pravice – avtorski honorar – uporaba pravilnika – civilna kazen – kršitev avtorske pravice
Ker tarifa za izračun ustreznega honorarja predvideva tudi drugo metodo oziroma izračun omogoča na drug način, plačilo avtorskega honorarja za uporabo glasbe ni bilo ogroženo. Navedenih kršitev določb Pravilnika zato ni mogoče izenačiti s hudo malomarno ali namerno kršitvijo avtorskih pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – STEČAJNO PRAVO – STVARNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0083384
ZPP člen 318, 318/1, 318/4. ZIZ člen 168. ZZK-1 člen 150. ZFPPIPP člen 441, 443.
lastninska pravica na nepremičnini – pomanjkanje pasivne legitimacije – neodpravljiva pomanjkljivost – nujno sosporništvo – zemljiškoknjižni lastnik – prenehanje zemljiškoknjižnega lastnika – vmesni pridobitelj – veriga pogodb – izbris pravne osebe iz sodnega registra – pravne posledice izbrisa – prenehanje pravne osebe – naknadno najdeno premoženje izbrisane pravne osebe – začetek stečajnega postopka – predlagatelj
Tožnik (upnik toženke), ki toži na nedopustnost izvršbe na nepremičnino, ni tožil prave osebe, ker tožbe ni vložil zoper vmesnega pridobitelja lastninske pravice, od katerega je toženka kupila predmetno stanovanje. Pomanjkanje pasivne legitimacije (zaradi neupoštevanja nujnega sosporništva) ne predstavlja odpravljive pomanjkljivosti. Neutemeljen je zato očitek pritožbe, da sodišče tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti, temveč bi ga moralo pozvati k dopolnitvi, ker bi lahko tožbo razširil tudi na vmesne kupce.
Huda načetost stopnic (zlasti zadnje, ki se je odkrušila, ko je tožnica stopila nanjo) uporabniku ne omogoča varnega prehoda in ne predstavlja normalnega pojava na površinah, ki ga mora pričakovati povprečno skrben pešec.
Ob neizpodbijani ugotovitvi, da se je tožnica poškodovala na delu, ki je skupen več večstanovanjskim stavbam, je podana solidarna odgovornost etažnih lastnikov.
Glede na določbo 8. člena ZPP je razumljivo in življenjsko sprejemljivo, da sodišče ob ponovnem sojenju, ob istih izvedenih dokazih, sprejme drugačno dokazno oceno, ker je ob ponovnem sojenju posamezne dokaze argumentirano drugače ocenilo, kar še zlasti velja v primeru, če je na pravilnost prvotne dokazne ocene pritožbeno sodišče izneslo argumentirane pomisleke, kot je to bilo v tej pravdi o vprašanju dokazanosti dogovora o prekariju. Mora pa takšno svojo drugačno oceno sodišče argumentirati s takimi razlogi, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti. In ti razlogi morajo biti še toliko bolj prepričljivi, da se je iz njih možno prepričati, ali je sodišče utemeljeno spremenilo svojo dokazno oceno glede obstoja določenega dejstva.
Za potrditev plačila takse ne predlaga nobenega neposrednega dokaza. V potrditev njenih pritožbenih navedb predlagana dokaza (vpogled v plačila sodnih taks pri sodišču in poizvedbe pri Pošti Slovenije, kar naj bi opravilo sodišče samo) sta namreč dejansko nedovoljena poizvedovalna dokaza, saj bi se z njima šele ugotavljalo, kje je bila taksa plačana in če je dejansko res bila.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0057238
SPZ člen 99, 100. OZ člen 333, 333/2, 333/3.
