Vprašanja v zvezi z rezultati javnomnenjskih raziskav sodijo v okvir politične razprave. To pa pomeni, da gre za temo javnega pomena, ki je še posebej varovana.
Najpomembnejša kvaliteta javnomnenjskih agencij (pri določanju trendov in volilnih napovedi) je nepristranskost. Zato bi morale biti te osebe prav v zvezi s to lastnostjo, torej nepristranskostjo, pripravljene na določeno javno kritiko in so zato dolžne trpeti širše meje sprejemljive kritike, kot to velja za običajne posameznike.
Toženčeva sporna izjava je temeljila na zadostni dejanski podlagi že v samem intervjuju, zato ne pomeni neupravičenega napada na dobro ime ali ugled tožeče stranke kot pravne osebe. Toženčev namen je bil opozoriti širšo javnost na možnost, da so rezultati javnomnenjskih raziskav tudi nepravilni, to pa je zagotovo tema, ki je v javnem interesu. Zato sodišči prve in druge stopnje nista prepričljivo utemeljili nujne demokratične potrebe po umestitvi varovanja dobrega imena ali ugleda tožeče stranke nad pravico toženca do svobode izražanja in nad splošni interes spodbujanja svobode izražanja na področju, ki zadeva vprašanja splošnega interesa.
Ugotovitev ZPIZ-a o preostali delovni zmožnosti tožnik ob dejstvu, da tožnik sebi primernega dela ne najde, ob upoštevanju splošnih načel odškodninskega prava ne sme iti tožniku v škodo.
V primeru ravnanja izvajalca poštnih storitev s hujšo obliko krivde sklicevanje revidentke na zakonske določbe o omejitvi višine odškodnine iz 55. člena ZPSto-1 ni utemeljeno, ker ZPSto-1 primerov, ko je podana hujša oblika krivde izvajalca poštnih storitev, ne ureja. V konkretnem primeru je tako treba uporabiti določbo OZ-a, ki ureja odgovornost prevoznika pri hujši obliki krivde (4. odst. 689. člen OZ) in so zato vsi revizijski očitki v zvezi z reklamacijo ter posredno škodo pravno nerelevantni.