TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Sodišče prve stopnje se je z navedbami tožnika glede formulacije vprašanj in pripombami na izvedensko mnenje seznanilo in jih v določeni meri tudi upoštevalo. Po prvem odstavku 252. člena ZPP sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Sodišče ima torej možnost presoje, ali je stranka podala takšna vprašanja oziroma pripombe, ki so bistvena za odločitev oziroma zaradi katerih bi bilo treba od izvedenca zahtevati njegova dodatna pojasnila, ni pa dolžno nekritično slediti predlogom strank.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik dogovora o uporabi valutne klavzule ni dokazal, o obstoju takšnega dogovora pa tudi ni mogoče sklepati zgolj na podlagi plačila tožene stranke v letu 2003. Tudi sodišče druge stopnje je plačilo tožene stranke v letu 2003 štelo za nebistveno, upoštevaje razloge iz odločbe Pdp 804/2010 z dne 22. 11. 2010. Tožnik v potrditev svojih navedb, razen sklicevanja na plačilo tožene stranke v letu 2003, ni ponudil ničesar (212. člen ZPP) in je zato sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu pravilno presodilo, da tak dogovor ni bil sklenjen (215. člen ZPP).

Tožnikova terjatev predstavlja čisto denarno terjatev in je izvirno nastala v denarni obliki. Tožnikovo prikrajšanje namreč ni bilo v tem, ker ni opravljal dela, pač pa v tem, ker je bil ob dohodek. Zato mu mora tožena stranka plačati le tisto število denarnih enot, za katero je bil prikrajšan. Čistih denarnih obveznosti torej ni mogoče valorizirati. Zato zavzemanje tožnika, da bi bilo potrebno glavnico valorizirati in ugotoviti njeno realno vrednost, nasprotuje načelu denarnega nominalizma in ni utemeljeno. V obravnavanem primeru ni razlogov odstop od tega načela in njegova uporaba ne nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava in tudi ne načelu vestnosti in poštenja.