varstvo solastnine – odpoved pogodbe – odpoved trajnega dolžniškega razmerja – odpoved pogodbe ob neprimernem času
Po stališču pravne teorije se odpoved pogodbe ne sme podati ob nepravem času, torej ob času, ko bi ena stranka spravila drugo stranko v težaven položaj, ki ne ustreza poslovnemu namenu sklenjenega posla. V konkretni zadevi bi stališče tožene stranke, ki mu je sledilo prvostopenjsko sodišče, pomenilo, da tožeča stranka pogodbenega dogovora o uporabi infrastrukture ne bi mogla odpovedati, dokler tožena stranka posluje oziroma dokler si ne uredi nujne poti oziroma pripadajočega zemljišča k objektom v drugih sodnih postopkih. To pa gotovo ne ustreza namenu sklenjenega dogovora in tudi zatrjevana poslovna škoda, ki naj bi nastala toženi stranki, ne more biti odločilna in ne more opravičiti poseganja tožene stranke v lastnino oziroma solastnino tožeče stranke ter preprečiti njeno negatorno varstvo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013484
ZDR člen 6a, 44, 45. ZJU člen 15, 15/1. ZZ člen 29, 30, 31. OZ člen 147, 148, 148/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - šikaniranje na delovnem mestu - varovanje delavčeve osebnosti - javni zavod - odgovornost za drugega - organ pravne osebe
Drugi toženec je pri prvi toženki (javnemu zavodu) opravljal funkcije člana sveta, predsednika sveta in v. d. direktorja. Vodstveno funkcijo je opravljal nepoklicno, in sicer na podlagi podjemne pogodbe. Zato se odgovornost drugega toženca ne presoja po določbah o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec oziroma javni uslužbenec (147. člen OZ), temveč po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ (prvi odstavek 148. člena OZ). Član organa pravne osebe lahko oškodovancu neposredno odgovarja le tedaj, ko dejanje ni v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Ker iz tožbene trditvene podlage izhaja, da se očitki nanašajo na ravnanja drugega toženca, ki jih je ta povzročil v okviru izvrševanja svojih funkcij ali v zvezi z njimi, je njegova neposredna deliktna odgovornost izključena, zato je ugovor stvarne pasivne legitimacije drugega toženca utemeljen.
V ravnanjih drugega toženca oziroma drugih članov organa prve toženke pri razrešitvi tožnice, odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter drugih očitkih ni ničesar protipravnega. Čeprav sta razrešitvi in odpovedi nezakoniti zaradi postopkovnih napak, zaradi česar je bilo s sodbama ugodeno tožničinim reparacijskim zahtevkom za čas trajanja njenega mandata, vsaka sprememba odločitve pristojnih organov delodajalca v postopku sodnega varstva ne more imeti za posledico njegove odškodninske obveznosti. V konkretnem primeru ni šlo za dejanja delodajalca, ki bi bila samovoljna ali arbitrarna, ali za dejanja, storjena sicer v okviru zakonskih pooblastil, ki bi predstavljala zlorabo poslovodne in upravljalske funkcije ter bila motivirana s povzročitvijo škode tožnici. Zato ni podana protipravnost ravnanj toženih strank kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti.
stroški postopka - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Če se dolžnik sprijazni z denarno obveznostjo v izvršilnem naslovu in jo izpolni v paricijskem roku, ne pride v zamudo in ne bo dolžan plačati zamudnih obresti. Če pa se dolžnik ne sprijazni z obveznostjo v izvršilnem naslovu in zoper njega vloži pritožbo, kar je njegova ustavna pravica, s tem za čas odločanja o pritožbi prepreči nastanek pravnomočnosti. Vendar se s tem izpostavi kasnejšemu plačilu zakonskih zamudnih obresti. S pravnomočnostjo, ko je zavrnjena pritožba dolžnika in potrjena odločba sodišča prve stopnje, je dokončno urejeno razmerje med strankama in odločba je med njiju vnesla pravni mir. Zamudne obresti od 16. dne po vročitvi odločbe sodišča prve stopnje dolžniku, ne glede na vloženo pritožbo dolžnika, so tako izravnava za upnika, ki je moral na izpolnitev denarne obveznosti čakati več kot samo paricijski rok 15 dni po sodbi prve stopnje.
odmera sodne takse – sprememba vrednosti predmeta med postopkom
Sodišče prve stopnje se je pri odmeri sodne takse pravilno sklicevalo na določbo druge alineje prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri v takem primeru taksna obveznost nastane v trenutku, ko spis prispe k pristojnemu pravdnemu sodišču. Po podatkih spisa je bilo to 4.4.2014, kar pomeni, da je bila taksa pravilno odmerjena od takrat vtoževanega zneska 353.266,57 EUR. Tožeča stranka je zahtevek skrčila šele 19.6.2014, kar pomeni, da gre za situacijo iz 32. člena ZST-1, ki ureja spremembo vrednosti predmeta med postopkom.
Ker sodišče prve stopnje opisanih nejasnosti v mnenju izvedenca in posledično dvoma v pravilnost njegovih ugotovitev ni odpravilo, je s tem kršilo 254. člen ZPP, to pa bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker je bil pritožnik s tem, da bo sodišče, kljub njegovim pripombam, na mnenje oprlo svojo odločitev, seznanjen šele z razlogi izpodbijane sodbe, je bila ta kršitev pravočasno uveljavljena.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0080502
Konvencija Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 26, 45, 47, 47/1, 49, 49/1, 49/1-b,74, 75, 77.
mednarodna prodaja blaga – dokumentarni akreditiv – odstop od prakse – razveza pogodbe – odstop od pogodbe – izjava o razvezi – Dunajska konvencija – kršitev obveznosti – izgubljeni dobiček – kritni kup – pogodbena kazen
Predpisano sosledje ne dopušča sklepa, da je po Dunajski konvenciji od pogodbe mogoče odstopiti s pogojno izjavo o razvezi pogodbe (kot jo imenuje prvostopenjsko sodišče). Izjava o razvezi pogodbe mora biti jasna, namen odstopa izjavljajočega pa jasno razviden. Z zadostno stopnjo razločnosti mora izražati hotenje, da stranka s pogodbo ni več vezana. Zato obvestilo (oziroma napoved), da bo pogodba razvezana (v prihodnosti), če nasprotna stranka ustrezno ne reagira, v smislu Dunajske konvencije ni učinkovito.
Zahtevek za povrnitev škode kupcu daje že sama prodajalčeva kršitev obveznosti iz pogodbe ali konvencije, medtem ko je njen obseg enak pretrpljeni izgubi in izgubljenemu dobičku, ki ju ima zaradi kršitve druga stran.
pritožbene novote - predmet zapuščine - pravica dedne narave - drugo premoženjsko razmerje - uveljavljanje pravice v pravdi
Ker je sodišče na zapuščinski obravnavi ugotovilo, kaj spada v zapuščino, pritožnica pa ni z ničemer izkazala, da navedb o tem, da polovica nepremičnin in osebni avto niso predmet zapuščine, ni mogla navesti pravočasno, z njimi v pritožbenem postopku ne more uspeti.
Pravnomočni sklep o dedovanju sicer veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, vendar samo tedaj, če je njihova pravica dedne narave. Če pa njihova pravica izvira iz kakšnega drugega premoženjskega razmerja, ki je nastalo za življenja zapustnika, jo lahko tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju domnevni upravičenci uveljavljajo v pravdi
ZGD-1 člen 12, 21, 23, 23/1, 23/2. ZSReg člen 30, 30/2.
firma – načelo izključnosti – varstvo firme – oznaka, ki napotuje na dejavnost – jasno razlikovanje firme
Firma pritožnice vsebuje v navedbi firme dejavnost: „storitve, trgovina, proizvodnja“, firma subjekta vpisa sprememb v sodni register pa: „financiranje“. Za registrski preizkus načela izključnosti firme je zadosti ugotovitev o jasnem razlikovanju med oznakami, ki nakazujejo na dejavnost, kljub dejanski podobnosti fantazijskega imena (S. in S. 2). S tem pa ni izključena možnost, da udeleženka svoje stališče uveljavi s tožbo, s katero lahko zahteva opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino.
vrstni red pridobitve ločitvenih pravic - ugovor zoper objavljen načrt razdelitve - nedopustna pritožba zoper sklep o prvi razdelitvi - načrt razdelitve posebne stečajne mase
Ločitveni upniki so dolžni nepravilno upoštevan vrstni redu pridobitve ločitvenih pravic uveljavljati s pravočasnim ugovorom zoper objavljen načrt razdelitve, ki zato vsebuje tudi pravni pouk o ugovoru.
Ker pritožnici ne izpodbijata sklepa s končnim načrtom razdelitve v delu, v katerem ga je dovoljeno izpodbijati po 1. odstavku 366. člena ZFPPIPP, njuna pritožba zoper sklep ni dovoljena.
razžalitev – poseg v čast in dobro ime – duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti – objektivna žaljivost – pravična denarna odškodnina
Ne drži pritožbeni očitek, da bi o intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin sodišče prve stopnje lahko zaključilo le na podlagi izvedenskega mnenja. Tožnica je s svojo izpovedjo, ko je bila zaslišana kot stranka, potrdila svoje navedbe, da so ji izrečene žaljive in ponižujoče besede povzročile občutek sramu, ponižanja in manjvrednosti in da je zaradi njih duševno trpela še 14 dni. Besede imajo izrazito negativen pomen, njihova objektivna žaljivost pa je takšna, da bi prizadele vsakega povprečnega človeka.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081353
OZ 299, 378, 378/1, 496, 496/1, 498, 498/1. ZPP člen 7, 212, 285.
prodajna pogodba – izpolnitveni čas – zapadlost – plačilo kupnine pri zaporednih dobavah – trditveno in dokazno breme – materialnoprocesno vodstvo
Vsi ugovori spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Zapadlost in izpolnitveni čas pri pogodbenih obveznostih določita stranki ob sklepanju pogodb.
Kadar stranka sama od sebe navede odločilna dejstva in ponudi dokaze in tudi kadar na pomanjkljivosti v njenih navedbah in dokazih opozori nasprotna stranka, dodatno materialnoprocesno vodstvo sodišča ni potrebno.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0057231
ZASP člen 146, 146/1, 146/1-7, 147, 154. ZOR člen 18, 18/2, 369, 371, 372, 376, 376/3, 751, 751/1, 754, 756. OZ člen 6, 6/2, 344, 346, 347, 352, 352/3, 768, 768/1, 771, 773.
pogodbena odškodninska odgovornost kolektivne organizacije proti avtorju iz naslova kolektivnega upravljanja z avtorskimi pravicami - retroaktivna veljavnost pravilnikov - pravovarstveni zahtevek – zastaranje – plačilo avtorskega honorarja
Tožena stranka je na podlagi mandatne pogodbe in določb ZASP zavezana zbrana sredstva od uporabnikov razdeliti med avtorje po vnaprej določenem delitvenem ključu, avtor pa mora svoja dela prijaviti toženi stranki. KO je zavezana plačati avtorju že, če je seznanjena o uporabi avtorskega dela in prejme od uporabnika nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Če tožena stranka kot prevzemnik naročila (mandatar) ne izplača denarja od avtorskih honorarjev naročniku (avtorju) po naprej določenem ključu, je naročnik upravičen zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, hkrati pa lahko zahteva tudi plačilo obresti za denar, ki mu ga mandatar ni pravočasno izročil. Za avtorske honorarje, ki jih uporabniki niso plačali KO, je KO odškodninsko odgovorna, če je nepravilno opravila dogovorjeno delo, ker ni zaščitila interesov avtorja (prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ).
Na strokovno vprašanje, ali je bila jeklena vrv, ki jo je tožena stranka vgradila v transportno dvigalo skladna s projektno dokumentacijo in kaj je bil vzrok za njeno pretrganje, bi lahko odgovoril le izvedenec, ki ga je tožeča stranka predlagala.